Izgorelost: Ko se telo upre zlorabljanju samega sebe

Izgorelost je stanje psihofizi?ne in ?ustvene iz?rpanosti, ki nastane po ve? letih iz?rpavanja organizma. Izgorel ?lovek pride do stanja mo?nega upada telesne energije, težko ohranja budnost in ne more se koncentrirati. Obenem se mu trga miselni tok, pozablja, je anksiozen, neodlo?en, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben opravljati vsakodnevnih opravil, kaj šele delati.

Ko ?lovek pride v stanje izgorelosti, je na prvi pogled videti, da se mu je zgodilo nekaj slabega, izjemno hudega. Delovna u?inkovitost pade, tudi volje do življenja zmanjka. A ni vse tako ?rno, kot se zdi. Izgorelost lahko jemljemo tudi kot pomo? narave, resen opomin, ki ?loveku pokaže, da ni na pravi poti, da ne živi svojega življenja, vsaj ne takega, kot bi ga lahko. S simptomi, kakršni se pojavijo, ?loveka prisili v spremembo. Spravi ga v stanje, ko dobi uvid v dosedanje lastno delovanje in se zave druge vrednosti svojega življenja. ?loveka spodbudi, da se zbliža sam s seboj, naredi nekaj zase in izstopi iz za?aranega kroga nenehnega pehanja za rezultati ter zlorabljanja sebe in svoje energije. A za tako okrevanje je potrebno kar nekaj ?asa, vsaj dve leti ali celo ve?.

Koga doleti izgorelost

Pogosto lai?no mnenje je, da izgorevanje in izgorelost ljudi povzro?ijo zunanji dejavniki – neustrezne delovne okoliš?ine, pritiski zaposlitve, preobremenjenost doma. A okoliš?ine same še ne povzro?ijo izgorevanja. Potreben je še ?lovek, ki je programiran tako, da zaradi njegovega delovanja lahko pride do izgorelosti. ?lovek, ki se ne zna pri delu ustaviti, se spo?iti, re?i, da je preutrujen, in si vzeti prosto.

Izgorelost doleti ponavadi najbolj zagnane, uspešne, pridne in delovne. A sebe vrednotijo glede na svoje delo in dosežke. Prav tako dojemajo okolico in svet, ki jih po njihovih prepri?anjih ceni zgolj zaradi njihovega dela, ?etudi jih drugi tako obravnavajo ali pa ne. Za izgorevanje so najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot majhni vzgojeni s pogojno ljubeznijo. Pohvale, pozornost in ljubezen so dobivali predvsem takrat, ko so zadovoljevali potrebe drugih, pomagali, delali, bili uspešni v šoli, ne pa, kadar so zadovoljevali lastne potrebe, uživali in se igrali. Tako se otrok postopoma nau?i, da je vreden le takrat, ko dela, ko je produktiven, pomaga drugim, sicer pa ne. S takim vedenjem nato nadaljuje tudi brez zunanjih pogojevanj. Otrok na ta na?in zgradi neki lažni jaz, samopodobo, ki temelji na storilnosti. Obenem pa izgubi stik s seboj in svojimi lastnimi potrebami. Žene in peha se za rezultati in pohvalami za lastno delo ter si odreka po?itek in užitek.

Tudi okolje – družbeno, družinsko ali delovna situacija – je dejavnik, ki spodbudi ?lovekovo izgorevanje; a predvsem izgorevanje tistih, ki imajo tako storilnostno pogojeno samopodobo. Okolje, ki ?loveku ne nudi povratnih informacij o njegovem delu, kjer ni priznanj za delo, ne pohval, kjer so slabi odnosi, zaposlitev, ki ni varna – danes zaposlen, jutri že lahko odpuš?en … vse take okoliš?ine še toliko bolj vplivajo na izgorevanje ?loveka. A tisti, ki ceni sebe, ne glede na storilnost in dosežke, v takih situacijah re?e ne, se umakne, ne dela, stagnira in se ne obremenjuje zaradi svoje nedelavnosti. Za razliko od teh storilnostno pogojena oseba dela in dela ter si prizadeva biti pridna, kajti le tako lahko ohranja dobro mnenje o sebi.

