Katastrofalne razmere za zdravljenje otroških duš

Vsaj desetina otrok in mladih ima eno ali ve? duševnih motenj. Pri obravnavi manjka multidisciplinarni pristop.
Otroci morajo na obravnavo ?akati ve? mesecev, ko jo do?akajo, se ta (pre)pogosto omeji na pisanje receptov. Starši za slabo organiziranost pomo?i krivijo stroko, ta politike, ti krizo, a dejstvo je, da je s skrbjo za duševno zdravje slovenskih otrok nekaj hudo narobe.

Po podatkih stroke ima od 10 do 15 odstotkov otrok in mladostnikov eno ali ve? duševnih motenj, mednarodna raziskava HBSC, pri kateri je sodeloval tudi IVZ RS, kaže na 20 odstotkov, po ocenah epidemioloških raziskav pa jih je približno 40.000.

»Težave se za?nejo kazati že v vrtcu. Pri treh- ali štiriletnikih. Najpogosteje se izražajo z razdiralnim vedenjem, hiperkineti?no motnjo in motnjo vedenja, sledijo ?ustvene in razvojne motnje, kot so zaostanek v duševnem razvoju in avtisti?ne razvojne motnje. Vemo, da duševne motnje v otroštvu zmanjšujejo kakovost življenja otrok in njihovih družin, ovirajo šolsko uspešnost in zdrav psihosocialni razvoj. Dalj ?asa trajajo?e ali nezdravljene motnje, ki se kažejo z razdiralnim vedenjem, pomenijo visoko tveganje za vztrajanje teh težav v adolescenci in za razvoj še drugih duševnih motenj v odraslosti, zato sta zgodnje odkritje in ustrezna obravnava nujna,« poudarja pedopsihiatrinja dr. Marija Anderluh, ki je predsedovala odboru junijskega strokovnega multidisciplinarnega sre?anja Razdiralno vedenje otrok in mladostnikov na sti?iš?u strokovnih služb. Strokovnjaki so se na njem zavezali za skupno delovanje razli?nih služb iz zdravstva, šolstva, socialnega varstva in pravosodja pri zagotavljanju skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji, ki je po njihovem mnenju zdaj katastrofalna.

Bistveno premalo kadra 

Mreža služb za otroško in mladostniško psihiatrijo ne zadoš?a potrebam nikjer po državi (fotografija je simboli?na). Foto: Matej Družnik /Delo

V izjavo so zapisali: »Ugotavljamo, da je raven skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov nezadovoljiva. Kljub naraš?ajo?im potrebam njih in njihovih družin je dostopnost kakovostne in u?inkovite pomo?i iz leta v leto manjša. Prepri?ani smo, da je skrb za duševno zdravje eden od stebrov blaginje vsakega otroka in najboljša naložba za prihodnost vse družbe. Naša dolžnost je prizadevati si za zagotavljanje pravice vsakega otroka do zdravega razvoja.«

Že leta 2006 so sodelovali pri pripravi predloga resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011–2016, ki je (bo, ko bo sprejeta) prvi strateški dokument za to podro?je na nacionalni ravni. Po besedah Anderluhove predlog strokovno še ni dodelan, res pa je, kar je v njem zapisano: »Dostopnost zdravstvenega varstva na sekundarni ravni je zelo neenakomerna, zato otroci in mladostniki v nekaterih regijah skoraj nimajo možnosti za ustrezno strokovno obravnavo. Še vedno velja priporo?ilo zagotoviti enega pedopsihiatra na 30.000 otrok in mladine do 18 let, sodobna doktrina pa priporo?a vsaj enega na 15.000.«

V našem javnem sistemu zdaj deluje le 23 pedopsihiatrov, navede sogovornica: »Mreža služb za otroško in mladostniško psihiatrijo ne zadoš?a potrebam nikjer po državi, nekatere regije so brez pedopsihiatra, druge stisko rešujejo celo z ob?asnim pogodbenim delom že upokojenih strokovnjakov. Pedopsihiatri?na služba je v zadnjih letih doživela velike spremembe v organizaciji, saj koncesionarji pomenijo že ve? kot polovico specialistov te vrste na sekundarni ravni. Delno je s tem povezano tudi zmanjšanje števila multidisciplinarnih timov, ki so v?asih delovali v okviru mentalnohigienskih dispanzerjev v zdravstvenih domovih.« .

