LJUBOSUMNOST

VREDEN SEM LJUBEZNI

Petrina analiza je pokazala: trenutek odkritja, da jo prvi fant vara, je bil zanjo še posebno travmati?en, saj je doumela, da že leto dni živi v laži. Po?utila se je kot popolna neumnica, ki je leto dni naivno nasedala lažem. Takrat se je odlo?ila, da si tega ne sme ve? dovoliti, da nikoli ve? ne sme biti naivna in da nikoli ve? ne sme verjeti moškemu; vedno bo sumila. Med bežanjem stran od naivnosti je odprla vrata nasprotnemu problemu: pretiranemu ljubosumju.

Zgodba iz ordinacije Petra, mlada ženska v poznih dvajsetih letih, je prišla na psihoterapevtsko svetovanje. Že v prvem stavku je jasno razkrila svojo težavo: “Sem pretirano ljubosumna. Našla sem moškega, ki je povsem v redu in s katerim se želim poro?iti, vendar se bojim, da bodo moji ljubosumni izpadi vse pokvarili.” Petra je bila že nekaj let v razmerju s svojim fantom in prepri?ana je bila, da ga je v tem ?asu dovolj spoznala. Toda nenehno jo je mu?ilo vprašanje, ali je nemara ne vara z drugo žensko, ?etudi samo v mislih, zgolj v obliki spolnega poželenja. Celo takrat, ko je bila prepri?ana, da ji je zvest, je razmišljala, ali bo tako tudi ?ez leto ali dve. Zaradi tega je nadvse pozorno analizirala fantovo obnašanje v družbi. V njegovem vedenju je poskušala najti prikrite signale, na temelju katerih bi ga razkrinkala kot nezvestega. Nenehno je mislila, da fant samo nosi masko zvestobe, pod njo pa skriva svojo ženskarsko naravo. Petra ni bila vedno ljubosumna. V prvi resni zvezi, v katero je vstopila še kot najstnica, ni bila ljubosumna, toda proti koncu tega razmerja so se za?ele njene težave z ljubosumjem. Petra je svojemu prvemu fantu zaupala in sploh ni bila sumni?ava. Lepo sta se razumela in vse je bilo v redu, skupaj s spolnimi odnosi. Toda po dveh letih je naklju?no odkrila, da se pojavlja v družbi drugega dekleta. Takrat ni z grozo odkrila samo tega, da jo vara z drugim dekletom, temve? tudi, da ta zveza traja ve? kot leto dni. Tedaj ga je zasovražila. Pozneje je v vsakem novem moškem iskala njegove lastnosti in jih nato sovražila.

Kaj je ljubosumje?

Ljubosumnost je strah, da nas bo ljubljena oseba prenehala ljubiti in svojo ljubezen usmerila na tretjo osebo.

Eden od problemov, ki se pojavlja v zvezi z ljubeznijo, je, da ljudje, ki ljubijo, zelo redko dajo zagotovilo, da bo njihova ljubezen trajala do konca življenja. Kot nam kaže življenje, ljudje, ki ljubijo, ljubljeno osebo utegnejo prenehati ljubiti. Zato številni ljudje tudi takrat, ko je povsem jasno, da jih partner ljubi, niso povsem prepri?ani, da bo ljubezen trajala ve?no. Zato je ljubezen povezana z dolo?eno stopnjo bojazni, da nas bo partner iz kakega razloga prenehal ljubiti in za?el ljubiti tretjo osebo, ki se bo pojavila v njegovem življenju. Prav to je opredelitev ljubosumja – strah, da nas bo ljubljena oseba prenehala ljubiti in svojo ljubezen usmerila na tretjo osebo.

Namen ljubosumja

?ustveno pismeni ljudje vedo, da ima vsako ?ustvo svoj namen, funkcijo, zato tudi ljubosumje ne?emu služi. Ljubosumje je ?ustvo, ki v nas sproži obnašanje, s katerim bomo ohranili ljubezenski odnos. Toda ?e je ljubosumje pretirano oziroma patološko, izgubi smisel; tedaj prav ljubosumje postane glavni razlog za konec ljubezni.

