“Ljudje ne vedo, da je to njihova pravica”

Zdravniki ne morejo pošiljati h klini?nim psihologom, ker je premalo ambulant in so vse zasedene za leto ali dve v naprej.

“V prvi vrsti je tako, da osebni zdravniki ne morejo napotiti svojih pacientov, pri katerih prepoznajo psihi?ne stiske, h klini?nemu psihologu, ker klini?nh psihologov v državi preprosto ni dovolj,” nam je pojasnila predsednica Zbornice klini?nih psihologov Slovenije Sana ?oderl.

Slovenija je po njenih podatkih zadnja med državami EU po številu klini?nih psihologov, mreža pomo?i v javnem zdravstvu pa je izrazito podhranjena. “Po naših izkušnjah bi zdravniki z veseljem napotili svoje paciente h klini?nemu psihologu, vendar pa jih žal nimajo kam usmeriti oziroma so ?akalne dobe tako dolge, da ni realno, da bi ?lovek v doglednem ?asu dobil pomo?, ki jo potrebuje,” pojasnjuje.

Kaj mora posameznik storiti, da bi bil dodan na ?akalni seznam? Vsak, ki želi obravnavo pri klini?nem psihologu, lahko poiš?e najbližji zdravstveni dom, ki ima ambulanto za klini?no psihologijo in se vpiše na ?akalni seznam. Za to potrebuje napotni dokument, ki ga dobi pri osebnem zdravniku, lahko pa tudi pri psihiatru ali drugem specialistu (ns primer psi ginekologu … ). Vir: Zbornica klini?nih psihologov Slovenije

Ob tem dodaja, da je dostop do psihiatrov hitrejši, vsaj zaradi dveh razlogov: “?etudi je tudi mreža psihiatrov v Sloveniji podhranjena, je primerjalno gledano, mreža klini?nih psihologov še šibkejša. Poleg tega se oba profila razlikujeta tudi v metodi pomo?i. Uvajanje in nadzorovanje farmakološke terapije ne zahteva toliko ?asa za posameznega pacienta, kot ga zahteva uporaba psiholoških metod zdravljenja, kjer ljudje potrebujejo veliko ur obravnave, da svoje probleme v življenju  razumejo in se jih nau?ijo samostojno reševati.”

Ob tem opozarja, da ena metoda zdravljenja ni alternativa za drugo ter da v dolo?enih primerih z zdravili ne moremo pomagati, v dolo?enih primerih pa tudi s psihološkimi terapijami ne. Po njenih izkušnjah je bistveno multidisciplinarno delo in individualiziran na?rt obravnave za vsakega pacienta.

Stanje je katastrofalno

Sana ?oderl opozarja, da je 55 klini?nopsiholoških ambulant na primarni ravni bistveno premalo, da bi s tem pokrili pokrilo potrebe populacije.

V Zbornici klini?nih psihologov Slovenije so že ve?krat naredili pregled mreže in ocenili, da je na primarni ravni stanje katastrofalno. Leta 2013 so ugotavljali, da imamo na primarni ravni v Sloveniji le tri klini?ne psihologe na 100.000 prebivalcev, ocenili pa so, da bi jih v osnovi potrebovali vsaj še dva do trikrat ve?. “Potem bi ljudem v duševnih stiskah lahko bolje pomagali. Menimo, da bi se mreža morala okrepiti v zdravstvenih domovih, tako za odrasle kot za otroke in mladostnike,” pravijo v Zbornici. Kot možni rešitvi predlagajo kadrovske okrepitve obstoje?ih centrov za duševno zdravje v zdravstvenih domovih in postavitev novih ambulant.

Vse so zasedene

(Foto: Profimedia)

“Zdravniki torej ne morejo pošiljati h klini?nim psihologom, ker je preprosto premalo ambulant in so vse zasedene za leto ali dve v naprej. ?lovek v stiski pa seveda ne more ?akati toliko ?asa,” pojasnjujejo v Zbornici.

Ob tem pojasnjujejo, da lahko vsakdo, ki je v stiski, zahteva vpis na ?akalni seznam za psihoterapevtsko obravnavo v klini?nopsihološki ambulanti. Otroci in mladostniki v ambulantah za otroško in mladostniško klini?no psihologijo, in odrasli v ambulantah za odrasle. ?etudi bo na vrsti ?ez dve leti ali kasneje, še vedno bo v ?akalni vrsti.

