Narcisi in narcisizem

Na zunaj blestijo sijajnost, znotraj se spopadajo z lastno negotovostjo
Osebnostnih motenj, ki bi jih lahko opredelili kot narcisisti?ne, je vedno ve?, pripoveduje psihiatrinja in psihoterapevtka Biserka Ilin.

Te so še posebno zna?ilnost sodobne družbe, kulture, ki jo mo?no usmerja potrošniška miselnost. Primarni narcizem je nujna zgodnja faza otrokovega razvoja in zdrav narcizem je sestavni del zdrave osebnosti, patološki narcizem oziroma narcisizem pa lahko ?loveka privede k terapevtu, najve?krat zaradi nezadovoljstva s svojim življenjem ter vprašanja, na katero si ne zna sam odgovoriti: »Kdo sem jaz?«

Pred leti ste v Psiholoških obzorjih zapisali, da živimo v kulturi narcisizma in da je potrošniška družba po svoje narcisisti?ni vzorec. Ali to pomeni, da je oseb z narcisisti?no motnjo vedno ve??

?e gledamo od Freudovega ?asa do danes, je vedno manj nevroz in vedno ve? osebnostnih motenj iz kroga narcisizma ter kroga »borderline«, kakor strokovno re?emo mejnim osebnostnim strukturam. Govorim o kontinuiteti motenj, ki segajo od oseb z nevroti?nimi motnjami, ki so po osebnostni zrelosti najbližje idealu duševnega zdravja, te prehajajo v narcisisti?ne motnje, ki pa so lahko bliže nevroti?nim motnjam ali bliže »borderline« patologiji. Ves ta niz patoloških sprememb se razlikuje po kvaliteti in kvantiteti, izraženosti posameznih težav. ?e je narcisisti?na motnja manj globoka, potem je bližja nevrozi …

… in huda narcisisti?na motnja je že blizu mejne osebnostne strukture?

Nih?e se ne more ena?iti z idealom dušnega zdravja. Vsi doživljamo rahle ali bolj izrazite odklone – na razli?nih podro?jih funkcioniranja smo razli?no zreli. Terapevti nevroti?nost ozna?imo kot rahlo, zmerno ali hudo, enako narcisisti?no in »borderline« motnjo.

Te motnje so nekakšna stalnica, vendar nihajo, odvisno od trenutnih življenjskih obremenitev, kot so hud stres, morebitne bolezni, preobremenjenost …

Kako hitro lahko pri nekom prepoznate narcisisti?no motnjo, kako se kaže na prvi pogled?

Globlja ko je motnja, laže jo je prepoznati. Bistvena zna?ilnost narcisizma je dvoslojna osebnostna organiziranost. Tak ?lovek navzven izraža bleš?e?o podobo, »grandiozni self« (self je strokovni izraz – v stroki klini?ne psihiatrije njegovo slovenjenje v »jaz«, »sebstvo«, »sam« ni zaželeno, op. p.), ki jo poskuša uveljaviti v okolju. A to je le pro?elje, s katerim nas poskuša prepri?ati, zadaj pa ti?i »realni self«, resni?ni jaz. Ta pa je zelo ranljiv, krhek, ob?utljiv. Predvsem zelo hitro zaniha v doživljanju sebe in sveta, kadar ga doleti neuspeh, kritika ali ?e se okolica ne odziva po njegovih pri?akovanjih. Tak ?lovek nima stabilnega samovrednotenja, nima zdravega odnosa niti do sebe niti do svojega okolja. Nima ob?utka, da je dovolj dober, da je sprejet. Ni prepri?ana o svojih sposobnostih, velikokrat se po?uti negotovega, nesamozavestnega. Ker ne zna in ne zmore vzpostavljati zadovoljivih odnosov z drugimi, se po?uti osamljenega. Ob?utljiv je na zavrnitev, kritiko, razvrednotenje; hrepeni po potrditvi, ob?udovanju, priznanju in ob?utku sprejetosti.

Rekli ste že, da se te ?ustvene prikrajšanosti za?enjajo kopi?iti že v ranem otroštvu.

