MO? ARGUMENTA ALI ARGUMENT MO?I

  Starševska avtoriteta

Ja, kje so tisti dobri stari ?asi, ko je zadostovalo, da je mama (ali o?e) na otroški ZAKAJ MORA TAKO BITI? odgovorila: ZATO, KER SEM JAZ TAKO REKLA! In je obveljala mamina ali o?etova.

Za starše so bili to menda zlati ?asi, vsaka nova generacija otrok pa je "nesramna, nevzgojena,  ne spoštuje starejših…". O tem tožijo že od stare Gr?ije naprej.  Najve?krat je slišati,  da starši nimajo ve? nikakršne avtoritete – o tem se pritožujejo tako starši kot u?itelji, pa tudi od vseh mogo?ih družbenih inštitucij je slišati take tožbe..

Kdo, za vraga, pa je vzgojil take mulce? Dragi moji, mi smo jih, starši.  Torej z vsem kritiziranjem otrok najbolj kritiziramo sebe.

Ponavadi se za?ne povsem nedolžno.

Z vprašanjem: "Kdaj moram biti doma (z igriš?a, zabave…)?"  Glede na starost otroka ali mladostnika in dnevni ?as je razpon odgovora od: do kosila, do teme ali pa recimo dol polno?i.  Mlada oseba se bo nemudoma uprla: "Zakaj tako zgodaj? Jaz bi raje do polno?i (?e je postavljena ura na primer deset)! Vsi bodo tam do takrat," še doda.  

V tem trenutku se starši znajdemo na razpotju.  Krajša pot je: "Ker sem jaz tako rekel/rekla! ?e ti to ne zadostuje, potem sploh ne greš ven."  Pogajanje se je kon?alo preden se je sploh za?elo.  Mulci se na to odzovejo le na dva na?ina.  Prvi je ta, da nas grdo pogledajo in so doma ob deseti uri, drugi pa ta, da pridejo domov prepozno. Vedo sicer, da bodo kaznovani, vedo pa tudi, da bo kazen, kakršnakoli je že, minila, torej so navzlic vsemu z uporom dosegli svoje.

Daljša pot je, da starši skušamo navidez argumentirati svojo omejitev.  Ponavadi gredo taki argumenti v tri skupine. Prva je naštevanje splošnih "dejstev" (Premlad/a si še, da bi se tako dolgo potepal/ okrog.). Druga je sklicevanje na "pravila",  ki pa ponavadi temeljijo na omejitvah, ki so jih starši že prej postavili (Nikdar ti ne dovolimo dalj.). Tretja pa ima korenine v ?ustvenem izsiljevanj (Skrbelo bi me, strah me bo.). Tako pregovarjanje se ponavadi spet kon?a na dva na?ina, v obeh primerih pa starši "izgubimo živce". Prvi je ta, da smo na koncu tako jezni, ker nas mularija ne posluša in upošteva naši argumentov, da jih kaznujemo, ker so "nesramni" ali nas no?ejo poslušati.  Spomnim se enega takih argumentov, ki sem ga slišala od svojega o?eta: "Domov pridi ob desetih, ker so v disku po deseti uri samo še "pokvarjeni" otroci!" Malo se pomislila in vprašala: "Kaj misliš, da jih pred deseto uro ni?" Tisti ve?er sem kazensko ostala doma, ker sem bila "nesramna"…  Drugi izhod pa je ta, da se mulci, ki imajo zagotovo ve? energije od nas,  toliko ?asa pregovarjajo z nami, da jim zaradi ljubega miru popustimo (spet brez tehtnega razloga)  in obupano re?emo: "Nikar ne misli, da bo tako veljalo v bodo?e!" Napaka, s tem smo otroka nau?ili, da nas z vztrajnostjo lahko premakne, ?eprav za to nima tehtnega argumenta.

Tretja pot pa je soo?anje realnih razlogov obeh strani.  Ampak za tak pogovor morajo starši najprej vprašati: "Iz katerih razlogov pa TOKRAT želiš ostati dalj?" In seveda poslušati otrokovo razlago, pretehtati argumente, jih soo?iti s svojimi in se šele nato odlo?iti, ali so dovolj tehtni.  Predvsem pa, ali so tudi naši, starševski argumenti dovolj tehtni v tej konkretni situaciji.  Kdaj smo nazadnje premislili, kateri naši, starševski ,argumenti so sploh tehtni?

S tem nikakor ne nameravam re?i, da otrokom ni potrebno postavljati omejitev. Nasprotno, omejitve so še kako potrebne in koristne. Le da morajo biti razumne in po potrebi tudi plasti?ne, torej jih smiselno uporabljamo glede na realne okoliš?ine.

Ko odrastemo …

Poglejmo, kako enake situacije izgledajo takrat, ko smo odrasli. Imamo nujno zadevo, ki jo lahko opravimo le med delovnim ?asom. Pridemo k šefu in ga zaprosimo za dovoljenje za izhod.  Najmanj, kar bo šef od nas zahteval, je pojasnilo, zakaj moramo ven in se na osnovi tega odlo?il, ali na bo dal dovoljenje.  Lahko pa se nam zgodi, da bo enostavno rekel: "Ne dovolim vam!"  Brez pogajanja.  Bolj verjetno bo uporabil "splošne" argumente: "?e dovolim tokrat vam, bom moral drugi? vsem." Ali kaj podobnega. Lahko pa bo rekel: "?e imate na voljo še kaj prostih ur, jih uporabite po svoji presoji."  V prvem primeru boste užaljeno obsedeli na svojem delovnem mestu. V drugem primeru boste morda brezplodno skušali dokazati, da enkraten izhod ne pomeni razpada delovnega sistema. V zadnjem primeru pa boste imeli možnost, da sami vplivate na okoliš?ine.

In tukaj je bistvo. 

Starši imamo mo?. Tako, kot jo imajo šefi na delovnem mestu.  Mo? jim daje sama pozicija. Lahko dovolijo ali prepovedo.  Ali to pomeni, da imajo tudi avtoriteto?  Ne.  So v avtoritarni poziciji, kar pomeni, da imajo možnost uporabiti mo?, ki jo nosi položaj: "Ne dovolim!" in jih bodo morali tisti, ki so jim podrejeni (zaposleni ali otroci), brezpogojno poslušati.  Avtoriteto dobilo šele,  ?e navzlic mo?i, ki jim jo daje položaj, uporabijo tehtne, realne argumente, ko postavijo trditev, zahtevo ali prepoved.  In znajo sprejeti tudi tehtne nasprotne argumente.  Verjemite ali ne, najve? avtoritete prinese ?loveku stavek: "V tem primeru imate vi prav."

Zakaj torej veliko ljudi raje uporablja argument mo?i namesto mo?i argumenta? Ker je to na videz krajša pot. Ker daje lažen ob?utek "avtoritete".  Dokler se ne sre?ajo z nekom, ki mu položaj daje ve?jo mo?. Tukaj pa je konec njihove mo?i, saj se niso nau?ili argumentirati svojih razlogov, braniti svoje "pozicije". Do zdaj jim tega ni bilo treba, saj so imeli opravka s šibkejšimi.

In kako se taki ljudje vedejo, ko naletijo na nekoga, ki operira z argumenti?  Najprej skušajo prepre?iti, da bi do pogovora sploh prišlo: "O tem sploh nima smisla razpravljati!" ?e jim to ne uspel, za?nejo ponavljati svojo trditev: "Veseeno je tako, kot pravim jaz!", protiargumente pa preprosto preslišijo, kot da niso bili sploh izre?eni ali zapisani. Vedejo se tako kot tisti, ki si zatisnejo ušesa in o?i.  Po?akajo, da mine, ali pa prekinejo argumente s stavkom: "To me ne zanima!" In ponovijo svojo prvotno trditev. ?e še to ne zaleže, ponavadi proglasijo sogovornika za neumnega, ker se s tem sploh ubada.

Spet se vrnimo v otroštvo.

