Epidemija samopoškodovanja med mladimi v Sloveniji

Odkar so se konec petdesetih let na trgu pojavila zdravila, ki prepre?ujejo depresijo, njihova prodaja iz leta v leto raste. To še posebej velja za ameriški in v zadnjem ?asu vse bolj tudi za evropski trg zdravil.Slovenija pri tem seveda ni izjema: leta 2008 so zdravniki predpisali dvakrat toliko antidepresivov (ve? kot 430.000 receptov) kot leta 2001. V ZDA tovrstne recepte seveda štejejo v milijonih.

Leta 1995 so jih predpisali 6,2 milijona, v letu 2008 so presegli število 16,7 milijonaMed samopoškodovalci je tri ?etrtine deklet, kar naj bi bila posledica dejstev, da je med njimi ve? depresije, da v mladosti utrpijo ve? zlorab ter da ob?utkov jeze pogosto ne izražajo navzven kot fantje. Žalosten je tudi podatek, da je bila kar polovica samopoškodovalcev žrtev spolne zlorabe v otroštvu ali mladosti.

 »Stara sem štirinajst let in rezat sem se za?ela pred dvema letoma, na moj rojstni dan.«
»Prvi? me je bolelo, a me je zadelo kot strela, po tem nisem šla nikamor ve? brez noža.«
»Vsaka brazgotina na meni ima svojo zgodbo.«
»Lase si pulim od dvanajstega leta.«
»Ene parkrat sem se tud žgala in morm re?t, da je ob?utek pri žganju boljši.«
»Bole?ine v zapestju – to mi je kakor hrana.«
»Razo?aranje nad svetom lahko nadomesti le bole?ina, ki jo za?utim in me opomni, da še sploh živim.«

Tako o samopoškodovanju pišejo anonimni udeleženci foruma. Pa gre res za anonimneže, mladostnike brez obraza z nekega drugega sveta? Ne. Gre za dekle, ki sedi nasproti vas v avtobusu. Za prijateljico vaše h?erke. Za sina vašega sodelavca. Gre za mlade okoli nas, blizu nas. Ki trpijo.

Kaj imajo, poleg slave seveda, skupnega princesa Diana, Amy Winehouse, Johnny Depp, Angelina Jolie, Colin Farrell, Courtney Love in Marilyn Manson? Vsi so preživljali obdobja samopoškodovanja, torej obdobja, v katerih so namerno ve?kratpoškodovali svoje telo. Samopoškodovanje je vse prej kot redek pojav, najbolj pesimisti?ne raziskave kažejo, da ga v ZDA pozna kar sedemnajst odstotkov študentov, v Veliki Britaniji pa vsaka tretja deklica med enajstim in devetnajstim letom. Devetdeset odstotkov jih prvi? namerno poškoduje svoje telo v najstništvu (najve? pri štirinajstih letih) ali celo prej. Ti mladostniki prihajajo iz razli?nih okolij, pripadajo razli?nim socioekonomskim razredom, rasam in veram, govorijo pa podobne zgodbe o vzrokih in na?inih poškodovanja telesa.

Mra?no ozadje dolgih rokavov poleti

Najpogostejši na?ini samopoškodovanja so rezanje (z britvicami, noži), žganje (s cigaretami, vžigalicami in drugimi vro?imi predmeti), praskanje in zbadanje kože (z iglo, šestilom), puljenje las, udarjanje v trde predmete (z deli telesa) ter pretepanje samega sebe. Telesni deli, na katerih so posledice najve?krat vidne in v?asih žal trajne, so roke (najpogosteje od ?lenkov do komolcev), v?asih pa tudi trebuh, notranje strani stegen ali spolovila. Psihologi opozarjajo tudi na pove?evanje posrednega samopoškodovalnega vedenja (predvsem uživanje alkohola in drog pa tudi zanemarjanje zdravja in nege telesa), nekateri kot samopoškodbe ozna?ijo tetovaže in prebadanje kože (piercing), vendar pa to ve?ina razlaga kot trend in dejanje, katerega namen ni ?utiti bole?ino.

