Le izjemno mo?ne sile lahko strejo ?lovekov samoohranitveni nagon

V Sloveniji tu in zdaj – da, prav zdaj, ko prebirate te vrstice – živi okoli 500 ljudi, ki bodo v prihodnjih 12 mesecih zagotovo dvignili roko nase. In ve?ina od njih na videz živi povsem normalno; morda jih poznamo – lahko so naši znanci, sodelavci, prijatelji ali celo svojci.

To tragi?no statisti?no dejstvo, ki ga je Trstenjak poimenoval »notranja krvavitev slovenskega naroda«, se v Sloveniji ponavlja že ve? kot 40 let. Samomorilno vedenje ima namre? izjemno silo vztrajnosti in odpornosti, kajti globoko se odtiskuje v kolektivno in individualno (pod)zavest, od koder se potem prek stereotipov, vrednot, navad, obi?ajev, vzgojnih vzorcev reproducira iz roda v rod.

Pot do samomora

Do samomora vodi vselej ve? »postaj«. Gre za razvoj, proces, ki se je nemalokrat za?el že z obremenjenim otroštvom. Samomorilno dejanje je najpogosteje le sklepni prizor dolge drame, ki jo po Ringlu imenujemo presuicidalni sindrom. ?loveka v samomor ne potegne ena sama neugodna okoliš?ina, marve? sprejme samomorilno odlo?itev na križiš?u številnih zunanjih in notranjih, osebnostnih dejavnikov. Gre torej za usoden in nesre?en preplet raznovrstnih dejavnikov. ?lovek v samomorilni krizi, ko se postopoma in potiho poslavlja od življenja, je nemalokrat obupan, napet, zaprt vase, vse bolj nerazumljen, socialno izklju?en … V dinamiki samomorilnega procesa, ki gre skozi utesnitev, zavrto agresivnost in samomorilne fantazije, se mu vse bolj izrisuje »prijazna« misel na smrt kot kon?na rešiteljica njegovih stisk in duševnih bole?in.

Smrt je vselej bole?ina živih, še posebej, ?e je posledica samomora – V Sloveniji je tako vsako leto prizadetih okrog 3000 svojcev in prijateljev

Lai?ni in polstrokovni svet je pri razlagi samomorilnosti še vedno (pre)poln grobih poenostavitev, ko meša vzroke in povode skladno z znanim stereotipom, ?eš, razveza ga je zlomila, smrti ljubljene osebe ?ustveno ni prenesel, šolske ocene so ga pahnile v smrt, izgubil je službo in obupal … V teh in podobnih primerih gre le za aktualne obremenitve, za sprožilne oziroma provokativne dejavnike, ki nastopajo v vlogi povoda. Takšni dogodki utegnejo postati u?inkoviti šele, ko zadenejo na pripravljenost (dispozicijo) za samomorilno vedenje. Ta pa se najpogosteje razvije že v zgodnjem obdobju oblikovanja ?lovekove osebnosti.

Skratka, samomorilna odlo?itev nemalokrat dozori šele tedaj, ko povodi, ki prihajajo iz širšega družbenega okolja, zadenejo ?loveka na ob?utljivo mesto iz otroštva ali mladostništva, kjer ti?ijo vzroki za takšno ravnanje. Kakorkoli že pa morajo biti pri samomorilnem dejanju na delu izjemno mo?ne (v?asih tudi patološke) sile, da strejo tisto, kar je v ?loveku najmo?nejše – njegov samoohranitveni nagon.

Stopnja samomorilnosti v Sloveniji

V letih od 1985 do 2005 je pri nas za posledicami samomorilnega dejanja umrlo okoli 600 ljudi na leto. Stopnja samomorilnosti se je gibala okoli 30 na sto tiso? prebivalcev. Najve? samomorov je bilo leta 1984, ko je za posledicami tega tragi?nega dejanja umrlo 698 oseb ali 35,8 na sto tiso? prebivalcev. Po stopnji samomorilnosti je bila Slovenija v svetu vseskozi pri vrhu, najpogosteje se je uvrš?ala kar na drugo mesto, takoj za Madžarsko. V zadnjih desetih, dvanajstih letih je na tej tragi?ni lestvici sicer za nekaj mest zdrsnila, a le zaradi prave samomorilne epidemije v Rusiji in njenih bivših pribaltskih republikah.

