Iskanje u?inkovitejšega zdravila za depresijo

Znanost Problem bo o?itno mogo?e rešiti le s tesnim sodelovanjem vrhunskih raziskovalcev, pripravljenih tudi na dobro premišljeno tveganje. Po prepri?anju številnih strokovnjakov je med bolezenskimi tegobami, tako fizi?nimi kot psihi?nimi, depresija ena tistih, ki jih je najteže omiliti in še manj ozdraviti. Kljub obilju tako imenovanih antidepresivov samo tretjina pacientov z izrazitejšo obliko depresije zazna olajšanje že po prvi fazi zdravljenja, nadaljevanje terapije z drugimi u?inkovinami pa ublaži tegobe le še petini ali najve? ?etrtini prizadetih.

Zdravljenje je torej za silo uspešno pri manj kot polovici ljudi z depresijo. Da je vse skupaj še slabše, jih je približno tretjina bolj ali manj odpornih na vsa znana zdravila. In ve?ja ko je stopnja takšne rezistence, ve?ja je tudi verjetnost, da se bo bolezen ponovila, kljub neprekinjenemu jemanju zdravil.

Kako torej depresijo ukrotiti in spraviti pod nadzor? so se vprašali udeleženci sre?anja ameriške fundacije za raziskovanje depresije ob koncu minulega leta v New Yorku. Organizacija s pomenljivim imenom Upanje je namenjena financiranju inovativnih znanstvenih raziskav depresije, v njihovem središ?u pa je prav ?edalje bolj razširjena odpornost na zdravljenje te duševne motnje. V osrednji delovni skupini sodelujejo vodilni nevroznanstveniki, ve?inoma pionirji na svojem podro?ju – genetiki, epigenetiki, molekularni biologi, elektrofiziologi in strokovnjaki za slikanje možganov. Njihov cilj je vzpostaviti u?inkovito raziskovalno strategijo, s katero bi dolo?ili omrežja v možganih, »kriva« za depresijo.

?eprav so o tej pogosti duševni motnji ugotovili že marsikaj – denimo, da uspešno zdravljenje nespe?nosti pri depresivnih ljudeh skorajda podvoji tudi njihov pozitivni odziv na antidepresive – pa še vedno niso dognali poglavitnega vzroka zanjo. Zamisel, da je depresija posledica pomanjkanja enega samega nevrotransmiterja, denimo serotonina ali dopamina, se je pokazala za pretirano poenostavljeno in napa?no.

Profesor klini?ne psihiatrije na medicinski fakulteti Weill univerze Cornell Richard A. Friedman zato predlaga, da bi se nevroznanstveniki zamislili nad dolgotrajnim odkrivanjem Higgsovega bozona. »Depresija seveda nima ni? skupnega s tem subatomskim delcem,« pravi, »razen tega, da sta oba skrivnostna in vztrajno izmikajo?a se. Toda prav ti lastnosti sta navdihnili mednarodne skupine fizikov, da so združili mo?i in po desetletjih vztrajnega dela nazadnje identificirali izmuzljivi bozon.«

Med biomedicinskimi znanstvenimi laboratoriji, ki se potegujejo za presihajo?e državne in siceršnje finan?ne spodbude in zato neusmiljeno tekmujejo med seboj, je takšno sodelovanje vse prej kot obi?ajno. A to se, kot kaže, utegne spremeniti.

Proti stereotipom?

Tema tokratnega sre?anja fundacije Hope je bila klini?na depresija pri moških in zbiranje klju?nih podatkov za ?im zgodnejšo prepoznavo bolezenskih simptomov. ?astni govornik je bil znani filmski igralec Richard Dreyfuss, ki je udeležencem opisal svoje izkušnje življenja z bipolarno motnjo. Prepri?an je, da je treba depresiji najprej odvzeti vsakršno stigmo, saj gre v resnici za fizi?no, zdravstveno tegobo. »In da je še vedno toliko milijonov ljudi brez u?inkovitega zdravila proti depresiji, je nepravi?no in nesprejemljivo,« je poudaril.

Depresija je namre? tihi ubijalec. V ZDA je število samomorov že preseglo število umorov. In ?eprav depresija prizadene dvakrat ve? žensk kakor moških, jih je med samomorilci kar 80 odstotkov moškega spola. Seveda k ?rnogledosti in obupu znatno prispeva tudi gospodarska kriza, a tudi depresija je pogosta spremljevalka prenekaterega, zlasti starejšega ?loveka.

»Tako kompleksen problem, kakršen je depresija, je vsekakor prevelik, da bi z njim lahko opravil en sam znanstveni laboratorij,« je prepri?ana ?lanica fundacije Hope, Huda Akil, predavateljica nevroznanosti in psihiatrije na Univerzi v Michiganu. »Dobra lastnost naše organizacije je sodelovanje številnih vrhunskih znanstvenikov. Prav to sodelovanje nam namre? omogo?a, da si upamo misliti širše in drzneje in da smo za uresni?itev svojih zamisli pripravljeni tudi tvegati, ne glede na morebitne pomisleke pomembnih odlo?evalcev.« 

Skrivnost v možganih?

