Kako sem se spoznal z anksioznostjo (in se z njo nau?il živeti)

Bilo je neke vro?e avgustovske no?i. Pregreto mesto je buhtelo v težki sopari, ?akajo? na vsaj utrinek osvežilnega vetrca. Takrat se je zgodilo prvi?.
Moj spanec je bil nenadoma prekinjen. Odprl sem o?i in ugledal samo temo. Uli?ne svetilke so nekaj malega svetlobe metale skozi odprta okna spalnice, a v prostoru je nedvomno nadvladala ?rnina. ?util sem, da se nekaj dogaja. V meni. Ni me zbudil neznan zvok, ni me zbudila Ona, ki je popolnoma spokojno spala ob meni, niso me zbudile neprijetne sanje.

Vdihni, vdihni!

Zbudilo me je telo. Telo je ?utilo, da me mora poklicati k zavesti. K budnosti. Ker se je dušilo.

Ko se je pripetilo prvi?, nisem vedel, kaj se v resnici dogaja. V nekaj sekundah potem, ko sem se prebudil, sem vedel, da nekaj v meni ne deluje tako, kot bi moralo. Poskušal sem vdihniti. In spet. A zdelo se je, kot da mi plju?a ne želijo sprejeti tega tako potrebnega vdiha. Kot da mi nekaj gromozanskega sedi na prsih, me stiska in prepre?uje, da bi vdihnil.

Poskusil sem ponovno in ponovno. A bilo je ?edalje težje. Vedno bolj utesnjujo?e. Vedno bolj omoti?no.

Planil sem pokonci, se podal proti balkonu, kot da me je vsaka molekula v telesu nagonsko silila k iskanju zraka. Ne vedo?, kaj se dogaja, sem z mislimi begal po notranjosti svojega organizma, v iskanju indikatorjev, ki bi mi dali bolj jasno sliko, s ?im imam opravka. Odrevenelost, bole?ina, nekaj, karkoli. Da nisem zaznal ni?esar, je bilo obenem pomirjujo?e in zastrašujo?e. Ker ?e ni ni?, je lahko obenem karkoli.

Kmalu je tudi Ona stala ob meni, me mirila in poskušala iz svojega zmotenega spanca ustvariti neko racionalno oporo moji paniki. Potem se je vse skupaj po?asi stabiliziralo. Spomnil sem se na dihalne vaje iz nekdanjih treningov aikida in s kontroliranimi, po?asnimi vdihi se mi je uspelo spraviti k ne?emu, kar je bilo za dano situacijo dovolj normalno stanje, da sem se lahko ponovno vrnil v posteljo. ?akajo? na spanec, v strahu, da ?e samo pomislim na ravnokar doživeto, se bo vse ponovilo, sem misli obremenil z naklju?nimi slikami, z naklju?nimi zgodbami, z vsem, kar me je lahko dovolj zamotilo, da sem spet zaspal.

Nova spremljevalka

Seveda sem kmalu zatem obiskal svojo osebno zdravnico. In seveda me je razumevajo?e priklopila na vse aparate, ki jih njena li?na, a majhna družinska ordinacija premore. Aparati so bili kolektivno prepri?ani, da je z mano vse v najlepšem redu. Zdravnici, opremljenimi s pohvalnimi rezultati testov, sicer nisem želel oporekati, a sem v sebi vedel, da to ni bil obi?ajen pojav. To ni bilo nekaj, kar sem poznal. To ni bil del mojega standardnega telesnega obratovanja. In takrat je spregovorila o pojavu, za katerega si ne bi nikoli mislil, da me bo od te to?ke, od tiste vro?e, soparne avgustovske no?i, spremljal skozi preostanek življenja. Napad panike. Anksioznost. Stanje živ?ne napetosti. Diagnoza, ki mi jo je postavila zelo previdno, a odlo?no.

Nekaj dni zatem se je to stanje ponovilo na razli?ne na?ine. Prvi? neko no? istega poletja, ko sem lahko vso no? le nemo strmel v temo, ?akajo?, da se morda vendarle zgodi spanec, a ni prišel od nikjer. Bolj ko sem ga ?akal, bolj oddaljen se mi je zdel. Okoli pete ure zjutraj je utrujenost vendarle zmagala, a le za kakšno uro in pol. Potem pa spet budnost. Budnost ob ob?utku popolne mentalne izmu?enosti. Ko možgani le želijo spati, a jim telo ne pusti. In potem ti te misli obremenijo vse ostale procese v glavi. ?util sem, kako me telo vedno znova, na vsakem koraku, opozarja, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Možgani so se v najbolj naklju?nih trenutkih spomnili na tisto avgustovsko no? in me prisili, da sem hlastnil za zrakom. Kar tako. Hiter vdih. Kot da nekaj pod mojo lobanjo preverja, ali še znam dihati. Bilo je nadležno. Naporno. Uni?ujo?e za zbranost in kakršnokoli ustvarjalnost. Ker sem se ukvarjal samo s seboj. In takoj, ko se nisem, se je spet pojavil tisti hitri vdih. Ki je lovil samega sebe.

