Ljudje smo v?asih kot tempirane bombe

Se vam dogaja, da ste vsaj dva tedna pretirano veseli, da dobra volja kar kipi iz vas, se vam zdi, da ste kos vsakemu in vsemu? Potem sledi obdobje depresije, brezvoljnosti, brezizhodnosti? ?isto mogo?e je, da gre za bipolarno motnjo. Veliko ljudi jo namre? ima, pa še ne ve zanjo, ker je znosna, je pojasnil Matej Kravos, dr. med., specialist psihiatrije, direktor psihiatri?ne bolnišnice v Ormožu.

Kako bi enostavno opisali to bolezen?

Bipolarna motnja je sestavljena iz dveh polov, eden je mani?ni, drugi depresivni. V bistvu gre za motnjo razpoloženja. Kadar je to manija, je vsega preve?, ?e je depresija, je vsega premalo.

Ozko gledano si lahko bipolarno motnjo predstavljamo tako, da je ?lovek v mani?nem razpoloženju evfori?en, ni? mu ni težko, je zelo dobre volje, lahko bi rekli, da je pretirano vesel, ni? utrujen, spanja ne potrebuje, ravna nepremišljeno, je megalomanski. Nasprotno pa je v depresivnem delu žalosten, po?uti se prazen, brez volje, izgubi ob?utek zadovoljstva, je utrujen in tak, kot da žaluje.

 V kakšnem zaporedju se menjavajo razpoloženja? Ali lahko manija traja dolgo, depresija pa malo ?asa, oziroma narobe?

Oblike in poteki so razli?ni. Ve?inoma je prva depresivna epizoda, nato si lahko sledijo v enakomernem ritmu, kar pa ni pravilo. Na?elno so razmiki sorazmerno dolgi, leto, dve, lahko tudi pet let, odvisno od posameznika. Na to vplivajo okolijski in biološki sprožilci stresa. Vrstnega reda razpoloženj ni mogo?e predvideti. Pri bipolarni motnji velja, da govorimo o hitro krožni obliki, kadar je epizod ve? kot štiri na leto. ?e jih je manj, je to obi?ajna bipolarna motnja. Nezdravljena depresija lahko traja nekaj mesecev, pol leta, tudi leto ali ve?. Mani?na faza je najpogosteje krajša. Depresivnih faz je navadno ve? kot mani?nih, vendar pa so tudi oblike, ko se pojavljajo samo mani?ne faze. Tako depresijo kot manijo ima lahko bolnik tudi samo enkrat. Tedaj govorimo o epizodi. Pri motnji pa gre za ve? kot eno epizodo. Zdravljenje je nekoliko druga?no.

Ali lahko bipolarno motnjo zdravite?

Ne, to je kroni?na motnja, ki je zazdravljiva, ni pa ozdravljiva, enako kot telesne kroni?ne bolezni. Sposobni smo jo u?inkovito nadzorovati in prepre?evati. Raziskave kažejo, da je ?lovek z bipolarno motnjo približno polovico življenja brez simptomov, tretjino je v depresivni fazi, približno desetino tega ?asa naj bi bil v mani?ni fazi, kakšnih šest ali sedem odstotkov ?asa pa je mešana slika mani?nih in depresivnih simptomov. Z ustrezno terapijo je jakost epizod bistveno blažja in se ?asovno pojavlja redkeje.

Kako lahko bolnik sam oziroma svojci prepoznajo bolezen?

Ve?inoma se priplazi, prikrade v ?loveka. To posebno velja za depresivno fazo. Razvije se v enem mesecu ali ve?. Ko gledaš nazaj, lahko ugotavljaš, kdaj se je za?elo. Ko pa vstopaš in si enkrat notri, tega ne sprevidiš ali težko. Spremembe so iz dneva v dan malenkostne in jih ne prepoznaš. Depresivna faza pa je bole?a. Bolnik je enostavno ne zmore ve? prenašati in želi pomo?. Ljudje smo u?ljivi, tako je posameznik z vsako ponovitvijo sposoben prej prepoznati za?etne znake svoje depresije. Nasprotno se mani?ni odli?no po?uti, se ima lepo, marsikaj zmore, ima veliko idej, zlahka komunicira, skratka, ker mu gre zelo dobro, se seveda ne bo spraševal, ali je kaj narobe, in ne bo iskal pomo?i. Bistveno težje prepozna mani?nost kot njegova okolica.