Mladostniki, ki se samopoškodujejo, velikokrat trpijo zaradi depresije, anksioznosti, motenj hranjenja, pogosto uživajo alkohol in droge in so spolno promiskuitetni. Zanje so zna?ilni pogosti in mo?ni ob?utki krivde, slaba samozavest in samopodoba, splošna ob?utljivost ter manjša fleksibilnost pri obvladovanju težav in izražanju ?ustev. Pogosto izhajajo iz disfunkcionalne družine, v kateri so bili v stresnih okoliš?inah (prepiri, zlorabe, avtoritarna vzgoja, odsotnost zaupanja in izražanja pozitivnih ?ustev). Med samopoškodovalci je tri ?etrtine deklet, kar naj bi bila posledica dejstev, da je med njimi ve? depresije, da v mladosti utrpijo ve? zlorab ter da ob?utkov jeze pogosto ne izražajo navzven, kot to po?nejo fantje, temve? so jo navajene držati v sebi. Žalosten je tudi podatek, da je bila kar polovica samopoškodovalcev žrtev spolne zlorabe v otroštvu ali mladosti..

foto: Dokumentacija Delo

Namesto psihi?ne bole?ine fizi?na

Kateri bi bili lahko vzroki, da si mladostniki povzro?ajo bole?ine in svoje mlado telo zaznamujejo s poškodbami? Precej razli?ni so. Najve? jih pove, da fizi?na bole?ina pomaga preusmeriti pozornost od psihi?ne, torej od bole?ih ?ustev, ki jih ne morejo zdržati ali izraziti navzven. Tako naj bi se sprostila notranja napetost, ki jo povzro?ajo nakopi?ena ?ustva (jeza, strah, žalost, sram), ki se obudijo ob sprožilnem dogodku (prepir, razo?aranje). Gre za za?arani krog, saj fizi?na bole?ina prinese le za?asno, kratkotrajno psihi?no olajšanje, kmalu pa se ob?utki krivde, sramu ter samoobtoževanje vrnejo v še hujši obliki. V nasprotju s poskusom uravnavanja premo?nih ?ustev nekateri mladi poskušajo s povzro?anjem bole?ine zapolniti duševno praznino, ki jo ?utijo (ob?utek neobstajanja, bole?ina pa vzbudi ob?utek živosti), za?utijo nadzor nad svojim telesom (telo dojemajo kot edino podro?je, ki ga lahko tako kontrolirajo sami), kaznujejo sami sebe (predvsem mladostniki, ki so bili zlorabljeni), v?asih pa je samopoškodba orodje komunikacije, trud mladostnika, da bi svetu sporo?il, da se ne po?uti dobro.

Larina zgodba

Lara je devetnajstletna dijakinja, obiskuje eno od ljubljanskih gimnazij. Živi z mamo in starejšo sestro, njeni starši niso nikoli živeli skupaj, z o?etom ima redne stike. Odnos s starši opisuje kot povpre?en, ne boljši ne slabši od odnosov, ki jih oblikujejo njeni vrstniki, najve? pa se z njimi prepira zaradi ocen in izostankov v šoli. Šola je ne veseli, jemlje jo kot nekakšno nujno zlo, veliko stopnico na poti osamosvojitve, ki si je zelo želi. Pravi, da je bolj zaprta vase, velikokrat jo skrbijo razli?ne stvari (prihodnost na splošno, kaj si o njej mislijo drugi ljudje). Že dve leti ima fanta, o katerem pravi, da je njena svetla to?ka, najsre?nejša je, kadar ?as preživlja z njim. Nikoli ni imela prijateljic, ki bi se samopoškodovale, s to temo se je seznanila le iz medijev, televizije in ?asopisa.

V osmem razredu

Prvi? se je samopoškodovala v osmem razredu osnovne šole. Povod je bil hud prepir z mamo, ob katerem je ?utila mo?an psihi?ni pritisk in tesnobo, zato je z britvico nekajkrat zarezala v notranjo stran zapestja. Stiska se je v trenutku izrazito zmanjšala, notranja bole?ina je spet postala vzdržna. Od takrat dejanje ponavlja, v povpre?ju enkrat mese?no, vedno na enak na?in. Ob rezanju kože v zapestju ne ?uti fizi?ne bole?ine, svoje psihi?no stanje v trenutku samopoškodbe opiše kot podobno transu. Rana jo zape?e šele, ko spere kri z zapestij, tedaj se tudi dobro zave, kaj je storila, in ob?uti mo?no krivdo.