Odzivi

Ko ljudje ocenijo, da se je pojavil – ali bi se utegnil pojaviti – ljubezenski trikotnik, torej tretja oseba, vsiljivec, jih ?ustvo ljubosumja motivira za zaš?ito obstoje?ega ljubezenskega odnosa. Tovrstna vedenja so lahko zelo razli?na: ljubosumna oseba lahko skuša karseda ugajati partnerju (“Mar ne vidiš, kako lepo ti je z menoj?”); lahko je žalostna (“Kako se lahko tako obnašaš, ?e pa tako trpim?”); agresivna (“Nehaj s tem!”) ali celo uni?evalna (“?e boš ti prizadela mene, bom tudi jaz tebe!”). Ko tuj otrok pristopi k otrokovi materi, se utegne zgoditi, da bo otrok odrinil tujega otroka od svoje matere. Agresivnost je lahko namenjena temu, da se otresemo tekmeca. Odrasli ljudje izhajajo iz tega, da imajo psihološki sporazum s partnerjem, zato se, ?e postanejo ljubosumni, jezijo na partnerja in ne na tekmeca. Prepri?ani so, da živimo v ?asu, v katerem ima vsakdo pravico zapeljevati vsakogar in da odgovornost ni stvar tistega, ki zapeljuje, marve? tistega, ki zapeljevanje sprejema. Agresivno obnašanje izhaja iz jeze in ima funkcijo signala, s katerim zahtevamo, naj oseba spremeni svoje obnašanje: ljubljena oseba naj preneha sprejemati tekme?evo zapeljevanje oziroma tekmec opusti zapeljevanje.

Ljubezenska prevara

Neko? je bilo ljubosumje povezano z uni?evalnim obnašanjem, brutalnim nasiljem in celo umori – s tako imenovanimi zlo?ini iz strasti. Razmeroma visok delež umorov je imel za motiv ?ustvo ljubosumja. Do tega pride zato, ker prevarani ljudje menijo, da jim je partner, ki so mu zaupali, uni?il življenje, kar naj bi jim dajalo pravico, da uni?ijo njegovo/njeno življenje. Toda ljubezenska prevara pogosto uni?i obstoje?o zasnovo skupnega življenja, ne pa tudi ?lovekovega življenja.

Ali obstaja normalno ljubosumje?

?e je ljubosumje pretirano oziroma patološko, izgubi smisel; tedaj prav ljubosumje postane glavni razlog za konec ljubezni.

Ljubosumje samo po sebi ni patološko ?ustvo. V tem smislu je povsem normalno, ?e ob?asno ?utimo ljubosumje. Partnerja, ki se imata rada, sta pozorna, da s svojim obnašanjem v partnerju ne vzbudita neprijetnega ?ustva ljubosumja. Zaradi tega je ljubosumje v stabilnih ljubezenskih razmerjih razmeroma kratkotrajno. Kot smo dejali, je ljubosumje znak, da je ljubezenski odnos ogrožen, da ?lovek dvomi o partnerjevi ljubezni in se boji, da jo bo izgubil. Potemtakem so pogosti ljubosumni prizori znamenje, da z odnosom nekaj ni v redu. ?e je bil odnos stabilen, a se je eden od partnerjev za?el odzivati z vse pogostejšim izkazovanjem ljubosumja, se je odnos najbrž znašel v krizi. Možno je, da je iz dolo?enega razloga za?el verjeti, da ni dovolj privla?en (kriza srednjih let, težave v spolnosti, telesna bolezen, izguba službe …). Kriza odnosa ni razlog za prekinitev odnosa, pomeni pa, da morata partnerja vložiti napor, da bosta krizo rešila. Ljubosumje je najbolje razlagati kot simptom globljega problema, nato pa globlji problem jasno opredeliti in se o njem pogovoriti.

Zakaj so ljudje patološko ljubosumni?

Bolj ko je odnos nestabilen, ve? ljubosumja je lahko v njem.

Obstaja nekaj razlag, zakaj ljudje postanejo pretirano ljubosumje. Glavni razlog, zaradi katerega je oseba ljubosumna, je prepri?anje, da ni vredna ljubezni. ?e ?lovek v otroštvu od staršev ni prejel izkušnje ljubezni ali ?e zaradi kakršnegakoli razloga sklepa, da kot oseba ni dovolj vreden in ima kompleks manjvrednosti, bo stežka povsem zaupal, da ga ima partner resni?no rad. V takšnih primerih ljudje verjamejo, da jih imajo drugi radi – in hkrati v to dvomijo. Za takšne ljudi je zna?ilno, da so že od otroštva kroni?no ljubosumni in da so ljubosumni ob vsakem partnerju. Petrino ljubosumje je nastalo iz drugega razloga. Izhaja iz stališ?a, da so osebe drugega spola že po naravi pokvarjene. ?eprav je res, da se Petrin prvi partner vedel izrazito grdo, je Petra na temelju te izkušnje sprejela sklep, ki zadeva vse moške. Zato je pri?akovala, da jo bo vsak partner prevaral in zato je vsakega partnerja strogo nadzirala. Tako je poskušala partnerjev odnos ozna?iti hkrati kot prijateljski in sovražen, kar nikakor ni možno, zato se je odnos pokvaril, Petra pa je postala žrtev svojega ljubosumja. Obstaja še nekaj razlogov, zaradi katerih so ljudje pretirano ljubosumni. V?asih je pretirano ljubosumje edini znak duševne bolezni, psihoze, tako imenovane zakonske preganjavice. Ljubosumje je lahko povezano tudi z razli?nimi duševnimi motnjami; v?asih je bilo to glavno ?ustvo, ki so ga ljudje utapljali v alkoholu in zaradi katerega so postajali kroni?ni alkoholiki.

Kako se rešiti pretiranega ljubosumja?

Ljubosumje je najbolje razlagati kot simptom globljega problema.

Klju?na težava pretirano ljubosumnih oseb je v tem, da kot težavo ne doživljajo svojega ljubosumja, pa? pa vidijo težavo v partnerjevem obnašanju. Menijo, da je partner tisti, ki se obnaša neprimerno, izzivalno in sumljivo, kar ima za posledico, da samodejno ob?utijo ljubosumje. Zato so prepri?ani, da je rešitev v tem, da partner spremeni obnašanje – pa bo tudi njihovo ljubosumje izginilo. Ker takšne osebe težave ne vidijo v sebi, ne ugotovijo, kaj bi morale spremeniti pri sebi. Šele ?e partner zagrozi z odhodom, ker ljubosumje prehudo obremenjuje razmerje, ljubosumna oseba za?ne razmišljati, da bi poiskala terapevtsko pomo? in tako obdržala partnerja v razmerju. Žal ta motivacija pogosto ni avtenti?na. Redke so osebe, ki, podobno kot Petra, pridejo k psihoterapevtu in opredelijo svoje ljubosumje kot problem. Toda prav v takšnih primerih je ljudem mogo?e pomagati, da nehajo biti pretirano ljubosumni. Kot smo dejali, je pretirano ljubosumje samo simptom kakega drugega globljega vzroka. Pretirano ljubosumni ljudje si lahko pomagajo zgolj s popravljanjem lastne samopodobe. Številni ljudje verjamejo, da si je treba ljubezen zaslužiti, da morajo ljubljene osebe izpolnjevati dolo?ena merila, toda med opazovanjem sebe ugotovijo, da ne izpolnjujejo teh meril in da si potemtakem ne zaslužijo ljubezni. Šele s popravljanjem samopodobe, z uvidom, s sprejetjem in upoštevanjem lastnih vrednot, a tudi s sprejetjem odlo?itve, da si zaslužijo ljubezen, izginejo razlogi za pretirano ljubosumje. V Petrinem primeru je pomagalo razumevanje, da zaupanje in neumnost nista eno in isto. Uvidela je: v želji, da se ne bi zdela prevarana “poraženka”, je zares postala poraženka, saj ji z nobenim od poznejših partnerjev ni uspelo uresni?iti stabilne ljubezni. Zato se je odlo?ila spremeniti svojo predstavo o moških in sprejeti tveganje zaupanja, ?eprav to utegne pomeniti, da jo partner v resnici utegne prevarati. Razumela je: ?etudi bi se to zgodilo, bi bila to njegova odgovornost in ne njena. ?eprav bi se to zgodilo, ona ne bi izgubila svoje ?loveške vrednosti in dostojanstva.