Toda aktualni koli?niki nas danes še vedno umeš?ajo med sedem samomorilno najbolj ogroženih držav – takoj za Litvo, Belorusijo, Rusko federacijo, Latvijo, Estonijo in Madžarsko. Na dnu lestvice z najmanj samomori so že vseskozi dežele islamskega sveta, države Južne in Srednje Amerike ter juga Evrope oziroma Mediterana (Gr?ija, Španija, Malta, Italija).

Samomorilno najbolj ranljive družbene skupine pri nas so delavci z osnovno šolo, (pol)kvalifikacijo, ovdoveli, razvezani, brezposelni, alkoholiki, kmetje, upokojenci … kar kaže, da v samomorilno brezno najpogosteje omahuje populacija z družbenega obrobja. Samomorilnost je že desetletja najpogostejša na severovzhodu države, torej v celjski, mariborski, krški, slovenjgraški, zasavski in soboški regiji, ki so obenem tudi bolj ruralne in gospodarsko manj razvite. Med njimi najbolj izstopata celjska regija in Koroška.

Glavni vzroki za samomor pri Slovencih

Samomor ni enoplasten in enozna?en pojav. Vselej gre namre? za zamotan preplet in soodvisnost razli?nih dejavnikov, ki razodevajo psihološke, biološke, socialne, bivanjske, ekonomske in druge obremenitve, ki vsaka po svoje ?loveku kr?i pot k samomoru. Samomor je torej izjemno kompleksen fenomen, kajti odslikava tako subtilno osebnostno razpoloženje ljudi kot tudi družbena gibanja in nihanja.

Brez dvoma so v ospredju nekateri specifi?ni kulturnozgodovinski in socioekonomski dejavniki, prav tako vrednote, navade in obi?aji ter vzorci vzgoje otrok, ki oblikujejo osebnostne poteze povpre?nega Slovenca: prenapeto storilnost, redoljubnost, var?nost, vestnost, perfekcionizem, morebitni neuspeh pa prehitro prizadene njegovo ob?utje lastne vrednosti in samospoštovanje, kar pogosto sproža samomorilne težnje. Poleg tega nas nekatere tuje in doma?e psihosociološke, kulturološke in javnomnenjske raziskave prepoznavajo kot dokaj zmaterializirane, nezadovoljne, nezaupljive, nesre?ne, nemirne, zaskrbljene, previdne, zaprte in depresivne.

Takšno »stanje duha« slovenstva še dodatno (o)krepi nevoš?ljivo, tekmovalno, kriti?no, netolerantno ter siceršnje bolj ali manj brez?utno in grobo družbeno okolje, ki je bilo preostro za ve?ino samomorilcev. Ti so druga?ni. Druga?ni so v svoji senzibilnosti. Samomorilni ljudje so predvsem in najprej preob?utljivi. Samomor je torej tudi simptom nasilja, ki vlada v družbi, je tragi?en izid neuspešnega ?lovekovega soo?anja s svetom.

Sicer pa je primerneje govoriti o motivih kot o vzrokih za samomor. ?e torej razumemo samomor kot sklepno dejanje dolgotrajnega procesa, potem travmati?nim dogodkom, v katere je bil ?lovek vpleten, prisojamo vlogo provokativnih, obremenilnih ali sprožilnih dejavnikov oziroma motivov. (Domnevni) motivi so torej tiste okoliš?ine, ki so osebo pripeljale do usodne odlo?itve. V letih 1985-2005 so bili v Sloveniji motivi tile: zakonski oziroma družinski spori (18,7 odstotka), telesne bolezni in invalidnost (16 odstotkov), osamljenost, izguba svojca (4,8 odstotka), težave v službi (3,1 odstotka), ljubezenski konflikt (2,5 odstotka), strah pred sodnimi ukrepi (2,3 odstotka), ekonomske, stanovanjske težave (1,8 odstotka) in šolski neuspeh (0,7 odstotka). Pri približno polovici samomorov pa motiva ni bilo mogo?e razbrati.

Duševno stanje samomorilne osebe

Na splošno se je med ljudmi preve? ozavestilo prepri?anje, da je samomor v visokih odstotkih posledica neke duševne motnje. Dejstva so druga?na. Iz Registra samomorov in samomorilnih poskusov, ki je deloval na Centru za prevencijo samomorov pri Univerzitetni psihiatri?ni kliniki v Ljubljani, vidimo, da pri samomorilnih osebah v ve? kot polovici primerov duševna motnja ni bila registrirana – vsaj ne takšna, da bi jo smeli ozna?iti že za bolezensko, psihopatološko; saj tudi, kot je dejal Mil?inski, vsake potrtosti, skrušenosti, pobitosti, obremenjenosti z ob?utji krivde ne ozna?ujemo za bolezensko.

