Knjige na recept: O tveganju se posvetujte z zdravim razumom

Vsebina mnogih knjig za samopomo? je osladno predvidljiva, pokroviteljska in podcenjujo?a do bralcev. ?e boste v Veliki Britaniji zaradi depresije, napadov panike ali jeze ter razli?nih obsesij obiskali zdravnika, se lahko zgodi, da vam bo namesto antidepresivov predpisal knjigo. Projekt knjig na recept bo za?el delovati maja, skupaj pa so ga oblikovali ministrstvo za zdravstvo, splošni zdravniki, knjižnice in agencija za knjigo oziroma branje. Angleži so se inspirirali pri Dancih, zdravniki pa z branjem svoje bolnike že uspešno zdravijo na Novi Zelandiji.

Stroka je tako oblikovala seznam literature, ki jo priporo?ajo v branje,
a je sestavljen predvsem iz knjig za samopomo? in tako imenovanih knjig
za dvig razpoloženja, med katerimi najdemo dela odli?nega pisatelja
Billa Brysona (v slovenš?ino je prevedena njegova Kratka zgodovina
skoraj vsega) ali montypythonovca Terryja Jonesa.

Srce brezsr?nega sveta

De Botton slabim knjigam za samopomo? zameri predvsem to, da sodobnega ?loveka rade naredijo za žrtev, da ga prepri?ujejo, da ne zna ni? ve? narediti sam. Foto: Matt Dunham/AFP

in za?ne listati knjige, mu kmalu postane jasno, da bi morale imeti nekatere od njih zelo jasno ozna?eno farmacevtsko opozorilo: preden natan?no preberete knjigo, se o tveganju in neželenih u?inkih posvetujte s svojim zdravim razumom.

Vsebina mnogih je osladno predvidljiva, pokroviteljska in podcenjujo?a do bralcev. V njih prodajajo nasvete za življenje: kako biti uspešen, kako postati bogat, kako postati sre?en, zakaj imajo moški raje mrhe, zakaj imajo ženske raje barabe, kako s ?arovniškimi uroki za?arati moškega, kako spoznati veliko Skrivnost, kako imajo pozitivne misli svojo mo? … Ene spodbujajo pehanje za denarjem, druge pa ve?no iskanje samega sebe. Jasno je, da je velik del predvsem ameriških, novodobnih gurujev zgolj spretnih poslovnežev, ki natan?no vedo, kaj tare ljudi in kaj jim obljubiti, in ki se po vseh radodarno dragih nasvetih krohotajo vso pot do banke, kamor se steka denar od njihovih knjižnih uspešnic.

Christoper Lasch v svoji znameniti knjigi Kultura narcisizma piše, da se je vzpon tako imenovane terapevtske kulture zgodil, ker avtoritete v sodobni družbi izgubljajo verodostojnost in ker sodobni terapevti in guruji tako radi pestujejo narcisizem svojih pacientov, saj jih u?ijo, da gre pri »smislu« in »ljubezni« le za izpolnitev njihovih emocionalnih zahtev, namesto da bi jih spodbujali, naj razmišljajo še o drugih ljudeh in svetu zunaj njih, naj si zastavijo realne cilje ter naj se nau?ijo sprejemati odgovornost.

Do vzpona tega novega iracionalizma je zelo kriti?en angleški kolumnist Francis Wheen, ki pravi, da so knjige za samopomo? v ZDA ali Veliki Britaniji predvsem industrija, ki obra?a milijarde, in da so »izraz obupa ljudi, ki se ?utijo nemo?ne, kar se ti?e izboljšanja svojega življenja, in slutijo, da so prepuš?eni na milost in nemilost skrivnim, brezosebnim silam. Politi?ni voditelji ta izraz sprejemajo kot varen ventil za razkolništvo, ki izpolnjuje podobno funkcijo, kot jo je Marx pripisoval religiji – srce brezsr?nega sveta, opij za ljudstvo.« Dejstvo je, da je pa? veliko bolje, ?e ljudje iš?ejo uteho v kristalih in astrologiji, »kot da dejansko dvomijo o svojih vladarjih ali socialnem in ekonomskem sistemu, ki ga ti vodijo«.

