Ko so no?i predolge… in prekratke

Le obremenjene duše sanjajo, je že pred davnimi stoletji zapisal slavni grški filozof Platon. Za današnje bi verjetno dejal, da bedijo. Strahovi, tesnoba in zaskrbljenost, ki so neko? bremenile duše v sanjah, jim danes prepre?ujejo, da bi sploh zaspale. Platon je s svojo opazko že tedaj usmeril prst v enega od glavnih problemov sodobnega ?loveka – v problem spanja. Spati moramo vsi, ?eprav nam znanstveniki še vedno ne znajo pojasniti zakaj. Vedo pa, zakaj mnogi, danes kar premnogi ne morejo spati. To je bila ena izmed glavnih tem svetovnega kongresa biološke psihiatrije, ki je pretekli teden potekal na Dunaju.

Težave s spancem, predvsem z nezmožnostjo zaspati ima danes že vsak tretji odrasli Ameri?an. Podobno velja tudi za Evropo.

 Pri naših sosedih Avstrijcih ima težave s spanjem kar ?etrtina ljudi. Na tako zajeten del nespe?nega prebivalstva opozarjata dve obsežni epidemiološki raziskavi, ki sta potekali neodvisno druga od druge in se dokopali do enakih rezultatov.

Po ugotovitvah omenjenih raziskav se kar štiri petine od dveh milijonov prebivalcev Avstrije, ki pogosto pono?i ne morejo (za)spati, mu?ijo z nespe?nostjo ve? kot eno leto, polovica pa celo pet in ve? let. Vendar pa se jih le manjši del, dobra tretjina ali 35 odstotkov, odlo?i poiskati pomo? pri zdravniku, je povedal dr. Bernd Saletu, ki na Dunajski univerzitetni kliniki za psihiatrijo raziskuje motnje spanja. Ali gre pri tem za nezaupanje do zdravnikov ali pa za prepri?anje, da ne gre za motnjo ali za bolezen, na kongresu sicer ni bilo povedano. Re?eno pa je bilo, da gre pri tistih, ki se vendarle odlo?ijo potožiti zdravniku, v tretjini primerov za organski vzrok. Kar pomeni, da so nespe?nost ali druge motnje spanja posledica drugih bolezni ali organskih motenj, in ko so te odpravljene, se pacientom ve?inoma povrne tudi razmeroma nemoteno spanje. Pri drugih dveh tretjinah gre za duševne vzroke.

"Tako imenovana komorbidnost, hkratna prisotnost dveh obolenj, je pri težavah s spanjem zelo pogosta," je opozoril dr. Saletu. Zdravniki ugotavljalo, da dva od petih, ki iš?ejo zdravniško pomo? zaradi motenj spanja, tožita hkrati tudi zaradi nevrotskih težav, ve?inoma zaradi raznih oblik strahov ali napadov panike. Vsak tretji ima tako imenovane afektivne motnje (dolgotrajnejše motnje razpoloženja ali ?ustvenega odzivanja), na primer depresijo, 15 odstotkov pa se jih hkrati spopada še z alkoholizmom ali kako drugo vrsto odvisnosti.

Povedano pomeni vsaj dvoje: najprej, da je dolgotrajnejša motnja spanja pogosto povezana s kako drugo motnjo, da je torej posledica kake bolezni ali pa njena predhodnica. In drugo, da se ljudem še vedno ne zdi vredno ali pa jim je nerodno priti k zdravniku samo zaradi težav s spanjem. Oboje kaže, da je obisk pri zdravniku zgolj zaradi neprespanih no?i utemeljen: za prebedenimi no?nimi urami se po eni strani lahko skriva že obstoje?a bolezen, po drugi strani pa lahko kroni?na neprespanost povzro?i številne druge težave, od nesre? na cesti do nesre? pri delu, utrujenosti v šoli ali v službi, konfliktov doma in v poklicu. Vzrokov, da se zdravniku le lahko potožimo tudi zaradi motenj spanja, je torej dovolj, še zlasti, ker so te motnje danes precej obvladljive – in kljub temu da je spanec za znanstvenike v številnih pogledih še vedno uganka.

Zakaj moramo spati

Znanstveniki še vedno ne vedo, zakaj moramo spati. In tudi ne, zakaj spimo toliko, kolikor spimo, in v takšnih ?asovnih razmikih in ne druga?nih. Prvo vprašanje zadeva funkcijo spanja, drugo pa njegov ?as in trajanje. O tem obstajata dve skupini teorij, tako imenovane rekuperacijske teorije in kirkadijske teorije. Bistvo rekuperacijskih ali obnovitvenih teorij je v predpostavki, da stanje budnosti ruši homeostazo, to je notranjo fiziološko stabilnost telesa, med spanjem pa se homeostaza ponovno vzpostavi. Po teh teorijah postanemo zaspani, ko se naša notranja fiziološka stabilnost poruši, in se iz spanja zbudimo, ko je ta stabilnost znova dosežena. Kirkadijske teorije pa obravnavajo spanje z drugega vidika – ne kot reakcijo na mote?e u?inke budnosti na naše telo, marve? kot rezultat notranjega ?asovnega mehanizma, nekakšne telesne biološke ure, po kateri smo programirani za spanje pono?i ne glede na to, kaj se z nami dogaja podnevi (O tem je v prejšnji Znanosti pisal dr. Gregor Majdi?; op. ur.). Pono?i naj bi spali iz varstvenih razlogov, saj je bil skozi vso evolucijo ?loveka no?ni ?as zanj nevarnejši od dnevnega (v marsi?em je tak tudi danes).

Rekuperacijske teorije torej gledajo na spanje kot na nekakšnega no?nega serviserja, ki popravlja škodo, ki se je zgodila ?ez dan, kirkadijske teorije pa ga obravnavajo kot strogega starša, ki zahteva no?no mirovanje zato, da ne zabredemo v težave. V obeh pogledih je spanje potrebno in njegova odsotnost ali motnja lahko povzro?i težave. Kakšne, je bila ena od tem kongresa na Dunaju in je predmet razmeroma številnih raziskav, predvsem v razvitem zahodnem svetu.

Živahno dogajanje med spanjem

Tako prva kot druga skupina teorij še vedno velja in vsaka po svoje usmerja raziskovanje fizioloških osnov spanja. V globino spanja so za?eli prodirati zlasti po letu 1930, ko so prvi elektroencefalogrami (EEG) razkrivali nadvse zapleteno delovanje možganov; še bolj pa je pogled v delovanje možganov omogo?ila pozitronska emisijska tomografija (PET) in zadnja leta zlasti funkcionalna magnetna resonanca (fMRI). Z merjenjem elektri?ne aktivnosti možganov med spanjem so znanstveniki odkrili, kateri predeli možganov so posebno dejavni med spanjem, in tudi, da gre za posebne ritme, ki so zna?ilni za posamezne stopnje spanja, razporejene v cikluse. Spanje, ?eprav gledamo nanj kot na po?itek in ?as obnove, torej nikakor ni stanje nedejavnosti, temve? gre za zelo zapleteno dinami?no dogajanje. Naše telo je morda videti mirno med spanjem, toda v resnici se v njem nenehno odvijajo živahni biokemijski, fiziološki in psihološki procesi. Kako nanje vpliva spanje oziroma odsotnost spanja, je temeljno vprašanje tudi tako imenovane biološke psihiatrije.

Po svetu zdaj poteka precej raziskav o spanju, da bi ga pojasnili in da bi našli "zlato jamo". ?as je zlato, je veljalo nekdaj in še bolj velja zdaj. Mnogi si ?as poskušajo pridobiti na ra?un spanca in jim to vsaj nekaj ?asa uspeva. Leonardo da Vinci si je menda uspešno podaljševal svoj razpoložljivi ?as na ra?un spanja tako, da je spal le po petnajst minut vsake štiri ure – torej le uro in pol v 24 urah namesto šest do osem, kolikor jih obi?ajno prespimo drugi. Na ra?un spanca si je torej svoj ?as budnega življenja podaljšal kar za tretjino.

Ali si želite podaljšati življenje? Preprost ra?un pokaže, da bi v povpre?ju pridobili 21 budnih ur v enem tednu oziroma skoraj 11 tiso? budnih ur v enem desetletju, ?e bi uspeli svoje spanje omejiti na zgolj pet ur na no?. Toda tudi tako pridobljeni ?as ima svojo ceno. Kakšno? Znanstveniki to še prou?ujejo in zlasti na ameriških univerzah poteka kar nekaj raziskav o odrekanju spanju. Ugotovili so, da ?lovek tudi z manj spanca kar dobro deluje, le ustvarjalnost se mu zmanjša. Razvili so tudi že nekaj sredstev, ki ?loveku omogo?ajo ostati buden dalj ?asa – niso pa razvili še nobenega, ki bi omogo?al, da nam ne bi bilo treba spati.

Ko štetje ovc ne zadostuje

Koliko ur je potemtakem priporo?ljivo spati? Podatki kažejo, da ve?ina odraslih ljudi spi od sedem do osem ur na no?, vendar pa znanost še ni dokazala, koliko spanja zares potrebujemo. Trajanje spanja je namre? lahko zelo razli?no. Nekaterim so dovolj tri do štiri ure spanja (najbrž je bil med njimi najbolj znan Napoleon) in se po?utijo in delujejo slabše, ?e spijo ve?, nekateri pa ne zmorejo normalno živeti, ?e ne prespijo vsaj deset ur na no?. Precej ljudi je "spremenljivih": zdi se, da potrebujejo ve? spanja, ko so v stresu, in manj, ko so mirni. Na število ur spanja vpliva tudi starost. Novorojen?ki prespijo po 16 ur na dan, pubertetniki lahko trdno neprekinjeno spijo od devet do deset ur, starejšim ljudem pa lahko brez škode za zdravje zadostuje že pet ur spanca.