“Verjetno je del razloga, da niso na ?akalnem seznamu tudi ta, da so ljudje premalo ozaveš?eni glede tega, da je to njiihova pravica, v kolikor napotni zdravnik oceni, da njegov pacient potrebuje tudi psihološko pomo?,” še pravi Sana ?oderl.

So antidepresivi res dovolj?

V Zbornici pojasnjujejo, da so antidepresivi med najpogosteje predpisanimi zdravili v svetu: “Razlogi za tako popularnost so številni, najbolj pa izstopa njihova terapevtska u?inovitost, sorazmerna varnost, enostavna uporaba, dobro oglaševanje in pomanjkljiva dostopnost do psiholoških oblik pomo?i.”

Kdo je klini?ni psiholog, kdo psihiater? Univerzitetni diplomirani psiholog je zaklju?il študij psihologije, zaposlujejo se na podro?ju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva, kadrovanja in organizacije dela …  Pri svojem delu se ve?inoma ukvarjajo z duševnimi procesi, osebnostjo in vedenjem psihi?no zdravih posameznikov in skupin. Klini?ni psiholog po zaklju?enem študiju psihologije in pripravništvu v zdravstvenem varstvu opravil štiriletno specializacijo iz klini?ne psihologije. Pri svojem delu se ve?inoma ukvarja z ljudmi, ki imajo duševne težave oziroma motnje. V primerjavi s psihologom brez specializacije ima ve? znanja s podro?ja psihološkega ocenjevanja in psihološke pomo?i. Je samostojni zdravstveni delavec. Psihiater ali specialist psihiatrije je po zaklju?enem študiju medicine in opravljenem pripravništvu opravil petletno specializacijo iz psihiatrije. V okviru psihiatri?ne prakse nudi zdravniško pomo? ljudem z duševnimi težavami in duševnimi boleznimi. Za razliko od psihologa po potrebi pacientu predpiše ustrezna zdravila. Tako psihiater kot psiholog in klini?ni psiholog imata lahko dodatna znanja iz psihoterapije. Vir: Zbornica

Odnos med psihoterapijo in zdravljenjem z zdravili je po besedah Sane ?oderl zelo pomembno in kompleksno podro?je, “sploh postaja pomembno s porastom razvoja in uporabe zdravil na vseh medicinskih podro?jih. Zdravila lahko zmanjšajo breme simptomov in s tem olajšajo psihoterapevtsko delo, po drugi strani pa se lahko pacient v?asih preve? zanaša na zdravila in iš?e rešitev v njih, namesto v aktivnih korakih k temeljitejših spremembah v doživljanju in vedenju.”

V Zbornici navajajo obsežne raziskave, ki kažejo, da imajo tako antidepresivi kot psihološke terapije podobne kratkoro?ne u?inke. Razlika pa je, da so po kon?anem zdravljenju z antidepresivi ali psihološko terapijo, dolgoro?ni rezultati pri pacientih z blažjimi do zmernimi motnjami, ki so se zdravili po psihološki poti, boljši. 

Spremljanje dolgoro?nih u?inkov v tujih raziskavah pa kaže, da so pacienti, ki so prejeli psihološko terapijo s strani ustrezno strokovno usposobljenih terapevtov, imeli dolgoro?no manj težav z depresijo kot pacienti, ki so prejemali zgolj antidepresive.

“?e gre za blage do zmerne oblike depresije, so psihoterapija in  antidepresivi enako u?inkoviti. Pri zmernih do hudih oblikah depresije pa so antidepresivi bolj u?inkoviti kot samo psihološka terapija,” pravi  Sana ?oderl. Dodaja, da v teh primerih antidepresivi in psihoterapija skupaj kažejo najve?jo u?inkovitost.

“Ljudje, ki jemljejo antidepresive in hkrati prejemajo tudi psihološko pomo?, imajo najboljše možnosti ozdravitve, seveda pa je to odvisno od faze bolezni in od posameznega primera,” je zaklju?ila.

Avtorica: Anja Š?uka / Ljubljana

Izvirna novica: zurnal24.si, 9. april 2017

Prispevek je last avtorja in medija zurnal24.si,