Ene in druge  

Angleški pisatelj Alain de Botton (Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, Utehe filozofije) priznava, da so tudi njegova dela knjige za samopomo?; ni? ni lepšega kot ideja, da ti lahko knjiga spremeni življenje, pravi. V bistvu gre za starodaven žanr. Kaj pa so teksti grških filozofov drugega kot nasveti za osebno rast? Sokrat je ljudi vzpodbujal k radovednosti in temu, da se morajo ves ?as poizpraševati o svojih razmišljanjih in dejanjih. Epikur je napisal okoli tristo knjig za samopomo? in v njih pokril vse pomembne teme, od ljubezni do pravice. Seneka pa je Rimljanom rad svetoval, kako naj obvladujejo bes in jezo. Montaignovi Eseji, v katerih razmišlja o so?utju, o tem, kako se potolažiti zaradi smrti ljudi, ki smo jih imeli radi, ali kako potegniti najve? iz vsakega trenutka, da življenje ne bi odteklo, ne da bi ga užili, so najlepši primer knjige, ki nas spodbudi, naj razmišljamo o življenju. Krš?anstvo je nadaljevalo z življenjskimi nauki, saj so verske prilike u?ile, ?emu se morajo ljudje odpovedati, ?e si želijo priti v nebesa.

Znanstvenik in izumitelj Benjamin Franklin je pisal knjige, ki so se prodajale za med in v katerih je delil nasvete, kako biti uspešen v delu in poštenem življenju, ter jih polnil s spodbudnimi gesli, kot je: »Zgodaj v posteljo, zgodaj vstati, pa boš pameten, zdrav in bogat.« Ameri?ane je spodbujal k disciplini, ?isto?i in skrbi za zdravje. Glasno je propagiral tako imenovane »hladne zra?ne kopeli«, kar je pravzaprav pomenilo, da je gol sedel pred odprtim oknom in bral.

Velika ve?ina današnjih knjig za samopomo? ljudem daje potuho, saj u?ijo vse nasprotno od starih modrecev: da bodo ljudje uspešni le, ?e bodo glasni, neusmiljeni, podkovani s prevarami, brez stika z realnostjo in samozavestni. Susan Cain v knjigi Quiet (Tihi), ki govori o introvertiranosti, pravi, da je neko? v družbi štel ?lovekov zna?aj, kar je pomenilo, da je discipliniran, resen, odgovoren in moralen. Ni bil toliko pomemben vtis, ki ga je naredil na druge ljudi, ampak to, kako trden karakter je bil v svoji intimi. Kot prikazuje Spielbergov najnovejši film, je bil Abraham Lincoln redkobeseden in skromen humanist, a vendar zelo uspešen vodja, ?eprav je imel druga?ne lastnosti, kot jih od vodje zahteva današnji ?as.

Stare vrednote, kot so delo, razum, ?ast, odgovornost, empatija in morala, so nadomestile nove, bolj žare?e, kot so privla?nost, slava, dominacija in fascinacija. In ?e želimo v sodobnem svetu biti uspešni, moramo nekako pridobiti prav slednje – in pri tem nam skušajo pomagati mnoge svetovne uspešnice za tako imenovano osebno rast. Filozofija se je zaprla v akademske svetove, med terapevte so se prikradli šarlatani.

De Botton slabim knjigam za samopomo? zameri predvsem to, da sodobnega ?loveka rade naredijo za žrtev, da ga prepri?ujejo, da ne zna ni? ve? narediti sam, da za vse potrebuje nasvete in pomo? drugih in da je vsako obnašanje, ki ni »normalno«, takoj ozna?eno za bolezen; prevelika zaljubljenost, obsedenost z delom, prevelika jeza itd. V?asih se je temu pa? reklo temperament in filozofi ter modreci so ra?unali na to, da je njihova publika inteligentna in da zna razmišljati s svojo glavo.