Ponavadi že zelo zgodaj, celo od prvih dni življenja. Seveda lahko nastanejo tudi pozneje. Najpomembnejše so travme v prvih letih življenja. Takrat si otrok po?asi ustvarja temeljno podobo sveta in podobo samega sebe. Narcisisti?no motena oseba je bila kot otrok iz nekega razloga prikrajšana za ob?utek, da je takšna, kot je, dovolj dobra, vredna ljubezni svojih staršev, da je sprejeta, slišana, upoštevana, spoštovana.

Najpomembnejši ?lovek v tem obdobju je mama, tega se zavedamo vsi.

Otrok sprva z mamo gradi najbolj intenzivno ?ustveno vez, o?e in drugi se v odnos vklju?ijo pozneje.

Mar ni še pred tem nagnjenost, ki jo nosimo zapisano v genih?

Te prikrajšanosti nastanejo iz ve? razlogov. Grobo jih delimo na dve skupini, in sicer na biološko pogojene in na posledice vplivov okolja, v katerem otrok odraš?a, vendar se ti ne dajo povsem lo?iti, so prepleteni in medsebojno odvisni. Najprej je treba upoštevati ranljivost in stopnjo odzivnosti, ki jo lahko prinesemo na svet s svojimi geni; razlikujemo se po temperamentu, ob?utljivosti, ?ustveni odzivnosti. Nekateri otroci veliko jokajo, drugi so dobrovolj?ki. Nekateri na svoje stiske opozarjajo na na?in, ki je za okolje mote?, drugi so bolj »trpežni« in ne zahtevajo toliko pozornosti. In kon?no, rodili smo se energetsko bolj ali manj »opremljeni«, s tem pa tudi bolj ali manj sposobni odpraviti posledice ?ustvenih travm, ki smo jih doživeli.

To pomeni, da lahko ob isti materi zrastejo otroci z razli?nimi motnjami?

Res je, lahko razvijejo razli?no stopnjo patologije, kot temu re?emo. Nanjo pa mati vpliva s stopnjo svoje sposobnosti prepoznavanja otrokovih signalov ter s svojim odzivanjem nanje. Medtem ko so nekatere mame zelo tenko?utne in prepoznajo odtenke joka, ki se razlikuje, ?e je otrok la?en ali prestrašen, ga nekaj boli ali pogreša bližino. So pa tudi mame, ki tega ne zmorejo razlo?iti, kajti te senzibilnosti preprosto niso prinesle s seboj na svet ali je v svojih družinah niso imele priložnosti razviti, ker je tudi same niso bile deležne. ?e mama ne prepozna pravega sporo?ila joka, bo otroka v želji, da bi ga potolažila, morda silila s hrano, on pa potrebuje le objem. To dojen?ek lahko doživi kot travmo. Pozneje se ti »nesporazumi« med njima nadgrajujejo v vedno bolj kompleksnih interakcijah.

Ko mama mogo?e zaradi obremenjenosti z lastnimi osebnostnimi težavami ali slabim partnerskim odnosom, zaradi telesne bolezni, morda zaradi težav s starši ne zmore usmeriti pozornosti na svojega otroka, potem ta ostane prikrajšan – za spodbude in ob?utek, da je upoštevan, sprejet in ljubljen, za tolažbo in pomiritev. Ostane sam s svojimi stiskami. ?e so te izkušnje stalnica v njegovem življenju, zanj predstavljajo temelj, na katerem gradi odnos do sebe in sveta. Otrok v varnem in ?ustveno spodbudnem okolju pridobi izkušnje, na katerih gradi osnovno zaupanje vase in v druge.

Naravno je, da se vsaka mati za svojega otroka trudi na svoj na?in. Otroci pa doživljajo ve?je in manjše travme tudi v normalnem, zdravem okolju.

V psihologiji govorimo o dovolj dobri mami, idealne matere oziroma staršev ni. Vsaka mama ima seveda svoje ?loveške napake, otroka kdaj pa kdaj tudi frustrira; ne more mu vedno prihraniti neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi. Ob dovolj dobri mami je teh travm bistveno manj, kot ?e otrok odraš?a v neugodnih razvojnih razmerah. V toplem in varnem okolju se travme nau?i sprejemati in jih obvladovati.