Potek izgorevanja

Izgorevanje do izgorelosti oz. adrenalnega zloma lahko traja zelo dolgo, tudi ve? desetletij. Proces poteka v ve? stopnjah. Raziskovalka adrenalne izgorelosti, psihologinja A. Pšeni?ny, navaja naslednje stopnje izgorevanja vse do adrenalnega zloma.

Za?ne se z UTRUJENOSTJO, fizi?no, ?ustveno in kognitivno. Ko se ta utrujenost kopi?i, pride do PREUTRUJENOSTI. ?lovek, ki je zelo utrujen, ponavadi to prepozna in se odlo?i za po?itek, a tisti, ki se spoštuje in ceni le glede na svoje delo in dosežke, bo te znake spregledal. Zaradi utrujenosti njegova delovna u?inkovitost pade, kar pa ogrozi njegovo samopodobo. V težnji po ohranitvi pozitivne samopodobe se še bolj zažene pri delu, kar ga privede do stanja IZ?RPANOSTI. Za iz?rpanost je zna?ilen ob?utek kroni?ne utrujenosti, ki ga oseba stalno zanika, in ob tem skrajna storilnostna usmerjenost – deloholizem. Stopnja iz?rpanosti lahko traja tudi 20 let. Oseba živi precej nekakovostno življenje, a si tega ne priznava. Niti se ne zaveda, da si zasluži kaj ve? od nenehnega pehanja za delovnimi dosežki.

IzgorelostIz?rpanost vodi postopoma do preiz?rpanosti, ko dobi oseba ob?utek UJETOSTI v na?inu življenja, dela in odnosov. Ujetosti se oseba poskusi v?asih rešiti z menjavo dela, okolja ali odnosov, a najpogosteje se zgodi, da se vse nadaljuje. Težava namre? ni zunanje narave, temve? je predvsem notranja. ?lovek se tako po?uti ?edalje bolj nemo?nega, kar spremljajo ob?utki krivde (ker ne naredi dovolj) in upadanje samopodobe. To stanje ujetosti lahko traja leto ali dve. ?lovek se vse bolj iz?rpava in peša, a se še vedno trudi, da bi bil aktiven. To postopoma privede do ADRENALNE IZGORELOSTI, ko so vsi simptomi na višku – nespe?nost, nezmožnost odlo?anja, napadi besa, joka, depresivni ob?utki, kar se po nekaj mesecih »kon?a« z ADRENALNIM ZLOMOM. Adrenalni zlom se kaže kot skoraj popolna izguba energije, kot velik psihofizi?ni in nevrološki zlom. Oseba lahko prespi ve?ji del dneva, težko ohranja budnost, nima koncentracije, kratkoro?ni spomin je skrajno omejen. Lahko se izrazi v obliki hudih depresivnih ali anksioznih simptomov, ali pa celo s kapjo ali infarktom. ?lovek je v ?asu zloma popolnoma brez energije, vsak napor, celo najmanjši vsakodnevni, mu je odve?.

Okrevanje – pot k spremembi

?lovek, ki je doživel adrenalni zlom, je »prisiljen« poiskati terapevtsko ali zdravniško pomo?. In takrat se za?ne preobrat. Okrevanje po izgorelosti traja ve?inoma dolgo – s pomo?jo terapij ali po potrebi in presoji terapevta tudi zdravil – tudi nekaj let. A to dolgo obdobje je potrebno, da ?lovek spozna nove poti v življenju, si zastavi nov na?in življenja in se ga privadi. Pravzaprav je dobro, da je narava pri tem stroga in da so simptomi mo?ni in trajajo?i, kajti le to ?loveka prisili v konkretne spremembe. Pri blažjih znakih bi prekmalu zašel na svojo staro pot zlorabljanja sebe in kmalu bi se znova ujel v enake vzorce delovanja.

Ni vse ?rno, kar se zdi ?rno, in tudi ne belo, kar se zdi belo. Kar se zdi najslabše, je hkrati lahko tudi najve?je darilo.

Bolj kot se ?lovek spremembi upira ali poskuša ob okrevanju stopiti na staro pot, težje in po?asneje okreva. Ob poskusih stopiti na staro pot hitro zdrsne nazaj v šibko stanje izgorelosti. Narava ga ne pusti nazaj in prej ali slej spozna drug na?in življenja in zaživi dosti bolj kakovostno.

