Nace Junkar o svojem boju z depresijo

V zadnjem ?asu se spet veliko govori o depresiji. Kar nekaj znanih obrazov je javno spregovorilo o svojih težavah s to duševno motnjo. Depresija je bolezen z mnogimi obrazi, prizadene pa lahko kogarkoli in kadarkoli. Tudi priljubljeni operni pevec Nace Junkar, ki je konec osemdesetih let v duetu s Heleno Blagne osvojil ob?instvo na Melodijah morja in sonca s popevko Vrniva se na najino obalo, leto kasneje pa je v Portorožu navdušil še z eno zimzeleno – Slovenski mornar, ve, kako je, ?e te zagrne žalost. In kako hudo je, ?e ne vidiš ve? izhoda iz svoje stiske in smisla življenja ….

Desetletja napornega življenja na glasbenih odrih – letos te?e že 38. leto, kar si je za?el služiti kruh kot pevec -, vaje, nastopi, stres … “Ko tako brskaš po sebi in iš?eš vzroke za depresijo … Tudi to je zagotovo terjalo svoj davek,” razmišlja Nace Junkar. “V svoji operni karieri nisem nikoli pel glavnih vlog, a nabralo se je kakih 500 solisti?nih in 2000 zborovskih nastopov. Kar 19-krat sem vsko?il, kar pomeni, da sem se na vrat na nos nau?il vlogo in tako rešil predstavo … Veste, kakšen stres je to! Takrat se tega niti ne zavedaš, a spominjam se, kako hude glavobole sem imel kakšen teden po predstavi. Ni kaj, vse pride za tabo … In ?e k opernim nastopom prištejem še vse nastope v svetu zabavne glasbe … Huuh, prejšnjo soboto sem imel na Škofijah že svoj 3307. nastop,” pove ponosno.

In brž nadaljuje. “Zlasti solisti?ni nastopi so lahko zelo stresni. Saj ne, da bi imel tremo. To ne! Skrbi me edino to, kakšno bo ozvo?enje in kako me bo ob?instvo sprejelo. ?e je ozvo?enje slabo, te lahko povsem dotol?e. ?e je pa preve? dobro, ljudje ponavadi re?ejo, da si pel na playback. No, saj v?asih smo tudi malo goljufali, priznam,” se zasmeje. 

Ko te objame žalost

Nace Junkar svojim gostom rad postreže s pravim italijanskim espressom Foto: PETRA VIDRIH

Sediva v kuhinji njegove hišice na obrobju Ljubljane in srebava kavo, s katero tako rad postreže svojim gostom. “Pravijo, da imajo vzroki za depresijo svoj vrstni red: smrt v družini, lo?itev, stres …Prav to se je tudi meni zgodilo,” za?ne svojo pripoved.

V za?etku leta 2002 je kon?al dolgoletno ljubezensko zvezo; lo?itev ga je zelo prizadela. Njegovo strto srce je aprila doživelo nov udarec, ko je izvedel, da je o?e hudo bolan in da mu ni pomo?i. Ko je o?e junija umrl, je Junkar obležal. “Psihi?na odpornost mi je tako padla, da sploh nisem vedel, kaj mi je. Samo ležal sem, oblival me je znoj, pa še sapnik se mi je vnel, tako da sploh nisem mogel peti. Po?util sem se grozno. Tako duševno kot telesno. Po cele dneve sem samo spal, zapiral sem se v stanovanje, niti zaves nisem želel odgrniti. Želel sem biti sam. Na telefonske klice sploh nisem odgovarjal,” se za?etkov svoje bolezni spominja Junkar.

“Veste, ko zboliš za psiho, eni verjamejo, eni pa ne. Predvsem pa ni skoraj nikjer nikogar, ki bi ti stal ob strani! Med zdravljenjem, na enem od skupinskih sre?anj, se je neka gospa ?udila, pa kako se lahko tako znanemu pevcu, kot ste vi, ki pozna toliko ljudi, lahko sploh zgodi, da zapade v depresijo … Pa ji je psihiater, ki je vodil terapijo, dejal: 'Pa kolikim se to zgodi!'”

Ker se tisto poletje nikakor ni mogel spraviti k sebi, zaradi vnetega sapnika pa tudi peti ni mogel, je ubogal nasvet svoje foniatrinje (specialistke za glasilke) in si privoš?il krajši oddih na morju. “Ko sem se sprehajal po Portorožu, mi je mrzel znoj tekel po hrbtu. ?eprav sem bil tam, kjer sem najraje – ob morju, sem se po?util zelo slabo. Bil sem povsem obupan. Na sre?o imam prijateljico, ki je psihiatrinja, in ko sem ji potožil o svojem slabem po?utju, je takoj prepoznala znake depresije. Svetovala mi je jemanje antidepresivov. Že ?ez dober mesec in pol sem bil isti kot prej. Krasno sem se po?util. Konec oktobra sem dobil nove tablete, ki sem jih jemal le enkrat na dan. Te so še izboljšale moje po?utje. Decembra sem imel 12 koncertov in se po?util spet v stari formi. A kljub temu, da mi je prijateljica zdravnica rekla, da moram antidepresive jemati vsaj pol leta, sem – glede na to, da nisem imel ve? težav – samovoljno prenehal z zdravljenjem. In marca 2003 sem pristal v bolnišnici …”

