Najstniški možgani niso nezreli, so le zdravo druga?ni

Najstniki podivjajo zaradi hormonskih neravnovesij, adolescenca je zgolj prehod v “normalno” odraslost in lahko zato zgolj “potrpimo”, da mu?no obdobje “nezrelosti” mine. Dr. Daniel J. Siegel dokazuje, da so takšna stališ?a znanstveno nevzdržna in škodljiva tako za mladostnike kot za vse, ki z njimi delajo.

Mladostništvo, ki traja približno od 12. do 24. leta, je, kot pravi ameriški nevropsihiater, pediater in terapevt Daniel J. Siegel, zapleteno, a vseeno ?udovito obdobje. Narava v tem ?asu poskrbi, da se možgani otroka preoblikujejo tako, da je pripravljen na odhod iz doma?ega gnezda in na ustvarjalno spreminjanje sveta. Pri tem lahko najstnika razumemo in mu pomagamo ali pa ga z vsemi sredstvi zatiramo, kot to po?nejo v mnogih družinah in mnogih šolah po vsem svetu. Slovenska ni izjema.

Najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti, premorejo velik ?ustveni naboj, zelo pomembni so jim tudi odnosi z vrstniki. Ve?ina šol po svetu ne upošteva nobene od teh zna?ilnosti, pravi dr. Siegel. Namesto da bi spodbujali željo najstnikov po povezovanju z vrstniki, jih silijo v tekmovanje. Družabno življenje jim poskušajo ?im bolj omejiti, ?ustva ignorirajo kot mote?a, prav tako željo po aktivnem raziskovanju sveta in po novem. Nasprotno. U?itelji pri?akujejo, da se bodo uspešno u?ili zaprti v vedno iste prostore, pri rutinskih in ponavljajo?ih se dejavnostih.

Jaka Gasar/dokumentacija Dnevnika

Klju?na vloga dopamina?

Tisti, ki trdijo, da so najstniki agresivni, leni, užitkarski ali da so žrtve hormonskih neravnovesij, ne razumejo, da so burne spremembe delovanja njihovih možganov povsem naravne in zdrave za prihodnost posameznika in skupnosti, trdi ameriški profesor. Dobro je, ?e te lastnosti ohranimo ?im dlje v odraslo dobo. Tako ostajamo vitalni.

»Adolescenca je klju?, s katerim narava mladostnikom omogo?i, da odidejo od doma. Zna?ilna je za vse kulture in vse sesalce. Ko antilopa doseže dolo?ena leta, v igri zdrvi v neposredno bližino leva in mo?no tvega; vse ne preživijo. A le tako se lahko pripravi na odraslo življenje in kot vrsta preživi. »Prav ni? druga?e ni pri ljudeh,« razlaga Siegel. Klju?na snov, ki povzro?a viharje v možganih adolescentov, je dopamin, snov ki »skrbi« za ugodje. Osnovna raven dopamina se v adolescenci zniža, najvišje ravni dopamina pa se dramati?no povišajo. Za ohranjanje oziroma pove?evanje ravni tega hormona najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti. To je dobro in slabo. Dobro je zato, ker jih pripravijo, da so odprti za spremembe in na strastno odkrivanje življenja, slabo zato, ker jih želja po dopaminskem zadovoljstvu sili v tvegano vedenje in v odvisnosti, ki temeljijo na potrebi po visoki ravni dopamina.

»V?asih je slišati, da se mladostniki ne zavedajo, kako nevarno je na primer voziti prehitro ali se opiti. Raziskave kažejo druga?e: ve?ina mladostnikov zna zelo dobro oceniti nevarnost. Še ve?. Pri tem so hiperracionalni: vedo, da obstaja velika verjetnost, da se vse sre?no izte?e. Tvegajo torej zavestno. Zakaj? Zato, ker morajo, ker jih v to sili naravna želja po ugodju. Odrasli lahko najve? storimo, ?e omogo?imo otrokom, da to željo uresni?ijo ?im manj tvegano, na primer s športnim udejstvovanjem,« pojasnjuje Siegel. Pomemben je tudi pristop, ki upošteva zna?ilnosti uma najstnikov. Raziskave so pokazale, da so odrasli povsem neu?inkoviti, ?e poskušajo najstnike od nezdravih navad odvrniti z ustrahovanjem. Veliko bolj zaleže, ?e jim predo?imo, kdo z mamili ali tobakom služi na njihov ra?un. Mladostniki namre? ne prenesejo manipuliranja s sabo.

