Ker ni hitre zdravstvene pomo?i, ljudje tudi umirajo

DR. VESNA ŠVAB O NOVEM PREDLOGU ZAKONA O DUŠEVNEM ZDRAVJU IN O DUŠEVNEM ZDRAVJU SLOVENCEV

Besedilo Vanja Pirc, Foto Borut Peterlin

DR. VESNA ŠVAB JE PREDSTOJNICA NAJVE?JEGA ODDELKA PSIHIATRI?NE KLINIKE LJUBLJANA, KLINI?NEGA ODDELKA ZA KLINI?NO PSIHIATRIJO , KI JE LOCI RAN V LJUBLJANSKEM POLJU IN KJER SE ZDRAVI DO 400 PACIENTOV. IZKUŠNjE IMA TUDI Z DELOM V NEVLADNIH ORGANIZACIJAH, SAJ JE BILA PREDSEDNICA HUMANITARNE ORGANIZACIJE ŠENT , KI IZVAJA PROGRAME PSIHOSOCIALNE REHABILITACIJE NA PODRO?JU DUŠEVNEGA ZDRAVJA.

Slovenska zakonodaja na podro?ju duševnega zdravja je pomanjkljiva in deloma v nasprotju z ustavo. Kako je mogo?e, da nova zakonodaja nastaja že celih 12 let?

V ozadju takih zakonodajnih klobas je vedno stigma. Psihiatrija, kot kaže, ni tema, ki bi kogarkoli dovolj zanimala, da bi se zadeve premaknile naprej. Na podro?ju duševnega zdravja je tudi veliko karieristov, s tem podro?jem je povezana enormna koli?ina fantazij in mitov, ki zgodbo še bolj zapletajo … Res pa je tudi, da zgolj sprejetje novega zakona še ne bo uredilo razmer. Povsod po svetu so najprej sprejeli primerno zakonodajo, potem so sprejeli nacionalne programe in šele nato so za?eli graditi mrežo služb, ki je stvarna in potrebna. Pri nas pa še vedno ?akamo na prvi korak.

Minister Bru?an je lani predstavil nov zakon, a ga je stroka skritizirala. V torek je predstavil popravljeno besedilo zakona in ga poslal v javno obravnavo. Je ta osnutek sprejemljivejši?

Lani je stroka pripravila zelo jasne pripombe k predlaganemu zakonskemu besedilu in jih uskladila z združenji svojcev duševnih bolnikov, z uporabniki, z nevladnimi organizacijami … Zdaj pa je minister javnosti predstavil predlog zakona, ki spet ne upošteva naših pripomb. Osnutek sicer ponuja korak naprej, a ne upošteva celih sklopov pripomb. Poleg tega so v zakonu nekatere stvari, ki jim ne morem re?i druga?e kot neumnosti. V besedilu novega zakona je cel kup stvari, ki spet diskriminirajo naše paciente v primerjavi s somatskimi pacienti. Precej je tudi nejasnosti glede razvoja služb na tem podro?ju.

Eno od podro?ij, zaradi katerih je nujno potrebna nova zakonodaja, je podro?je prisilne hospitalizacije, kjer so se doslej zaradi ohlapnih predpisov kršile ?lovekove pravice pacientov. Novi zakon zdaj natan?no predpisuje postopek prisilne hospitalizacije. Kaj menite o predlogu?

Zadeva je že od leta 2003, ko je bila sprejeta odlo?ba ustavnega sodiš?a, urejena tako, da so pacienti v razmeroma kratkem ?asu pregledani, da se preveri odlo?itev psihiatra in da pri tem sodeluje tudi zagovornik, ki je v tem primeru pravnik. Novi predlog zakona uvaja še ve? institutov nadzora, saj uvaja tudi zagovornika, ki prihaja s socialnega ministrstva, zagovornika pacientovih pravic, ki prihaja z zdravstvenega ministrstva, in še koordinatorja, ki ga je prav tako treba obveš?ati o vseh ukrepih glede pacienta proti njegovi volji. O vsakem takem ukrepu bi morali obveš?ati tudi svojce. Stroka temu nadzoru sicer ne nasprotuje. Težava pa je v tem, da so nekatera zakonska dolo?ila zelo diskriminatorna do naših pacientov.

