Kdaj in kako se v nas sidrajo strahovi?

Ne more se zbrati niti pri ustnem spraševanju, ?eprav je doma u?no snov uspešno ponovila.« Primera sta iz knjige Socialna anksioznost v otroštvu in mladostništvu: razvojni, šolski in klini?ni vidik (Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 2006), nanizala pa ju je avtorica dr. Melita Puklek Levpuš?ek, docentka za razvojno in pedagoško psihologijo na Oddelku za psihologijo FF.

V knjigi, kjer je podobnih primerov plašnosti otrok in mladostnikov še veliko, bo vsakdo, ki bo segel po njej, morda našel odgovor na vprašanje, ali ni bil ali morebiti še vedno je, tudi sam nekoliko socialno anksiozen oziroma plašen. Ta ?ustvena motnja je, kot piše psihologinja, namre? razmeroma mo?no razširjena: izsledki študije o pogostnosti socialnih strahov pri nemških mladostnikih, starih med 12 in 17 let, so pokazali, da se anksioznost v vsaj eni socialni situaciji pojavlja pri 47 odstotkih mladostnikov, najvišji delež je pri tistih, starih 14 do 15 let, bolj kot med fanti pa je razširjena med dekleti.

Socialno plašnost je prepoznati po tesnobnosti in zadržanosti v socialnih stikih, po ?ustveni vznemirjenosti ob izpostavljenosti drugim, kot strah pred nastopanjem, pred zmenki, telefoniranjem ali pogovori z avtoriteto, kot zaskrbljenost v zvezi s svojo socialno podobo … Njeno ob?utenje ni niti bole?e niti obremenjujo?e za okolico, kajti »socialno plašni so ponavadi ustrežljivi in nemote?i«, je pa strašljivo in hudo naporno za socialnoanksioznega posameznika. (Za druge) še tako prijetno druženje mu namre? povzro?a miselne blokade, prikli?e ob?utja nesposobnosti in prepri?anje o lastni neumnosti ter nepotreben strah – strah pred neuspehom, pred zavrnitvijo, posmehom, osamitvijo. Le kdo bi bil v takšnem stanju, ko zardeva, se znoji, se mu tresejo roke ali ga morda celo ?rvi?i v trebuhu, sposoben domisliti ideje, rojevati predloge, podajati mnenja! Kadar pa je bojazen tolikšna, da ?loveku mo?no obremeni korak – na?ne delovno u?inkovitost, ga pahne v depresivnost, osamljenost, motnje hranjenja, alkoholizem, droge – je na pohodu skrajna oblika socialne anksioznosti: socialna fobija. Zanjo trpi, kot opozarjajo nekateri svetovni raziskovalci, odstotek do dva nekoliko starejših otrok in mladostnikov; drugi specialisti kažejo na povišan, tudi ve? kot petodstoten delež pri mladostnikih; po spet tretjih raziskavah je – med splošno populacijo in v ZDA – socialna fobija tretja najpogostejša psihiatri?na motnja, takoj za depresijo in odvisnostjo od alkohola. A ostanimo pri otrocih in mladostnikih …

Strahovi in anksiozna stanja so, kot piše Puklek Levpuš?kova, »lahko prilagojen odziv na prete?o nevarnost«, lahko pa se pojavijo tudi »zaradi posameznikovega zaznavanja, da ne izpolnjuje zahtev skupnosti o želenem na?inu delovanja in zatorej pri?akuje negativne odzive«. Socialne norme in pri?akovani vzorci vedenja so v?asih namre? prehudo breme za mehke odraš?ajo?e dušice, in kazni, ki sledijo, tudi. Najsi bodo verbalne (oštevanje zaradi izre?ene kletvice), morebiti celo fizi?ne, psihološke (poniževanje, trpin?enje) ali ponotranjene (ob?utki sramu, krivde).

Pri iskanju vzrokov za plašnost se je treba osredoto?ati na mešanico tako bioloških in psiholoških kot okoljskih dejavnikov, ne pa jih lo?evati drug od drugega. Brskati kaže po genetiki (jabolka ne padajo dale? od dreves); opazovati gre temperament (dojen?kova pogosta motori?na vznemirjenost, nespe?nost in izražanje negativnih ?ustev lahko napovedujejo plašnost v poznejšem obdobju); pod drobnogled je nujno vzeti negativne socialne izkušnje, pa tudi slabo samopodobo, pomanjkanje socialnih veš?in. Vir slednjih je mnogokrat družina, takšna, kjer namesto topline ponuja hlad, ki, ne da odpira, temve? zapira otroška obzorja (škodijo, na primer, pretirano zaš?itniško vedenje in kriticizem staršev, njihova obremenjenost z mnenji drugih in vera, kako zelo nevaren je naš svet). Opisano razpoloženje v doma?em gnezdu je slaba popotnica za nežna bitja, pri?akovati je težave tudi pri vzpostavljanju zaupnih odnosov z vrstniki … Tega naj bi se zavedali tako opazujo?i in ozaveš?eni starši kot tudi pozorni vzgojitelji in u?itelji. Slednji bi lahko, kot v svojem pisanju napotuje psihologinja, zmanjšali stisko marsikaterega šolarja, ?e bi znali iskreno pohvaliti, ustvarjati psihološko varno okolje in ?e bi znali ob pravem trenutku poskrbeti za sprostitvene tehnike (s po?asnejšim in nekoliko globljim dihanjem do manjše napetosti v telesu) … Nekje tu pri pomo?i oziroma pri socialni fobiji in njenem zdravljenju se avtori?ino zanimivo pisanje kon?a, odprejo pa še mnoga lai?na vprašanja. Denimo tista o bežanju v virtualni svet po uteho. Ker odrasli mnogokrat mladim nismo v pomo?, si jo ti tudi tam poiš?ejo sami.

Morda so že tudi ali pa se napovedujejo ?asi, ko bo življenje v skupnosti vse manj neizbežen del vsakdanjosti, neizbežen tako za posameznikovo preživetje kot za reprodukcijsko uspešnost. Japonski ra?unalniški ?udaki, ki obolevajo za psihosocialno patologijo, imenovano hikikomori, dokazujejo, da se je mogo?e za dolge mesece, tudi leta zapreti med štiri gluhe stene in živeti skoraj samo v internetni realnosti (le jesti, lulati in kakati še ne morejo tam). Val socialnih slepil in nadomestkov, kot so Second Life, Facebook in podobna virtualna omrežja, pljuska po vseh koncih planeta in, ?e se ozremo naokoli, vidimo, da škropi predvsem po mlajših. Morebiti še zlasti po tistih, ki jim, kot Puklek Levpuš?kova piše v svoji knjigi, primanjkuje socialnih veš?in, ki se v družbi vrstnikov ne po?utijo dobro, ki niso pobudniki stikov, ampak se raje umikajo stran. Na primer Tomaž, 16 let. »Poro?a o neznosnih ob?utjih strahu, ko želi nagovoriti dekle, ki mu je vše?. ?eprav se na pogovor pripravi, se ob dejanskih priložnostih raje umakne, ?aka na dekletovo pobudo ali je zelo redkobeseden. Misli, da je dekletom dolgo?asen in neprivla?en.« Morda je že tudi Tomaž pobegnil v namišljeni svet, saj je spoznal, da z vso psihološko, biološko in socialno prtljago, ki jo nosi, tam lažje shaja kot v resni?nem …