?lovek, ki uspešno okreva, mo?no spremeni svoj življenjski slog. Morda je, glede na zunanja merila, manj uspešen in produktiven, a vsekakor bolj zadovoljen in miren v sebi. Tako je v kon?nem izgorelost oz. adrenalni zlom pravzaprav odsko?na to?ka k veliki pozitivni spremembi v življenju, ?e se ?lovek ni uspel ustaviti in poiskati boljše poti prej.

Ni vse ?rno, kar se zdi ?rno, in tudi ne belo, kar se zdi belo. Kar se zdi najslabše, je hkrati lahko tudi najve?je darilo.

Kako lahko prepre?imo izgorevanje?

Starši v odnosu do otrok

Že tako se zelo poudarja, kako pomembna je brezpogojna ljubezen staršev. In ravno pri dovzetnosti za izgorevanje se pokažejo »napake« pri odnosu staršev do otrok. Pomembno je, da otrok dobi dovolj pozornosti, pohval in naklonjenosti ne glede na to, ali je priden in ubogljiv ali ne. Otrok, ki dobiva pozornost ali pohvale le takrat, ko zadovolji potrebe drugih, naredi nekaj dobrega, dobi dobre ocene v šoli, sicer pa ne, ali se mu lastne prosto?asne aktivnosti, druženje ali ob?asno brezdelje celo o?ita, se postopoma nau?i, da je vreden le takrat, ko dela in se peha za dosežki. Izgubi stik s seboj in svojimi lastnimi potrebami. Lahko je sicer zelo uspešen v šoli, pri študiju, kasneje v poslovnem svetu, a na ra?un lastne programiranosti in zatiranja notranjih potreb, ki jih niti ne zazna. A vzgoja ni zgolj v tem, kaj otroku povemo in kako ravnamo z njim. Otrok se ogromno nau?i tudi z opazovanjem. In ?e vidi starše, ki se nenehno utapljajo v delu, v službi in doma, ter si odrekajo lastno sprostitev in užitke, to ponotranji in sprejme kot vrednoto. Marsikdo se tudi »zaradi otroka« marsi?emu odreka, a kaj mu s tem sporo?a? Morda je boljše sporo?ilo otroku, ?e je ob?asno v varstvu drugega in vidi, da si starša privoš?ita tudi kaj dobrega zase.

Sami pri sebi

?e ?lovek pri sebi prepozna znake izgorevanja, je dobro, da poiš?e pomo? – bodisi v obliki psihološkega svetovanja, terapij v obliki delavnic za osebni razvoj ali druga?no. Potrebuje tako pomo?, ki mu pomaga prese?i notranja prepri?anja o sebi in svetu, mu pomaga priti v stik s seboj, svojimi potrebami in ga spodbudi k druga?nemu, kakovostnejšemu življenju.

Na delovnem mestu

Delovno mesto lahko mo?no spodbudi izgorevanje, ?e ne zagotavlja temeljnih potreb ?loveka. Poleg ustreznega pla?ila je pri delu zelo pomembno tudi priznavanje dobro opravljenega dela, varnost samega delovnega mesta, stabilnih pogojev dela in nadzora nad okoliš?inami dela, jasno opredeljene delovne naloge ter dobri odnosi na delovnem mestu. ?e tega ni, so ljudje toliko bolj podvrženi izgorevanju. In izgoreli bodo tisti, ki se v takih okoliš?inah najbolj trudijo, si prizadevajo in najdlje vztrajajo.

?e na delovnem mestu opazimo sodelavca, ki vztraja pri delu, dela nadure, tudi ob koncu tedna, in to navkljub utrujenosti, si ne uspe vzeti dopusta ali celo dopust preživlja delovno, je dobro, da ga na njegovo »delavnost« opozorimo. Predlagajte mu, naj si poiš?e pomo?. Morda vam bo prisluhnil, ?e pa ne, potrebuje mo?nejši udarec, da se zave svoje lastne vrednosti.

?lanek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 40, februar 2010.

Avtor: Eva Ferjan, dipl. psihologinja

Izvirna novica: Naša lekarna št. 40, februar 2010.

Prispevek je last avtorja in medija www.nasa-lekarna.si