Izvolite, tu ga imate!

Kdor se ni v svojem najožjem krogu sre?al z duševno boleznijo, ne ve, kaj to pomeni. Ne ve, kaj doživlja prizadeta oseba niti kaj vse morajo ob njej prestati svojci. Duševna bolezen se lahko pojavi ?ez no? in lahko prizadene vsakega izmed nas. Prav zato, ker ima že 26 odstotkov slovenske populacije vsaj ob?asne psihi?ne motnje, so predstavniki Odbora svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju Slovenije prepri?ani, da naša država nujno potrebuje zakon o varstvu duševno bolnih, na njegovi podlagi pa je treba prioritetno razmišljati tudi o ?imprejšnji uvedbi nacionalnega programa za duševno zdravje, ki bi opredelil delovanje mreže celovite oskrbe oseb z duševnimi motnjami, strokovno pomo? svojcem, predvsem pa u?inkovito preventivno dejavnost.

Z duševnimi motnjami se pri nas ob?asno sre?uje približno ?etrtina ljudi. Psihiatri?na klinika v Ljubljani je lani hospitalizirala 3000 nujnih bolnikov, še pred desetletjem pa le 1500 na leto. V Sloveniji je približno 10.000 ljudi s psihoti?nimi obolenji in 100.000 z depresijo in drugimi motnjami, po številu samomorov, ki so neposredno povezani z notranjimi stiskami ljudi, pa smo prav v evropskem vrhu.

V Sloveniji je duševno bolna oseba še vedno diskriminirana, stigmatizirana, brez pravnega varstva, hospitalizacija traja predolgo, premalo je individualnega terapevtskega dela in še vedno preve? predpisanih pomirjeval, antidepresivov in mo?nejših zdravil, kar seveda povzro?a številne stranke u?inke in pogosto vodi v dosmrtno odvisnost od kemi?nih u?inkovin. Sprejetje zakona o varstvu oseb z duševnimi težavami je res nujno, ne nazadnje tudi zato, da bodo svojci vnaprej vedeli, kje naj poiš?ejo pomo?. Nih?e ne more biti pripravljen na pojav duševne bolezni. šele ko si prisiljen svojega bližnjega pustiti za rešetkami, se zaveš, kaj se sploh dogaja. Takšen je skupen uvod v pretresljive zgodbe, ki so nam jih povedali svojci oseb s psihi?nimi motnjami.

SIN, NAJIN U?ITELJ
Motor Odbora svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju Slovenije Edo Belak se dolgo ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je njegov sin bolan in da ima povsem druga?ne poglede na življenje, kot si jih je predstavljal sam. Zdaj je vesel, da je to ozavestil, in na podlagi svojih izkušenj pomaga mnogo prizadetim svojcem po vsej Sloveniji, ki se združujejo v skupine. Na delavnicah se odkrito pogovarjajo o težavah in se trudijo, da družba ne bi ve? usmerjala prsta v njihove najbližje, temve? bi jih sprejela kot enakopravne subjekte, jim ponudila roko in ustrezno pomo?.

Belakova osebna izkušnja je pretresljiva: »Moj sin je bil v prvi generaciji fantov, ki so odšli na služenje vojaškega roka na Kosovo. Sprva sploh nismo imeli stikov z njim, pozneje pa se nam je le oglasil. Že takrat sva z ženo opazila, da se je spremenil. Ko se je vrnil, smo opazili, da se fant ?edalje bolj zapira vase. Vpisal se je na študij v Ljubljano, in ?eprav je imel vse možnosti, mu ni šlo. Z družbo so precej popivali. Drugi so šli zjutraj na predavanja, naš pa je vse dneve spal. S študijem ni bilo ni?, zato se je vrnil v Maribor in z veliko materine pomo?i kon?al lažjo šolo. še bolj se je zapiral vase, ni se družil z vrstniki, samo glasba ga je privla?ila. Z ženo nama je postajalo ?edalje bolj jasno, da z njim nekaj ni v redu. Peljala sva ga k psihologu, nato k psihiatru. Leta 1991 se je zlomil in izbruhnil v nerazumljiv konflikt s staro mamo in napad nanjo. Znašli smo se v psihiatri?ni kliniki, na Pohorskem dvoru. Ta ustanova še zdaj velja za sinonim vsega slabega v psihiatriji. Sina so vtaknili na zaprti oddelek, z diagnozo psihoza. Ko so se vrata za njim zaprla, sva z ženo za?ela obtoževati drug drugega, kdo je kriv za nastali položaj.

