Kardiologinja Tatjana Zorko: Lažni jaz je lahko poguben za srce
Zorkova poudarja, da so ljudje, ki so nagnjeni k srčnim boleznim, pogosto tisti, ki živijo pod pritiskom visokih pričakovanj, z malo veselja in topline v svojem življenju.
Tatjana Zorko, kardiologinja in psihoterapevtka, ki je po letih dela v UKC Ljubljana nato odprla zasebno ordinacijo s koncesijo, kjer se prvenstveno ukvarja s preventivno kardiologijo, je v Delovem podkastu Na robu delila svoja spoznanja o tem, zakaj človek zboli.
Poudarila je, da ni enopomenskega odgovora na vprašanje, kaj povezuje ljudi, ki se soočajo s srčnimi težavami. »Vse in nič,« pravi. So pa značilnosti teh bolnikov pogosto povezane z določenimi življenjskimi vzorci in čustvenimi stanji. »Vsi ljudje imamo enake potrebe po ljubezni, pripadnosti, svobodi, moči, ustvarjalnosti in vsi hrepenimo po presežnem, po lepem in dobrem.«
Uresničitev teh hrepenenj je po besedah Zorkove ključno za dobro počutje in zdravje. Vendar pogosto zaradi okoliščin v otroštvu, družbenih pritiskov in travmatičnih izkušenj razvijemo lažni jaz, ki izpolnjuje pričakovanja drugih, a ne izraža naše resnične narave. Človek je tako lahko večino svojega življenja v vlogi, ki mu postane breme, in živi v pomanjkanju radosti, bližine in topline – vsega, kar je ključno za zdravo srce.
Zorkova poudarja, da so ljudje, ki so nagnjeni k srčnim boleznim, pogosto tisti, ki živijo pod pritiskom visokih pričakovanj, z malo veselja in topline v svojem življenju. »K boleznim srca in ožilja so nagnjeni ljudje, ki so po značaju tipa A. To so tisti v vodilnih vlogah. Pogosto so osamljeni in nimajo dovolj intimnih odnosov.«
Tudi pri sogovornici je bil nastanek raka povezan z vzorcem samosti in občutkom, da mora za vse poskrbeti sama. »To pa ni mogoče. Ljudje smo mnogocelični organizem, sestavljen iz več milijard praznih celic. Ko pride neka huda stresna situacija, ki je vedno povezana z odnosi, recimo ko propade zakon, se zgodi smrt otroka, nesreča v ljubezni, izguba službe in tako dalje, to v celico vsadi idejo, da bo lažje preživela, če bo sama in samooskrbna. Ta celica se loči iz mnogoceličnega organizma in začne sama producirati svoje celice. Tako se začne avtonomna rast tumorja, ko se celice delijo. Vse imajo isti program, ampak to ni več program, ki bi služil temu mnogoceličnemu sistemu, ampak samo temu enoceličnemu sistemu.«
Dodaj odgovor