Najbolj potrebujejo ljube?o družino!

Spolna zloraba v otroštvu je grozljiva re? in za sabo puš?a hude posledice, predvsem v obliki posttravmatskega stresnega sindroma, pa tudi depresije in drugih motenj. Kako in koliko je poskrbljeno za žrtve spolne zlorabe pri nas?
Zadnja razkrita spolna zloraba, ko je petnajstletnica, kot je videti, rodila svojemu o?etu sina, nas je znova pretresla.

Po eni strani ne moremo verjeti, da se lahko starši tako grdo spozabijo nad svojim otrokom, še manj verjamemo, da ni nih?e opazil, kaj se dogaja, od vsega pa je najpomembnejše vprašanje: Kako pomagati zlorabljenim otrokom, ki morajo zapustiti dom?

Kako pomagati zlorabljenim otrokom?

Eno je, da pristojne službe takoj, ko izvedo za zlorabo, otroka vsaj za?asno umaknejo iz okolja, ki ga ogroža, in mu pozneje, ?e je treba, zagotovijo novo streho nad glavo. Nekaj ?isto drugega pa je vprašanje, ali pozneje kdo res ustrezno bdi nad otrokom vse do njegove polnoletnosti – in ali je torej mladoletnim žrtvam zlorab v družini po razkritju zlorabe pa vse do odraslosti res zagotovljena vsa strokovna pomo?, nujno potrebna za pot v novo življenje.

Nekatere mame mol?ijo.
V društvu Beli obro? z odraslimi žrtvami spolnih zlorab dela psihoterapevtka, mladoletne žrtve pa po razkritju zlorabe vedno napotijo k pedopsihiatru oziroma na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Po mnenju predsednice društva Vlaste Nussdorfer mladoletna žrtev po razkritju najbolj potrebuje ?loveka, ki ji verjame in ji bo stal ob strani vse do konca sodnega postopka, ki je obi?ajno dolgotrajen in zelo neprijeten. Še bolje je, ?e žrtvi ob strani stoji ve? ljudi, pri ?emer je zelo pomembna tudi vloga sorodnikov – kadar ti seveda otroku sploh verjamejo oziroma ne zatajijo. »Nekatere matere takoj posumijo o spolni zlorabi in so otrokom v mo?no oporo, druge ob odkritju stopijo na stran storilca, so pa tudi take, ki prikrivajo situacijo in zanjo celo ne želijo vedeti,« pojasnjuje Nussdorferjeva in dodaja, da je prav od tega, koliko podpore ima zlorabljen otrok v družini, v veliki meri odvisno, ali bo lahko po razkritju zlorabe še naprej živel doma.

Na vprašanje, na kakšni ravni je po njenem mnenju skrb za mladoletne žrtve spolnih zlorab v Sloveniji, Nussdorferjeva diplomatsko odgovori, da ni nikoli tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Strokovnjaki se, pravi, z žrtvami sicer ukvarjajo, a te bi potrebovale ve? osebne obravnave. Pogosto bi jih bilo treba preseliti iz kraja, kjer se je zloraba zgodila, in jim tako zagotoviti boljše razmere za življenje.

Najpogostejša možnost je rejništvo.
»Ko na centru izvedo, da je otrok ogrožen, so dolžni narediti vse, da bi ga zaš?itili,« pravi mag. Darja Kuzmani? Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. Za žrtve zlorab, ki ne morejo živeti pri sorodnikih, je dale? najbolj razširjena možnost rejništvo. A varuhinja ?lovekovih pravic dr. Zdenka ?ebašek-Travnik poudarja, da se pri tem postavlja vprašanje, ali imajo rejniki dovolj strokovnega znanja za delo z otroki, ki so bili spolno zlorabljeni: »Ni mi znano, da bi pri nas imeli specializirane rejniške družine, posebej usposobljene za otroke, ki so žrtve spolnih zlorab v družini.«