Ona je meni o?itala, da sem bil prestrog, jaz pa njej pretirano popustljivost. Želela sva mu najboljše in ga vzgajala v veri, da mu delava dobro. Ko se je vrnil z zdravljenja, smo mu poiskali delo, da bi ?im bolj normalno zaživel. Ves ?as je jemal zdravila, a so imela hude stranske u?inke. Dobil je nenavaden tik in glavo mu je potegnilo nazaj. Dopoldne je delal, popoldne pa se je u?il igrati na kitaro. Rekel je, da mu le glasba prežene vse misli. Kmalu je moja žena spoznala, da mu bova lahko pomagala samo tako, da ga sprejmeva takšnega, kot je. Seveda pa nama je postalo jasno, da bova morala delati tudi pri sebi, se krepko spremeniti in nekatere vrednote postaviti na novo.

Zavedela sva se, da sva v želji pomagati sinu, da bo imel v perspektivi urejeno materialno življenje, prezrla, kakšne so dejansko njegove potrebe in kaj ga resni?no osre?uje. Preve? sva bila pod vplivom družbenih pritiskov, klišejev in vrednot, za katere sva zdaj ugotovila, da sploh niso pomembne. šla sva na pot duhovnosti, sina sva sprejela kot poseben dar, saj sva ugotovila, da je prav on najin u?itelj. Spoznali smo, da je bistvo vsega ljubezen do sebe in do ljudi v okolici. Ko smo zaživeli na novo, je potreboval vse manj zdravil. Veliko pa nam pomaga tudi dr. Želimir Sko?ili?, ki smo ga spoznali v Zagrebu, zdaj pa ima psihiatri?no ordinacijo v Brežicah. Sin se prav veseli pogovorov z njim, ker se dejansko zanima za njegove težave, mu vliva upanje in ga spodbuja v njegovih glasbenih prizadevanjih. Takšna oseba velikokrat potrebuje le odkrit pogovor namesto pove?anega odmerka zdravil, ?esar pa se naša stroka pogosto ne zaveda.«

STIGMATIZIRAN IN IZLO?EN
Primorec Zdenko šibav, prav tako ?lan Odbora svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju Slovenije, se je sre?al s podobno težavo: »Moj edinec je bil do 18. leta zelo perspektiven fant, dober u?enec, prijeten v družbi, nato pa smo za?eli ugotavljati, da se vse bolj zapira vase, se ne druži z vrstniki, da živi v popolnoma izoliranem svetu, v katerega ne spuš?a nikogar. Za?el je izostajati iz šole in ni? ga ni zanimalo. Najprej smo se obrnili na Center za mentalno zdravje mladostnikov, a nismo dobili ustrezne pomo?i. Fant je bil še bolj izlo?en iz okolice, žrtev stigmatizacije in ?edalje bolj nemo?en. Naslednji korak je bila že kar Psihiatri?na klinika v Ljubljani. Ne morete si predstavljati, kakšen je ob?utek staršev, ko svojega otroka pustijo za rešetkami. šele tedaj sva se z ženo zavedela, za kaj sploh gre. Dokler se osebno ne sre?aš s problematiko duševne bolezni, si prepri?an, da se to tebi pa? ne more zgoditi. Pa ni tako. Psihoza ne prizanese nikomur. No, po dolo?enem obdobju zdravljenja sva sina dobila domov z vre?o zdravil. Za?el sem iskati strokovnjake, klical sem psihiatre po Italiji, Avstriji, v Zagreb, Beograd, povsod, kjer mi je kdo koga priporo?il. Z ženo sva za?ela prebirati strokovno literaturo, vendar nama ni dosti pomagala. Iskal sem najrazli?nejše možnosti, predvsem da bi dobil ob?utek, da sem za svojega sina naredil vse, kar je bilo mogo?e. Na sre?o mu gre zdaj na bolje. Zamenjal je tudi fakulteto, ker je ugotovil, da mu je bliže umetnost kot kaj drugega, in zdaj se po?asi že bliža koncu študija.«

Novi zakon bi v primerih, v kakršnem se je znašla tudi družina šibav, lahko zelo veliko pripomogla, ne neposredno, vendar pa bi bilo na njegovem temelju mogo?e zgraditi nacionalni program, ki bi interdisciplinarno povezal vsa pristojna ministrstva. Zdenko šibav še pove: »Vsakdo bi prispeval svoje izkušnje v program pomo?i osebam z duševnimi motnjami in njihovim svojcem, ki so ob pojavu bolezni vedno nemo?ni. Gotovo bi bilo druga?e, ?e bi z njimi kdo delal preventivno. Zakon bi ne nazadnje tudi prepre?il, da bi bila edina mogo?a rešitev hospitalizacija z velikimi odmerki pomirjeval. Veste, duševna bolezen je katastrofa za vso družino, ne le za obolelega.«