Ta statisti?na dejstva razkrivajo, da samomorilnost, ne le pri nas, marve? povsod v svetu, ni toliko psihiatri?ni kot psihosociološki, socioekonomski, demografski, kulturološki, filozofski – znotraj tega pa še posebej eksistencialni (bivanjski) problem, pri ?emer so v ospredju ob?utki nemo?i, brezizhodnosti, nesprejetosti, odrinjenosti, socialne izklju?enosti, osamljenosti … ki so skupni ljudem v duševnih stiskah. Še zlasti osamljenost kot pomanjkanje globljih in trajnih stikov z ljudmi je nemalokrat zadnja »postaja« pred usodnim dejanjem, kajti dale? okoli sebe nimajo ?loveka, ki bi bil sposoben zaznati njihovo stisko – kaj šele, da bi jim kdo prisluhnil, jim stisnil roko, jih prijateljsko objel.

Torej samomor najpogosteje ni simptom duševne bolezni, marve? bolj odgovor v kot potisnjenega in osamljenega ?loveka na življenjsko situacijo, ki jo ocenjuje kot nevzdržno in brezizhodno.

Samomorilna znamenja

Ocena samomorilne ogroženosti je brez dvoma ena najtežjih nalog na podro?ju suicidologije, kajti nih?e nima dovolj znanja in izkušenj, da bi lahko zanesljivo napovedal ta usodni korak. Navzlic temu pa se da izluš?iti znamenja, ki se najpogosteje znajdejo v »biografskem skupnem imenovalcu« ve?ine samomorilcev in na podlagi katerih je vendarle mogo?e (zelo previdno) predvideti »nepredvideno«.

Pri ?loveku, ki je na poti v resno samomorilno krizo, so pogostejše tele posebnosti: vse manj se pogovarja s svojci, iš?e samoto, slabo spi, videti je zaskrbljen, peša mu tek, izraža se, kot da mu njegovi pretekli dosežki ni? ve? ne pomenijo, za nevše?nosti okoli sebe iš?e krivdo v sebi, razdaja predmete, ki so mu bili prej dragi, ?eš da jih ne bo ve? potreboval, popuš?a v službi, pri študiju ali drugih dejavnostih, preve? kadi, ve? pije, govori o samomoru ali ga posredno nakazuje z besedami, da bi najraje umrl, vse pustil in kam šel ter podobno.

Tisti, ki ostanejo …

Smrt je vselej bole?ina živih, še posebej ?e je posledica samomora. Prenese se na zlomljena srca pokojnikovih sorodnikov, prijateljev, znancev. V Sloveniji, kot re?eno, naredi samomor okoli šeststo ljudi na leto. Z vsako tako smrtjo je prizadetih povpre?no pet ljudi, torej okrog tri tiso? svojcev in prijateljev, ki ostanejo s težko in nerazumljivo zapuš?ino samomora nekoga, ki so ga imeli radi.

Žalovanje po samomoru ima nekaj posebnosti v primerjavi z drugimi oblikami smrti, predvsem pa bližnje pesti ob?utek sramu, krivde, razo?aranja in tudi jeze, ker jih je pokojnik zavrnil, zapustil. Zaradi izrazito odklonilnega in obsojajo?ega odnosa do samomora v naši družbi so svojci nemalokrat »kaznovani« še z manjšo podporo družbenega okolja, ki bi je bili ob naravni smrti sicer deležni. Toda na tem mestu je treba takoj pristaviti, da kadar je prostovoljna smrt plod trezne presoje in izdelanega življenjskega nazora, jo takšno, kakršna je, vzemimo v zakup kot najsubtilnejšo in najintimnejšo udejanjeno voljo in pravico posameznika.

Sicer pa na Centru za mentalno zdravje v Ljubljani že od leta 1989 te?e posebna dejavnost pomo?i za svojce in prijatelje, ki so izgubili bližnjega zaradi samomora.

Dr. Franc Leskošek sociolog, suicidolog, samostojni raziskovalec

Izvirni ?lanek objavljen v dnevniku DELO, ?et, 18.11.2010
Besedilo in slika so last Dela in avtorjev.