Spremembe v razvoju možganov povzro?ijo tudi to, da se za?ne mladostnik v ve?ji meri vklju?evati v vrstniško skupnost, da v njem nastajajo mo?nejša ?ustva in da se odmika od ustaljenih poti. Tudi te zna?ilnosti najstnikove psihe so dobre in slabe obenem. To, da najstnikom vse ve? pomenijo bližina vrstnikov in njihovi pogledi, je dobro, ker tako oblikujejo odnose z drugimi, ki so dokazano najboljša podlaga za zadovoljno življenje v odraslosti. Slabo pa je, ?e se najstniki zaradi razli?nih razlogov preve? oddaljijo od staršev in drugih odraslih, ker se tako pove?a tvegano vedenje. Podobno je s ?ustvi. Življenje, nabito s ?ustvi, je lahko polno energije in vitalnosti, lahko pa ?ustva povzro?ajo impulzivnost ali ekstremno odzivnost, ki vodi v duševno zmedo namesto v duševno sre?o. Pri mladostnikih poteka viharjenje v možganih na oba na?ina.

Ko so mladostnikom pokazali fotografijo obraza z nevtralnim izrazom, so ga v veliki ve?ji meri kot odrasli prepoznali kot sovražnega, aktivirali so se jim »?ustveni« spodnji možgani. Pri odraslih informacije, ki pritekajo v »?ustveno« amigdalo, praviloma pregleda »razumni« zgornji korteks in nato amigdalo obvesti na miren in razumen na?in. Obstaja pa tudi hitrejša pot, ki obide korteks in informacije pošlje naravnost v amigdalo. Pri mladostnikih je ta pot tudi v umirjenih okoliš?inah pogostejša. To pomeni, da najstnikom »dvigne pokrov« tudi tedaj, ko za to ni pravega zunanjega vzroka. Dobro je, ?e to razumemo.

Daniel J. Siegel pravi, da raziskave dokazujejo, da zna ve?ina mladostnikov zelo dobro oceniti nevarnost. Bojan Velikonja

Kaj pomaga?

»Tako za mladostnike kot za odrasle velja, da se morajo nau?iti zaznati silovita ?ustva in se nato z njimi spoprijeti: tako, da se nanje osredoto?imo, jih opazujemo in poimenujemo. Poimenovanje po nekaterih raziskavah aktivira prefrontalni korteks in pomiri amigdalo. Predelovanje ?ustev vodi v integrirano delovanje leve »logi?ne« in desne »?ustvene« polovice ter spodnjih »bolj primitivnih« in zgornjih »bolj sofisticiranih« možganskih režnjev. Ko se lo?eni pretoki možganskih informacij povežejo, kažejo raziskave, prihaja do samozavedanja, refleksije, na?rtovanja, empatije, celo ve? moralnosti. Te procese olajša vsakodnevni »krožnik zdrave duševne hrane«. Siegel je nanj uvrstil sedem dejavnosti, ki znanstveno dokazano ohranjajo zdravo telo in mo?no psiho, obenem pa poskrbijo, da se možgani vse življenje spreminjajo tako, da so vse bolj integrirani. Vzeti si moramo ?as za: spanje, šport, zbranost, zase, za po?itek, igro in povezovanje z drugimi.

Dve knjigi tudi v slovenš?ini Daniel J. Siegel je medicino doštudiral na Harvardu, na prav tako sloviti UCLA se je specializiral iz pediatrije in psihiatrije, trenutno pou?uje klini?no psihiatrijo na UCLA School of Medicine. Napisal je vrsto knjig s podro?ja možganoslovja, med njimi številne uspešne priro?nike za starše in vzgojitelje, v katerih znanstvene izsledke o delovanju uma pojasnjuje na kar se da poljuden na?in. V Sloveniji sta izšli dve njegovi knjigi: Celostni razvoj otroških možganov in Vihar v glavi, mo? najstniških možganov.

Najstnikom “dvigne pokrov” tudi tedaj, ko za to ni pravega zunanjega vzroka. Dobro je, ?e to razumemo. Dr. Daniel J. Siegel

Avtor:  Ranka Ivelja 

Izvirna novica: Dnevnik , 2. oktober 2014

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorja