Moj boj z depresijo

OSEBNA IZKUŠNJA Moj boj z depresijo se je za?el proti koncu najstniških let, ko niti sam nisem vedel, kaj se z mano dogaja. Precej temno in otožno zaznavanje sveta sem pripisoval pubertetniškim muham ter takim in druga?nim nihanjem hormonov, ki so bili v tistem ?asu na višku. Pravzaprav se je vse dogajalo po?asi in postopno, le da sem bil jaz tako neveden in nesposoben si priznati temno dogajanje v moji  duši, ki me je dan za dnem bolj mu?ilo in me onesposobilo za normalno delovanje v  družbi, šoli in vseh socialnih stikih. Pojavil se je strah.Tisti pravi strah, ki bi ga lahko kar zapisal z veliko za?etnico. Strah, Strah, Strah. Ne vem, pred kom in ?im, vem pa, da je bil pogosto gost in ni hotel stran.

Poskušal sem nekako normalno hoditi v srednjo šolo, se delati, da je vse o.k. in pod nadzorom. Tistih pet dni pouka sem še lahko zdržal, za vikend pa se je bilo treba sprostiti od muk, ki nam jih je povzro?ala šola in u?itelji v njej. Vsi smo v tistih ?asih iskali smisel obstoja, jaz sem poleg tega iskal še sebe in se na svoj na?in spopadal še z eno more?o depresivno odisejado.
Da z mano nekaj ni v redu, sem posumil, ko sem prvi? doživel napad panike. Bil je tako grozen, da sem mislil, da me bo pobralo. Težko sem dihal, v prsih me je dušilo in imel sem v glavi naenkrat tiso? misli, ki so švigale s svetlobno hitrostjo in se niso hotele ustaviti. Za trenutek sem pomislil, da se mi bo »utrgalo«. Zdelo se mi je, da strahu in bojazni pred samim seboj ne bo nikoli konec. Ko se ?loveku zgodi kaj takega, pomisli na vse mogo?e. Kaj mi je? Kap? Konec tuzemeljskega življenja? Infarkt? Anafilakti?ni šok? Prestrašen sem odšel po pomo? v zdravstveni dom, kjer pa so mi dali le pomirjevala in me napotili domov, ?eš da bo minilo. Brez razlage, kaj je sprožilo napad, zakaj in kako? In potem sem imel še ve? vprašanj. Kaj ?e se ponovi, kaj ?e ne bom preživel, kaj ?e se mi res neko? »utrže« in pristanem na psihiatriji? Mnogo vprašanj, nikjer nobenega odgovora.
Minil je mesec, dva, trije. Srednja šola se je zaklju?evala, jaz pa sem postajal vse bolj apati?en, izogibal sem se prijateljem, nisem odgovarjal na sms-sporo?ila, brisal sem e-sporo?ila, ki so mi jih pošiljali zaskrbljeni prijatelji. Jaz pa sem jim apati?no odgovarjal: »Ne da se mi, brezveze, bolje se po?utim doma, …
« Nisem imel volje do ni?esar. Želel sem samo spati in biti sam. Postal sem asocialen in jezen na vse okoli sebe. Starši so me ?udno gledali, a upali, da me bo minilo. Nisem jim preve? razlagal o slabem po?utju, ker jih nisem želel obremenjevati. Dolgo ?asa sem mislil, da bo stvar prešla, a stanje se je slabšalo. Nazadnje je moj dan izgledal tako, da sem se zjutraj zbudil in si želel, da se sploh ne bi zbudil, bil sem ve?inoma v stanovanju, strah pa me je že pošteno držal v svojih krempljih. Nisem si upal niti v trgoino. Mislil sem, da me vsi gledajo, da vsi vidijo mojo bedo, ki se mi dogaja. Rajši sem ostajal doma na varnem.
Kasneje so se pojavile še bole?ine v razli?nih delih telesa. V najstniški zmedenosti sem bil prepri?an, da gre za telesno bolezen. Nisem vedel, kaj me sploh boli. Mišice, kosti, telo, ?elo, glava, … Vse je bilo ena sama zmeda, ki se je vlekla dve leti in se ni hotela kon?ati. Tudi ko naj bi se obdobje adolescence zaklju?ilo, sem jaz imel še vedno težave. Skupaj se je nekako prepletala še depresija.
Dve leti sem živel napol odklopljeno, ker me je bilo strah posledic, stigme in ?udnih pogledov, ki bi me spremljali, ?e bi vedeli za mojo psihi?no stisko. Hotel sem ostati normalen ?lovek, povpre?en najstnik v povpre?ni družbi. Sam rešiti težave in ne obremenjevati drugih. Trmasto sem vztrajal precej ?asa, prepri?an, da bodo težave minile.

»To naporno težko in grenko obdobje je šlo mimo. V tem boju sem za?util sebe, da se moram boriti, da mi ni vseeno zame. Za?util sem sebe in svoje bistvo, kije vredno, da gre naprej novim oljem naproti.«?

Tako in tako sem bil takrat najbolj pameten ?lovek na svetu. Kasneje sem doživel še nekaj napadov panike in jih odgnal s pomirjevali, ki sem jih dobil od zdravnice. Kljub temu pa sem ?util, da je stvar globlja, da moram rešiti osnovni problem, ki me je zasledoval kot temna senca.
In so se vlekli in postajali tisti dnevi vse težji. Zve?er sem hodil spat in si želel, da se zjutraj ne bi ve? zbudi, zjutraj pa sem se zbujal in prva misel, ki mi je šinila v glavo, je bila: »Zakaj? ?emu? « Vse je bilo kot siva oaza nesmisla v mojem vse bolj zamra?enem umu. Hotel sem samo spati, spati, minevati in preminiti. Hotel sem vzeti ?asu ?as, telesu dušo in uiti sebi. Pa ni šlo tako zlahka, da bi kar zaspal. Hudi?evo težko se je bilo prebijati iz dneva v dan s težkimi mislimi, se zbujati z mra?nim pogledom, gledati v rumeno sonce, ki sem ga vedno videl ?rnega in zakritega z oblaki in hoditi spat s solzami v o?eh. Nisem vedel, kakšno trpljenje povzro?a psihi?na bole?ina. Jokal bi, kri?al, molil, prosil, le ?e bi kaj pomagalo. Pa je bilo vse to kot zadušen krik, ki ga nih?e ni slišal. Ena sama GROZA se me je polotila. Po?asi sem spoznaval, se boril in si na koncu priznal,
da se sam ne morem rešiti iz tega pekla. Zbral sem pogum, se pripravil, kaj vse bom povedal in šel v dispanzer za mentalno zdravje. Ali po doma?e k psihiatru. Tedaj mi je bilo že vseeno, za stigmo in ?udne poglede, koga bom sre?al, prekleto vseeno mi je bilo za nerazumevanje ljudi. Hotel sem le, da me rešijo tega neznosnega psihi?nega bremena. In sem šel.
Lahko re?em, da je bil to dan D zame. In kako je izgledal obisk psihiatra? Kot obisk obiajnega zdravnika, da ne bo pomote. Najprej so sledile formalnosti, nato podrobnosti. Ter razlaga in obrazložitev moje diagnoze, ki se je glasila anksiozno-depresivne pani?ne motnje.
Namesto pomirjeval, ki sem jih dobil prvi?, ko me je grabil pani?ni napad, sem bil deležen enournega pogovora. Ne boste verjeli, kako je pomagalo, bolj kot tiste pisane tabletke, ki sem jih dobil. Hvala za tistih 60 minut, ki jih ne bom nikoli pozabil.V1ile so mi novo upanje in me opogumile, da se borim naprej.
Potreboval sem kar dosti ?asa za razmislek, za sprejetje diagnoze, za soo?enje sebe in bolezni. In prevzemanje odgovornosti za svoje nadaljnje življenje, ki ga moram nositi sam. In ta odgovornost je vklju?evala tudi priznanje, da potrebujem zdravila, antidepresive, ki naj bi mi vrnili temno razmišljanje ‘, pozitivne sfere. Da bom spet tak kot neko? da se bom zjutraj ponovno vesel zbujal in spet videl smisel v življenju. Odgovornost je bila izklju?no v mojih rokah. In ?eprav sem proti tabletam, tokrat res nisem videl druge možnosti, kot jih jemati, ker druga?e ne vem kako bi izplaval iz tega stanja. So mi razložili da gre za moten prenos med živ?nimi celi cami, da bodo tablete pomagale urediti sera tonin v možganih in da bo potem bolje. Ja2 sem jim verjel in zaupal ter po?asi videval vsak dan malce ve? sonca, ki je kukalo izza oblakov.
To naporno težko in grenko obdobje je šlo mimo. V tem boju sem za?util sebe, da SE moram boriti, da mi ni vseeno zame. Za?util sem sebe in svoje bistvo, ki je vredno, da grE naprej novim ciljem naproti. Spoznal sem dotedanje napa?no življenje, ker so vednc bili najprej vsi pred mano, šola, služba, prija telil, starši in nekje dale? na zadnjem mestu jaz. Bolezen me je opomnila in mi dala nauk Sedaj sem jaz na prvem mestu, šele nato pa je vse ostalo. Ker moram najprej poskrbet zase, da bom lahko kasneje poskrbel tudi Za druge.

Avtor: Nik

Izvirni ?lanek objavljen v  ABCZdravja februar 2011.
Besedilo last ABC Zdravja in avtorjev.