Nace Junkar (53) je ?ar odrskih desk okusil že kot osnovnošolec, ko je v šolskem gledališkem krožku igral in pel naslovno vlogo v Vandotovem Kekcu. Kot dijak ljubljanske Poljanske gimnazije je obiskoval ure solopetja pri primadoni Kseniji Vidali-Žebre in njen varovanec ostal tudi ves ?as študija na ljubljanski Pedagoški akademiji, kjer je študiral slovenski jezik in knjižni?arstvo. V ljubljanski Operi je za?el peti v zboru, kaj kmalu pa so mu zaupali tudi solisti?ne vloge; za seboj jih ima že ve? kot 40. Ko je ugotovil, da ga ob?instvo tudi kot pevca zabavne glasbe lepo sprejema, se je odlo?il nadaljevati tudi tovrstno glasbeno pot. Sodelovanje z Otom Pestnerjem je obrodilo bogate sadove. Ljubitelji slovenske zabavne glasbe se ga še vedno spomnijo po priljubljenem duetu s Heleno Blagne Vrniva se na najino obalo, s katerim sta osvojila ob?instvo na MMS. Nace Junkar se zadnja leta posve?a tudi pedagoškemu delu. Kot u?itelj solo petja je pomagal že mnogim mladim pevcem; med njegovimi u?enci so bili tudi Rebeka Dremelj, Jernej Dermota, Sebastian, Manca Špik, Casanova, 4play ….

Najvažnejši so pogovori

V kriznem centru za mentalno zdravje v Mostah, ki je del Psihiatri?ne klinike Ljubljana, je ostal nekaj tednov. “Bil sem povsem brez energije, brez mo?i. Roko, v kateri sem držal žlico, sem si moral podpirati z drugo roko, da sem lahko hrano sploh nesel k ustom. Ne znam vam opisati, kako hudo je bilo takrat,” se z žalostjo v srcu spominja Junkar.

Rešuje me edino to, da si mislim, da nekaj mora biti tudi po smrti,” iskreno priznava. Od 2003 do 2007 je bil šestkrat hospitaliziran, in sicer od treh do osmih tednov. Nazadnje kmalu po mamini smrti. “Pri blažjih oblikah depresije je dovolj, ?e ?lovek jemlje antidepresive nekaj mesecev, in bolezen mine. In se lahko nikoli ve? ne ponovi. Pri bolj zagrizeni obliki pa ne gre tako zlahka. Pri meni se pojavlja še anksioznost, po slovensko bi temu rekli tesnoba, ki tudi zahteva svoje zdravljenje. Moram re?i, da so mi zdravniki zelo pomagali. Veste, ne pomagajo samo zdravila. Najvažnejši so pogovori. Bodisi v skupini bodisi individualni. In najtežje je govoriti o sebi. Ljudje imajo napa?no predstavo, da ko bodo prišli k psihiatru, mu bodo povedali za svoje težave, on pa jim bo svetoval, kako naj jih rešijo. Kje pa! Sam moraš priti do rešitve!” opozarja Junkar.

Med prvimi, ki je spregovoril

Nace Junkar je bil med prvimi znanimi Slovenci, ki so javnosti priznali svoje težave. “Že tako ali tako so vsi vedeli, da se z mano nekaj dogaja, saj sem bil zelo napihnjen. Vsa ta zdravila imajo pa? tudi stranske u?inke, in eden od njih je napihnjenost. Poleg tega se ti pove?a apetit. No, jaz že sicer zelo rad jem, tako da sem hitro pridobival kilograme … Bil sem gost v neki televizijski oddaji, ko me je novinar šokiral z opazko o moji spremenjeni zunanji podobi … In takrat sem pa? povedal, da se borim z depresijo, da sem se zredil zaradi zdravil … ?eprav sem bil nad vprašanjem presene?en, sem temu novinarju danes v bistvu hvaležen. Tako kot so meni hvaležni mnogi, da sem spregovoril o svojih težavah in tako pripomogel k destigmatizaciji te duševne bolezni. Ki ne izbira, veste. Depresije je že toliko, da si niti misliti ne moremo. Pa kljub temu nekateri še danes ne želijo govoriti o njej. Kot da bi se je sramovali. In da ne boste mislili, da so me pri tem mojem razkritju vsi podprli … Veste, koliko prijateljev in znancev mi je potem reklo, pa kaj ti je bilo to treba? Pa kaj si šel govorit o tem?!”

Svojo izkušnjo z bojem zoper depresijo so javnosti kmalu za Junkarjem razkrili še mnogi drugi znani Slovenci: radijski voditelj in novinar na Valu 202 Andrej Karoli, mladinska pisateljica in gledališka igralka Desa Muck, pa pevka Natalija Verboten …

“Prav je, da se o tem govori. Da se ljudem pove, da je depresija bolezen in ne le znak šibke volje posameznika, in da se ta bolezen da pozdraviti. Vsem, ki imajo težave, pa polagam na srce, naj poiš?ejo pomo?, naj gredo pravo?asno k zdravniku! Tako kot za vsako drugo bolezen,” svetuje Junkar. 

