Ne preizkušajte, kakšne možgane imate

Razli?ne psihoaktivne substance namre? sprožajo v možganih zelo podobne spremembe. ?eprav danes veliko vemo o tovrstni možganski kemiji, pa je vendarle še vedno posameznik tisti, ki mora narediti glavne korake, da se reši svoje zasvojenosti. Težka, a ne nemogo?a naloga, pravi psihiatrinja doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.

Zakaj nastane zasvojenost, kakšni mehanizmi se sprožijo v možganih?

V možganih imamo tako imenovani možganski sistem za nagrajevanje. To je sklop možganskih celic, ki imajo nalogo, da usmerjajo posameznika in živalsko vrsto k dejavnostim, ki ju vzdržujejo. Ko ?lovek na primer za?uti žejo, pomeni to dolo?eno nelagodje, in ko jo poteši z vodo, za?uti olajšanje. Ta ob?utek ugodja nastane tako, da se v delu možganskega centra za nagrajevanje sprosti dopamin. To je nevrotransmiter, molekula, s pomo?jo kakršnih možganske celice, nevroni, med seboj komunicirajo.

Enako velja za neugodje, ki ga povzro?ajo drugi dejavniki. Sistem za nagrajevanje je povezan z možgani prek tako imenovanih internevronov. Ti so postavljeni v mreži možganskih celic drug za drugim, nekje se priklopi ob?utek za žejo, nekje za lakoto, želja po seksu…

Kako dose?i ugodje, se za dolo?ene stvari nau?imo že kot dojen?ki. Ko je na primer dojen?ek la?en ali ga zebe, za?ne jokati, mama zasluti, kaj je narobe, in zadovolji njegovo potrebo. Obstajajo pa tudi substance, ki so sposobne delovati na te možganske povezave. To so psihoaktivne snovi, ki lahko povzro?ijo zasvojenost. Delujejo bodisi neposredno na dopaminski nevron, da sprosti dopamin, ali na enega od internevronov v mreži, ki sporo?a sistemu, da je bila potreba zadovoljena in da naj sproži ugodje. Bliže dopaminskemu nevronu deluje substanca, bolj je sposobna povzro?ati zasvojenost. Poenostavljeno povedano, to pomeni, da je mogo?e substance glede na to, kje v nevronski mreži delujejo, razvrstiti po mo?i, da nastane zasvojenost.

Vsako uživanje teh substanc pa verjetno ne vodi nujno v odvisnost?

Da nekdo postane odvisen, mora priti v stik s substanco, ki je sposobna povzro?ati ugodje na tem možganskem sistemu. A ljudje nismo enaki, nekateri postanejo odvisni hitreje, drugi po?asneje. Kdo se bo hitreje zasvojil, pa je ve?inoma težko napovedati. Psihiatri vemo, da se bodo ljudje, ki imajo bipolarno motnjo razpoloženja, zelo hitro “navlekli”, kot re?emo, ko nekdo postane zasvojen. To pa zato, ker imajo posebno ob?utljiv dopaminski sistem v celotnih možganih in ne samo v centru za ugodje. Do 90 odstotkov ljudi s to motnjo je zasvojenih vsaj z eno substanco.

Bi lahko rekli, da so dolo?ene zna?ajske lastnosti bolj povezane z dovzetnostjo za razvoj odvisnosti?

Zna?ajske ne. Bipolarna motnja pomeni motnjo v delovanju možganov. Osebnostne lastnosti bolj vplivajo na izid zdravljenja zasvojenosti in na to, da ?lovek sploh pride v stik s substanco. Na primer, laže bo prenehal tisti, ki je bolj prizadeven, kot pa nekdo, ki je bolj lagoden. Recimo nekdo, ki rad poskuša vse, kar življenje ponuja, se ne bo bal substanc. Ali nekdo, ki meni, da je treba po?eti ravno tisto, kar je prepovedano. Tak ?lovek se bo vedel tako in se družil s takimi ljudmi, da bo prej imel možnost priti v stik z zasvojljivimi substancami.
Ali drži, da so nekateri ljudje genetsko nagnjeni k razvoju odvisnosti? V družinah, kjer je prisotna odvisnost od alkohola, je velika verjetnost, da bodo imeli težave z alkoholom tudi otroci.