Kot je de Botton, že pred leti, v intervjuju za Delo povedal kolegu Igorju Bratožu: »Poglejte Voltaira, vseskoz je bil prepri?an, da lahko s svojimi besedami prepri?a široko publiko, in ni ob tem nikdar pomislil, da bi bil zaradi svoje razumljivosti lahko zasmehovan kot neumen, saj ga je vodilo zaupanje v mo? ob?ega ?lovekovega prepri?anja, v intelektualno sposobnost obi?ajnega bralca. S tem pogledom se ve? kot strinjam, tako imenovani obi?ajni bralec nikakor ni neumno bitje, nikdar ga ne smemo podcenjevati.«

Samo zaželite si  

Najve?je knjižne uspešnice tega žanra izpod peresa Anthonyja Robbinsa, ki je napisal knjigi Neskon?na mo? in Prebudite velikana v sebi, temeljijo na ideji, da ?e v sebi vzpodbudimo nevidno mo? energije, lahko naredimo vse, kar si želimo. In ker se je tovrstno pisanje izkazalo za veliko zlato jajce, ima Robbins nešteto epigonov. Rhonda Byrne v uspešnici Skrivnost recimo trdi, da lahko njeni bralci z mo?jo energije, z mo?jo »skrivnosti«, hitro najdejo vse, kar potrebujejo: od parkirnega mesta do bogastva. Zakaj mislite, da ima le en odstotek ljudi v rokah vse bogastvo, pravijo oboževalci te knjige, je to naklju?je ali morda ta odstotek, druga?e od preostalih 99 odstotkov revežev, razume Skrivnost?

Micki McGee je v svoji knjigi Self-Help, Inc. opazila, da se produkcija knjig za samopomo? in ezoteriko pove?a v ?asu krize. »Namesto socialne varnosti so bile ameriškemu ljudstvu raje ponujene knjige za samopomo?, ki u?ijo, da smo sami odgovorni za svojo usodo, sami krivi, ?e nam ne uspe, in ki prežijo na našo nesamozavest.« Renata Salecl v knjigi Izbira piše o tem, da je neko? ?lovek, ki so ga odpustili iz službe, za svojo nesre?o krivil zunanje okoliš?ine, dandanes pa nas prevladujo?a kapitalisti?na ideologija sili, naj najprej ocenimo sebe in poskusimo ugotoviti, zakaj se nam ni posre?ilo ostati v službi. Vseskozi se moramo ocenjevati. »Enako kot nas spodbujajo, naj nenehno oblikujemo svoje telo z napornimi vajami, pretiranimi dietami in plasti?nimi operacijami, bi morali oblikovati tudi svoje notranje življenje, svoja ?ustva, strasti in razmerja.«

Ocenjevanje je postalo oblika zabave: tako kot se ocenjujemo sami, ves ?as ocenjujemo tudi druge. Ne ?udi, da so najpogostejša sodobna zabava televizijski šovi, ki temeljijo na užitku, ki ga imajo gledalci, ko brez milosti ocenjujejo nastopajo?e oziroma sodelujo?e.

In zdaj malo pozitivnosti: resnica je, da je kvaliteta knjig za samopomo? oziroma za osebno rast vedno boljša. Tudi pri nas. Poglejmo na primer samo dela Andreja Perka ali Zorana Milivojevi?a. Danes se zbujajo nove generacije tega žanra, ki se bolj kot z iracionalnostjo spogledujejo s filozofijo, nevrologijo, evolucijsko psihologijo, behaviorizmom, psihoterapijo … Na te »nove« police sodijo dela že prej omenjenega de Bottona, Michaela Foleyja, Susan Cain, Roberta Wrighta, Anthonyja Storra in še mnoge druge knjige, ki razlagajo evolucijo, introvertiranost, delovanje možganov, samoto, spomin, ustvarjalnost, ljubezen in nam premaknejo misli in ?ustva, nam razložijo naša dejanja in odkrijejo ponavljajo?e se vzorce. Še celo za slavna predavanja TED nekateri pravijo, da pravzaprav nadomeš?ajo šove Oprah Winfrey, v katerih je slavna voditeljica s svojimi gosti gledalcem svetovala, kako se spremeniti na bolje.