Kje se vidi ta diskriminacija?

?e se bolnik sam odlo?i, da želi biti hospitaliziran v psihiatri?ni bolnišnici, ker se ne more ve? kontrolirati in želi pomo?, mu bomo morali re?i, seveda vas lahko hospitaliziramo, ampak najprej boste morali pridobiti soglasje svojega zagovornika. Poklicati bomo morali torej tretjega ?loveka, da bo preveril, ali je odlo?itev psihiatra o hospitalizaciji kompetentna.
Druga stvar je v tem, da bi novi zakon preve? razpršil zaupne podatke o bolnikih. Po novem zakonu bi morali na sodiš?e pošiljati sprejemni zapisnik, torej dokument, ki je plod skrajno zaupnega pogovora med pacientom in zdravnikom, kjer so popisane zasebne stvari, stiske, tudi stvari, katerih te je sram. Ta dokument bi prav tako romal k zagovorniku, to pa je nekdo, ki ni nujno najbliže pacientu … Skratka, zdravniška skrivnost bi se razpršila med kup ljudi. Najmanj nerealno pa se zdi obveš?anje tako številnih instanc o vsa- kem varovalnem ukrepu. Starostniku, ki je vznemirjen zaradi demence, lahko pomagaš Z zdravili, poskušaš se pogovoriti z njim, v?asih pa je treba dvigniti tudi ograjo pri njegovi postelji, da ne pade, ali pa naro?iti osebju, naj pazi, da si ne bo kaj naredil. In za vsak tak ukrep bi morali po novem obveš?ati zagovornika, koordinatorja, sodiš?e in svojce. To seveda ni mogo?e.

Zakaj ne?

Kot re?eno, nimam ni? proti nadzoru, a ?e bi ob vsakem takem ukrepu klicali svojce, tudi recimo pono?i, bi jih s tem predvsem neznosno vznemirjali. Za to niti nimamo primerne kadrovske zasedbe. V Polju se v poletnih mesecih dogaja, da imamo enega specialista na 60 pacientov. Kadrovska zasedba je celo tako šibka, da v?asih že tega, kar pacienti nujno potrebujejo, ne moremo zagotavljati, kaj šele, da bi izvajali še dodatne administrativne ukrepe. Za to bi potrebovali dodaten kader.

Koliko dodatnega osebja bi potrebovali?

Težko re?em. V Sloveniji imamo razmeroma veliko psihiatrov, ?eprav bistveno manj kot v nekaterih zahodnih državah. Vprašanje pa je, kaj delajo. Manjka predvsem ljudi, ki bi se ukvarjali z najzahtevnejšimi pacienti, za to pa bi morala seveda poskrbeti država.

Kaj menite o tem, da bi moral psihiater, ki bi želel pacientu brez njegovega soglasja zvišati odmerek zdravila, za dovoljenje vprašati komisijo za medicinsko etiko?

Zanimivo je, da v zakonu piše, da pacientu ne bi smeli predpisati ve?jega odmerka od predpisanega. To seveda ni? ne pomeni. Verjetno so mislili na priporo?eni ali najvišji možni odmerek. Kakšen odmerek daš pacientu, je sicer stvar strokovne presoje, o tem se ne moreš posvetovati s socialnim delavcem ali kom drugim. Minister, ki je delal na internisti?ni prvi pomo?i, bi moral sam vedeti, da so dajali pacientu zdravila tako, kot jih je potreboval, in ne tako, kot jim je predpisovala zakonodaja. Poleg tega v komisiji za medicinsko etiko NAJBRŽ ni nikogar, ki bi se dobro spoznal na psihiatri?na zdravila.

Vas je presenetilo, da se je v zakonu znašla tudi prepoved psihokirurgije?

Res mi ni jasno, iz katerih zaprašenih predalov, iz katerih arhai?nih strahov so potegnili psihokirurgijo. Psihokirurgija sodi recimo v film Let nad kukavi?jim gnezdom, v 60. leta, ko so eksperimentirali na tem podro?ju. Psihiatri v našem okolju seveda ne znamo operirati možganov, tega nikoli nismo delali in tudi ni? ne kaže, da bi se tega nau?ili. Možno je sicer, da so dali to dolo?bo v zakon za vsak primer, a upam, da ne bodo s tem ljudem le zbudili strahu pred psihiatrijo.