Kako se obnašati do ljubosumnega partnerja?

V ve?ini primerov je dovolj, ?e ne po?nemo ni?esar, na kar bi se partner lahko odzval z ljubosumjem. Tako kot je ljubosumje signal, da se naš partner ne po?uti dovolj ljubljen, je dobro pokazati, poslati jasne signale, da ga imamo radi. Tega pa ni treba po?eti samo takrat, ko je ljubosumen (saj bi ga tako nezavedno navajali k misli, da njegovo ljubosumje nagrajujemo z ljubeznijo), temve? tudi sicer. Nežen objem, poljub, izjava, koliko vam pomeni, in podobno, vse to so zelo mo?ni signali, ki pomirjajo sume glede ljubljenosti. ?e vse to ne pomaga, je treba razmisliti o strokovni pomo?i. Obstaja nekaj stvari, na katere je treba biti pozoren in od katerih je odvisno, kako se je treba postaviti:

1. Ali je bil partner ljubosumen v svojih prejšnjih razmerjih? ?e je pretirano ljubosumje partnerjev kroni?ni problem, povezan z njegovim otroštvom, vzgojo in prejšnjimi izkušnjami, bi bilo koristno, ?e bi poiskal pomo?. ?e je partner postal ljubosumen šele v vajinem razmerju, je možno, da oba igrata nezavedno igro ljubosumja, zato bi bilo najbolje, ?e pomo? poiš?eta skupaj.
2. Ali je vaš partner nenadoma postal ljubosumen, prej pa ni bil? V tem primeru je ljubosumje znamenje, da gre za krizo v razmerju, ki jo je morda povzro?ila sprememba v vašem obnašanju ali pa je povezana z drugimi partnerjevimi ?ustvenimi stiskami. 
3. Ali je ljubosumni partner nasilen in grozi s telesnim nasiljem, nemara celo z umorom? Ljubosumje ni izgovor za telesno nasilje. Vsako obliko telesnega nasilja je treba prijaviti policiji. Žrtev nasilja, ki nasilje prikriva (denimo zaradi sosedov) ter naseda solzam in kesanju nasilneža, mu s tem pravzaprav daje dovoljenje, da se vse to sme ponoviti. S prijavo policiji in iskanjem zunanje pomo?i nasilnežu tudi sporo?amo, da ga opazujejo.

Poiš?ita strokovno pomo?

Vsem ljudem, ki imajo težave s pretiranim ljubosumjem, svetujemo, naj razmislijo o tem in skupaj s partnerjem poiš?ejo katero od oblik partnerskega svetovanja, terapijo za pare ali zakonsko terapijo. ?e bosta šla oba, bo partner laže sprejel obisk pri strokovnjaku. V?asih spremembe nastopijo veliko hitreje pri skupnem delu kot v primeru individualnega svetovanja in psihoterapije. V?asih se ljudje sprašujejo, ali je pretirano ljubosumje zadosten razlog, da zapustijo razmerje, sploh ker je treba zapustiti partnerja, ki so ga dolga leta prepri?evali, da ga ljubijo in da ga ne bodo zapustili. Izkušnje kažejo, da lahko ljubosumje pokvari kakovost odnosa do te mere, da je lo?itev edino, kar ljudem preostane. Bolj ko je odnos nestabilen, ve? ljubosumja je lahko v njem.

Zoran Milivojevi?

Fotografija Zorana Milivojave?a: Diana An?eli?

Izvirni ?lanek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA —>>>
Besedilo in forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.