Ko je svet le ?rn

»Za?elo se je pred 14 leti. Strah, tesnoba, groza. Bala sem se stopiti v trgovino, na avtobus, na trg ali v ži?nico, v prostore, kjer je bilo veliko ljudi, kjer je bila gne?a. Razbijalo mi je srce, roke sem imela v hipu mokre od potu, težko sem dihala, pani?no sem se bala, da se bom zgrudila od hudega, da me bo kar pobralo. Hotela sem le zbežati, se skriti. Domov. Na varno«, pripoveduje Maja, ena od stotiso?ih Slovenk in Slovencev, ki trpi za depresijo.

Depresija je najpogostejša duševna motnja, ki doleti lahko slehernega med nami. Lo?iti pa je treba med depresijo in depresivnostjo. Depresivnost, žalost, pomanjkanje energije in volje se lahko pojavi pri slehernemu izmed nas, tudi ve?krat na dan. To je ?isto naravna reakcija organizma na dogodke. Depresija pa je bolezen, strokovno ji re?ejo depresivna motnja in jo je treba zdraviti. Pri ženskah je bolj pogosta takoimenovana klasi?na depresija, pri kateri ?lovek nima energije, volje, apetita, slabo spi; pri moških pa je pogostejša depresija, ki se kaže z agresivnostjo, impulzivnostjo, nizko toleranco.


»Moje življenje se je zožalo na dom in službo, zanemarila sem prijatelje, šport, nehala sem hoditi v kino in gledališ?e. Seveda sem iskala pomo?, a razen kratkega pogovora, tablet in spodbude v stilu:»saj bo dobro«, nisem dobila. Moja tesnoba se je stopnjevala. Gledala sem mame, kako vodijo svoje otroke na sprehod, jaz pa nisem mogla. Namesto, da bi se veselila dopusta, sem se ga bala, saj me je ?akalo tuje okolje, ki ga nisem poznala. Iskala sem izgovore, da mi ni bilo treba v šolo in vrtec na zaklju?no prireditev svojih otrok, s?asoma sem ostajala le v varnem zavetju svojega doma. Ob?utki krivde, ker so morali namesto mene drugi v trgovino, po otroke, na sestanke, nenehno skrivanje in izogibanje so me po?asi a vztrajno uni?evali. Nekega dne, jeseni 2003 je bilo, nikoli ne bom pozabila, sem doživela v službi pani?ni napad. Naenkrat me je za?elo dušiti, ob?utila sem grozno tesnobo, tresla sem se, vsa sem bila mokra, mislila sem, da bom kar umrla. Poklicala sem kolegico, odprla je okno, me mirila, prosila sem jo, naj me pelje domov, samo domov. In, ko sem prišla domov, je napad minil. Kot da se ne bi zgodilo ni?. Bila sem na varnem. šla sem k zdravnici, bila sem telesno zdrava, huda utrujenost, tiš?anje v prsih, nespe?nost, strah pred norostjo pa so ostajali. Splošna zdravnica mi je svetovala obisk pri psihiatru, dala mi je seznam in- za?ela sem klicati. Vsi do zadnjega so bili zasedeni za nekaj mesecev naprej.«  je v internetni forum Društva Dam zapisala Maja. Poiskala je pomo? zasebne psihiatrinje, ta jo je takoj sprejela in dogovorili sta se, da bo Maja za?ela jemati antidepresive, psihiatrinja ji je dala tudi svojo številko mobilnika in Maji zagotovila, da se ji bo odzvala kadarkoli bi jo Maja potrebovala.

»Metod zdravljenja depresije je veliko«, pravi priznani psihiater in psihoterapevt dr. Andrej Maruši?, sicer direktor Inštituta za varovanje zdravja, »najprej pa si mora ?lovek priznati, da je bolan. Zboleti za duševno motnjo je namre? še vedno bolj sramotno kot na primer zboleti za sladkorno boleznijo, je znak šibkosti, slabosti. še slabše pa je, da splošni zdravniki depresivne motnje ne prepoznajo.« Podatki kažejo, da se bo po pomo? k zdravniku zaradi depresivnih motenj od 100 ljudi zateklo le 30. Pri 15 od teh zdravnik znakov depresije ne bo prepoznal, saj mu bodo tožili o bole?inah v trebuhu, glavobolih. Zdravnik jih bo odpravil z Ranitalom, Rupurutom, Brufenom. ?e pa bo zdravnik znake depresije prepoznal, bo v 7 do 8 primerih bolnika »potolažil«, ?eš: »Saj ni ?udno, da ste depresivni, ?e pa vam je umrla mama … vas je zapustil mož… ste izgubili službo«. »To je tako, kot bi ortoped pacienta, ki si je zlomil nogo, odpravil z besedami: saj ni ?udno, da imate zlomljeno nogo, ?e ste pa padli po stopnicah«, se jezi dr. Maruši? in nadaljuje: » Polovica od sedmih bolnikov, pri katerih bo zdravnik prepoznal depresijo bo napa?no zdravljenih- s pomirjevali, apaurini na primer, ki problemov seveda ne rešujejo. Zabrišejo simptome, bolnika le manj briga, da ima depresijo. Dva ali trije bolniki, ki so zboleli za depresijo so torej pravilno zdravljeni, pa še od teh jih bo polovica zdravila, antidepresive, jemala premalo ?asa ali sploh ne.«

Pa so antidepresivi zelo u?inkovita zdravila, ?e jih bolnik jemlje vsaj 4 do 6 tedne in seveda, ?e zdravnik v široki paleti antidepresivov izbere pravega. » Psihiatri vemo, da se zaradi nagnjenosti k depresivnosti, ki je gensko pogojena in zaradi stresnih dogodkov poruši ravnovesje pri delovanju serotonina, majhne molekule, ki v naših možganih sproža ob?utke zadovoljstva. Z antidepresivi se ravnovesje ponovno vzpostavi. Tako kot potrebujemo mavec, da se nam kost, ki smo si jo zlomili  med mirovanjem obnovi, tako »zlomljeni živci« potrebujejo oporo, da si opomorejo. Antidepresivi niso mamila, ne povzro?ajo odvisnosti in zares zdravijo- bolj u?inkovito kot na primer zdravila proti visokemu pritisku«, razlaga dr. Maruši?, ki pri svojem ambulantnem delu uporablja tudi eno od psihoterapevtskih metod, vedenjsko-kognitivno terapijo.

