Filipi?: Mejne osebnosti imajo izrazito bogat notranji svet

Pacienti z motnjo mejne osebnosti zelo trpijo in so velik izziv za psihoterapevte, pravi psihoterapevt Bojan Filipi?. Gre za eno bolj razširjenih, a manj poznanih motenj. "Borderline personality disorder" oz. mejna osebnost (MO) ali ?ustveno neuravnovešena osebnostna motnja sodi med osebnostne motnje z nestanovitnim ?ustvovanjem, razpoloženjem in vedenjem, z nestanovitnimi odnosi do okolja in moteno samopodobo.

Ker je bila omenjena motnja na za?etku dojeta kot mejna s psihozo (danes tudi z bipolarno motnjo), se je je oprijelo tudi ime mejna osebnost. ?eprav je ?ustveno neuravnovešena osebnostna motnja manj znana kot, na primer, shizofrenija ali bipolarna motnja, je pogostejša, saj prizadene dva odstotka odraslih, to diagnozo pa ima okoli 20, lahko tudi ve?, odstotkov pacientov, ki se zdravijo v psihiatri?nih bolnišnicah.

Ženske so bolj dovzetne

V veliki ve?ini primerov (okoli 75 odstotkih) za to motnjo trpijo ženske. Raziskovalci to pripisujejo temu, da so ženske ?ustveno bolj dojemljive in vklju?ujo?e, moški pa so v svojem ?ustvovanju bolj instrumentalni (antisocialna osebnostna motnja oz. sociopatija se tako v 75 odstotkih pojavlja pri moških). MO ni nedolžen pojav, saj ga pogosto spremljajo tako samopoškodovanje brez samomorilskih nagnjenj kot tudi poskusi samomora in v najhujših oblikah tudi samomori. Obi?ajno se motnja pojavi v zgodnji odrasli dobi. Takrat je motnja tudi bolj mote?a, saj si ljudje v tej fazi šele oblikujejo življenje, pri ?emer jih motnja mo?no ovira, meni Filipi?.

T. i. cepljenje, ko oseba z MO-jem vidi preostale ljudi izklju?no ?rno-belo, je ena glavnih zna?ilnosti motnje. Lahko so brezmejno vdani tistim, ki jih štejejo za prijatelje, ob frustracijah (toleranco imajo obi?ajno nizko) pa so do njih tudi nesorazmerno sovražni. Tovrstni ljudje imajo tudi težave z zaupanjem sebi in drugim, izredno so ob?utljivi tudi na kritiko ali zavrnitev. Preveva jih ob?utek, da potrebujejo nekoga drugega, da preživijo, mo?no je izražena tudi potreba po naklonjenosti in potrditvi. Lahko imajo tudi visoko stopnjo medosebnega ob?utka in psevdoempatije ter vpogleda v druge ljudi oz., kakor pravi Filipi?, nekako vidijo skozi ljudi. Tudi izkušeni terapevti se težko izognejo identifikaciji z vsebinami, ki jih ti pacienti ponudijo. .

Genetika je mo?an dejavnik, a ne zadosten

Tako kot, na primer, pri depresiji in shizofreniji je tudi pri MO-ju genetika pomemben dejavnik. Stopnja dednosti je 68-odstotna, kar pa ne pomeni, da je motnja dedna sama po sebi, temve? so dedne genetske predispozicije.

To pomeni, da se MO lahko razvije zgolj pri otrocih, ki se rodijo z enim ali ve? ustreznimi temperamenti (ti so afektivna disregulacija – trajajo?a nezmožnost nadziranja ?ustvenih stanj, impulzivnost – delovanje brez premisleka o posledicah ter motnja navezanosti – ta ?e pri ljudeh z MO-jem kaže v velikem strahu pred zavrnitvijo in v bolestni navezanosti na druge ljudi).