Najprej otroci slišijo: "Ne dovolim!" Nato sledi: "Zakaj spet trmariš, ko veš, da ti ne dovolim?" (prepre?evanje) Nadaljuje se z: "Pa kaj potem, ?e drugim lahko? Boš tudi ti sko?il/a v vodo, ?e bodo drugi?" (ponavljanje istega) Kon?a se z naukom: "Mularija misli, da ima vedno prav. Ko bodo odrasli, mi bodo hvaležni za to!" (izni?enje sogovornika).  Kaže, da so se avtoritarni odrasli že pri svojih starših nau?ili vrstnega reda ignoriranja argumentov…

Vsi si želimo, da bi nas sogovornik slišal in upošteval, kakor si tudi želimo, da bi znali braniti svoja stališ?a in zahteve.  Ne želimo si znajti v situaciji, ko nas ne upoštevajo. Bole?e in mu?no je. Prav tako sem prepri?ana, da tega ne želimo našim otrokom. Vendar pa bodo enako nemo?ni pred tistimi, ki nastopajo s pozicije mo?i, kakor smo sami, ?e jim skozi otroštvo ne bomo omogo?ili, da se nau?ijo, kako se pogajati za svoje pravice.  Da se sploh lahko za?nejo pogajati in da se morajo potruditi, da poiš?ejo prave razloge.

Že, že, bodo rekli starši. Kaj pa dolžnosti otrok? Kaj mi nimamo pravice, da od otrok tudi kaj zahtevamo? Seveda imamo. Skozi odgovorno uveljavljanje pravic jih bomo nau?ili tudi njihovih obveznosti. Nau?ili jih bomo mo?i dogovora. Recimo: "Dovolim ti biti dve uri ve? s prijatelji, vendar moraš pred tem narediti vse naloge."  ?e se otrok svojega dela dogovora ne bo držal (svojih obveznosti!), mirno lahko re?emo: "Zdaj pa ne greš ven." Otrok bo imel morda dolg nos, vendar bo natan?no vedel, zakaj mu ne dovolimo.  In se bo bolj malo pregovarjal, morda bo poskusil, ampak zagotovo z manj mo?i, kot brez tega. Na starših pa je, da v tem primeru vztrajamo in tako pokažemo na vzro?no – posledi?no povezavo med dolžnostjo in pravico.

Še en argument je slišati: "Kaj pa spoštovanje do staršev? Moram res prav vse pojasnjevati do onemoglosti?" Spoštovanje, dragi moji, nam ne pripada samo po sebi, ker imamo dolo?eno pozicijo (starši ali šef). Spoštovanje si ustvarimo s svojim ravnanjem. Pa tudi s tem, da spoštujemo otroka in njegove tehtne argumente. Tako ga bomo z lastnim vzgledom nau?ili, da si tudi takrat, ko nisi v poziciji mo?i (kar otrok ni), vreden spoštovanja.  In nas bo spoštoval tudi takrat, ko bo odrasel in nad njim ne bomo ve? mogli uveljavljati svoje volje, pa? pa nas bo poslušal zato, ker bomo znali morda povedati pametne argumente.

?e ne bomo ravnali tako, bomo vzgojili ali otroke brez lastne hrbtenice ali samovoljne upornike. Prvi bodo pritrdili vsemu, kar bo izrekla oseba, ki bo imela realno ali navidezno "pozicijo avtoritete" in sploh ne bodo razmišljali, ali ima je povedala kakšen argument za svoje resnice.  Ker bodo nau?eni, da argumenti in dejstva ne štejejo ni?, ?e jih nekdo ni pripravljen poslušati. Sami pa bodo tam, kjer se bodo "?utili mo?ne", brez argumentov uveljavljali svojo premo?. Kimali bodo u?iteljem, šefom, partnerjem in uveljavljali svojo mo? nad svojimi otroci (morda celo nad svojimi ostarelimi starši…). Drugi pa bodo skušali uveljavljati svojo voljo za vsako ceno, ne glede na posledice zanje ali za druge in ne bodo prevzemali nikakršne odgovornosti za svoje postopke. Upirali se bodo vsemu, tudi tistemu, kar bi bilo njim koristno, samo zato, ker je to izrekla "avtoriteta". Oboji pa bodo zaradi svoje togosti povsem brez mo?i tam, kjer se bo potrebno z argumenti boriti za karkoli, tudi zase.  Prav tako pa bodo brez mo?i pred vsemi, ki ravnajo enako kot oni.

In vse skupaj se kon?a z nezadovoljstvom nad življenjem obrekovanjem  ter "šimfanjem" ?ez šefe in državo, zakaj ne ?ez ves svet, pa tudi ?ez nemogo?o mularijo.

Andreja Pšeni?ny, univ. dipl. psih.,
Inštitut za razvoj ?loveških virov

Izvirni ?lanek objavljen v reviji VIVA –>>