Internetni tolažniki duševnih stisk

Duševna stiska ne izbira osebe, ure ali kraja. Lahko se priplazi v nedeljo dopoldne ali ob treh pono?i, ko je morebitni osebni psiholog na smu?anju in vsi znanci že zdavnaj trdno spijo. Še slabše je, kadar ?lovek v kriti?nih trenutkih ne pozna nikogar, ki bi mu lahko zaupal svoje tegobe, ali pa se mu zdi njegova stiska tako neprijetna, da je ni pripravljen zaupati niti staršem, partnerju ali najboljšemu prijatelju. Takrat mu ostanejo le anonimni telefonski svetovalci ali upanje, da bo na prostranstvih svetovnega spleta našel tolažbo, rešitev problema ali vsaj ob?utek, da v svoji stiski ni neskon?no sam.

So taka pri?akovanja upravi?ena? Na prvi pogled se zdi, da je splet idealno orodje za vse, ki poskušajo najti pomo? in nasvete, kako se spopasti z najrazli?nejšimi življenjskimi izzivi – z depresijo, osamljenostjo, boleznijo, s težavami v razmerju ali pastmi, ki jih prinaša odraš?anje. Internetne oblike svetovanja so praviloma anonimne, brezpla?ne in niso vezane na posamezen kraj, državo ali jezik, uporabniku pa obljubljajo hitro rešitev problema, združeno z udobjem dnevne sobe ali delovnega kabineta. Poleg tega se zaradi ?edalje ve?je razširjenosti interneta med uporabniki vseh starostnih in družbenih skupin hitro pove?uje tudi število spletnih svetovalnic (predvsem mladinskih) in razli?nih oblik spletnega svetovanja. Najbolj razširjeno je svetovanje po elektronski pošti ali v spletnih forumih, pojavljajo pa se tudi nekatere tehnološko naprednejše elektronske svetovalnice, ki za pogovor s strokovnjakom uporabljajo videokonference ali virtualne svetove.

Kljub omenjenim trendom je spletno svetovanje še razmeroma nov in malo raziskan fenomen. ?eprav nove komunikacijske tehnologije in virtualni ra?unalniški svetovi že od nastanka vzbujajo velika pri?akovanja in so nekatere raziskave potrdile pozitivne u?inke internetnega svetovanja pri motnjah hranjenja, depresiji in anksioznosti, o delovanju svetovnega spleta kot svetovalnega medija in o resni?ni u?inkovitosti tovrstnega svetovanja ni dosti podatkov. Zato ostajajo številna pomembna vprašanja premalo raziskana: kakšne so prednosti in omejitve spletnega svetovanja v primerjavi s tradicionalnimi (»živimi«) oblikami svetovanja? Kdo so najpogostejši iskalci internetne pomo?i in kakšne so njihove težave? Je svetovni splet v resnici ?udovito novo orodje, s katerim bo mogo?e neko? pravo?asno dose?i vse ljudi v duševni stiski in jim pomagati, ali pa je lahko tudi eden izmed razlogov, zakaj ?edalje ve? uporabnikov novih tehnologij sploh trpi zaradi duševnih motenj?

Duševno zdravje v virtualnem svetu

?e morebitni iskalec spletne pomo?i premore spodoben osebni ra?unalnik, hitro internetno povezavo in nekaj potrpežljivosti, lahko v trirazsežnem ra?unalniškem svetu Second Life poiš?e otok duševnega zdravja, ki ga je zasnovala skupina za razvoj virtualnih svetov na mariborski fakulteti za elektrotehniko, ra?unalništvo in informatiko (FERI) skupaj z ljubljanskim izobraževalno-raziskovalnim inštitutom Ozara (IRIO). Na tem otoku si lahko obiskovalci med drugim ogledajo simulacije izkušenj z najpogostejšimi duševnimi motnjami (z bulimijo, anoreksijo, bipolarno motnjo, depresijo, s stresom, fobijami, socialno fobijo in shizofrenijo), se o svojih težavah v posebni svetovalnici pogovorijo z zdravnikom, opravijo samotestiranje, dobijo nasvet o možni terapiji ali oblikujejo skupine za samopomo?.