Od ?esa je odvisno, ali se bo motnja razvila?

Od tega, kako pogoste in intenzivne so te travme. Nekdo, ki v sebi ne nosi pretirane ob?utljivosti, tudi ne bo odnesel takšnih ran iz nezadovoljivega odnosa. ?ustveno ob?utljivejši in bolj odzivni so bolj ranljivi.

Strokovna literatura pripoveduje, da je zna?ilnost oseb z narcisisti?no motnjo ?ustvena hladnost. Da so v komunikaciji brez topline.

Kot sem rekla, se narcisisti?na motnja ob že opisanih okoliš?inah pogosto razvije pri otrocih, ki so »intelektualno in ?ustveno dobro opremljeni«. Namre?, kaj se zgodi, ?e gre za osebnostne težave mame ali obeh staršev? Ob mami ali osebi v njeni vlogi, ki se neustrezno odziva na otrokove potrebe, se vloga starša in otroka obrne. ?e se mama ne zmore s primerno ob?utljivostjo odzivati na otrokove potrebe, se interes otroka s svojih potreb preusmeri v zaznavanje in zadovoljevanje materinih potreb. In šele ko te njene potrebe zadovolji, dobi potrditev, da je zanjo dovolj dober in sprejet. Dejansko si poskuša zaslužiti njeno ljubezen. V takšnih primerih s?asoma izgubi stik s samim sabo, s svojimi ?ustvi, željami in potrebami. ?e je mama depresivna, ima slab zakon, je nezadovoljna, prikrajšana, podporo in tolažbo, namesto pri partnerju, prijateljih ali terapevtu, lahko poskuša poiskati pri svojem otroku. In namesto da bi otrok dobil, daje. Tako postane prikrajšan pri pogojih, ki so nujni za zdrav osebnostni razvoj.

Vrniva se k narcisisti?no moteni osebi z »grandioznim selfom«, izražanjem sebe na na?in, ki okolico sili k ob?udovanju.

Ta sijaj svoje osebnosti razvijejo »energetsko dobro opremljeni«; obi?ajno so to nadarjeni ljudje z izrazito ?ustveno odzivnostjo. S sijajem, ki ga vzpostavljajo okoli svoje osebnosti, poskušajo pridobiti ob?utek, po katerem hrepenijo: da jih okolica ceni, spoštuje in sprejema. Tako prikrijejo svoj ranljivi, pravi jaz, ki je med odraš?anjem ostal prikrajšan za te potrditve.

Svoj pravi jaz prikrijejo pred družbo, pa ga tudi pred sabo?

Tudi pred sabo. Ker nimajo pravega stika s svojimi ob?utki, ker so od njih odtujeni, v sebi tega ne prepoznajo. Velikokrat ob prihodu na psihoterapijo izre?ejo naslednji stavek: »Rad bi, da mi pomagate razkriti, kdo pravzaprav sem!« Ker je do zdaj funkcioniral kot podaljšek svojega starša, je izgubil stik s samim sabo. Saj mu niti ni bilo omogo?eno, da sploh izve, kdo je. Željam in potrebam, ko jih je zaznal pri sebi, se je moral hitro odre?i. Jih potla?iti. Sledil je le pri?akovanjem drugih. Re?ejo mi: »Vem, da tega no?em, ne vem pa, ?esa si želim!«

Domnevam, da narcisisti?no motena oseba iš?e sebi ustreznega partnerja; ?e uživa v svoji samovše?nosti, veli?astnosti, kar kaže navzven, potem verjetno mora tej podobi ustrezati tudi partner.

To je zelo kompleksno vprašanje, mogo?ih je ve? tipi?nih izbir partnerja.

