Ljudje v duševni stiski so lahko lahek plen

Tako kot se skrbno pozanimamo za lastnosti avtomobila, ki bi ga kupili, se moramo pozanimati tudi za kvalifikacije psihoterapevta, ki ga nameravamo obiskati. Po ocenah strokovnjakov se duševne bolezni in stiske v razvitem svetu tako širijo, da bi psihoterapevtske storitve nujno potrebovalo pet odstotkov prebivalstva, manj nujno pa dvajset. Pri nas to podro?je ni zakonsko urejeno, zato se lahko za terapevta razglasi marsikdo.

Terapevti in svetovalci, tudi samooklicani, zadnja leta rastejo kot gobe po dežju. ?eprav mnogi opozarjajo na škodljive posledice takih razmer za uporabnike, nekaterim ponudnikom to tudi ustreza, saj je na ta na?in mogo?e dobro služiti. Neenotna stroka je pred leti vendarle našla skupni jezik in za?ela pripravljati osnutek zakona o psihoterapevtski dejavnosti, a je ta leta 2010 ostal v predalu, ker je imelo ministrstvo za zdravje »druge prioritete«. Zdaj pa je uradnike in nasprotnike študija psihoterapije takoj po maturi za?ela prehitevati praksa.

Študij psihoterapije po novem tudi pri nas

Pred kratkim so sodelavci Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja akreditirali svojo podružnico v Ljubljani in tako bo možen vpis na prvo fakulteto za psihoterapevtsko znanost pri nas. Vendar bodo njihovi diplomanti pridobil naziv magister psihoterapevtske znanosti, ki je priznan le v Avstriji.

Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove Gorice pa je že lani uspešno akreditirala program psihosocialna pomo? s psihoterapevtskimi vsebinami. Izobražujejo torej za poklic, ki pri nas uradno sploh ne obstaja, je pa zelo iskan.

»Prihajajo nove generacije univerzitetno izobraženih psihoterapevtov, ki bodo lahko na svoji poklicni poti odpirali espeje, zavode ipd. in se na trgu borili z množico samooklicanih psihoterapevtov, ki so opravili kakšen ‘vikend te?aj’, in ne resnega izobraževanja.

Uporabniki se v poplavi takšnih in druga?nih psihoterapij težko znajdejo in veliko tvegajo. Za takšno situacijo je odgovorna država s svojo ignoranco do tako pomembnega podro?ja,« pravi Lan Pe?jak, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), enega od naših ve?jih združenj, ki skrbijo za razvoj in uveljavljanje psihoterapije. Je med tistimi, ki si že ve? let vztrajno prizadevajo, da bi psihoterapija našla svoj prostor v zakonodaji, javnem zdravstvu, znanosti in kot priznan poklic. »To v Evropi ni ni? novega, le mi obupno zaostajamo v tem pogledu,« pravi.

Strokovnjakov, ki bi lahko pomagali ljudem v duševnih stiskah, ni dovolj, ?eprav je ponudba pri nas na videz velika in pestra. Na spletnih straneh naletimo na množico razli?nih terapij in svetovanj. Kljub temu je težko zanesljivo vedeti, ali se v stiski obra?amo na ustrezno podkovanega strokovnjaka.

Ker je dostopnost do psihoterapevtskih storitev v okviru zdravstvenega sistema precej omejena, je mogo?e poiskati (samopla?niško) pomo? pri zasebnikih. V teh razmerah niti niso sporni nesorazmerno veliki zaslužki nekaterih – povpre?na cena terapevtske ure je 50 evrov, sega pa tudi do sto evrov in ve? –, temve? škoda, ki jo lahko povzro?ijo tisti, ki niso dovolj diagnosti?no podkovani, da bi lo?ili med duševno stisko in resno psihi?no boleznijo, opozarjajo strokovnjaki.

Kriva je stroka

Ker so ?akalne vrste v javnem zdravstvu dolge, se ljudje obra?ajo na zasebnike.

Da še vedno nimamo zakona, je precej kriva stroka sama, saj je bila leta razklana: na eni strani tisti, ki so želeli dejavnost omejiti samo na take, ki so se za terapevte specializirali po diplomi, na drugi strani pa tisti, ki so menili, da lahko postaneš poklicni psihoterapevt tudi s študijem takoj po maturi, a je za to potrebnih ve? let in tri vrste izobraževanja – lastna izkušnja, teorija in praksa. Zadnja leta so se njihova stališ?a zbližala in ve?inoma se strinjajo, da je treba dejavnost pod dolo?enimi pogoji sprostiti in uporabnikom ponuditi pregledno izbiro razli?nih terapevtskih metod in tehnik.