ŽE 35 LET ZA REšETKAMI
Josip Gori?an iz celjskega društva škrat je nujnost sprejema novega zakona argumentiral z zgodbo: »Sedanja zakonodaja je omogo?ila, da so pred 35 leti osebo – ki ni potrebovala drugega kot razumevajo?o in strokovno osebo, ki bi ji podala roko, ko se je izgubljala v temo – osamili na zaprtem oddelku psihiatri?ne klinike, ji formalnopravno odvzeli premoženje, vse pravice, moralo in dostojanstvo. Ženska je še zdaj tam, da ne omenjam elektri?nih in kemi?nih šokov, ki jih je bila deležna v tem obdobju. ?e bi tedaj že veljal zakon, ki je zdaj predlagan, kaj takega ne bi bilo mogo?e. Dobila bi zagovornika, ki bi zastopal in varoval njene pravice. To se ne bi zgodilo tudi, ?e bi njeni najbližji takrat kaj vedeli o duševnih boleznih in znali bolje oceniti njene potrebe. Namesto tega so slepo zaupali ustanovi, v dobri veri, da bo za njihovo ljubljeno osebo v danem trenutku tako najbolje. Z vsem dolžnim spoštovanjem do stroke naj pripomnim, da je med njimi mnogo dobrih psihiatrov, žal pa tudi veliko ?rnih ovc. Ne razumem državnih uslužbencev, ki jim mi pla?ujemo udobne fotelje, da lahko 14 let me?kajo nekakšen zakon in se za nesprejem izgovarjajo drug na drugega. Se ti bogovi, ki zakone pripravljajo, zavedajo, da so že jutri lahko v položaju duševno prizadete osebe ali svojca?«

RAZCEPLJENA STROKA
?lani odbora upajo, da bo zakon sprejet do konca letošnjega leta. Predlog zakona je bil sicer že lani v javni razpravi, vendar se je vmešala stroka, ki se ni mogla zediniti pri posameznih ?lenih, s ?imer je zavrla postopek. Razširjeni strokovni kolegij psihiatrov se je mo?no uprl predlaganim spremembam, predvsem zaradi uvedbe nadzora (predlog je, da naj bi civilna družba nadzirala delovanje strokovnjakov) in zaradi domnevnega jemanja suverenosti zdravnikov pri njihovem delu. »Uvajanje interdisciplinarnega zdravljenja in deinstitucionalizacija, ki ju prinaša predlog zakona o duševnem zdravju, sta pomembni reformi, a stroka glede tega pa? še ni bila enotna,« je o lanskih pripombah psihiatrov dejal generalni direktor direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje Janez Remškar. To je zato lani po javni razpravi oblikovalo dve delovni skupini, ki naj bi poenotili stališ?a stroke.

»Psihiatri?na stroka se boji posodobitev, ki bi jih prinesel zakon. Preve? so zaprti v bolnišnice in vihajo nos nad našo organizirano pomo?jo. Bojijo se, da bodo nevladne organizacije preve? posegle v njihovo delo,« je bila do psihiatrov kriti?na ?lanica Odbora svojcev Ljuba Kapus. No, kljub temu zdaj na javno razpravo ?aka drugi, nekoliko popravljen in strokovno usklajen predlog zakona.

REINTEGRACIJA V DRUŽBO
Glavni namen zakona o varstvu oseb z duševnimi težavami je zastopanje interesov svojcev in oseb s psihi?nimi težavami, sodelovanje s psihiatri?nimi ustanovami pri skrbi za bolnika in pomo? pri zaposlovanju psihiatri?nih bolnikov po rehabilitaciji. Dosegli bi tudi tesnejše sodelovanje vseh pristojnih organizacij na podro?ju duševnega zdravja, zagotavljali uveljavitev pravic bolnikov in olajšali njihovo integracijo v družbo, ki jih še vedno stigmatizira.
Duševna bolezen je v Sloveniji še zmeraj tabu in jo ve?ina prikriva. Zakon naj bi v dobro bolnikov urejal tudi pogoje in smernice za hospitalizacijo. Prinesel naj bi ne le natan?neje predpisan postopek prisilnega pridržanja za osebe, ki so zaradi duševnih težav nevarne sebi ali drugim, ampak tudi obravnavo po odpustu iz bolnišnic. Organizirali naj bi nadzorovano obravnavo obolelega znotraj njegove skupnosti, kar naj bi izvajale posebne strokovno usmerjene mobilne enote. Prav zaradi tega ?lena si svojci veliko obetajo od novega zakona.