In ?e imata dva, ki sta takšna, skupaj otroka …

… nista sposobna prepoznavati niti otrokovih potreb, ker nista v stiku s samim sabo. Ponavljata vzorec iz otroštva v obrnjenih vlogah in usodo svojega odraš?anja. Narcisisti?no motene osebe se z veliko energije praviloma povsem predajajo dejavnostim, v katerih so bile pohvaljene in uspešne. Vzemimo starše, ki izjemno cenijo uspeh na podro?ju intelektualne lastnine; zanje bo dovolj dober le otrok, ki bo dosegel najvišji akademski naziv. Kar je manj, šteje kot neuspeh. ?e je bil v družini nagrajevan šport, sploh ?e je bil o?e vrhunski športnik, bo ta otrok skušal dose?i o?etova pri?akovanja, pa ?etudi bo škodoval svojemu zdravju. In tako otroci po sporo?ilih, ki jih dobivajo iz okolice, oblikujejo odnos do sebe nasploh. Takšna sporo?ila pa jim ne zagotavljajo: Imam te rad/ rada, takšno/takšnega, kot si.

Ali današnji na?in življenja sploh dopuš?a, omogo?a tako brezpogojnost?

?e otrok odraš?a v veri, da je dober samo, ?e izpolni pri?akovanja staršev, vse investira v pri?akovano smer. Ob tem zanemarja vsa druga pomembna življenjska podro?ja in ostane oropan za osnovne ?loveške vrednote: altruizem, socialni ?ut, sposobnost grajenja medsebojnih odnosov, prijateljstev, empatije, so?utja, spoštovanja do drugih. Torej vsega, kar nas dela ?loveške. In takšnemu ?loveku ne uspe ustvariti zdravega stika s svojimi ?ustvi, zato tudi ni sposoben zares prepoznavati ?ustev drugih niti se nanje ustrezno odzvati.

Ker pa so ?ustveno prikrajšani in negotovi v prepoznavanju signalov iz okolja, do drugih ohranjajo ?ustveno distanco, kajti ?e bi jim kdo prišel preblizu, ?e bi pokukal za zaveso, bi jih lahko »razkril«, s tem pa spoznal, da niso zares »dovolj dobri«; bili bi zavrnjeni, tako kot so bili od svojih staršev. In ko jih ta oseba hvali in poveli?uje, jo malikujejo in idealizirajo. ?e jih doleti kritika, pa ?etudi konstruktivna, jih tako zamaje v njihovi samozavesti, da se malikovanje osebe, ki jih hvali, spremeni v bes; idealizacija se spremeni v popolno razvrednotenje. Zato je za narcisisti?no moteno osebo zna?ilno hitro in skrajno nihanje razpoloženja ter odnosa do sebe in drugih.

So potem narcisisti?no moteni slabi partnerji?

Raje bi rekla, da so na ?ustvenem podro?ju težavni prijatelji, partnerji, starši. Ne dopuš?ajo prave ?ustvene bližine, so ?ustveno zelo nezanesljivi in nestabilni. Zelo hitro gredo iz evfori?nega navdušenja v bes. So pa ve?inoma uspešni podjetniki, menedžerji, zdravniki, u?itelji, politiki in znanstveniki … Uspeh je zanje še posebno pomemben, pravzaprav je edina možnost, da se po?utijo vredne. Pogosto svojim potrebam podredijo doživljanje in interpretacijo realnosti. Živijo po na?elu »cilj upravi?uje sredstvo«. Moralne vrednote težje narcisisti?no motene osebe znajo biti sporne. A ne me razumeti narobe: v prej naštetih poklicih niso vsi narcisisti?no moteni, osebe s to motnjo najdemo v vseh poklicih!

Kaj pa narcisisti?no moteni, ki imajo po naravi manj energije?

Ti ne zgradijo »grandioznega selfa«, se ne znajo dobro »prodati«. So pa najbolj zaželeni delavci v sistemu neokapitalizma. Izpolnjujejo pri?akovanja za vsako ceno. Pripravljeni so biti na delovnem mestu petnajst ur na dan za pla?ilo osmih. To svojo »pridnost« pogosto pla?ujejo z ekstremno iz?rpanostjo, tesnobnostjo in depresijami.

Torej narcisisti?no motena oseba ni sposobna videti, da imamo ljudje svoje dobre in slabe plati?

Njihovo doživljanje sebe in drugih je razcepljeno. Ali idealizira ali popolnoma razvrednoti. Ko idealizira drugega ali sebe, vidi samo pozitivno, vse negativno pripiše nekomu drugemu. In ?e se po?uti zavrnjenega, se sam takoj po?uti nevrednega, nesposobnega, nezaželenega, nesprejetega. Osebo, ki ga je po njegovem doživljanju ranila, vidi kot slabo, pokvarjeno, ni?vredno.

