Moteni tokokrogi

Ker pri duševnih boleznih ni o?itnih možganskih poškodb, je dolgo veljalo, da te izvirajo samo iz psiholoških procesov. Nevro-znanost razkriva, da so njihov vzrok motene povezave v možganih. Zdravniki z ve?ine medicinskih podro?ij so si pred dolo?itvijo oblike zdravljenja od nekdaj prizadevali najti kaj oprijemljivega o vzroku bolezni in šele nato poskušali zdravljenje.

Pri duševnih boleznih se v preteklosti niso mogli na kaj opreti, saj fizi?en vzrok ni bil opazljiv. Zato so dolgo predpostavljali, da so vzroki za duševne bolezni samo »duševni«. Današnji moderni znanstveni pristopi, ki temeljijo na moderni biologiji, nevro-znanosti in na genomiki, so nadomestili skoraj stoletje psiholoških teorij in ponujajo nov uvid v zdravljenje duševnih bolezni. Zdaj vemo, da imajo številne bolezni, ki so nekdaj veljale za duševne, biološke vzroke. Najnovejše tehnologije slikanja za kartiranje delovanja v živih možganih pa omogo?ajo zaznavanje težav na ravni dejavnosti v možganskih obmo?jih in komunikaciji med njimi tudi, kadar izguba celic ni opazljiva. Pri avtizmu gre, na primer, za popa?ene povezave med nevroni, ki so pogosto pogojene z genskimi mutacijami; shizofrenija danes velja za razvojno možgansko nepravilnost in se kot taka tudi zdravi. Javnost in stroka pa le stežka sprejemata, da so vzroki za bolezni, kot so: depresija. obsesivno- kompulzivna motnja in posttravmatski stres, lahko tudi fiziološke motnje v možganih.

Nevrološke slikanje je odprlo ?rno skrinjico možganov,  tako da je duševne bolezni prvi? mogo?e prou?evati kot nepravilnosti v povezavah med oddaljenimi obmo?ji možganov ali v nekaterih primerih težave v usklajevanju možganskih obmo?ij, katerih dejavnost je obi?ajno sinhronizirana. Možganska obmo?ja. ki sodelujejo pri opravljanju obi?ajnih duševnih operacij,  lahko primerjamo z elektri?nimi tokokrogi. Zadnje raziskave tudi kažejo, da so prav napake v celotnih tokokrogih mogo?e vzrok za številne duševne bolezni.

Zastoj zaradi »spremenjenih nastavitev«?

Najboljši primer skokovitega napredka v razumevanju biologije duševnih bolezni je mogo?e depresija. Ta bolezen potencialno vodi do izgube službe, zlorabe snovi in samomora. Je tudi ena najbolj razširjenih bolezni razvitega sveta, kjer je vodilno vzrok zdravstvene nezmožnosti ljudi v starostni skupini od 15 do 44 let. Njeni simptomi so: ob?utki globokega obupa, iz katerega ni poti in posamezniku ne more pomagati nih?e, motnje spanja, zapeka in utrujenost, ki jo v?asih pomešamo z vznemirjenostjo. Depresija ovira imunski in hormonski sistem ter pove?uje tveganje sr?no-žilnih obolenj. Kljub številnim u?inkom na telo gre v bistvu za možgansko bolezen, natan?neje bolezen obmo?ja 25. Ime mu je leta 1909 podelil nemški nevrolog Korbinian Brodmann v svojem atlasu ?loveških možganov. Obmo?je leži globoko v sprednjem delu možganov. To obmo?je kar 90 let ni pritegovalo pozornosti znanstvenikov, v zadnjem desetletju pa se stanje mo?no spreminja. Klini?na psihologinja Helen Mayberg je, na primer pokazala, da je obmo?je pri depresiji pretirano dejavno in da njegova aktivnost po vsakršni obliki zdravljenja, od zdravil do psihoterapije, upade. Nevroznanstveniki so zdaj mnenja, da je vzrok za depresijo nepravilnost v tokokrogu na tem obmo?ju, kar vplivai na omrežje, v katerega sta vklju?ena hipotalamus in možgansko deblo, kar vpliva na spremembo teka, spanja in energije. Prav tako vpliva na amigdalo, kar povzro?a zaskrbljenost in slabo razpoloženje, enako na hipokampus, ki odlo?a glede obdelovanja spomina in pozornosti, ter dele sprednje možganske skorje, kjer se porajata uvid in samopodoba. Možgani so navsezadnje organ z obdelavo informacij, ki nepretrgoma integrira vhodne podatke in usklajuje odzive. Analogijo s tokokrogom lahko še razširimo in obmo?je 25 ozna?imo kot krmilno napravo velíkanskega omrežja, ki zaznava in uravnava ravni delovanja drugih možganskih središ? za strah, spomin in za samopodobo. Okvara obmo?ja 25 lahko povzro?a, da ta krmilnik ne usklajuje ve? dejavnosti omenjenih središ?, kar ovira obdelavo podatkov ter vodi k popa?enim ocenam notranjega in zunanjega sveta. ?e ta postavka drži, bi vnovi?na uravnava delovanja tega obmo?ja vplivala na vsako izmed središ? in tako ublažila znake depresije. Prav to je Maybergova z neposredno elektri?no stimulacijo v bližini obmo?ja 25 tudi dokazala. Poseg je pomagal tistim bolnikom, pri katerih so bila standardna zdravljenja depresije neuspešna. ?e obmo?je 25 lahko povzro?i, da se možgani kot ra?unalnik ujamejo v zankoinenormalne dejavnosti, mora  biti cilj zdravljenja mogo?e usmerjen k »vnovi?ni uveljavitvi izvornih nastavitev«