»Virtualni svet Second Life ima danes okrog 15 milijonov uporabnikov. ?e bomo dosegli 100, 1000 ali 10.000 obiskovalcev tega virtualnega sveta in jih pou?ili o duševnih motnjah, bomo lahko pomagali njim ali posredno komu v njihovi bližini,« je prepri?an Matjaž B. Juri?, izredni profesor na FERI in vodja skupine za razvoj virtualnih svetov. Po njegovem mnenju so lahko ti elektronski svetovi zelo koristen pripomo?ek, namenjen seznanjanju in informiranju o simptomih in posledicah duševnih motenj. Poleg tega virtualni svetovi omogo?ajo tudi navezavo anonimnega stika s strokovnjaki, starši, sorodniki in prijatelji oseb z duševnimi motnjami pa lahko tako zbirajo koristne informacije. »Obisk otoka se pove?uje iz tedna v teden. Najve? obiskovalcev ga obiš?e iz radovednosti, del uporabnikov pa tudi opravi teste in naveže stik s svetovalci Ozare,« je še dodal Juri?.

Gre pri Juri?evih napovedih predvsem za optimisti?na pri?akovanja ali ima otok že kake konkretne (pozitivne) u?inke? Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, vodja centra za izobraževanje in raziskovanje pri IRIO, nam je priznala, da je za analize uporabniškega obnašanja in prakti?nih u?inkov otoka še nekoliko prezgodaj (otok so »odprli« ob dnevu duševnega zdravja pred približno dvema mesecema), vendar je tudi poudarila, da so si otok zamislili predvsem kot obliko »promocije pozitivnega duševnega zdravja in preventivnega delovanja v virtualnih svetovih«. Zato želijo obiskovalcem »predvsem podati informacijo in ne svetovati«, saj naj bi informacije o skrbi za zdravje in dobro po?utje pove?ale verjetnost vedenja, ki je usmerjeno v zdravje, pripomogle k pravo?asnemu iskanju pomo?i in boljšemu sodelovanju pri zdravljenju.

Bistveno ve? prakti?nih izkušenj s spletnim svetovanjem pa so v skoraj osmih letih delovanja pridobili izvajalci mladinskega programa promocije zdravja To sem jaz, ki so ga razvili na oddelku za socialno medicino in promocijo zdravja pri celjskem zavodu za zdravstveno varstvo. Vodja programa Ksenija Leki? je povedala, da njihova zbirka podatkov vsebuje že ve? kot 15.000 najstniških vprašanj in odgovorov strokovnjakov, med katerimi prevladujejo vprašanja o manjših problemih, ki najstnike v obdobju odraš?anja najbolj zaposlujejo: zaljubljenost, zmenki, zanimanje za prvi spolni odnos, kontracepcija, ljubezenske težave in prehodna nesoglasja v družini. Ne manjka pa niti izražanja težjih problemov – samomorilnih misli, poskusov samomorov, samopoškodbenega vedenja in depresij, motenj hranjenja, spolnih zlorab in najstniških nose?nosti.

Kaj ti podatki povedo o spletnem svetovanju in kaj o mladih uporabnikih interneta?

»Režem se eno leto. Rad bi nehal«

Ksenija Leki? nam je povedala, da se je v njihovi spletni svetovalnici www.tosemjaz.net spletno komuniciranje zelo dobro obneslo, saj marsikateri dialog v spletnem prostoru ne bi bil mogo? v ordinaciji šolskega zdravnika, ginekologa, psihiatra ali med psihološko obravnavo. Nekaterih dilem mladostniki v živo pa? ne bi izrekli, ugotavlja Leki?eva. »Številne osebne teme, ob katerih ob?utijo mladostniki zadrego, negotovost, stisko ali nevednost, je vsaj na za?etku lažje obravnavati anonimno in v varnem virtualnem okolju. Obiskovalci nam pogosto napišejo, da smo prvi, ki so nam zaupali svojo težavo. Spomnim se tudi najstnice, ki je zapisala, da je internet super, ker da je tu nih?e ne obtožuje ali zasmehuje,« je naštevala Leki?eva. Tovrstne spletne svetovalnice naj bi zato pomenile pomembno oporo starim virom pomo?i – nekakšno spletno »varnostno mrežo«, ki blaži padce in udarce med odraš?anjem in v katero se »ujame« marsikateri mladostnik.

Spletna svetovalnica pa ni koristna le za uporabnike, ampak tudi za njene izvajalce, je poudarila Ksenija Leki?: »Ve? strokovnjakov, ki danes prostovoljno svetujejo na tosemjaz.net, se je sprva mo?no obotavljalo, da bi sprejeli povabilo v program spletnega svetovanja. Dvomili so o resnosti svetovalnega dela na spletu, potem pa so skozi vprašanja mladih postopoma zaznali, kako uporaben je lahko splet kot orodje pomo?i.« Spletni svetovalci zato svetovni splet ?edalje pogosteje doživljajo kot priro?en svetovalni instrument in uporabno dopolnilno orodje, s katerim je mogo?e dose?i populacijo povpre?nih najstnikov z vsakdanjimi problemi – skupino, v katero pred razmahom spletnega komuniciranja ni bilo tako dobrega vpogleda, saj so službe pomo?i prestregle predvsem najbolj rizi?ne mladostnike z mo?no izraženimi problemi in stiskami.