So bolniki zaradi takih razpoloženj nagnjeni k samomorilnosti?

Da, zelo. Po nekaterih podatkih jih kar deset do petnajst odstotkov kon?a s samomorom, vendar ne samo v depresivni fazi. Nimajo namre? volje za ni?, niti za to ne, da bi kon?ali svoje muke. Najpogosteje se odlo?ijo za samomor, ko ?utijo, da se za?enja depresivna faza, ali pa, ko se kon?uje. Prvi, ker je razpoloženje že depresivno in no?ejo ponovitve trpljenja, drugi, ko je depresija na videz mimo, saj se telesno prej sprostijo kot duševno. Bolnik je že sposoben iti na primer na sprehod, v družbo, si kupiti novo obleko, vendar sta žalost in obup še vedno v duši. Proti koncu mani?nega obdobja, ko se lahko za?no znova pojavljati simptomi depresije ali se za?ne spoprijemanje z realnostjo, lahko postane nevarno.

Je bipolarna motnja ženska ali moška bolezen? Pri kateri starosti se najve?krat pojavi?

Za bipolarno motnjo zboli približno enako število moških in žensk. Pojavi se lahko kadar koli, tudi pri petdesetem, šestdesetem, vendar najpogosteje zelo zgodaj, po dvajsetem ali tridesetem letu starosti. Prognosti?no je bolje, ?e se ?im pozneje, ker je navadno blažja, manj izrazita. Lahko se zgodi, da jo ima bolnik že deset let, pa ne ve, da jo ima. Veliko depresivnih ali hipomani?nih faz ni prepoznanih iz razli?nih vzrokov, po nekaterih podatkih celo polovica vseh epizod. To velja za epizode pred prvo prepoznano, pozneje je lažje.

Kaj je vzrok? Je v možganih kaj fiziološko narobe?

Vzroka še ne poznamo. Najbrž se mora »pravilno« združiti ve? dejavnikov. Verjetno obstaja dedna predispozicija. Za shizofrenijo je to bolj dokazano kot za bipolarno motnjo. To je tako, kot da v sebi nosiš tempirano bombo. Ali se bo aktivirala ali ne, je odvisno od na?ina življenja, izpostavljenosti sprožilcem stresa, ki so lahko tudi prijetni in so izziv, na primer napredovanje v službi. Pomembno je uživanje drog in alkohola, saj lahko sprožita motnjo.

Je kakšna razlika pri družbenih slojih? Se lahko intelektualcem kaj takega prej zgodi kot nekomu, ki vsak dan dela za teko?im trakom ali pa kmetuje?

To je težko re?i. Dinami?no življenje z veliko priložnosti za uspeh in neuspeh, nepredvidljivost, pomanjkanje stanovitnosti in opore bližnjih brez dvoma pomeni tveganje. Zelo uspešni ljudje so lahko z vidika psihiatrije hipomani?ni. To ni ?ista manija, ampak blažja oblika. Potem se lahko kadar koli pojavi še depresivna epizoda in bipolarna motnja je že tu. Pravzaprav imamo dva tipa bipolarne motnje. Prvi, torej tip I, je, kadar gre za depresivno(e) in mani?no(e) epizodo(e), tip II pa, kadar gre za depresivne in hipomani?ne epizode. Veliko ljudi je kar vse življenje hipomani?nih. Ti ne iš?ejo nobene pomo?i. Navadno so tudi uspešni.

Bi lahko presodili, koliko ljudi v Sloveniji ima bipolarno motnjo?