»Redno sre?ujem ljudi, ki ne vedo, na koga naj se obrnejo po pomo?. Najve?krat ?akajo doma in tonejo v ?edalje globljo temo in zlom, ker ne vedo, kako ravnati z osebo v rehabilitacijskem obdobju. V psihiatri?ni bolnišnici ne mislijo na to. Izvolite, tu ga imate – to je vse, potem pa smo svojci prepuš?eni sami sebi, svoji iznajdljivosti in izkušnjam. ?e poprosiš za pomo? na centru za socialno delo, zatrdijo, da niso pristojni, ?e pokli?eš na kliniko, ne re?ejo drugega kot: Pripeljite ga. Toda kako, ?e no?e, preprosto no?e na ponovno zdravljenje v psihiatri?no bolnišnico! In s tem se kon?a,« je bil konkreten Edo Belak.

OBETAVNE OBLJUBE
Slovenija je ena redkih držav v Evropi, ki še vedno nima samostojnega zakona o duševnem zdravju. Kot pravi predstavnik društva svojcev oseb s težavami v duševnem razvoju Bogdan Dobnik, ima po raziskavi Evropske komisije zakon o duševnem zdravju kar 12 od 15 ?lanic EU, ki so bile vklju?ene v raziskavo. Dobnik meni, da je tak zakon v Sloveniji nujno potreben, saj ?edalje ve? ljudi trpi za razli?nimi psihi?nimi motnjami.
»Vlada in ministrstvo za zdravje z nesprejetjem zakona kršita ljudem z ustavo zagotovljene ?lovekove pravice,« opozarjajo svojci na nerazumljivo dejstvo, da usklajeni predlog že od 15. septembra lani ?aka na ministrovi mizi.

»Vlada se zaveda svoje odgovornosti. Tu ne gre za podcenjevanje, ampak za ?asovno stisko na ministrstvu. Predlog morajo preu?iti, urediti in ustrezno opredeliti še pravni strokovnjaki, takoj nato bo šel v proceduro,« zagotavlja Janez Remškar in obljublja, da bo osnutek zakona znova v javni razpravi že v enem mesecu. Obljubil je tudi, da se bo osebno zavzel za ?imprejšnje sprejetje, saj je tudi sam svojec težkega duševnega bolnika in natan?no ve, kaj pomeni skrb za takšnega ?loveka in v kakšni stiski se lahko znajdejo svojci.

Tudi nova varuhinja ?lovekovih pravic Zdenka ?ebašek Travnik se je odlo?no zavzela za omenjeni zakon: »Prihajam iz psihiatrije, zato se zavedam, kakšen pomen bi imel za psihi?no bolne zakon o varstvu oseb z duševnimi težavami. Zagotavljam, da bo bdenje nad postopkom sprejemanja ena od prioritet urada varuhinje za ?lovekove pravice. Osebno se bom zavzemala za destigmatizacijo duševno bolnih v slovenski družbi in sproti preverjala, ali bo pri sprejemanju zakona res vse potekalo tako, kot bi moralo. Aktivno bom sodelovala tudi v javni razpravi. Že v teh nekaj dneh od za?etka mojega mandata smo na urad prejeli vrsto vlog oseb s psihi?nimi težavami. Ugotavljam, da so moji sodelavci premalo ob?utljivi za specifi?no obravnavo ljudi v stiski, zato bomo ?im prej organizirali ustrezno izobraževanje zaposlenih.«

NE POTREBA, TEMVE? NUJA
?e so ?akali dolgih štirinajst let, bodo pa še nekaj mesecev, da bo le sprejet še kako pomemben zakon o varstvu oseb z duševnimi težavami, so strpni v odboru svojcev. Iz lastnih izkušenj bi radi povedali vsem, ki se s psihi?no težavo še niso sre?ali: »Duševni bolnik ni nikoli saniran, lahko je le bolj sprejemljiv za okolico.« Zato poudarjajo pomen preventive, ki naj bi bila tudi opredeljena v novem zakonu. Ljuba Kapus opozarja: »Poglejte samo, koliko slovenskih otrok v najzgodnejšem obdobju že ima duševne motnje. Koliko podjetnikov, visokoizobraženih oseb pa tudi brezposelnih doživlja vsakodnevne strese in posledi?no hude depresije in kako zelo se pove?uje število starejših ljudi z demenco. Breme nevroloških motenj pa bo še raslo, saj se pove?uje delež prebivalcev, starejših od 65 let. Kmalu bo vsak od nas vsaj v eni od vlog odvisen od omenjenega zakona.«

V razvitih državah je obisk psihiatra nekaj tako obi?ajnega, kot ?e bi pri nas denimo šli k zobozdravniku, individualna ali skupinska strokovna psihoterapevtska pomo? pa nekaj takega, kot pri nas na primer sprostitvena masaža. Slovenci smo žal še dale? od tega, zato moramo o duševnih boleznih že danes govoriti naglas, da nas ne bodo jutri presenetile potiho.

Piše: Helena Peternel Pe?auer
Objavljeno v Delovi prilogi ONA,  dne 13.03.2007
Prispevek je last avtorice in revije ONA