Kaj je Psicantria?

Beseda zveni kot kaka nova veda o ?loveški duši, a Psicantria ne živi v svetu znanosti, temve? diha s plju?i dveh umetnikov. Kantavtorja Gaspare Palmieri – Gappa iz Modene in Cristian Grasilli iz Bologne sta tudi psihiater in psihoterapevt, ki sta ugotovila, da lahko strast do glasbenega ustvarjanja in svojo profesionalno pot združita.
Tako je nastala Psicantria – priro?nik uglasbenih duševnih bolezni,
ploš?a in knjiga, ki sta ju na tradicionalnem koncertu za
destigmatizacijo depresije minuli teden predstavila tudi v Kopru.

Ploš?a Psicantria prinaša 13 skladb, v katerih kantavtorja s pomo?jo zanimivih likov in njihovih zgodb, kajpada v razli?nih glasbenih slogih, spregovorita o najpogostejših duševnih boleznih: od anoreksije v skladbi Jessica l’anoressica, bipolarne motnje v Il Cowboy bipolare, do shizofrenije, depresije, odvisnosti in samomora. A projekt ne vklju?uje le glasbenega albuma. “Za?elo se je s pesmimi, a se je Psicantria razrasla in ustanovili smo kulturno društvo, napisala sva knjigo. Zdaj pa razširjava sporo?ilo Psicantrie, ki se zavzema proti stigmatizaciji duševnih bolezni. Kdor ima duševno bolezen, ali je zanjo trpel, je velikokrat izoliran, okrivljen za svoje stanje, ozna?en za nekoga, ki se ga je treba izogibati. S temi pesmimi sva skušala osebe, ki trpijo za temi boleznimi, morda napraviti simpati?ne, vsekakor pa predstaviti kot posameznike, ki so vredni, da jim prisluhnemo, ki si zaslužijo pozornost,” pojasnjuje Gaspare Palmieri – Gappa. Na vprašanje, ali sta bolj kantavtorja ali profesionalca obravnave ?loveških duš, Cristian Grassilli najde zanimivo asociacijo: “Na pamet mi pridejo konjske dirke. V?asih prevlada ena, v?asih druga plat, obe pa sta del iste medalje. Strokovno znanje sva skušala uporabiti kot najino prednost. Skušala sva združiti znanje iz ene in druge dejavnosti ter na nek na?in postati psiho-kantavtorja.”

Z društvom in predstavo – njun nastop je namre? prava predstava, med katero s pomo?jo pesmi in njunih dialogov zaživijo liki z vsemi svojimi težavami – želijo svoje sporo?ilo prenesti v šole, med društva bolnikov in njihovih sorodnikov, v bolnišnice in povsod, kamor ju povabijo. “Pesmi so tudi nekakšnaprovokacija, saj o pomembnih temah spregovoriva v tako kratkem ?asu, kot so štiri minute. To izhaja iz zamisli, da bi tako sporo?ilo prišlo do najširšega ob?instva.”

Zgodba o upanju

Obenem pa Gappa poudarja, da je bila knjiga, ki služi kot podpora projektu, nujna: “Poglobitev prinašajo kratki opisi motenj, prispevki strokovnjakov in pri?evanja bolnikov. Knjiga je namenjena tistim, ki ob poslušanju pesmi postanejo radovedni in so se pripravljeni nekoliko potopiti v svet, ki lahko na prvi pogled deluje strašljivo. Tak pa je predvsem zato, ker ga ljudje ne poznajo.” Tudi zato sta že v prvi pesmi Psicantria razrešila z na videz banalnim, a pogostim vprašanjem: Kakšna je razlika med psihoterapevtom in psihiatrom?

Sklepno pesem Abbi cura di te (Poskrbi zase) je napisal Grasilli: “Govori o upanju, da se lahko ljudje, ki prehodijo pot zdravljenja, podajo naprej s svojimi nogami, avtonomno in se usmerijo proti lastnim ciljem. Morda želi zveneti tudi kot nekakšna molitev ali preprost nasvet, a je obenem tudi želja vsakega psihoterapevta. Vsak od nas upa, da se bo pacient, ko bo še zadnji? zaprl vrata naših posvetovalnic, znal bolje soo?iti z življenjem.”

Gappa pravi, da o upanju govori tudi knjiga: “Paciente, ki sva jih spoznala med delom, sva vprašala, ?e bi lahko opisali svojo zgodbo. Kajpada so ti bolniki že prestali najtežja obdobja svojih bolezni in so zato na tak ali druga?en na?in že uspeli. Tako smo želeli vlivati upanje in poudariti, da se tudi najtežje bolezni lahko premaga oziroma se lahko doseže takšno sobivanje z njimi, da lahko posameznik živi povsem normalno življenje. Upanje je za našo knjigo zelo pomembna beseda, ker obstajajo celo predsodki o ozdravljivosti. ‘Pa saj nikoli ne ozdravijo,’ pravijo, kar ni res. Morda je res potrebno daljše zdravljenje in zelo naporna, težka pot, ki jo je treba prehoditi, a lahko je uspešna.”

Dvom, zatem ironija

Pesem Mio fratello (Moj brat), ki jo je napisal Gappa, govori o odnosu med bolnikom, tistimi, ki so mu blizu, in ostalim svetom: “Napisal sem jo kot nekdo, ki ima veliko opravka s trpe?imi. V?asih se med nami vzpostavi odnos, ki je skorajda prijateljski oziroma sorodstveni. Beseda brat je dober izraz za primerjavo, saj je pri duševni bolezni zdravilen tudi sam odnos med pacientom in terapevtom. Pomembno je, koliko uspe slednji bolnike dojemati kot enakopravne in koliko jih ima na svoj na?in tudi rad.”