Tako bi rekla: od staršev dobimo tako gene kot vedenjske vzorce. Podedovano je veliko, tudi zna?ajske poteze, pa ob?utljivost za psihoaktivne substance. V družini se nau?imo na primer vzorcev reševanja problemov, vrednot, odnosa do substanc…

?e predpostavimo, da oba, tako iskalec užitkov kot “treznež”, prideta v stik s psihoaktivno substanco, je najbrž pri obeh potrebno dolo?eno število ponovitev jemanja substance, da postaneta zasvojena?

Da, a nekateri za to potrebujejo ve? ponovitev, drugi pa manj. Kot re?eno, pa je to, kdo se bo prej “navlekel”, zelo težko napovedati. Redkokdaj imamo namre? priložnost upoštevati celoten splet okoliš?in, od genov in vedenjskih vzorcev, ki jih je posameznik dobil od družine, do drugih motenj, ki so prisotne, starost ob prvem stiku s substanco, vrsto substance… Zelo težko je izluš?iti, kaj od tega je pretehtalo, da se je nekdo zasvojil. To, da nekdo potrebuje manj, drugi pa ve?je število ponovitev, pa nas nau?i, da ni dobro poskušati, ker ne veš, kakšne možgane imaš in kdaj se boš “navlekel”.

Kadi ?etrtina ljudi, vsem najbrž ni mogo?e pripisati, da so iskalci užitkov, opozicionalneži ali da imajo duševno motnjo ?

Res je. Substance, ki povzro?ajo odvisnost, se med seboj ne lo?ijo samo po tem, na kateri del celic v možganskem sistemu za nagrajevanje delujejo, ampak tudi po položaju v družbi. Nekatere zasvojenosti namre? toleriramo, nekaterih pa ne, in tukaj nismo ravno pošteni. Pogostost stika s substancami, vzorci vedenja, družbene norme vplivajo na odlo?itev, da bi poskusili. Kaditi bo zagotovo poskusilo ve? ljudi, kot jih bo na primer vzelo heroin, ker je ta prepovedan in na slabem glasu. Kajenje pa ne, saj ga omejujemo šele zdaj.

Ko ste omenili dvoli?nost: podjetjem je omogo?eno, da za kadilce med zaposlenimi postavijo kadilnico in jim s tem omogo?ijo kajenje med službenim ?asom. Ali ni to enako, kot ?e bi ljudem, ki so odvisni od alkohola, postavili interne bifeje in jim s tem omogo?ili vzdrževanje odvisnosti?

Dvomim, da bi delodajalci tvegali z lokalom v firmi, saj bi oslabili delovne sposobnosti zaposlenih. Kajenje ima dolgoro?ne posledice za zdravje, pitje alkohola pa takoj vpliva na sposobnosti posameznika. A v osnovi je enako. To kaže, da je zasvojenost od nikotina še vedno družbeno sprejemljiva, podobno kot zasvojenost s kofeinom. Je pa res, da odvisnost od kofeina ne povzro?a tako hudih zdravstvenih posledic, razen ?e se zastrupite; pri nikotinu so zdravstvene posledice odvisnosti dolgoro?ne, a jo kljub temu toleriramo. Tudi pri alkoholu smo zelo dvoli?ni: cenimo kaj dobrega popiti, s pomo?jo alkohola se radi poveselimo in sprostimo, a biti odvisen od alkohola je sramotno, biti odvisen od cigaret pa ni sramotno.

Za zdaj še ne. Smo v ?asu tektonskih premikov, ko se kajenje zakonsko omejuje: je to že znamenje, da postaja kajenje družbeno nesprejemljivo vedenje? 

Doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja (Foto: Bojan Velikonja)

Jaz zakona ne bi tako interpretirala. Zakon ne more vplivati na vrednote, saj se vrednote spreminjajo dolgoro?no, skozi generacije.

Zakon rešuje problem nekadilcev. A vendarle s tem posredno daje vedeti, da kajenje ni zaželeno.  

Ni zaželeno v dolo?enih okoljih, zato morajo kadilci sprejeti dolo?ene omejitve. Saj kajenje ni nujno potrebno, da posameznik preživi. Je pa to huda zasvojenost.

Bi lahko zasvojenost od nikotina primerjali s kako drugo zasvojenostjo?  

Zelo huda je tudi zasvojenost od benzodiazepinov, to so zdravila, ki zmanjšujejo tesnobo. Najtežje se ljudje rešijo jemanja benzodiazepinov, sledi nikotin, potem crack, kokain in heroin.

Zasvojenosti pa ne povzro?ajo samo substance, ampak tudi vedenja.  

Z dolo?enimi vedenji lahko sprožamo ugodje. Princip je preprost: ?e je vedenje nagrajevano, je velika možnost, da ga boste ponovili. ?e za?utite ugodje ob igranju na sre?o, puljenju las, grizenju nohtov, obstaja možnost, da boste to vedenje ponovili.

Kakšen je užitek ob grizenju nohtov?  

Sproš?anje napetosti. Zelo mo?na nagrada. In to naredijo tudi cigarete: v ?asu medenih tednov kajenja cigaret imate lahko ob?utek sproš?enosti, lahke glave. S?asoma ta lep ob?utek izgine in preganjate samo še neugodje zaradi odtegnitve. In potrebujete nov odmerek.

In potrebujete nov odmerek.  

To?no, ker se možganski center za nagrajevanje spremeni. Kako delujejo možgani zasvojenega? Z uživanjem substance so se možgani najprej spremenili do te mere, da se je ustvarila nova potreba, katere zadovoljevanje sproža ugodje. Možgani se spremenijo tako, da zahtevajo prisotnost te substance. Te spremembe so trajne, zgodijo pa se postopoma. Zasvojenost ima namre? ve? stopenj. Prva so medeni tedni, ko imate samo pozitivne u?inke substance. To traja nekaj ?asa, potem pa se za?nejo možgani spreminjati in se pozitivnemu polu pridruži negativni pol. Takrat spremenjeni možgani javljajo, da ni substance, in to je potreba, ki jo je treba zadovoljiti. Možgani to javljajo v obliki odtegnitvenih simptomov. Ti so lahko na telesnem, ?ustvenem, vedenjskem in spoznavnem nivoju. Pri cigaretah se ?lovek trese, ima mravljince po telesu, ne more spati, lahko je prepirljiv, razdražljiv, tesnoben, žalosten – veliko ljudi, ki nehajo kaditi, je depresivnih, enako ljudje, ki nehajo jemati kokain. ?lovek nima miru, mora nekaj po?eti; postane pozabljiv, ima slabšo koncentracijo, pozornost… Pozitivnega pola je ?edalje manj in negativnega ?edalje ve?. Na koncu odvisnik pravzaprav z jemanjem substance samo še zmanjšuje negativni pol.

Torej ni ve? užitka?  

Ne, nima ve? užitka. Kdaj se bo dogodila sprememba iz pozitivnega v negativni pol, ne moremo napovedati. To je odvisno naših možganov, zato odsvetujem poskušanje substanc.

So ljudje, ki so zasvojeni z ve? drogami, na primer alkoholom, nikotinom, prepovedanimi drogami… Kako se ti lotijo odvajanja: tako, da opustijo vse droge hkrati, ali pa se je treba lotiti ene zasvojenosti za drugo? 

Zelo razli?no. Raziskave kažejo, da jih ve?ina neha sama. Ljudje, ki potrebujejo pomo? zdravstva ali drugih služb, so tisti, ki jim samim ni uspelo.