Ostajam živa

Vseeno pravi, da zaradi samopoškodovanja ostaja živa, prepiri z mamo in fantom (ki so najpogostejši povod za njene samopoškodbe) so zanjo namre? tako bole?i, da ne more ve? zdržati in si želi umreti. Povzro?itev fizi?ne bole?ine je prva stvar, na katero v težkem trenutku pomisli za zmanjšanje psihi?ne bole?ine. V prvem letniku gimnazije se je porezala tako mo?no, da je morala iskati urgentno pomo?, potrebovala je šivanje zapestja. Takrat so se mo?no prestrašili tudi njeni starši, vendar za njene težave niso pokazali razumevanja, odzvali so se celo s fizi?nim nasiljem. Lara pravi, da bi od okolice potrebovala predvsem razumevanje in toplino, tega pa (razen od fanta) ne dobi. Svojih problemov na?eloma ne deli z drugimi, za samopoškodovanje je povedala le sošolki, ki je sicer pokazala zanimanje za njene težave, ve? od tega pa ni storila. Tudi v družini se o tem ne pogovarjajo. Ne prenese ob?utka, da je v središ?u pozornosti, zato ne razmišlja, da bi se pogovorila s psihologom ali psihoterapevtom, vseeno pa si želi prenehati.

Ob trenutkih, ko postane notranja bole?ina neznosna, ostaja prepuš?ena sama sebi, v?asih se poskuša ustaviti, pomisliti na kaj lepega, se obvarovati pred lastnim poškodovanjem. V?asih ji uspe, drugi? ne. Takrat zmaga bole?ina in nariše še eno brazgotino v spomin na prepir, na trenutek ranljivosti in ni ve? popolnoma jasno, ali mladi narekujejo bole?a sporo?ila sami ali pa to po?ne hladni in nerazumevajo?i svet okoli njih.

 Moda, odvisnost ?ali pot v samomor ?

Tudi v Sloveniji v zadnjih letih strokovnjaki vedno glasneje govorijo o pravi epidemiji samopoškodovanja med mladimi. Starši si ob spoznanju, da njihov otrok namerno poškoduje svoje telo, nemalokrat zatiskajo o?i. Ob odkritju se namre? tudi oni sre?ajo z neprijetnimi ob?utki, najve?krat s krivdo in sramom, pogosto pomislijo, da so neuspešni v vlogi staršev. Poleg tega ne vedo, kako ukrepati, in mladi ostanejo sami s svojimi neprijetnimi ob?utki, ki jih ponavadi delijo le z vrstniki s podobnimi težavami. Za?arani krog je tako sklenjen in ni ve? izjema, ?e v posameznem šolskem razredu opazimo ve? kot en primer samopoškodovanja.

Nekateri psihologi namigujejo, da gre tudi za modo, pritegovanje pozornosti, posnemanje vrstnikov oziroma sledenje dolo?enemu življenjskemu stilu (samopoškodovalce se nemalokrat povezuje s subkulturo emo, poslušanjem punk ali metal glasbe, obla?enjem v temne barve), vendar pa je pri takšnih trditvah potrebna skrajna previdnost. V svojih zgodbah mladi, ki se samopoškodujejo, kot vzrok skoraj nikoli ne navedejo posnemanja sošolcev ali prijateljev ali želje po pozornosti, govorijo le o lastnih stiskah, ki so jih privedle do takšnega vedenja.

foto: Dokumentacija Delo

Odvisno vedenje

Za modo ali pritegnitev pozornosti torej ne gre, veliko ve? strinjanja pa je s povezovanjem takšnega vedenja z zna?ilnostmi odvisnosti. Samopoškodovanje ima kar nekaj podobnih lastnosti: mo?na želja ali potreba po njem in pogosto razmišljanje o tem, nadaljevanje takšnega po?etja kljub zavedanju, da je škodljivo, za ob?utek pomiritve je lahko potrebna vedno hujša poškodba, pri opustitvi ali zatiranju samopoškodovalnega vedenja se lahko pojavi odtegnitveni (abstinen?ni) sindrom (razdražljivost, nemirnost), pogosti so neuspešni poskusi nadzorovanja (zmanjšanja) škodljivega vedenja, pogosto je tudi skrivanje pripomo?kov za samopoškodovanje ter prikrivanje ran. Takšne zna?ilnosti odvisnosti pa se ne razvijejo pri vseh samopoškodovalcih, le pri nekaterih.