Gappa je pesmi predvajal tudi razli?nim skupinam svojih pacientov, ki so jo na splošno lepo sprejeli. Vprašanje, kje je meja, ki je kot kantavtorja pri besedilih ne smeta prestopiti, pa je bilo prvo in eno vodilnih v procesu ustvarjanja. ”Skušala sva ne biti cini?na in ne banalizirati posameznih tem, a obenem sva dodala š?epec ironije in pogleda od zunaj, kar pomaga približati tematiko. Potem so pa tu še poteze likov, ki jih v zmanjšanem obsegu imamo vsi. Bila sva pozorna, da nisva pretiravala,” pravi Cristiano. Dvom ju je spremljal vso obdobje ustvarjanja, saj oba pri svojem siceršnjem ustvarjanju uporabljata ironijo. “Zato pride spontano, da lahko o vsaki temi piševa ironi?no. Po precej dolgem razmišljanju sva se odlo?ila, da poskusiva z ironijo tudi v tem primeru. V resnici se ironijo uporablja tudi med terapijo, tudi v odnosu z najtežjimi pacienti, saj gre za obliko komunikacije z druga?nim registrom, ki je pri našem delu pogosto uporabna. Skušala sva biti karseda iskrena, ne da bi bila pri tem žaljiva ali sarkasti?na,” pove Gappa.

Skušala sta uporabiti realnost, ki jo videvata pri svojem delu, s tem da sta za razliko drugih glasbenikov ves ?as mislila tudi na odzive poslušalcev: “Doslej so pesmi slišali že mnogi bolniki in njihovi sorodniki. Dobila sva veliko pozitivnih odzivov. Seveda smo imeli tudi kakšnega v slogu: O teh re?eh pa se ne gre šaliti!”

Ne zdravi, a je zdravilna

“V?asih nas po kakšnem koncertu vprašajo, ali te pesmi zdravijo. Seveda ne. To ni bil naš namen. Želeli smo predvsem ?im širši javnosti približati ta psiho-svet, tematiko trpljenja, ki ga te bolezni prinašajo s seboj. Senzibilizirati okolje. Približati temo tistim, ki nimajo stika z njo, nekoliko tudi zaradi preventive, a predvsem zaradi širjenje znanja,” pravi Cristian, ki je tudi muzikoterapevt. Pacienti pa niso bili le vir navdiha. V prvi skladbi celo nastopajo. V refrenu zapojejo pacienti iz pevske skupine Corale Cavallini, ki je delovala v Modeni.

Tovrstno angažiranje duševnih bolnikov je uspešno in kot zatrjuje Gappa, tudi zdravilno. Sam ima v kliniki, kjer je zaposlen, skupino pacientov, s katerimi piše skladbe. Tisti, ki znajo igrati kak inštrument, pa so ustanovili tudi psychiatric bend: “Dejavnost ima predvsem resocializacijsko vrednost, saj nastopamo tudi zunaj ustanove, kar je zelo zabavno. V Modeni so tudi druge psihiatri?ne glasbene skupine, tako da se sre?ujemo, poslušamo, kar smo v minulih mesecih ustvarili. Lepo je in verjamem, da tudi za nekatere zelo zdravilno.”

Navdušila Guccinija

“Ploš?a te prevzame,” je v predgovoru h knjigi zapisal Guccini, eden najpriljubljenejših italijanskih kantavtorjev, doma iz Modene, ki ga tudi naša sogovornika postavljata ob bok velikemu Fabriziu De Andréeju. A pot do njega ni bila enostavna. S posredovanjem prijateljev sta navezala stik z njegovo ženo, saj Guccini ne uporablja ne mobilnega telefona ne interneta, pa tudi vozi ne, žena pa je bila navdušena. “Francesco, prosim, imej potrpljenje in me ubogaj. Sta dobra, boš videl!” ga je ta, kot piše Guccini, prisila k poslušanju med vožnjo z avtom. In ni mu bilo žal.

Normalnost? Zadovoljstvo!

“Ljudje na žalost normalnost vrednotijo predvsem tako, da se primerjajo z drugimi. Delujejo kot ogledalo, odsevajo, kar vidijo zunaj. Problem je, da se v ogledalu odseva navidezen svet. Zato so za nekatere ‘nenormalni’ že trenutki krhkosti, trpljenja, ki si jih v dobi, ko vsi hitijo dokazovati, da so uspešni, nikakor ne morejo privoš?iti. Zato raje kot besedo normalnost uporabljam zadovoljstvo. ?e je nekdo zadovoljen, pomeni, da se zmore soo?iti z življenjskimi situacijami. ?e ga normaliziramo, mu vzamemo subjektivnost, izkušnje, posebnosti. Raje bi govoril o veselju, zadovoljstvu in zmožnosti uresni?evanja lastnih želja,” o tem, kdo je danes normalen, pravi Cristian Grassilli. Pritrjuje mu tudi Gappa, ki raje govori odsotnosti trpljenja: “O nenormalnosti govorimo takrat, ko se posameznik po?uti slabo in zato ne more živeti tako, kot bi si želel. Ko mu trpljenje onemogo?a, da bi se realiziral.”

MAJA PERTI? GOMBA?

Izvirni ?lanek objavljen v petek, 21. oktober 2011 v prilogi Primorskih novic“7. Val”
?lanek je last Primorskih novic in avtorjev.