V bližini takega ?loveka se torej ne da po?utiti sproš?eno, živeti z njo pomeni nenehno prilagajanje?

Narcisisti?no moteni je egocentri?en in pri?akuje, da drugi izpolnjujejo njegove potrebe. Tako kot je tudi on v otroštvu izpolnjeval potrebe staršev. Poleg tega drugih ni sposoben videti lo?eno od sebe, kot osebe, ki imajo pravico misliti, ?utiti, se odzivati druga?e kot on. Doživlja jih kot lasten podaljšek. In ?e se ta drugi no?e podrediti njegovim pri?akovanjem, ga skuša razvrednotiti, ga kaznuje z molkom, zani?evanjem, z njim ?ustveno manipulira, lahko pa je do njega tudi fizi?no napadalen.

Po vsem povedanem je potrošniška družba zelo prepredena z lastnostmi, ki jih pripisujemo narcisisti?no motenim osebam. Otrok, ki raste v takem duhu, ne zmore ve? razlo?iti, da je ugajati za vsako ceno, biti prvi in najboljši nezdravo.

Za narcisisti?no družbo je takšen razvoj zaželen. Ker narcisisti?no motene osebe doma niso bile deležne zdravih ?ustvenih odnosov, so prežete z zelo mu?nimi ob?utki praznine in nenehno hrepenijo po ugodju. Tolažba v obliki hitrega ugodja pa se da kupiti: lepa obla?ila, razli?ne zabave, želja po intenzivnih doživetjih. Nagnjenim k potrošništvu se da prodati najbolj bizarne na?ine uživanja, ker so dejansko nenehni iskalci takšnih vzburjenj. A notranjo praznino lahko izpolnimo le s ?ustvenimi vsebinami. S ?loveškimi vrednotami. Kako jih bodo razvili otroci ob starših, ki se ves dan pehajo za zaslužkom, ko pridejo zve?er iz?rpani domov, pa otrokom v zameno za svojo odsotnost ponudijo najsodobnejše igra?e, denar, dober avto, neomejeno svobodo …?

Teorije o novodobnih otrocih pripovedujejo, da se rojeva vedno ve? otrok, ki s seboj na svet prinesejo védenje o nesmislu beže?e, tekmovalne družbe; in se temu tudi znajo upreti.

Nekateri mladi poiš?ejo zelo samodestruktivne poti, v drogi, alkoholu, tveganem vedenju, da bi le ušli mu?nim ob?utkom notranje praznine. Vendar opažam, da so tudi mladi, ki se povezujejo med sabo na razli?ne na?ine in iš?ejo vsebine, ki jih napolnijo s pozitivnimi vrednotami in izkušnjami.

Narcisisti?no moteni ljudje so bili v osnovi v zgodnjem otroštvu pri starših prikrajšani za izkušnjo brezpogojne ljubezni. ?eprav otrok živi v ?ustveno nespodbudnem okolju, lahko dobi pozitivne izkušnje; mogo?e z babico ali dedkom, teto, u?iteljem …. Pozneje v vzgojo normalno uvajamo tudi zahteve in omejitve. Pri?akujemo, da postane ?love?en in spoštljiv. Nikakor pa ni najpomembnejše, da ima v razredu najboljši uspeh.

Kako uspešno je zdravljenje narcisisti?nih oseb?

Sama se ukvarjam z analiti?no usmerjeno in razvojno-analiti?no psihoterapijo. ?e je motnja obsežnejša in bolj zgodaj ko je nastala, tem bolj ustrezna izbira je razvojno-analiti?ni pristop. Moje izkušnje kažejo, da so te terapije dolgotrajne, trajajo ve? let. Uspehi zdravljenja so odvisni od številnih dejavnikov, zelo pomembni pa sta motivacija osebe, ki se je odlo?ila za terapijo, ter terapevtova dobra strokovna usposobljenost.

Tekst: Eva Sen?ar

Izvirni ?lanek objavljen v ?asniku NEDELO  30.avgust 2009.
Besedilo ?asnika NEDELO in avtorjev.