Vendar ima svetovni splet poleg omenjenih prednosti tudi nekatere pomembne omejitve. »Elektronske oblike svetovanja so navadno brezpla?ne, anonimne in zahtevajo manj ?asa, vendar pa z vidika svetovalca dajejo manjšo možnost preverjanja avtenti?nosti in ve?jo možnost napa?nega interpretiranja vprašanj. Osebne oblike svetovanja so navadno pla?ljive, zahtevajo ve? ?asa in fizi?no bližino, svetovalcu pa zagotavljajo ve? avtenti?nosti ter ve?jo možnost prilagajanja potrebam in razli?nim tipom uporabnikov,« je razložila Helena Jeri?ek Klanš?ek z inštituta za varovanje zdravja. Predvsem pa pri osebnem svetovanju uporabljamo ve? kanalov, zato je takšna komunikacija celovitejša.

Komunikacijskih omejitev spletnega svetovanja se zaveda tudi Ksenija Leki?: »Možnosti za sklepanje resnega svetovalnega odnosa v spletni komunikaciji so precej okrnjene, saj je spletni odnos negotov in se lahko v vsakem trenutku prekine brez vseh odgovornosti. Poglobljen dialog v naši spletni svetovalnici je redkost, saj se ve?ina komunikacij kon?a s prvim, drugim ali tretjim odgovorom svetovalca. Poleg tega uporabniki spletnih svetovalnic in navideznih svetov pogosto iš?ejo hitre in udobne rešitve za svoje težave, pri razli?nih svetovalcih izbirajo najbolj vše?ne odgovore ter niso pripravljeni na poglobljeno delo – kljub dejstvu, da ni reševanje kriznih osebnih situacij nikoli udobno, ampak je bole?e in zahteva trud, trdo delo, spreminjanje stališ? in vedenja.«

Internet kot zdravilo ali bolezen

Pri?akovanje, da je mogo?e duševne težave rešiti z nekaj lahkotnimi miškinimi kliki, pa ni le zavajajo?e in potencialno škodljivo za uporabnike spletne pomo?i, ampak lahko tudi prikrije nekatere negativne družbene in psihološke posledice, ki jih prinaša ?edalje intenzivnejša uporaba svetovnega spleta. Raziskava o vedenju v šolskem obdobju, ki jo je leta 2006 izvedla organizacija HBSC, je namre? pokazala, da lahko pretirano ukvarjanje z ra?unalniškimi igricami, spletne klepetalnice in brskanje po internetu vodijo v odtujevanje od sebe in drugih ter krepijo ob?utke negotovosti in nezadovoljstva, je pojasnila Helena Jeri?ek Klanš?ek. Hkrati lahko za?nejo uporabniki interneta – tako odrasli kot mladostniki – svoje odnose in ?ustvovanje omejevati zgolj na tiste internetne prijatelje in zaupnike, ki se jim zdijo »varni«, zato se še bolj zapletajo v spiralo osamljenosti, lastnih (temnih) misli in zapiranja v intimo doma?e sobe. Ironi?no pa je, da bi »uporabniška statistika« prav take posameznike najraje zaznala kot najaktivnejše (najuspešnejše?) uporabnike spletnih svetovalnih storitev.

Projekti, kakršna sta Ozarin virtualni otok duševnega zdravja in spletna mladinska svetovalnica tosemjaz.net, zato nazorno opozarjajo na nekatere paradokse elektronsko posredovanega komuniciranja, kamor sodi tudi spletno svetovanje. Pri?akovanje, da lahko svetovni splet doseže marsikaterega uporabnika, ki potrebuje pomo? v duševni stiski, je zagotovo upravi?eno. Vendar pa je lahko spletno svetovanje uspešno le, ?e se bodo znali upravljavci spletnih svetovalnic prebiti skozi matrico statisti?nih podatkov o obisku in zastavljenih vprašanjih, spoznati svoje uporabnike in na podlagi pridobljenih izkušenj razviti nova orodja ter metode za spletno svetovalno delo, s katerimi bodo vsaj delno presegli omejitve »nežive« komunikacije.

Iz Sobotne priloge Dela!

Piše:  Lenart J. Ku?i?

Izvirna novica: Delo – SOBOTNA PRILOGA   14.12.2008 
Besedilo last avtorjev in Dela.