Lanskemu osnutku zakona se je najbolj o?italo, da vzpostavlja nadzor nad vsemi duševnimi bolniki, ki so se zdravili v bolnišnici, ker naj bi zanje po odpustu skrbeli posebni koordinatorji. Zdaj naj bi ti nadzirali le najhujše bolnike.

Zdi se mi, da je to klju?ni del tega zakona, ki bo pokazal, ali smo sposobni iti naprej v razvoju psihiatrije ali ne. Gre pravzaprav za vprašanje, ali bo medicinska stroka tista, ki bo prevzela del skrbi za psihiatri?ne bolnike tudi zunaj institucij ali ne. Povsod po svetu je seveda medicinska stroka to storila. Tudi priporo?ila Svetovne zdravstvene organizacije so takšna, da bi morala država z BDP-jem, kakršen je naš, imeti v organizaciji svoje zdravstvene oskrbe ne le osnovno zdravstveno varstvo in specialisti?no zaledje v bolnišnicah, temve? tudi delovne skupine, ki bi na lokalni ravni delovale v psihiatriji. Takšne delovne skupine bi bile v našem prostoru nujne, ?e želimo zajeziti pritisk na institucije. Bistveno vprašanje pa je, ali bo ta zakon omogo?il zdravstveni stroki oblikovanje takšnih timov, ki bi delovali v povezavi s socialnimi timi. Ali pa se bo namesto tega celotna skrb za skupnost – kot je namignil minister – prevalila kar na socialno varstvo, ?eprav za to sploh nima primernega kadra. Poglavitno nevarnost tega zakona zato vidim tudi v tem, da bi se poskušalo vnovi? lo?iti zdravstvena in socialna obravnava posameznikov. To bi bilo seveda nedopustno.

Kdo naj bi bili ti koordinatorji?

Gre za dve vrsti koordinatorjev. Eni so zdravstveni, drugi pa tisti, ki naj bi pomagali bolnikom z manj potrebami. Pri nas v Polju imamo denimo izobražen kader, ki ukrepa tudi zunaj bolnišnice. Imamo recimo izredno usposobljeno medicinsko sestro, ki si upa priti tudi na dom k pacientu, h kateremu si ne upa noben socialni delavec, in ga zna prepri?ati, da sprejme zdravilo. A takšnega kadra je odlo?no premalo, prav tako sredstev za izobraževanje.
 
Novi zakon naj bi bil bolj naklonjen sodelovanju z nevladnimi organizacijami.

Sodelovanje je seveda nujno. Nevladne organizacije odli?no in zelo kakovostno opravljajo svoj del posla v skupnosti. A vedeti je treba, kaj je njihov del posla. Njihovo delo ni opravljanje zdravstvenih storitev.

Zdi pa se, da kljub temu kdaj vsko?ijo namesto države. Sorodniki duševnih bolnikov se po pomo? najpogosteje zatekajo prav k njim …

Seveda, ker nam tukaj zmanjkuje ?asa za to. Niti nimamo kakovostne pobolnišni?ne mreže, ambulante so težko dostopne, kup težav je … Kolegi v nevladnih organizacijah so zato seveda prevzeli nase kup stvari, ki naj sicer ne bi bile v njihovi pristojnosti. Recimo prepoznavanje poslabšanj motenj, ravnanje v kriznih razmerah … A vztrajati moram, da za to niso primerno usposobljeni. Lahko pomagamo drug drugemu, se sestajamo na izobraževalnih te?ajih, ampak za posredovanje v krizi potrebuješ zdravnika, zdravila, medicinsko sestro, nekoga, ki bo znal obvladati nasilno vedenje … Za to pa nevladne organizacije za zdaj nimajo niti kadra niti sredstev. Možno je seveda, da država na?rtuje, da jih bo okrepila z zdravstvenimi timi, a sama o tem ne vem še ni?. Moram pa še enkrat povedati, da je sedanja organizacija psihiatrije zelo problemati?na in jo je nujno treba urediti. Najhuje je, ko se zgodi tragedija, ker ljudem, ki nas kli?ejo, ne moremo pravo?asno prisko?iti na pomo?. Ker ni hitre zdravstvene pomo?i, ljudje tudi umirajo.
 