Depresija se je v zadnjih desetletjih povzpela na vrh lestvice najpogostejših duševnih bolezni tako pri nas kot drugod po svetu. Vsaj enkrat v življenju prizadene približno petino prebivalstva, s tem pa tudi najbližje, ki skupaj z obolelimi pogosto z velikimi napori iš?ejo poti do boljšega po?utja. Bole?ine, ki jih doživljajo ljudje z depresijo, so skorajda nedojemljive za nekoga, ki te bolezni ni nikoli doživel. “?e si depresiven, za?ni razmišljati o ne?em drugem in ne sekiraj se!” je nasvet, ki ga tako pogosto slišimo od ljudi, ki depresije še nikoli niso izkusili na lastni koži. Toda depresija je bolezen, ki se ne da pregnati zgolj z zamahom roke ali dobronamernim nasvetom. In vendar se da preboleti. Pot iz nje je težka in polna preprek, vendar na koncu tunela vedno posije lu?. (iz knjige Depresija za telebane)

Specialist za hripave glasove

Nace Junkar je še vedno zelo ponosen na svojo prvo malo vinilno ploš?o Ti si moja melodija, ki je izšla leta 1983. Skladbo je napisal Oto Pestner, Junkar pa je zanjo dobil nagrado za najboljšo izvedbo na prvi Pop delavnici leta 1983. “Takrat je bil v modi t. i. afro look,” smeje pojasni Junkar. Foto: PETRA VIDRIH

Po daljši odsotnosti s koncertnih odrov se njegovo življenje po?asi vra?a v ustaljene tire. “Ves januar sem bil prost, in moram priznati, da sem bil skoraj ve? pri vas na Obali kot pa v Ljubljani, zdaj pa sem že spet v gne?i,” se nasmehne.

Na dnevnem redu so obveznosti v ljubljanski Operi, kjer je zaposlen, tu in tam zapoje na kakšnem koncertu – tovrstne nastope je zaradi depresije omejil na minimum -, dneve pa si zapolnjuje tudi kot u?itelj solopetja.

“Postal sem specialist za hripave glasove,” pove hudomušno. “In za visoke tone. Sem zelo strog, a nikoli nesramen. Na leto se pri meni oglasi okoli 60 pevcev, pretežno mladih, ki so že za?eli nastopati, njihove glasilke pa enostavno niso dovolj utrjene, da bi zmogle tolikšen napor. In jaz jim naredim to uslugo, da jih poslušam, ker vem, kako je enemu mlademu težko za?eti. Mene so kar trikrat zavrnili na Melodijah morja in sonca, in še sedaj sem prepri?an, da ?e ne bi takrat, leta 1985, prav Nikica Kalogjera, ki je bil ena najbolj znanih osebnosti hrvaške glasbe, in Elza Budau napisala skladbe, je sploh ne bi uvrstili v program. In leta 1989, ko sva s Heleno Blagne zmagala na MMS … Takrat sem se res po?util kot prava zvezda. Spominjam se, da sva se naslednjega dne sprehajala po Portorožu, in vsi so naju poznali … Ja, ?e si v tistih ?asih zmagal na tem festivalu, je bilo … Joj, še sedaj mi gredo kocine pokonci …” se zasmeje. Kako pa je danes? “Ah, mladi bi radi kar ?ez no? uspeli. Pa ne gre tako, veste! Je treba delat, vadit …” opozarja Junkar. Na leto vzame pod svoje okrilje najve? dva do tri mlade perspektivne pevce. “Želel bi pomagati še mnogim od njih, a žal ne morem, saj mi tako ?as kot po?utje tega ne dopuš?ata,” priznava.

Njegova bolezen je, kot sam pravi, na tri ?etrt že pozdravljena. “Še vedno enkrat mese?no obiskujem psihoterapevta. Ko prideš iz najhujšega, je pogovor zelo pomemben. Tudi zdravila še vedno jemljem. Trenutno se po?utim dobro. No, to deževno zimsko vreme mi ni najbolj pogodu, priznam; veliko raje bi se z vami pogovarjal kje ob morju, na soncu … Še vedno pa prihaja do kriz; zlasti ?e se ti nabere preve? stvari naenkrat … Zato pa je treba vsake toliko pobegniti na lepše,” se zasmeje. “Moje najboljše zdravilo sta plaža in pogled v daljavo, na širno morje … Veste, ljubim morje. In ?eprav sem rojen v Ljubljani, po rodu pa prihajam iz Dolenjske, se po duši ?utim Primorec. Pa saj vsi moji prijatelji vedo, da bi najraje živel kje ob morju. Ne nazadnje … pesem Slovenski mornar, pa piranska registracija na avtomobilu … Zares se ?utim Primorca,” se zasmeji.

PETRA VIDRIH

Izvirna novica: Primorske novice, 19.02.2011
?lanek je last medija Primorske novice