Kaj je jaz, ki ga je treba spremeniti

Ali knjige za samopomo? sploh delujejo? Mnoge imajo varnostni mehanizem, da ?e ne delujejo, to samo pomeni, da se bralci ne trudijo dovolj, da ne »verjamejo« dovolj mo?no. Res pa je, kot ugotavljajo psihologi, da je njihova dobra lastnost ta, da za?nejo ljudje ob njih vsaj za trenutek razmišljati o svojem življenju, o tem, kako želijo živeti, zakaj se želijo spremeniti. (Raziskave sicer kažejo, da ljudje knjige za samopomo? za?nejo gore?e brati, a jih redkokdaj preberejo do konca.)

Zakaj je tako težko preoblikovati samega sebe? Psihologi so z razli?nimi poskusi že dokazali, da samo naše pozitivne misli niso dovolj, da bi spremenili življenje. Ideja o tem, da morate razmišljati kot milijonar in boste bogati, ne deluje. Na univerzi v Kaliforniji so skupino študentov prosili, naj si nekajkrat na dan vizualizirajo, kako dobivajo boljše ocene. ?eprav je to sanjarjenje potekalo le nekaj minut na dan, so rezultati raziskave pokazali, da so študentje, ki so sodelovali v tem poskusu, v bistvu postali bolj leni in njihove ocene so se poslabšale.

Kakor v ?lanku v reviji New York pravi novinarka Kathryn Schulz, je težava že v tem, ker sploh ne vemo natan?no, kje in kaj je ta jaz, ki naj bi ga spremenili. Sveti Avguštin je to dilemo opisoval že v davnem 4. stoletju, ko je dejal, da takrat, ko naš um nekaj ukaže telesu, je ta ukaz takoj izpolnjen, ko pa nekaj ukaže sebi samemu, se izpolnitev ne zgodi vedno. »In danes nismo prišli kaj dlje od te preproste ugotovitve starega pridigarja.« Ali se sploh lahko spremenimo, ?e ne vemo, kako deluje naš jaz? Kako lahko reprogramiramo naše možgane? Ni?esar tako dobro ne poznamo kot naše zavesti in ni?esar ni težje razložiti kot prav te naše zavesti.

Konec 19. stoletja je ameriški profesor na Harvardu, psiholog in filozof William James, starejši brat pisatelja Henryja Jamesa, prou?eval odnos med našimi ?ustvi in obnašanjem. Ko smo sre?ni, se smejemo, ko smo nesre?ni, jokamo. James je izpostavil radikalno idejo o tem, da lahko naše obnašanje sproži emocijo. Smejanje nas lahko osre?i in jok nas užalosti. »Ne bežimo od medveda, ker se ga bojimo, ampak se bojimo medveda, ker te?emo stran od njega,« je zaklju?il James, ki je bil tudi u?itelj ameriške pisateljice Gertrude Stein.

Ta njegova teorija je dolgo ležala v akademskih predalih. Ljudje pa so še naprej verjeli, da morajo najprej spremeniti razmišljanje in šele potem se bo spremenilo tudi njihovo obnašanje. Šele v 70. letih prejšnjega stoletja so za?eli s poskusi preverjati Jamesovo teorijo. Prostovoljce so prosili, naj si izberejo dva razli?na obrazna izraza: eni so stisnili zobe in namrš?ili obrvi, drugi pa so se nasmejali. In zgodilo se je to, kar je predvidel že James: tisti, ki so se smejali, so bili sre?nejši, jezni so bili ?emernejši.