Duševne motnje naj bi imel ta hip vsak sedmi Slovenec. Zakaj se število bolnikov pri nas pove?uje?

Bojim se, da jasnega odgovora na to ni. Del pove?anja lahko pripišemo staranju prebivalstva, ker so ostareli ljudje ob?utljivejši za duševne motnje kot mladi. Zelo ogroženi so tudi ljudje, ki so marginalizirani. V socialno šibkejših slojih je verjetnost, da se bo pojavila duševna motnja, ve?ja, kopi?ijo se tudi hude duševne motnje.

Recimo pri brezposelnih?

Brezposelnost je bolj povezana z duševnimi motnjami, kot si lahko predstavljate. Vse kaže na to, da je prav delo ena klju?nih stvari, ki ohranjajo naše duševno zdravje. ?e je kdo šikaniran, zlorabljen na delovnem mestu, to gotovo lahko poruši duševno zdravje, vendar gre za posami?ne primere. Med ljudmi, ki so brez dela, pa je ve?ina ogrožena zaradi duševnih motenj. Ko postaneš brezposeln, se duševne motnje seveda ne razvijejo samodejno, a težave, ki jih povzro?a brezdelje, se postopoma ve?ajo. So pa pri posameznikih zelo razli?ne, tako kot se vsak druga?e odziva na stres. Nekateri bruhajo, druge boli želodec, tretji so depresivni, ?etrti zbolijo za shizofrenijo.

Kaj menite o tezi, da naj bi se na vzhodu Evrope število duševnih bolnikov pove?evalo tudi zaradi tranzicije, negotovosti?

Bojim se, da še ni bila opravljena kakšna resna raziskava, ki bi dokazovala, da so razmere bolj problemati?ne kot recimo v ZDA. Tam so našteli že skoraj 30 odstotkov ljudi, ki imajo ta hip duševno motnjo. Pred sedmimi leti jih je bilo še 20 odstotkov.

Se tam številka viša tudi zato, ker je obiskovanje psihiatrov modno?

Res je trend tak, da ?e imaš kaj denarja, imaš tudi svojega psihiatra. Ameriški sistem je sicer izjemno nepravi?en, ?eprav ga pri nas v?asih jemljemo za zgled. Gre za sistem, v katerem poro?ajo o najve?jih razlikah, kar zadeva oskrbo, in kjer so ljudje, ki so duševno bolni, res na cestah. Pri nas na sre?o ve?inoma še niso, ?eprav se trend pove?uje.

Katere duševne motnje in bolezni 50 pri nas najpogostejše?

Anksioznost, tesnoba, depresivnost, odvisnosti so poglavitni problemi. Alkohol je še poseben problem. Vse ve? je motenj, ki sodijo med psihoti?ne motnje z motenim nadzorom realnosti. Razloge bi vam laže opisali sociologi, psihiatrija se mora predvsem pravo?asno odzvati na pove?ane potrebe. Res pa je, da smo to govorili že pred desetimi leti, a smo v tem ?asu dobili le nekaj novih oziroma obnovljenih psihiatri?nih bolnišnic, kar najbrž ni najustreznejši odgovor.

Kaj pa duševne motnje mladih? Kako je z motnjami hranjenja?

Tudi te zelo naraš?ajo. Del odgovora je verjetno v boljši diagnostiki, v boljšem prepoznavanju teh motenj, ker prej si niso bolniki niti upali govoriti o tem, niti nismo videli njihovih motenj. Zdaj motnjo prepoznamo tudi že v za?etkih.

 

Besedilo: Vanja Pirc,
Foto: Borut Peterlin

Izvirni ?lanek objavljen v tedniku MLADINA , 4. avgusta 2007
Besedilo in slika sta last njihovih avtorjev in tednika Mladina