Deset mesecev ?akanja 

?akalna doba na specialisti?ne preglede postaja nesprejemljivo dolga. V najboljšem primeru so otroci pri psihiatru na vrsti v petih, šestih mesecih, pogosto na obravnavo ?akajo deset mesecev. Marija Anderluh poudarja, da je to nesprejemljivo, kar ponazarja s primerom: »Pri petošolcu so se težave z vedenjem v šoli stopnjevale od prvega razreda. Ne sodeluje pri pouku, s plazenjem po razredu moti u?iteljico in sošolce, nezadovoljstvo in nestrinjanje izraža z glasnim kri?anjem. Med odmori se lovi po razredu, koga spotakne, porine. Ne pozna in ne upošteva meja. U?ni uspeh je poslabšan. Pri osmih letih je bil obravnavan pri psihologinji v zdravstvenem domu in na CSD, vedenjskih izboljšav ni bilo. Letos je bil napoten v program zdravega odraš?anja v Mladinskem zdraviliš?u Rakitna, a so ga zaradi nesodelovanja pred?asno odpustili. V družini so resne težave, šola izraža nemo?. Junija so predstavniki šole, CSD in policije sklenili, da sta potrebni diagnostika fantovih težav in terapevtska obravnava.«

Z dosedanjim na?inom reševanja de?kovih težav najbrž niso zadovoljni ne v šoli, ne strokovne službe, ne starši in tudi otrok ne. »Po petih letih težavnega vedenja in treh letih strokovne obravnave ni bila opravljena niti celostna diagnostika. Ker to ni osamljen primer, smo prepri?ani, da je treba zagotoviti boljši pretok znanja, dostopnost in sodelovanje vseh strokovnjakov. V svetu obstajajo dokazano u?inkoviti programi prepre?evanja in zgodnje intervencije pri otrocih, ki razvijajo motnje vedenja, trening starševstva in programi za u?itelje. Polno razvite in utrjene težave zahtevajo obravnavo multidisciplinarnih ekip,« poudarja Anderluhova.

Te bi verjetno lahko prepre?ile izkušnjo, ki nam jo je zaupala bralka. Njeno h?er so dve leti zdravili le z antidepresivi. ?eprav je mati prosila, naj ji pregledajo š?itnico, tega niso storili, ?eš da poznajo starše, ki se ne morejo sprijazniti s psihi?nimi težavami svojih otrok. »Z vsakega obiska pri psihiatrinji je odšla z ve?jim odmerkom pomirjevala, izboljšav pa ni bilo. Nasprotno – vse ve? je spala, izostala je menstruacija, v pol leta se je zredila za 30 kilogramov. Psihiatrinja se za opozorila ni menila,« pripoveduje.

Pediater je deklico napotil k otroškemu endokrinologu in k tirologu za odrasle in ta sta odkrila avtoimuno bolezen š?itnice ter predpisala ustrezno zdravljenje. »Psihiatrinja je trdila, da to nima zveze s h?erinimi psihi?nimi težavami. Po posvetu z drugimi strokovnjaki je prenehala jemati pomirjevala. Po dveh mesecih se je njeno stanje za?elo izboljševati, danes je spet vesela, družabna, uspešno je kon?ala gimnazijo, vendar se treh let življenja sploh ne spomni.«

Avtorica: Helena Peternel Pe?auer

Izvirna novica: Delo (Panorama) , 3.7.2013

?lanek je last medija Delo.si in avtorice