Eksperiment dokazuje, da so knjige na recept, ki dvigujejo naše razpoloženje, še kako smiselne. In tudi to, da so dela Billa Brysona dobra odlo?itev, kajti ob branju njegovega potopisa A Walk in the Woods se boste najprej smejali, potem pa odkrili, da ste dejansko boljše volje.

Podobno kot s sre?o ali žalostjo je z našo samozavestjo. Kadar smo nesamozavestni, smo sklju?eni, kadar smo prepri?ani vase, hodimo zelo pokon?no. Evolucionarni psiholog Robert Wright v knjigi Moralna žival piše o zanimivem eksperimentu: dvema skupinama posameznikov so predvajali posnete glasove razli?nih ljudi, med njimi tudi njihovega lastnega. Prvi skupini so najprej, z zapletenimi tesnimi vprašanji, na katera niso poznali odgovorov, zbili samozavest, in ko so jim kasneje predvajali razli?ne posnete glasove, med njimi niso prepoznali svojega. Drugi skupini pa so s preprostimi vprašanji, na katera so poznali odgovore, samozavest dvignili, in ker so bili polni samih sebe, so med posnetki takoj prepoznali svoj glas – še ve?, sebe so napa?no prepoznali tudi v glasovih drugih ljudi. Ob uspehu se razširimo in ob neuspehu zmanjšamo, vsega tega pa se ne zavedamo.

O samozavesti in obnašanju govori tudi naslednji poskus: prostovoljce so razdelili v dve skupini, ene so posedli za mahagonijeve mize na udobne direktorske stole in jim dovolili, da so noge dali na mizo, drugi so sedeli na neudobnem stolu, roke so imeli v naro?ju, glavo so morali skloniti. Samo ena minuta take drže je bila dovolj, da so prvi postali veliko samozavestnejši, drugi pa bolj ponižni. Stopnja testosterona se je pri tistih, ki so sedeli na direktorskih stolih, ob?utno pove?ala. Ali je po vsem tem smiselno spraševati, zakaj direktorji in politiki ne zapuš?ajo prav radi svojih udobnih stolov?

Tisti terapevti, ki vam svetujejo, da se boste v slaš?i?arni tega, da bi naro?ili tortico, najbolje ubranili, ?e boste roke stisnili v pest, ki vam predlagajo, da ?e želite shujšati, jejte raje z levo roko (?e ste desni?ar), da na sestankih s šefom sedite ?im bolj pokon?no in suvereno, da se takrat, ko se po?utite krivi, oprhajte ali si umijte roke, ne bodo tako udarili mimo.

Nekatere stvari iz dobrih knjig za samopomo? delujejo, ugotavljajo psihologi. Meditacija, maraton, judo, post, pisanje, sprehodi, volonterstvo, prijatelji, optimizem … Boljše ko bodo knjige za samopomo?, boljše bo zdravje, bi lahko komentirali angleško akcijo knjig na recept.

In ker je bil v?eraj ravno kulturni praznik: v ?elnem režnju možganov imamo zrcalne nevrone. Ko gledamo nekoga, ki joka ali se smeje, se v možganih sprožijo isti predeli kot takrat, kadar se sami smejemo ali jokamo. In kadar beremo roman ali gledamo film, se zgodi enako – prav zato je dobra umetnost odli?na naprava za trening naše empatije, za vživljanje v življenje drugih, za razvoj naše domišljije, za gibljivost naših ?ustev. Dobra knjiga je vzgoja srca, je dejala Susan Sontag. Pove?a naš ob?utek za ?loveškost, za ?lovekov potencial, za to, kar se dogaja na svetu. In je kreativnost v naši notranjosti.

