Kako pre?istiti “shrambo” spominov

Prevetrimo svojo notranjo pokrajino
Veverice od pomladi do jeseni polnijo shrambe z dobrotami, s katerimi se gostijo pozimi. Podobno je z nami, kadar zavlada kriza. V upanju, da bomo našli kaj, kar nam bo prišlo prav, pobrskamo po omarah, shrambi in podstrešju. In res, tam se najde marsikaj: fotografija, ki nam obudi spomin na lep dogodek iz preteklosti, skoraj nov pulover, ki ga že nekaj let nismo nosili, “izgubljen” dokument, konzerva tropskega sadja, ki nikoli ni prišla na jedilnik, in še marsikaj dobrega in uporabnega. Med raziskovanjem teh redkeje obiskanih prostorov pa najdemo tudi kup krame, ki nam, zdaj nam je jasno, nikoli ve? ne bo prišla prav.
Ko se lotimo pospravljanja, polnimo vre?e z umazanijo in neuporabnimi stvarmi, in ko je delo opravljeno, je prostor ?ist, prehoden, v omarah in na policah vlada red in za vsako stvar vemo, kje je. Povrhu nam ostane nekaj prostora za “nove stare” stvari. Dober ob?utek, kajne? Podobno je, ?e tako delo opravimo … v sebi.
Saj veste, tako kot na zaslonu ra?unalnika se tudi v naši zavesti kaže le drobec, nekaj odstotkov, tistega, kar se dogaja v ra?unalniku – našem nezavednem. Tako kot ra?unalniški virusi uidejo zaš?itnim programom, se tudi v našem nezavednem znajde veliko vsebin, ki jih tam ne želimo.
Mar res ho?emo hraniti bole?ino, prizadetost, zamere, nemo?, strahove, jezo in kar je še podobne šare?
Zavestno seveda ne, vendar po?nemo natanko to. Kadar ne znamo ali ne zmoremo predelati neprijetne situacije, jo potla?imo, s ?imer nekoliko zmanjšamo trenutno bole?ino. To se tudi zgodi, toda cena je visoka. Vsaki?, ko nekdo pritisne na gumb tega spomina, se bole?ina povrne – skoraj enako mo?na, kot je bila ob nastanku.
Povrhu so potla?ene vsebine ves ?as dejavne, le da se jih ne zavedamo. Vplivajo na naše odlo?itve, delovanje in izbire ter v temelju krnijo naše življenje. Njihova energetska komponenta sproža tudi fiziološke spremembe. Tesnobni smo, pa ne vemo, zakaj – naše nezavedno pozna odgovor na to vprašanje, samo zastavimo mu ga ne.
Pogosto so te vsebine posledica naše nemo?i v otroštvu, v odrasli dobi nam ne bi povzro?ale strahu. Podobno kot premajhna obla?ila, ki v omari zasedajo toliko prostora, da ga nimamo za tiste, ki so nam prav, tudi te vsebine jemljejo prostor življenju, ki bi ga radi živeli v tem trenutku. Navlaka v duši onemogo?a tok življenja podobno, kot nam preglavice povzro?a navlaka v prostorih.
?ez sedem let vse pride prav?
Stara gospa je ostala sama v velikem stanovanju, napolnjenim z vsem, kar se je nakopi?ilo v letih njenega življenja. Hodi po stanovanju in se spominja, kako so za tisto veliko mizo sedeli ?lani njene družine, ko jih je bilo še veliko. V omarah ležijo zavoji s posteljnino, ki jo je kupila po ugodni ceni, ?eš, kdaj bo že prišla prav. Njeno pohištvo je starega kova, iz ?asov, ko so bila stanovanja še velika. Živi v zgornjem nadstropju stare meš?anske hiše in vsaka pot v trgovino je zelo naporna. Mladi so tako zaposleni, zato jih no?e obremenjevati. Našli so ji manjše stanovanje v pritli?ju, vendar se no?e preseliti, saj bi se morala posloviti od predmetov, ki so ji ljubi. Eden od vnukov si je vzel ?as in ji prisluhnil. Sprehajala sta se po stanovanju, ona pa mu je pripovedovala zgodbe, povezane s predmeti. Rekel ji je: “Ampak babi, saj so vse te zgodbe v tebi, v tvojem srcu in spominu. S teboj bodo šle tudi v novo stanovanje. Predmete bodo uporabljali drugi ljudje, v tvojem življenju pa bodo naredili prostor za …. življenje!”
![]() |
|
|
Kako narediti prostor za novo energijo
Podobno kot babica iz te resni?ne zgodbe se oklepamo vsebin svojega nezavednega, ?eprav nas v življenju ovirajo. Novo lahko pride v nas le, ?e mu naredimo prostor. Za sedanje izzive potrebujemo svežo, ne pa izrabljeno, zastalo energijo.