Neskon?no ponavljanje

Obsesivno-kompulzivna motnja je nekdaj veljala za prototipsko nevrozo, ki jo povzro?a duševni konflikt. Veljalo je, da je psihoanaliza zanjo idealno zdravljenje. Ljudi s to boleznijo mu?ijo vsiljive, ponavljajo?e se misli in imajo v?asih ob?utek, da ne zmorejo opravljati stereotipnih ponavljajo?ih se obredov. Nekateri ljudje imajo tudi ob?utek, da so umazani in se nenehno umivajo, tudi do poškodb kože. Druge mu?i ob?utek, da niso izpolnili ne?esa, kar naj bi,  in ve?krat preveríjo štedilnik, pipe ali vrata, preden gredo od doma. ?eprav se v glavnem zavedajo, da so njihove tovrstne misli ali dejanja nesmiselna, se ne morejo obvladati. Tovrstni bolniki svoje stanje pogosto opisujejo kot duševni tik, kakor da bi šlo za telesne gibe, ki jih ne bi mogli zavestno obvladovati. Sveži znanstveni izsledki tovrstne znake vzporejajo s pretiranim delovanjem nekaterih možganskih tokokrogov. Prekinjanje le-teh znake zmanjšuje. Zakaj se nepravilnosti v tokokrogih porodijo, je seveda vprašanje z ve?plastnim odgovorom. Korak do tega je lahko prej obstoje?a ob?utljivost (genska predispozicija. okolje, življenjske izkušnje). Spoznanje. da je biologija možganov samih v interakciji s tem, kar nam prinaša življenje, je v veliko pomo? pri razumevanju posledic travme.

Strah, ki ne izzveni

S posttravmatskim stresom se najpogosteje spopadajo vojni veterani. Bolezen vklju?uje neprijetne vsiljujo?e se misli, spominske prebliske o travmati?nih dogodkih, no?ne more. prenapetost in motnje spanja. Motnja je ?edalje bolj prisotna pri žrtvah ne-vojnega nasilja, med katerega prištevamo posilstvo, terorizem in celo avtomobilske nesre?e. Bolezen na videz ni povezana z nenormalno možgansko dejavnostjo tokokrogov. Celo njeno ime opisuje kot vzrok zunanji dogodek. Znaki, kot so motnje spanja in prenapetost, se pri?akovano pojavijo neposredno po dogodku in s?asoma izzvenijo. Pri 20 odstotkih pa se razvijejo šele mesece pozneje in ne pojenjajo. Študije so pokazale. da je za izkoreninjenje strahu, ki je osnova za to bolezen, pomembno majceno obmo?je v sprednjem delu možganske skorje. Ob tej zdravstveni težavi se dejavnost v njem zelo pove?a. Izpopolnjeno slikanje možganov omogo?a prepoznavanje tudi drugih obmo?ij, ki sodelujejo v tem procesu, odstira pa tudi nove poti zdravljenja.

Temeljni preskok

?eprav so korelacije med spremembo dejavnosti v možganih in njenimi posledicami mamljive, so za temeljitejšo raziskavo duševnih bolezni potrebne nadaljnje raziskave, ki jih bodo podkrepili podatki o genih. Zmožnost prepoznavanja nepravilnosti v možganskih tokokrogih bo mogo?e znatno vplivala na diagnosticiranje in zdravljenje bolezni. Trenutno duševne bolezni klasificiramo po njihovih znakih, ki se pri številnih stanjih prekrivajo in niso povezani z biološkimi dokazi. Nova klasifikacija na temelju delovanja možganov bo lahko prinesla sistem diagnosticiranja z biomarkerji – biološkimi znaki, kot so vzorci možganske dejavnosti ali spremembe struktur, zna?ilne za posamezna stanja (z enako vlogo kot krvne preiskave in slikanje v preostali medicini).

Posegi bodo odvisni od narave bolezni. Študije delovanja tokokrogov so pokazale ne, le da so dolo?ene vrste zdravljenja, kot je kognitivno-vedenjska teorija, uspešne, ampak tudi, kako bi lahko spreminjali možgansko dejavnost in ta spoznanja uporabili za izboljšanje obstoje?ih tehnik zdravljenja. U?inkovitih je veliko antidepresivov in antipsihotikov, a ne bistveno ve? kakor pred 40 leti. Boljše razumevanje fizioloških motenj v možganih, ki pogojujejo depresijo. bo verjetno pripeljalo k bolj ciljnemu in uspešnemu zdravljenju. Mogo?e bo razumevanje duševnih bolezni kot motenj možganskih tokokrogov še najprej ?edalje uspešnejše v spremembi splošnega mnenja o tovrstnih boleznih. Skozi zgodovino so bili duševno bolni zaznamovani kot obsedeni, nevarni in slabi?i ali pa so bili žrtev staršev Znanost tega ne podpira. Znanstveni pristop k duševnim boleznim bo tistim, ki se z njimi borijo, omogo?il ve?jo sprejetost in oskrbo, ki si jo zaslužijo.

Z znanstvenega glediš?a je v medicini težko najti precedens za to, kar se za?enja v psihiatriji. Razumski temelj tega podro?ja prehaja iz ene discipline, temelje?e na subjektivnih »duševnih« pojavih, na drugo, v nevroznanost. Današnje na znanosti temelje?e razumevanje duševnih bolezni, ki se šele uveljavlja, bo zelo verjetno pomenilo revolucijo v prepre?evanju in zdravljenju ter prineslo pravo in trajno rešitev milijonom ljudem po vsem svetu.

Po Scientific American priredila
Andreja Blaži? Klemenc

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi MOJE ZDRAVJE ?asnika DNEVNIK 17.avgust 2010.
Besedilo in slike last DNEVNIKA in avtorjev.