* * * 

Pot do resnejših sprememb ne pozna bližnjic

Samo Rugelj: “?e govorim o knjigah za samopomo?, se moram najprej vrniti k delu svojega o?eta, psihiatra in psihoterapevta dr. Janeza Ruglja, ki je biblioterapijo, torej zdravljenje s knjigami, kot vzgojno-terapevtsko sredstvo v svoj socialno-andragoški program vpeljal že leta 1972. Takratni pacienti na Škofljici so morali prebirati le dve knjigi, Via mala Johna Knittla (o kalvariji družine nasilnega alkoholika, v kateri na najdejo ve? drugega izhoda, kot da nasilneža umorijo) in Pti?ki brez gnezda Frana Mil?inskega. Kasneje se je njegov seznam razširil na ve? sto knjig s podro?ja leposlovja, humanistike in psihologije, osnovno vodilo pa je ostalo enako; prek strokovnih ali leposlovnih knjig naj pacienti spoznajo svojo težavo, bodisi alkoholizem, zdrs v psihogeno psihozo itn., hkrati pa z branjem ozavestijo svoje stanje in prebudijo doživljanje, kar skupaj s celotnim programom zdravljenja potem lahko privede do ve?jih kvalitativnih sprememb v osebnostni rasti ?loveka.

Vse to je o?e podrobno opisal v svoji knjigi Pot samouresni?evanja, ki je še vedno eden od najpopolnejših in najobsežnejših priro?nikov za zdravo in ustvarjalno življenje v slovenš?ini, pri ?emer velja poudariti, da je njegova vrednost tudi v tem, da ob analizi vsake življenjske težave postreže tudi s primeri pacientov. Konkretna izkušnja nekoga, ki je šel ?ez podobne probleme in jih potem ozavestil v pisni obliki, je tako po mojem mnenju, ?e seveda ne gre za tako hudo težavo, ki bi potrebovala strokovno medicinsko pomo?, še vedno najbolj u?inkovit primer (samo)pomo?i s knjigami za nekoga, ki želi nekaj izboljšati. Pri naši založbi sta lani izšli knjigi Delaj, teci, živi, v kateri sem opisal lastno izkušnjo priprav na maraton s pozicije profesionalno deformiranega pisarniškega delavca v tretjem tiso?letju, ki se lahko le z veliko disciplino spet vzpne iz svoje telesne odrevenelosti, in Paleorecept avtorja Robba Wolfa, v kateri ta opredeljuje zdrav življenjski slog s konceptom prehranjevanja in gibanja naših prednamcev, kar sem tudi preizkusil na lastni koži ter potem povzel v spremni besedi. Ugotoviti moram, da so mi odzivi bralcev na obe besedili dali vedeti, kako pomembna, morda tudi odlo?ilna je za njih avtenti?na izkušnja slehernika, s katerim se lahko identificirajo.

Knjige za samopomo? so in bodo ostale pomemben del založniških programov, morda v ?asu krize še bolj, vendar v tipe knjig, kot so uredite svoje odnose ali pa težo v sedmih ali desetih dneh, ne verjamem, saj pot do resnejših sprememb ne pozna bližnjic. V tem smislu je odnos do sprememb dobro opredelil ameriški psiholog Paul Watzlawick v svoji knjigi Sprememba: principi definiranja in reševanja problemov (Change: Principles of Problem Formation and Problem Resolution, 1974), v kateri dokazuje, da pri reševanju problemov obstajajo rešitve prve in rešitve druge vrste. Rešitve prve vrste so le površinske, dogajajo se zgolj okoli obravnavanega sistema, odgovarjajo na vprašanje zakaj, ne pa tudi na vprašanje kaj, zato v svojem temelju niso uspešne. Medtem pa rešitve druge vrste posežejo v sistem sam in v uveljavljena pravila ter ga korenito spreminjajo. Seveda pa rešitev druge vrste ne more biti realizirana od zunaj, od tam je lahko le spodbujena, na sebi jo mora uresni?iti vsak sam.”

Irena Štaudohar, Sobotna priloga 

Izvirna novica: DELO – Sobotna priloga ,  nedelja 10.02.2013

?lanek je last medija DELO.si in avtorice