Glavni cilj fundacije je, kot re?eno, dognati, katera možganska »vezja« in kateri geni se pri depresiji spremenijo, kako se neposredno okolje odzove na te spremembe in kako narediti konec takšnim biološkim napadom na organizem. Za dosego tega cilja pa so seveda potrebna številna znanstvena orodja, poudarja doktorica Akil: genomika, epigenetika, elektrofiziologija, klini?na psihiatrija, živalski modeli.

Toda po mnenju dr. Friedmana je ena najve?jih slabosti sedanjih antidepresivov prav ta, da so bili zasnovani na živalskih modelih, ki jih nespremenjene uporabljajo že desetletja. Še ve?, na njihovi podlagi ustvarjajo nova, a podobno (ne)delujo?a zdravila. Nova, u?inkovitejša zato potrebujejo dolo?itev ustreznejših »tar?« v možganih ter boljše živalske modele, na katerih bi jih preverili.

Eden vodilnih ?lanov fundacije dr. Joshua Gordon, profesor psihiatrije na univerzi Columbia, že prou?uje nove živalske modele depresije: pozorno spremlja aktivnost v izbranih predelih možganov pri miših z depresivnim vedenjem.

Nedavno je dolo?il predel, primeren za globoko možgansko stimulacijo pri ljudeh, odpornih na vse znane antidepresive – del tako imenovanega cingularnega (obro?astega) korteksa. Po neposredni elektri?ni stimulaciji tega obmo?ja je pri številnih pacientih s takšno rezistenco zaznal hiter pozitiven odziv.

V sodelovanju s profesorico Helen S. Mayberg, nevroznanstvenico z univerze Emory v Atlanti, je zdaj raziskave prenesel na odgovarjajo?i možganski predel pri miših, da bi celoviteje prou?il aktivnost v raznih obmo?jih možganske skorje in poskusil dognati, kako posami?no prispevajo k depresivnemu vedenju živali.

Še en ?lan ožje delovne skupine, dr. Bruce McEwen, nevroznanstvenik z Rockefellerjeve zasebne univerze v New Yorku in pionir pri dolo?anju u?inkov stresa na možgane, pa se je lotil temeljitega prou?evanja podgan iz laboratorija dr. Akilove, izbranih zaradi njihove nagnjenosti k strahu in depresivnosti. Njegov cilj je odkriti u?inkovino, ki bi depresijo ?im hitreje in ?im bolj omilila. Takšno zdravilo bi bilo za psihiatrijo seveda zelo dobrodošlo, saj sedanji antidepresivi za?no u?inkovati šele dva do šest tednov po prvem zaužitju, do takrat pa ta psihi?na motnja lahko sproži že marsikatero neljubo posledico.

Upanje vliva novo upanje?

Audrey Gruss, ustanoviteljica in predsednica fundacije Hope, je na sre?anju v New Yorku dejala: »Danes še bolj kot kdaj prej potrebujemo ?im ve? znanstveno ugotovljenih dejstev o depresiji, saj se ve? kot polovica ljudi s to hudo duševno motnjo ne odziva ve? na nobeno obstoje?e zdravilo. V 27 letih, odkar smo dobili prozac, za depresijo ni bila razvita nobena pomembnejša oblika zdravljenja. Zato naša fundacija podpira prav smelejše, inovativnejše raziskave.«

Seveda niti sodelovanje toliko vrhunskih strokovnjakov z raznih podro?ij ni zagotovilo, da bo u?inkovito orožje proti trdovratni depresiji že kmalu na voljo. Navsezadnje so tudi omenjeni Higgsov bozon iskali kar pol stoletja, pa še po njegovem odkritju marsikatero pomembno vprašanje ostaja brez zadovoljivega odgovora.

Toda v ?asu, ko skoraj vse države po svetu zmanjšujejo sredstva za znanstveno raziskovanje in celo najve?je multinacionalke opuš?ajo financiranje raziskovanja možganov, so prav takšni prosvetljeni znanstveniki in njihovi donatorji žarek upanja za novo, u?inkovitejšo smer nevroznanosti: s tesnim sodelovanjem raziskovalcev, zmožnih in pripravljenih sprejeti dobro premišljeno tveganje in nazadnje morda rešiti velik problem.

Psiha in kemija

Depresija (latinsko depressio – znižanje, iz deprimere – tla?iti, znižati) je psihi?na motnja, ki jo poleg žalosti ozna?ujejo splošna pobitost, ?rnogledost, razdražljivost, obup, strah, ob?utek krivde in izpraznjenosti. Obolelega pogosto mine volja za dejavnosti, ki jih sicer rad opravlja, težko se osredoto?i, postaja pozabljiv in se težko odlo?a, nemalokrat pa depresija privede do tesnobe in celo samomorilnih nagnjenj. • Nevrotransmiterji (živ?ni prenašalci) so heterogene biokemi?ne snovi, ki prenašajo informacije med živ?nimi celicami (nevroni) preko sinaps. V splošnem jih delimo na spodbujevalne oziroma vzburjevalne in zaviralne. 

Vir / Avtor:  Radovan Kozmos 

Izvirna novica: Delo.si , 09.01.2014

?lanek je last medija Delo.si in avtorja