Izguba samonadzora

Najbolj skrb vzbujajo?e je vprašanje, ali so samopoškodbe poskusi samomora ter ali obstaja pri tistem, ki se samopoškoduje, znatno ve?ja možnost za samomor. Samo samopoškodovanje navadno ne ogroža življenja, obstaja pa nevarnost izgube samonadzora v afektu. Tako se lahko nekdo ob hudi stiski poškoduje dosti huje, kot se je nameraval, ter mora iskati urgentno pomo?, mogo?i so tudi hudi zdravstveni zapleti, redko celo smrt. Kljub temu strokovnjaki glede na prakso in izpovedi samopoškodovalcev menijo, da ve?inoma ne gre za poskus samomora, temve? prej za poskus samopomiritve ter s tem izogibanja samomoru. Precej bolj skrb vzbujajo?e so nekatere statistike, ki kažejo, da kar štirideset odstotkov ljudi, ki se samopoškodujejo, vsaj enkrat v življenju pokusi narediti tudi samomor. Vsako takšno vedenje torej potrebuje ustrezen pristop, pomo? okolice in strokovnjakov, saj gre za izraz bole?ine in velike življenjske stiske.

Kako ukrepati?

Mladostnik, ki se sre?uje z mo?nimi neprijetnimi ob?utki in mislimi in se posledi?no samopoškoduje, potrebuje predvsem veliko razumevanja bližnje okolice. Nadvse pomembno je, da ima koga, ki mu lahko zaupa vse svoje skrbi in težave (starši, prijatelji, psihoterapevt), ter da se prepri?a (s podporo okolice), da se mu svojega samopoškodovalnega vedenja ni treba sramovati. ?im prej je treba ustrezno (priporo?ljivo s pomo?jo psihologa, psihiatra ali psihoterapevta) preveriti obstoj samomorilnih misli, in ?e jih mladostnik potrdi, poiskati ustrezno strokovno pomo?.

Ne prepovedujte, ampak preusmerite pozornost

Pomembno je, da se samopoškodovalnega vedenja ne prepoveduje ali nasilno zatira, ampak se ga poskuša zmanjšati in blago omiliti, navadno s preusmerjanjem pozornosti. Obstaja veliko tehnik, ki se uporabljajo v psihoterapiji, za preusmeritev pozornosti, ki neškodljivo sproš?ajo napetost ob stiskah. Nadvse zaželeno je, da mladostnik sestavi seznam splošnih dejavnosti, ki jih lahko po?ne namesto samopoškodovanja (nekakšen seznam prve pomo?i), na primer pisanje dnevnika ?ustev, pogovor (s prijatelji ali kom, ki ga je prizadel), gledanje prijetnih fotografij, sprehod, športne aktivnosti, dnevna opravila, ki sproš?ajo, umetniško izražanje …

Na za?etku je treba iz neposrednega okolja odstraniti vse predmete, ki so bili navadno pripomo?ki samopoškodovanja. Po za?etnih ukrepih se je treba posvetiti vzrokom oziroma temu, kaj sproži škodljivo vedenje, ter v skladu z njimi vpeljati nove tehnike vedenja, ki prinašajo intenzivne ob?utke, vendar ne puš?ajo trajnih posledic (in tako ne prinašajo ob?utkov krivde). ?e se mladostnik samopoškoduje, ko se sre?uje z nevzdržnimi ob?utki jeze, je ustrezno nadomestilo udarjanje v mehke predmete (blazine), trganje blaga ali papirja, kri?anje, ukvarjanje s športom, torej aktivna dejavnost. ?e njegove poškodbe izražajo žalost in bole?ino, je najprimernejše novo vedenje pomirjajo?e in po?asno, na primer topla kopel ali sproš?ajo?a glasba.

Samopoškodbeno vedenje zaradi ob?utka neobstajanja z željo za?utiti sebe pa se nadomesti z dejanji, ki mo?no vzdražijo ?ute, kot so stiskanje kocke ledu v roki, ugriz v limono, ingver ali poper, topotanje z nogami, mrzla kopel … Manj pogoste so samopoškodbe zaradi fascinacije s krvjo (nadomestilo je rde?a barva) ali brazgotinami (možnosti risanja in tetovaž).

Izrazite jezo brez bole?in

Kon?ni cilj so mladostnikove ugotovitve, da je negativna in bole?a ?ustva mogo?e izražati druga?e, brez škodljivih in trajnih posledic, da je možno ?utiti sebe in svojo živost ter imeti ob?utek nadzora nad življenjem brez pripomo?kov, ki prinašajo bole?ino, da se ni treba kaznovati ter da okolica ni sovražnik, temve? daje podporo in pomo?. Pot do takšnih ugotovitev je razli?no dolga, vera v to, da je cilj dosegljiv, pa naj bo kažipot, spomenik trdnemu upanju, da bo »zemljevid notranjega kaosa na njihovi koži, ta trajni spomin na minljiva ?ustva« kon?no zbledel.

Alja Fabjan

Izvirna novica: Delo priloga ONA , 22.02.2011
?lanek je last medija Delo.si