Ljudje smo masovno duševno zanemarjeni

Besedilo: Mojca Loren?i? / Dnevnik
Pogovor z Majo Rus Makovec, psihiatrinjo
Duševno zdravi smo takrat, ko se zavedamo, kje smo šibki in kje smo mo?ni, in ko lahko priznamo svoje šibkosti

Slovenci premalo odpuš?amo, tako sebi kot drugim, po drugi strani pa za napake ne sprejemamo odgovornosti, pred jutrišnjim dnevom duševnega zdravja ugotavlja psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, dr. med., vodja enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola na Psihiatri?ni kliniki Ljubljana, in ljudem svetuje zvrhano mero realnega optimizma.

Ko sva se nedavno pogovarjali o zasvojenosti z alkoholom, ste navrgli zanimivo ugotovitev, kako so ljudje masovno duševno zanemarjeni. Kaj ste želeli s tem povedati?

Mislila sem tole: neko? je ljudem tradicionalna kultura predpisovala vedenjski, psihološki in socialni vzorec, torej kako ravnati ob vsakdanjih dogodkih in kako ob nekaterih stresnih, za ?loveka zelo ?ustveno dogodkih, kot so rojstvo, smrt, izbiranje partnerja, težave v skupnosti in podobno. Ljudje so bili v?asih tesneje povezani in so imeli zato manj avtonomnosti, po drugi strani pa ve?jo varnost. V sodobni potrošniško obarvani kulturi pa ne poznamo ve? tradicionalnih na?inov življenja, pravil, vrednot in predpisov.

Ljudje sedaj dobivajo druga?na sporo?ila: ni? ve? ne velja tako, kot je bilo, spodbuja se hedonizem, osebne svoboš?ine, predpisuje se, kako bi ljudje morali doživljati samo sre?o in ugodje. Veliko je sporo?il, kaj vse lahko ljudje v življenju zagrabijo, kako se da življenje obvladati, hkrati pa jim družba pri tem nudi zelo malo resnih in premišljenih opornih to?k. To pa v duševnem doživljanju sodobnega ?loveka povzro?a razkorak. ?lovekove duševne potrebe namre? potekajo vzporedno. Nekatere so univerzalne in ?loveka spremljajo skozi vso zgodovino: soo?ati se mora z izgubami, staranjem, vitalnostjo, željo po življenju, prilagajanjem okolici, navezovanjem, uveljavljanjem, obžalovanjem svojih napak… Hkrati pa je sodobno življenje zelo druga?no, kot je bilo neko?. Zato moramo za to, da bomo duševno zdravi, kombinirati novo in tisto, kar je univerzalno.

Kaj poudarjanje samosodobnih, potrošniških vrednot pomeni za ?loveka?

?e ljudem na primer govorimo, da je življenje dolžno, da nas osre?i in se morajo po?utiti dobro, kako bodo potem prenašali bole?ine, s katerimi se sre?ujejo v življenju? Tradicionalne kulture so predvidevale – in v tem je bilo nekaj zatiralskih trenutkov – da ?lovek mora nositi tudi bole?ino. Se pravi, da napetost, bole?ina, strah, negotovost ne pomenijo bolezni, ampak da ta ob?utja sodijo v razpon ?ustvovanja, kamor sodijo tudi veselje, ob?utek zaljubljenosti, ugodja in pomirjenosti. Duševno zdrav ?lovek naj bi toleriral ves ta spekter doživljanj. Lahko smo silovito žalostni, ker smo nekoga izgubili, a smo še vedno duševno zdravi in to žalost lahko nosimo. Lahko pa smo bolni na ta na?in, da si ne dovolimo doživeti mo?nih ?ustev, da si ne dovolimo doživeti izgube, svoje nemo?i, da nismo vsemogo?ni.

Mislim, da taka sporo?ila v ljudeh zelo pove?ujejo tesnobnost. Naša kultura vzbuja tudi zelo mo?an ob?utek narcisizma, nezdravega samospoštovanja, samovrednotenja. Ljudje, ki spoštujejo sebe, spoštujejo tudi druge. ?e pa smo arogantni in smo sami sebi edina referenca, pa to ni duševno zdravo.

A vendarle so sodobnemu ?loveku na voljo številne knjige in informacije o duhovnosti, duhovni rasti. Se iz njih ne da ni?esar nau?iti?

Na eni strani smo zelo odtujeni od normalnih emocionalnih procesov, na drugi pa tako polni informacij o duševnem zdravju. S kolegi pogosto opažamo paradoks: da bolj kot so ljudje informirani o duševnem zdravju, manj v?asih sebe zares poznajo. Veliko je namre? na?inov, kako se izogniti bole?emu dozorevanju. Ta površnost v nabiranju podatkov o sebi lahko v?asih ljudi naredi še bolj odtujene.

Kako bi torej svetovali ljudem, naj skrbijo za duševno zdravje?