Enako metodo uporabljajo za zdravljenje depresivnih motenj tudi v Psihiatri?ni bolnišnici v Begunjah.  »Kognitivno-vedenjska terapija je eden od možnih terapevtskih pristopov, ki se je uveljavil v zadnjih nekaj desetletjih (ali: zadnjih dveh desetletjih) in je dokaj uspešen« razlaga Aleksandra Pokorn Meško, specialistka klini?ne psihologije in psihoterapevtka. »S pacientom najprej opredelimo njegov problem, postavimo terapevtske cilje, ki jih želi dose?i, ga pou?imo o naravi njegove motnje in mu pomagamo, da doseže zastavljene cilje. Vedno se ukvarjamo s spreminjanjem bolnikovih stališ? in  prepri?anj. Naše izhodiš?e je, da se ?lovek ne odziva na dogodek kot tak, ampak na pomen, ki ga pripiše dogodku. Zapleteno? Naj pojasnim: ?lovekova ?ustva so odvisna od tega, kako si nekdo dogajanje razlaga. ?e na primer pokli?em po telefonu prijatelja, pa me na hitro odpravi, imam ve? možnosti razlage njegovega vedenja. Lahko pomislim, da me ne mara, da mu nisem pomembna, da sem naredila kaj narobe in sem potem prizadeta, užaljena ali  jezna, ker me je odpravil tako na hitro. Druga možnost: prijateljevo vedenje si razložim s tem, da enostavno nima ?asa, da je sredi pomembnega sestanka ali dela in, da me bo poklical kasneje, saj si verjetno  želi govoriti z mano. Naše pojasnitve dogodkov ali vedenj drugih ljudi so pogosto nerealisti?ne, zato v mnogih življenjskih situacijah ali v medosebnih odnosih doživljamo neustrezna ?ustva. ?e je pacientova predstava o njem negativna, ?e misli o sebi, da je nevreden, neumen, dolgo?asen, nesposoben, potem bo to zelo vplivalo na kakovost njegovega življenja in na njegove odnose z drugimi »S kognitivno vedenjsko terapijo spreminjamo disfunkcionalna stališ?a, prepri?anja in predstave o sebi, drugih in svetu, ki so pogosto v osnovi ?ustvenih stisk. Glavni cilj je, da za?ne pacient bolj realno pojasnjevati dogajanja, kar vodi v spremembo ?ustvovanja in vedenja », razlaga Aleksandra Meško, dr. Andrej Maruši? pa dodaja:« Z razli?nimi ukazi, besedami, vedenjem, skušamo spreminjati ?loveka, ki je depresiven, tako, da se ne obnaša ve? depresivno in s tem tudi zares postane manj depresiven.  Depresija ni ni? drugega kot tvorjenje negativnih misli in negativnega, razdiralnega obnašanja in, ko si ?lovek govori manj depresivne stavke, jih v mislih tudi manj tvori. Negativne misli zamenjajo pozitivne, jaz temu pravim psihološki fitnes.«

»Ko so zdravila po?asi za?ela delovati in so pregnala najbolj hude strahove in depresivne ob?utke, sva s psihiatrinjo za?eli reševati moje probleme,« se spominja Maja. »Pisala sem dnevnik, reševala naloge, ki mi jih je dajala, se vklju?ila v skupino, kjer sem se nau?ila, kako se sproš?ati v kriti?nih situacijah, prebrala vse, kar sem našla o depresiji na internetu ali v knjižnici. Seveda, še vedno se tu in tam znajdem v težavah, v stiski. Vem, da ne smem izgubiti glave in se prepustiti napadu strahu in panike, zato pokli?em po telefonu prijateljico, pomaga mi, da se umirim, globoko diham in si dopovedujem, da sem stvarem kos. Govorim si, da bo še vse dobro, da je normalno, da mi srce hitreje razbija, ker sem vznemirjena in, da se mi ne bo zgodilo ni? hudega, ozrem se naokoli in se osredoto?im na druge ljudi, stvari. Spoznala sem to svojo bolezen do obisti, sprejela sem jo, živim z njo. Dovolim ji, da je tu, v meni, saj zdaj vem, kako ji bom kos. In sem ji. Živim. Svobodno in sproš?eno.«

V bolnišnico sodi depresiven ?lovek le, ?e je nevaren sebi ali drugim, ?e je nevarno, da bi naredil samomor. Kar 15% depresivnih motenj se namre? kon?a s samomorom. ?e pa te nevarnosti ni, se depresijo mnogo u?inkoviteje zdravi zunaj bolnišnice, ambulantno. Bolnik se namre? lažje zamoti, dobro je, da je aktiven, zaposlen, saj tako svoje negativne misli lažje zamenja s pozitivnimi. Depresija je ozdravljiva, z zdravili in psihoterapijo. Bolnniku je mogo?e pomagati, da se it nje izkoplje- ?e zares dovolj dolgo jemlje ustrezne antidepresive, ki jih lahko predpiše tudi splošni zdravnik.

Jasna Tepina
Objavljeno v 7D , 7. sep. 2005
?lanek je last avtorice in revije 7D