Ena izmed teorij predpostavlja, da se bolniki z MO-jem rodijo s pretirano agresivnostjo. Verjetnost, da se bo otrokom z milim temperamentom razvil MO, je namre? precej manjša, po Filipi?evih besedah pa je pri razvoju pomembna tudi anksioznosti, ki skupaj z depresijo spremlja to motnjo.

Študije pacientov z MO-jem nakazujejo, da imajo ti zmanjšano zmožnost aktiviranja ?elnega režnja, ki je med drugim odgovoren za nadziranje negativnih ?ustev, motene pa naj bi imeli tudi sinapse, prek katerih se dražljaji prenašajo s pomo?jo serotonina, ki je v glavnem odgovoren za ob?utje sre?e.

Manjša kot obi?ajno naj bi bila tudi amigdala in hipokampus, ki sta kriti?na za ?ustveno delovanje posameznika. Posamezniki z MO-jem imajo zato težave pri zbiranju, deljenju in interpretaciji informacij.

Travme niso nujno za?etek motnje

Na ravni družbenih dejavnikov, ki pripomorejo k razvoju motnje, se kot eden izmed klju?nih kaže nestabilno in nepotrjujo?e okolje v otroštvu. Kar 70 odstotkov pacientov z MO-jem je namre? poro?alo o spolni in/ali fizi?ni zlorabi v otroštvu, 30 odstotkov o izgubi ali dolgotrajni lo?enosti od staršev, pogosta pa so tudi poro?ila o ob?utkih zanemarjanja in odtujenosti od družine.

Ker pa se pri številnih žrtvah spolnega ali fizi?nega nasilja MO sploh ne razvije, znanstveniki genetske osnove v kombinaciji z družbenimi dejavniki ozna?ujejo za klju?ne za razvoj motnje.

Veliko mater naredi napako že zelo zgodaj

Tudi Filipi? poudarja, da niso nujno velike travme tiste, ki lahko privedejo do razvoja MO. Napaka nastane v simbiozi v prvi fazi otrokovega razvoja, ko je ta nekako zlit z mamo, saj si otrok ne predstavlja sebe kot samostojne osebe, temve? kot sebe z mamo, razlaga.

Ta je lahko sicer z otrokom zelo nežna, a nezrela, ?e ne zmore otroka spodbujati k samostojnosti. Izkušnje iz te faze so lahko zelo pomembne tudi za kakšno drugo patologijo, poudarja Filipi?.

Navedemo lahko primer dveletnega otroka, ki se skrije, a mu je hkrati zelo pomembno, da se lahko vrne nazaj. "Se pravi, da je tako samostojen, da si upa stran, ampak mora imeti ob?utek, da lahko pride nazaj. In tu mame zelo odpovejo, v smislu, ?e no?eš biti z menoj, pa bodi sam. Torej ne podprejo po?asne lo?itve, temve? povsem pretrgajo vez. Vendar otrok ne more biti sam, saj mamo potrebuje," Filipi? razlaga mehanizme nastanka motnje.

in v najhujših oblikah tudi samomori. Obi?ajno se motnja pojavi v zgodnji odrasli dobi. Takrat je motnja tudi bolj mote?a, saj si ljudje v tej fazi šele oblikujejo življenje, pri ?emer jih motnja mo?no ovira, meni Filipi?.

Ko se ti ljudje sre?ajo z zdravstvom, so pacienti in trpijo. So disfunkcionalni in neprijetni za druge. Imajo sicer izrazito bogat notranji svet, a razcepljen na povsem dober in povsem slab. Danes ste lahko za njih idealni, jutri pa ste njihov najve?ji sovražnik, zato ostajajo sami, prevevajo jih notranja praznina, strah, anksioznost pred kakršno koli izgubo. Bojan Filipi?