Razumeti anksioznost

S?asoma je tudi Ona pri?enjala razumeti, da je to stanje zdaj del mojega dnevnega procesa. Da ne mine, tudi tedne in mesece kasneje. Zdaj, ko je že nekaj let od tega, ko sem opravil pogovore in raziskal ozadje, sem postopoma razkrival, kje so se skrivale korenine teh globokih sprememb, ki so se tako impulzivno pojavljale na telesnem nivoju. Da se to skozi ?as, prek takšnih in druga?nih stresnih situacij, zapiše nekam v naše možgane, kot še ena izkušnja, iz katere potem nenehno ?rpamo. In ko se enkrat zgodi v vsej svoji sili, postane prednostni vzorec za vse stresne dejavnike. Je kot bole?ina, ki jo pri?akujemo, ko se z nogo udarimo ob obok vrat. Bole?ina, za katero nemudoma vemo, kakšna je, pa ?eprav pride do naših možganov šele nekaj sekund po udarcu. Tako je tudi z anksioznostjo. Ko jo spoznaš v njeno obist, v njeno esenco, potem postane tvoja spremljevalka v vsem svojem razkošju. Razumeš, kdaj bo udarila – in ko udari, veš, kaj moraš narediti. Poznati živ?no napetost, napad panike, pomeni tudi razumeti sebe in svojo mo? v boju proti temu stanju. Nau?iš se vdihniti, nau?iš se pobegniti od napa?nih misli, nau?iš še lahkotneje sprejemati sebe in svet naokoli, nau?iš se biti korak pred njo. Nikoli ve? ne dovoliš, da te prevzame tako, kot ko sta se spoznala prvi?.

?akanje na neko?

V tej zgodbi je pomembna tudi Ona. Pomembna je zato, ker sicer ta zgodba nima celote. Namre?, tako kot sem se moral jaz nau?iti, kako živeti z anksioznostjo, tako se je morala tudi Ona nau?iti, kako jo razumeti. Kako jo identificirati takrat, ko me panika popolnoma prevzame in racionalnost izgine nekam v ozadje. To je stanje, ki ga kultivira eden, a z njim živita oba. Enostavno je simpatizirati z nekom, ki si ope?e jezik na vro?i lazanji, ker nam je to znano. Ker nam je to blizu. Ni pa enostavno simpatizirati z nekom, ki je fizi?no popolnoma zdrav, a v mislih doživlja strašansko borbo z nevidnimi demoni. Zato sem ji vedno povedal, kaj ?utim, ko se me loteva nov napad panike. Razložil sem ji, kaj se v mojem telesu dogaja, ko poskušam globoko vdihniti, pa ne morem. Ko doživim malo paniko, pa ta panika potem hrani sama sebe in je ?edalje ve?ja in vse težje obvladljiva. Ker sprva, ko je njej to bilo popolnoma tuje, je bil moj stik z njo v teh trenutkih tako, kot da poskušam kri?ati pod vodo, kjer vsi zvoki iz mojih ust prihajajo utišani in nerazlo?ni. Kot da se poskušava ujeti z rokami, a ?utiva samo konice prstov, ker sva si vseeno še vedno predale?. Zato je morala izvedeti. Zato sem ji povedal.

Anksioznost je danes skoraj tako pogost pojav kot prehlad. Pojavlja se pod krinko razli?nih telesnih znakov. Lahko kot respiratorni problemi. Lahko kot vro?ina. Lahko kot zmedenost. Ima veliko obrazov, a ko jo prepoznaš, jo imaš v rokah. Potem ve? ni strašljiva. In veš, da je neko? ne bo ve? v tvojem življenju. Zagotovo. Pri tem pa upaš, da oseba ob tebi to razume in pozna. Le tako lahko po?ne tisto, kar je edino v pomo? pri tej neprijetnosti – je tam in te ljubi še naprej. Ker ?etudi so trenutki, ko misliš, da se utapljaš na suhem, in ko se ti zdi, da se pogrezaš v neopisljivo tema?nost, veš, da v borbi proti temu nisi sam.

Napisal: Darjo Hrib.
Foto: Shutterstock.

Izvirna novica: aktivni.si , 25. marec 2016

Prispevek je last medija aktivni.si ,