Kako torej vedeti, koliko spanja potrebujete? Strokovnjaki svetujejo, da prisluhnemo svojemu telesu: menijo, da dovolj spimo, ?e ?ez dan nismo zaspani, temve? budni, urni in ?uje?i in se na sploh ugodno po?utimo. In kako dose?i, da bi hitro zaspali in dobro spali? Nasvet izvedencev zveni preprosto: trdno in hitro bomo zaspali, ?e smo utrujeni, ko se odpravimo spat, in ?e je ta ?as v skladu z notranjo telesno uro. Težje bomo zaspali in slabše spali, ?e bo to v ?asu, ko nam naša biološka ura pravi, da je ?as za budnost. Sicer pa je za nemoten spanec, svetujejo strokovnjaki, najbolje iti spat vedno ob istem ?asu in tudi vstajati vsako jutro ob isti uri – tudi ob nedeljah in po prekrokani no?i.

In kdaj bi nas moralo zaskrbeti, da z našim spanjem ni vse v redu, da gre torej res za motnjo spanja, ki zahteva zdravniško pozornost? Nespe?nost, ki je najpogostejša motnja spanja (druge motnje, na primer narkolepsija ali nenadni spanec so precej redkejše), vas tare, ?e imate redno ob?utek, da niste dovolj dobro ali dovolj dolgo spali. Pojavi se v ve? oblikah: ko ne morete zaspati (traja ve? kot pol ure, da zaspite), ko se pono?i ve?krat zbujate, ali pa se zbudite prezgodaj in ne morete ve? zaspati.

Simptom depresije – no?eš biti buden, spati pa ne moreš

Kljub vprašanjem je o spanju vendarle toliko znanega, da zdravniki zdaj njegove motnje dokaj uspešno zdravijo in odpravijo. Na Dunaju, ki je rodno mesto psihiatrije in psihologije in po katerega ulicah še vedno veje duh psihoanalize in hodijo ljudje, ki se še spominjajo Freuda, Adlerja, Frankla in drugih zvene?ih imen iz psihiatrije in psihologije, se svoji pionirski vlogi v tej veji znanosti niso odpovedali in tudi ne prou?evanju ugank, ki jih zastavlja spanec. Na univerzitetni kliniki se ponašajo z izvrstnim laboratorijem za prou?evanje spanca. S funkcionalno magnetno resonanco jim uspeva ugotoviti vzroke za motnje spanja, saj ta metoda omogo?a natan?no dolo?itev predela možganov, v katerem ti?i vir težave.

Motnje spanja so pogosto spremljevalke depresije. Zanimivo povezavo med delovanjem možganov, motnjami spanja in depresijo je na kongresu predstavil vodja Klini?nega oddelka za psihiatrijo na Dunajski univerzitetni kliniki dr. Siegfried Kasper. Depresije praviloma obvladujejo z zdravili, ki telesu zagotavljajo primerno raven hormona serotonina. Vendar pa se tisti, je povedal dr. Kasper, ki jih mu?i depresija, zjutraj ponavadi slabše po?utijo kot zve?er in pogosto tožijo zaradi motenj spanja. "To kaže, da je lahko vzrok depresije v motnji ritma dneva in no?i, tega pa v možganih regulira hormon melatonin," je pojasnil dr. Kasper. Na kongresu je predstavil najnovejše raziskave, ki so pokazale zelo pozitivno delovanje melatonina na depresijo.

V ve?ini problemov, so poudarili na kongresu na Dunaju, motnja spanja ni bolezen, temve? simptom druge bolezni, pri depresiji pa, kot kaže, velja tudi obratno – kar je še razlog ve?, da motnje spanja ne ignoriramo. Tako kot drži rek, da je dobro spanje znak zdravja, velja tudi, da je slabo spanje znak zdravstvene motnje, telesne ali duševne.

Da, videti je, da je Platon imel prav, ko je menil, da sanje – torej spanje – kažejo na težave v vsakdanjem življenju. To seveda ne pomeni, da bi v spanju morali iskati odgovore, prisluhniti pa mu le moramo. Že C. G. Jung, laikom najbolj znan po obravnavi sanj, je poudaril, da naša podzavest zadovoljivo deluje le, ko zavestni duh do potankosti izpolnjuje svojo vlogo. ?e je ne, je tudi podzavest ne nadomesti, zato bi bilo napak zanašati se na sanje. A ko je s podzavestjo nekaj narobe – le kje bi bilo boljše mesto, da se nam to pokaže, ?e ne prav v spanju?

Eva Petri?
Dunaj

Izvirna novica objavljena v prilogi Dela Znanost v ?etrtek, 07.07.2005
?lanek je last avtorjice in Dela.