Sistem ne zazna pravih potreb žrtev. Varuhinja – v nasprotju z ve?ino drugih sogovornikov – meni, da skrb za mladoletne žrtve zlorab v družini pri nas vendarle ni dovolj dobro sistemsko urejena, saj je preve? odvisna od t. i. lokalnih okoliš?in. Ponekod recimo nimajo zaposlenih dovolj ustreznih strokovnjakov, drugje je vprašanje, ali ima žrtev dovolj podpore v družini ali v širšem okolju, kamor sodijo šola, sosedi, daljni sorodniki … »Vem, da je nekaj teh otrok nastanjenih tudi v zavodih, kjer se zelo trudijo, da bi jim pomagali, a je v njih zaposlenih premalo strokovnjakov.« Dodaja, da se po razkritju spolne zlorabe v družini pogosto zaplete že pri na videz tako preprostem vprašanju, kot je, kdo naj bi bil sploh »pristojen«, da poskrbi za otroka. »Poro?ila govorijo o tem, da 'strokovni delavci nudijo prvo socialno pomo? in nadaljnje potrebne oblike pomo?i'. Dejansko pa sistem ne zazna pravih potreb žrtev.« Pri tem po mnenju varuhinje vsem tistim, ki se ukvarjajo z zlorabljenimi otroki, še vedno manjka strokovno znanje o delu z žrtvami, pa tudi s storilci. Kot eno dobrih (za?asnih) rešitev omenja krizne centre, kjer je za otroke po njenih besedah dobro poskrbljeno, strokovnjaki pa se trudijo, da bi se otrok lahko vrnil v svojo (ali nadomestno) družino. Tudi ona meni, da je za otroka zelo pomembno predvsem to, da ima dom.

O otroku odlo?a mama!
?eprav se nam pogosto zdi, da vemo, kaj bi bilo najboljše za zlorabljenega otroka, odlo?anje o tem, kako poskrbeti zanj, še zdale? ni lahko, meni tudi Majda Erzar, generalna direktorica direktorata za družino pri Ministrstvu RS za delo, družino in socialne zadeve. Prepri?ana je, da je treba prav vsako od mladoletnih žrtev obravnavati individualno – in da ne obstaja nikakršna enotna formula, s katero bi bilo mogo?e predpisati, kako poskrbeti za otroke, ki so bili žrtve zlorabe v družini. Erzarjeva poudarja, da je treba najprej preu?iti možnost, ali lahko otroka zaš?iti kateri od staršev, in šele potem iskati druge možnosti. A ?e so otroci starejši, se niso nujno pripravljeni prilagajati razmeram v novi družini, zato gredo v?asih namesto k sorodnikom ali rejnikom v katerega od domov oziroma zavodov. Majda Erzar izpostavlja še en pomemben vidik – da je treba pred odlo?itvijo o tem, kaj bi bilo za otroka res najboljše, nujno prisluhniti predvsem sami žrtvi. »?e se, recimo, zgodi, da se mladoletni žrtvi spolne zlorabe rodi otrok, se ne moremo že vnaprej in kar namesto nje odlo?iti, da bomo novorojen?ka dali v rejništvo ali v posvojitev. Preu?iti je treba širše možnosti, predvsem pa ugotoviti, ali si mama tega otroka želi obdržati pri sebi ali ne. Pri tem se moramo paziti hitrih in klišejskih odlo?itev.« Kakšna bo usoda otroka, ki ga je rodila žrtev spolne zlorabe, je torej po besedah Majde Erzar v veliki meri odvisno od same matere in od tega, ali je dovolj zrela, da bi skrbela tudi zanj.« »Pri tem je na voljo ve? možnosti. ?e je mama še mladoletna in ne more živeti doma, je lahko za?asno nameš?ena v materinski dom ali – skupaj z otrokom – tudi v rejniško družino.«

Kako bo v takih primerih v resnici poskrbljeno za mladoletno mamo in njenega otroka, je torej na koncu lahko spet v veliki meri odvisno od razumevanja morebitnih rejnikov oziroma skrbnikov in njihove strokovne usposobljenosti. Kakšne dolgotrajne posledice zaradi zlorabe lahko trpi, pa je odvisno ne le od tega, kaj je zanjo po razkritju zlorabe naredila okolica, temve? tudi od tega, koliko je imela možnosti, da bi ob pomo?i strokovnjakov predelala dogodke iz preteklosti. Nadaljnja usoda mladoletnih žrtev spolnih zlorab, ki rodijo otroka, pa je ne nazadnje odvisna tudi od tega, ali so dovolj dobro pripravljene na to, da bodo skrbele zanj. Naj strokovnjaki torej še toliko govorijo, da je vse prav in lepo – za?arani krog na tako ob?utljivem podro?ju, kot sta hitro in u?inkovito ukrepanje ter dolgotrajna skrb za prihodnost mladoletnih žrtev spolnih zlorab, je (lahko) hitro sklenjen.

O ranljivosti žrtev

»Spolna zloraba je že sama po sebi travma za žrtev. Posledice zlorabe so zelo razli?ne, zato ne moremo govoriti o specifi?nem sindromu z natan?no dolo?enimi simptomi, vendar okrog dve tretjini spolno zlorabljenih otrok razvije klini?no pomembne simptome, pri petini zlorabljenih pa ti vztrajajo še v odrasli dobi,« pojasnjuje Natalija Baumgartner, specialistka klini?ne psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Simptomi so izrazitejši, kadar otroka zlorablja kateri od bližnjih, kadar zloraba traja dlje, kadar je prišlo tudi do spolnega odnosa ter takrat, ko je bila uporabljena sila,« pojasnjuje. Ranljivost žrtev je odvisna od razli?nih dejavnikov, tudi od starosti otroka, njegove sposobnosti spoprijemanja s problemi, razmer v družini ter od tega, kakšne pomo?i in razumevanja v družini ter družbi je deležen. »Otroku lahko spolna zloraba povzro?i kratkotrajne ali dolgotrajne posledice. Prve se kažejo v strahu, vedenjskih motnjah, seksualiziranem vedenju (ko recimo otrok v igro vnaša spolno obarvano vedenje), v slabi samopodobi. Posebej pri predšolskih otrocih so pogosti znaki postravmatskega stresnega sindroma. Dolgotrajne posledice se lahko pokažejo tudi šele takrat, ko je žrtev že odrasla, izražajo pa se v težavah s spolnostjo, anksioznosti, depresivnosti, samomorilnosti, pri mladostnikih pa tudi v samopoškodbenem vedenju ter zlorabi drog.« Med simptomi, ki se pri otrocih pojavljajo kot posledica spolnih zlorab, posebej izstopata prav seksualizirano vedenje ter podoživljanje travmatskih dogodkov.

Na to, kako bo žrtev premagala posledice zlorabe, po njenem mnenju v veliki meri vplivajo odzivi okolice. »Kadar mati ali drugi bližnji sorodniki š?itijo storilca in nastopijo proti otroku, so posledice še toliko hujše, saj otrok izgubi ob?utek osnovnega zaupanja v bližnje, to pa lahko vodi v probleme v odnosih ter do potenciranih ob?utkov žalosti in jeze. Strokovnjaki skušajo z ustrezno psihološko pomo?jo storjeno škodo vsaj kolikor je le mogo?e omiliti, saj spolne zlorabe puš?ajo posledice in jih ni mogo?e pozabiti.«

Zgodba nekega dekleta

Pred skoraj ?etrt stoletja se je zgodila podobna zgodba, ko je o?e zlorabljal petnajstletno h?er, ko pa je ta – nose?a – pobegnila od doma, se je lotil njene mlajše sestre. Ta ni mol?ala, povedala je šolski psihologinji in o?e je kon?al za zapahi. Starejša h?i je rodila deklico, to so dali v rejo na kmete, mamica pa se ni mogla pobrati in se je zapila. Malo rejenko so že zelo majhno silili delati na kmetiji, in ko je njena babica to ugotovila, jo je vzela k sebi. Zgodba se je kon?ala sorazmerno sre?no: zlorabljeno dekle se je ozdravilo alkoholizma in se poro?ilo z razumevajo?im partnerjem. Ta ji je tudi svetoval, naj h?er, ki je hkrati njena sestra, vzame k sebi.

Spolnih zlorab otrok je precej ve?, kot jih pride v javnost, mladoletnih nose?nosti pa je pri nas sorazmerno malo, ?e so, se ve?ina kon?a z abortusom. Po petnajstem letu mladoletnicam ni treba dobiti dovoljenja staršev za splav. (S. G.)

Tekst: ALMA M. SEDLAR

Izvirna novica: Jana, 25.2.2009
?lanek je last Jane in avtorice