Redke informacije iz kroga skupine, ki je leta 2006, v ?asu ministra Andreja Bru?ana, za?ela snovati zakon o psihoterapevtski dejavnosti, kažejo, da so v osnutku dolo?ili vstopne pogoje za specializacijo diplomantov drugih poklicev. Kaj se z osnutkom dogaja oziroma kakšne na?rte ima ministrstvo na tem podro?ju, nam kljub prizadevanjem ni uspelo izvedeti.

Kakšna izobrazba?

Psihoterapevti imajo lahko razli?ne osnovne poklice (najpogosteje so to psihologi in psihiatri, specialni pedagogi ipd.), po pridobitvi osnovne izobrazbe pa se specializirajo. V okviru zdravstvenega sistema se s psihoterapevtsko dejavnostjo pri nas ukvarjajo specialisti klini?ne psihologije in specialisti psihiatrije, ki pa resnici na ljubo nimajo vedno posebne psihoterapevtske izobrazbe, je razmere na tem podro?ju pojasnil sogovornik, vodja katedre za klini?no psihologijo in psihoterapijo na oddelku za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, dr. Robert Masten, tudi sam psihoterapevt.

Kljub vse bolj jasnim skupnim standardom glede poklicnih kvalifikacij psihoterapevtov še obstajajo nesoglasja o tem, kakšna izobrazba je zadosten pogoj za poklic psihoterapevta, in tudi o tem, kako naj bo izobraževanje strukturirano. To verjetno lahko pripišemo temu, da je kljub relativno dolgi preteklosti psihoterapevtske dejavnosti zgodovina poklica v Sloveniji kratka, meni Masten. Psihoterapevtska sekcija Slovenskega zdravniškega društva je bila ustanovljena leta 1968 in približno takrat so v okviru oddelka za psihologijo filozofske fakultete zasnovali prvo vzgojno posvetovalnico v Sloveniji.

?eprav se od takrat na tem podro?ju ni veliko premaknilo, po njegovem mnenju uporabniki teh storitev niso povsem nezavarovani, saj strokovno usposobljenost za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti zagotavlja upoštevanje mednarodnih standardov. V Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo, ki je ?lanica Evropske zveze za psihoterapijo (European Association of Psychotherapy), lahko usposobljeni psihoterapevti dobijo evropsko diplomo iz psihoterapije (EDP). Temelje dolo?a tudi Združenje psihoterapevtov Slovenije. Proces uvajanja specialisti?nega certifikata za psihoterapijo poteka tudi v okviru Društva psihologov Slovenije, ki je ?lan evropskega združenja psihologov.

Težke življenjske situacije

Posameznik, ki potrebuje strokovno pomo?, se lahko obrne na osebnega zdravnika, ki ga, ?e so razlogi za to, napoti k psihoterapevtu. Toda ?akalne vrste so v javnem zdravstvu dolge, zato se ljudje obra?ajo na zasebnike. Podatke o usposobljenih terapevtih je med drugim mogo?e najti na spletnih straneh poklicnih združenj, pravi dr. Robert Masten in opozarja, da je za številne primere ustreznejše psihološko svetovanje kot psihoterapija. Ve?ina ljudi, ki potrebuje tako pomo?, namre? ni bolna, ampak so se zaradi spleta okoliš?in znašli v težki življenjski situaciji. To je dandanes pogosto in ponavadi povezano z odnosi v družini in na delovnem podro?ju. Vendar sta dejavnosti podobni in imata podobna poklicna merila.

Te storitve ponuja veliko zasebnikov in pomembno je, da potencialni uporabnik poizve, s kom ima opravka. Tveganje je lahko veliko, saj posledice nestrokovnosti niso le neu?inkovitost terapije, ampak težko popravljiva škoda. »Tako kot se skrbno pozanimamo za lastnosti avtomobila, ki bi ga kupili, se moramo pozanimati tudi za kvalifikacije psihoterapevta, ki ga nameravamo obiskati,« je nazoren Masten. Pred obiskom psihoterapevta je pomembno tudi preveriti, za katere vrste problemov in še posebno za katere vrste skupin je usposobljen. Denimo: ni vsak psihoterapevt usposobljen za psihoterapijo otrok in mladostnikov.

Vse bolj se uveljavljajo tudi razli?ne oblike pomo?i na podro?ja duševnega zdravja, ki temeljijo na sodobnih tehnoloških informacijskih zmožnostih, denimo terapija po skypu in storitve na spletu (forumi, nasveti). V nekaterih državah (Nova Zelandija, nekateri deli Velike Britanije) za zdravljenje depresije in tesnobe obstajajo z dokazi podprti in državno odobreni programi s posebnimi videoigricami.

Avtorica: Nevenka Žolnir

Izvirna novica: Delo (Panorama), 22.6.2013

?lanek je last medija Delo.si  in avtorice