Po podatkih od enega do šest odstotkov vse populacije, odvisno, katero od raziskav upoštevate. Približno ?etrtina poiš?e zdravniško pomo?. V naši bolnišnici sprejmemo okrog 1200 ljudi na leto. Presenetil me je podatek, da je med njimi le 25 bolnikov z bipolarno motnjo, kar je zelo malo.

Kaj to pomeni? Jih ima le toliko tako hude težave, da jih privedejo v bolnišnico?

Veliko bolnikov se zdravi ambulantno. Kadar je motnja huda, pridejo v bolnišnico. Najve?krat ne zmorejo presoditi, ali potrebujejo terapijo, posebno ?e je to prva ali druga epizoda, zlasti mani?na. Pozneje, po nekaj epizodah, lažje sprejmejo motnjo in nujnost terapije. Drugi razlog, da se zdravijo v bolnišnici, je zaradi ugotavljanja diagnoze, tretji pa, da ima terapija dolo?ene nevarnosti, ki jih v bolnišnici lažje nadziramo. Tak bolnik je lahko nevaren sebi. Drugim neposredno ni nevaren, posredno pa zelo. Mani?en ?lovek, ki nima meja, ne more presoditi, koliko denarja lahko zapravi. Kupuje brez zadržkov, se zadolži, da potem družina odpla?uje dolgove še leta. O tem, da bi delal s kakšnimi stroji, pa najbrž ni treba razglabljati.

Kako zdravite bolnike z bipolarno motnjo?

Z zdravili in s pogovori. Kot sem že prej rekel, je vse bolj jasno, da gre za biološko osnovo bolezni, zato temeljimo na zdravilih. Seveda pa brez ustreznih pogovorov, prepoznavanja vzrokov in posledic ne gre. Zdravila so specifi?na. To so tako imenovani stabilizatorji razpoloženja, trenutno so na razpolago štiri. Uporabljamo tudi antipsihotike, zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje psihoz, tudi shizofrenije. Pokazala so enak u?inek kot stabilizatorji razpoloženja. Imamo shemo, po kateri se ravnamo v posameznih primerih. Upoštevamo klini?no sliko bolezni, predvidevano odzivnost pa tudi, koliko neželenih u?inkov ima zdravilo pri posameznem bolniku. ?e so prehudi, ga nemudoma zamenjamo.

Ali uporabljate katero zdravilo, ki je namenjeno samo zdravljenju bipolarne motnje?

To je litijev karbonat. Terapevtski odmerek je zelo blizu toksi?nemu. Ker je litij hitro škodljiv, ga je treba odmerjati silno previdno. Drugi stabilizatorji razpoloženja so namenjeni tudi za zdravljenje drugih bolezni. Uporabljamo tri zdravila, ki so sicer namenjena zdravljenju epilepsije. Nekatera varujejo bolj pred mani?nimi, druga bolj pred depresivnimi fazami motnje, lahko pa tudi približno enako pred obema. Uporabljamo še tako imenovana antipsihoti?na zdravila, s katerimi sicer zdravimo psihoti?ne motnje. Stabilizator razpoloženja je namenjen prepre?evanju ponovnih izbruhov motnje in zahteva ve?letno ali dosmrtno zdravljenje. Za zdravljenje posamezne epizode uporabljamo stabilizator razpoloženja (redko samega) v kombinaciji z antipsihoti?nim zdravilom v mani?ni fazi ali antidepresivom v depresivni fazi bipolarne motnje. Na?elno naj bi imel bolnik samo eno zdravilo, vendar je to v praksi ve?inoma neizvedljivo. Antipsihotik kvetiapin (poznamo ga kot seroquel, op. p.) uporabljamo pri akutnih mani?nih fazah kot dodatek stabilizatorju razpoloženja, torej pri zdravljenju za kratko obdobje. Pri?akovati pa je, da bo uspešen tudi kot vzdrževalna terapija, tako kot sicer stabilizatorji razpoloženja.

Sprašuje: Milka Krapež
Objavljeno v Delu , v Torek, 10.05.2005
Prispevek je last Dela in avtorjev.