Kako to naredimo? Natan?no tako: vprašamo se, kako bomo to naredili? Pogosto menimo, da se teh vsebin ne moremo znebiti, saj izhajajo iz otroškega ali nemo?nega dela sebe, ki tega ni zmogel. ?e si re?emo, ne zmorem, naš um temu verjame in se zadovolji s tem, da ni?esar ne naredi. ?e pa si re?emo, kako bom to naredil, je um prisiljen iskati rešitve. Tudi te so lepo spravljene v našem nezavednem in ?akajo, da jih povabimo. V tem primeru bo naš um raziskal dejansko stanje, ne le naše domneve o zahtevnosti trenutnega življenjskega položaja. Celoto bo razdelil na manjše, obvladljive dele, ki se jih zmoremo lotiti, za to imamo dovolj mo?i.
Spoprimimo se z najglobljimi vsebinami
In kako dosežemo te vsebine, ?e so globoko potla?ene? Kadar jih prikli?ejo življenjske zagate, se odlo?imo, da se bomo z njimi spoprijeli. Prisluhnemo notranjemu govoru, temu nenehnemu klepetanju svojega uma, ki se ga le delno zavedamo. Odlo?imo se, da ga bomo pozorno poslušali in ga ustavljali, saj ga ponavljanje le še utrjuje, ob vsaki trditvi pa se bomo vprašali, ali je resni?na.
V ve?ini primerov bomo ugotovili, da ni (ve?). Kadar si tako zastavljamo vprašanja, svoj um in sebe odpiramo za druga?ne odgovore. Ni nujno, da je nekaj, kar je bilo neko? samoumevno, samoumevno tudi zdaj. Otroci kar naprej sprašujejo, saj se tako u?ijo novih veš?in. Potem pa se nekaj zgodi, mi pa izgubimo voljo za spraševanje in zapremo stik z viri informacij.
Po svoji resnici
Zadnji korak je preprost. To zastarelo, neuporabno in celo škodljivo trditev zamenjamo z novo, ki je resni?na in ustreza nam, kakršni smo zdaj.
Pri tem bodimo pozorni: pogosto se namre? nezavedno nalezemo tujkov, tujih idej, ki so za neustrezne, ?ustev drugih ljudi … Podedujemo pravila, po katerih naj bi živeli, še ve?, v naših celicah se hrani spomin na travme prednikov. Ker je vse to v nas, predvidevamo, da je naše – in da tako pa? je.
Poskusite še z enim vprašanjem: ali je to res moje? Kmalu vas bo um za?el jemati resno, pobrskal bo po arhivih in vam nemalokrat sporo?il, da ni. S tem vprašanjem boste temeljito po?istili shrambo spominov in zatem lažje zadihali.
Ponovno odkrite ljubezni in strasti
Po opravljenem ?iš?enju pregledamo zaloge, ki jih bomo obdržali in uporabljali. Pod kupom navlake smo našli pozabljene ljubezni in strasti. Ta ?ustva našemu življenju dajejo nov zagon pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Stara kitara nas, ko jo spet primemo v roke, nemudoma poveže z brezskrbno mladostjo, užitkom ustvarjanja glasbe, druženjem s prijatelji. Kam so izginile vaše strasti in kako jih boste obudili?
Stik s seboj
Ljudje smo kot mogo?ne orgle, na katere igramo v enem samem registru. Naši potenciali so veliko ve?ji od tistih, ki jih uporabljamo. Kako druga?e zvenijo orgle in naše življenje, ?e uporabljamo vse registre!
Ko smo že pri neuporabljenih, neizživetih zadevah: kam so se porazgubili vsi prijatelji? Zaradi pomanjkanja ?asa in številnih težav se odpovedujemo prav tistemu, kar našemu življenju daje dodano vrednost.
Prijatelji ne potrebujejo bogato obloženih miz in eksoti?nih krajev za druženje. Potrebujejo samo nas. In zdaj smo pri bistvu: kje in kako smo na življenjski poti izgubili sami sebe? Ali bolje re?eno: izgubili smo stik s seboj. Mi smo ostali isti, naš notranji jaz je poln energije in vsi registri dobro delujejo. To se lepo vidi, ko odstranimo šaro, ki smo si jo nabrali v življenju. Potegnimo ga torej na dan, izpostavimo ga soncu in vetru kot pulover iz omare. Obilje je v nas in okrog nas, le dovoliti mu moramo, da se nas dotakne.
Avtor: Sabina Šilc, uni. dipl. psih., družinska terapevtka
Izvirna novica: Viva.si , 12.06.2012
?lanek je last medija Viva.si in avtorice


Dodaj odgovor