Strokovnjaki vidimo rešitev za duševno zdravje med drugim v tem, da ?lovek kreira varno negotovost. Da smo tako varno navezani na dolo?ene ljudi ali da tako zaupamo sami vase, da lahko toleriramo vse negotovosti, ki nas ?akajo in ki jih ponuja sodobni na?in življenja. Ljudje imamo potrebo po avtonomnosti, a potrebujemo tudi navezanost na druge ljudi, tesne zveze. Tem zvezam morda v sodobnem ?asu damo premajhno težo.

Toda raziskava o socialnih mrežah, ki so jo pred ?asom opravili na Fakulteti za družbene vede, kaže, da so v Sloveniji socialne mreže, predvsem družinske, izjemno mo?ne.

Socialna mreža je lahko zelo mo?na, ni pa nujno, da je zelo funkcionalna. Tesne družinske vezi so nam lahko v podporo, lahko pa tudi v hudo breme. Kakovost odnosa s so?lovekom je lahko zelo razli?na. Lahko živimo v sožitju, lahko pa nas nekdo zavira in svojo avtonomnost žrtvujemo za to, da nekam pripadamo. Funkcionalna zveza pa zmore tolerirati dolo?eno mero avtonomije posameznika in jo celo podpira. Ena od potez, ki jo pogosto opažam pri ljudeh in tudi družinah v Sloveniji, je, da si damo zelo malo možnosti za popravek in preobrat v življenju. To je nek vrednostni stil: ?e si naredil napako, si za vekomaj uni?en. Preobrnit se ne moreš. To vidim kot katastrofo, saj preobrati pri ljudeh so možni. Hude napake in bole?ine so priložnost za preobrat, ?e to tako razumemo. Tudi ob?utki pretiranega sramu so zelo mo?no izraženi v naši kulturi. Biti "brezsramen" je sicer zelo nezdravo stanje, prav tako pa je nezdravo, ?e se poslužujemo nevrednih rešitev. ?lovek, ki se pretirano sramuje svojih napak, se lahko egocentri?no usmeri vase in ne more razmišljati o aktivnem popravku oziroma opravi?ilu. Ob?utek krivde nas bolj usmeri k preobratu: sporo?a, da smo prevzeli odgovornost za napako, da obžalujemo in jo bomo poskusili popraviti – ne pa da bomo zadevo pometli pod preprogo. V?eraj sem na televiziji zasledila podatek, ki kaže na hudo duševno disfunkcijo: ve? kot 700 ljudi je v teh mesecih pobegnilo s kraja prometne nesre?e, ki so jo povzro?ili. To se mi zdi nekaj strašnega. Pomeni, da obstaja pri nas zelo pogost vedenjski vzorec ne prevzeti odgovornosti za to, kar smo slabega naredili. Zato se mi zdi pomembno, da bi morale biti naše podporne skupine take, da ti lahko tudi odpustijo. Da te podprejo v poskusu zaživeti na novo, tudi ?e nisi popoln in imaš napake, ne da bežiš od odgovornosti.

Kaj bi torej vklju?ili v promocijo duševnega zdravja?

Pomembno je, da imamo ljudje v sebi nek realisti?en optimizem. To pomeni, da smo ljudje vitalna bitja in da si želimo živeti polno življenje. Freud je zelo pametno rekel nekako takole: "?lovek je duševno zdrav, ?e lahko ljubi in ?e lahko dela." ?e samo ljubimo, a nismo sposobni nositi delovnih bremen, nekaj manjka. In ?e samo nosimo delovna bremena in ne znamo biti topli ali navezani na nekoga, tudi tu nekaj duševno manjka. Ta metafora se mi zdi krasna, ker kaže, kako sta pomembna oba vidika, kako te?eta vzporedno. V podporo duševnemu zdravju v slovenski kulturi bi torej svetovala: ve? podpore pri preobratu, upanju, realnemu optimizmu, sprejemanju odgovornosti. ?loveka torej ne sramotiti, ampak ga podpreti, da bo lahko naredil preobrat. Zdi se mi tudi pomembno odpovedati se narcisizmu, ob?utku naše brezmejnosti, vsemogo?nosti. To doživljam kot velik pritisk na ljudi, ne spodbudo. Spodbuda bi bilo sporo?ilo, da smo ljudje vitalna bitja, sposobni akcije, iniciative, preobratov, odpuš?anja, navezanosti. Govoriti, da ljudje zmoremo vse: biti najlepši, najpametnejši, najbolj delovni, najbolj zabavni, biti najboljša mama…, to pa je narcisti?na potrošniška kultura. Ljudje smo duševno zdravi takrat, ko se zavedamo, kje smo šibki in kje smo mo?ni, in ko lahko priznamo svoje šibkosti.

Besedilo: Mojca Loren?i? / Dnevnik
Izvirna novica objavljena 10. oktobra 2006 v Dnevniku
Besedilo in slika sta last avtorjev in Dnevnika.