Diagnoza in zdravljenje zahtevata veliko izkušenj

Zaradi zapletenega izvora in številnih simptomov, ki mejijo na druge bolezni in tudi zdravo osebnost, diagnoza in zdravljenje MO-ja zahtevata veliko izkušenj. Priro?nik ameriške psihiatri?ne zveze (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) dolo?a devet to?k, od katerih jih mora biti izpolnjenih vsaj pet, da je mogo?e osebi postaviti diagnozo ?ustveno neuravnovešene osebnostne motnje:

1. Spremembe v razpoloženju, ki trajajo le nekaj ur.
2. Neprimerna in težko obvladljiva jeza.
3. Samouni?ujo?e vedenje (pohabljanje, grožnje in geste samomora).
4. Impulzivno delovanje, katerega posledica je lahko samopoškodovanje (zloraba mamil in alkohola, kompulzivno nakupovanje, kockanje, motnje hranjenja, promiskuitetnost, nevarna vožnja, kraja).
5. Motnje v identiteti, ki se kažejo v negotovosti pri samopodobi, spolni usmerjenosti, kariernih možnostih, prijateljstvih in vrednotah. Namesto da bi razvili lastno osebnost, lahko bolniki poskušajo biti, kar menijo, da drugi želijo, da so.
6. Kroni?ni ob?utki praznine in dolgo?asja.
7. Nestabilne, kaoti?ne zveze in odnosi, v katerih je druga oseba videna kot izklju?no slaba ali dobra.
8. Obupni poskusi izogibanja namišljeni ali resni?ni zapustitvi (ljudi, ki trpijo za MO-jem, lahko povsem iz tira vržejo že po?itnice ljubljene osebe ali krajše poslovno potovanje).
9. Prehodna paranoidna ideacija (porajanje paranoi?nih misli) ali resni disociativni simptomi (nezmožnost spominjanja re?enega ali storjenega) kot posledica hudega stresa.

MO pogosto spremljajo tako samopoškodovanje brez samomorilskih nagnjenj kot tudi poskusi samomora in v najhujših oblikah tudi samomori.

Filipi?: Trpijo, a imajo izrazito bogat notranji svet

"Ko se ti ljudje sre?ajo z zdravstvom, so pacienti in trpijo. So disfunkcionalni ter neprijetni za druge, imajo sicer izrazito bogat notranji svet, a razcepljen na povsem dober in povsem slab. Danes ste lahko za njih idealni, jutri pa ste njihov najve?ji sovražnik, zato ostajajo sami, prevevajo jih ta notranja praznina, strah, anksioznost pred kakršno koli izgubo," je svoje izkušnje z bolniki z MO-jem opisal Filipi?.

Ob tem dodaja, da je delo s tovrstnimi pacienti zelo zahtevno, saj je zanje zna?ilno, da svoje vsebine preslikajo v druge. To lahko poteka prek subtilnih ali pa tudi prek bolj odprtih dejanj (razvrednotenje sogovornika, podrejanje le-temu ipd.).

Motnjo je mogo?e uspešno zdraviti. Z novimi dognanji v zadnjih letih so se izboljšale tudi metode zdravljenja. Pri zdravljenju je zlasti pomemben pacientov razvoj v zgodnjem otroštvu, klasi?na freudovska psihoanaliza pa za paciente z MO-jem ni primerna, saj terapija poteka iz o?i v o?i. Gre za razvojno terapijo, kjer se odpravlja primanjkljaje iz razvoja, traja pa ve? let, pravi Filipi?.

V zadnjih 15 letih se je razvila nova metoda, imenovana dialekti?na behavioralna terapija ali DBT, ki poskuša pacientom pomagati pri odpravljanju težav s pomo?jo tehnik za nadzorovanje ?ustev, višanje dovzetnosti za nelagodje, ve?jo zmožnost sprejemanja realnosti in ve?jo osredoto?enost. Zaradi motenj v biokemiji možganov se motnjo zdravi tudi s pomo?jo zdravil, obi?ajno antidepresivov in antipsihotikov.

Tekst: Andrej ?ebokli

Izvirna novica: MMC RTV SLO , 07.08.2011
?lanek je last medija MMC RTV SLO