Lahko nehajo sami? Zdaj pri cigaretah pristojni opozarjajo, da bo brez podporne terapije pri odvajanju le malokomu uspelo. 

Zelo prav je, da se opozarja na pomo? pri obvladovanju odvisnosti. Vendar mi, ki delamo v zdravstvu, radi pozabimo, da dobimo “jagodni izbor”, torej tiste, ki imajo težave pri tem, da bi kontrolirali uživanje substanc. Ve?ina ljudi lahko sama reši svojo odvisnost. ?e ne gre, morajo poiskati pomo?.

Se to razlikuje med odvisnostmi ali velja na splošno? 

Bolj boste motivirani, da se rešite odvisnosti, ki je družbeno manj sprejemljiva, kot pa odvisnosti, ki je družbeno bolj sprejemljiva.

Že, a kadilec ima na primer urejeno življenje in predpostavljam, da laže nekaj ukrene glede svoje zasvojenosti kot nekdo, ki je zasvojen s heroinom, je na cesti in je izgubil vso socialno mrežo. 

Ni nujno; lahko, da je nekdo, ki je na cesti, bolj motiviran. Kako sploh ?lovek spreminja vedenje, ki mu ni vše? ali v korist? Najlažje si je predstavljati kolo – re?emo mu “kolo sprememb”. Najprej mora ?lovek dose?i stanje zavedanja, da ima problem. Zelo veliko kadilcev neha kaditi takrat, ko imajo prvi zdravstveni problem. Pred tem mislijo, da kajenje ni problem. Ko se ?lovek zave, da ima problem – zdravstvene posledice, da je zaradi tega ostal brez službe, na cesti… -, pride do kratkega stanja odlo?itve, re?emo mu okno odlo?itve, ko je motiviran, da bi nekaj spremenil. ?e je situacija ugodna ali ?e poiš?e pomo?, dobi dodatno podporo, da gre v akcijo za spremembe.

Ko spremeni vedenje – neha jemati substanco -, sledi faza vzdrževanja. Ljudje smo nagnjeni k malim zdrsom in velikim padcem in gremo v relaps, se pravi v ponovitev starega vzorca. Potem se kolo zavedanja ponovno zavrti: ?lovek se mora ponovno ozavedeti, da ima problem, spet se mora v trenutku, ko so okoliš?ine ugodne, odlo?iti za spremembo vedenja, potem gre spet v akcijo in nato spet v fazo vzdrževanja. ?e ostane ?ist ve? let, je izid ugoden in ?lovek izstopi iz kolesa.

Za kajenje je znano, da je treba v povpre?ju zakrožiti trikrat do štirikrat, da se ?lovek reši odvisnosti, raziskave pa kažejo, da so maksimumi od ena do osem. Za zmanjšanje telesne teže, na primer, je treba zakrožiti velikokrat, bi rekla, da precej ve?krat kot za odvajanje od kajenja. Na tej podlagi zdravstveni delavci in drugi preventivci ljudi motiviramo za spremembe: iz nezavedanja pripeljemo stvari v zavedanje, ko se ?lovek problema zave, pa ga je treba ujeti v oknu odlo?itve, ker je takrat motiviran, da bo kaj ukrenil. Spodbudi se akcija in nato se podpira vzdrževanje ugodnega vedenja.

Zdrs torej ni nujno znak neuspeha, je samo korak na poti do uspeha? 

Da, to je faza na poti sprememb. Zaradi zdrsa ni treba vre?i puške v koruzo, je pa dobro, da se ?lovek ?im prej zave, da je v relapsu, in se znova odlo?i, da bo šel v akcijo.

Ali bi lahko na uveljavitev strožje kadilske zakonodaje gledali v smislu, da je zdravstvena politika s tem, ko je drasti?no omejila možnosti kajenja, kadilce potisnila pred trenutek odlo?itve, da bodo glede kajenje vendarle morali nekaj ukreniti?
 
Na zakon gledam zelo pozitivno in bi rekla tako: v tem primeru je politika naredila korak, s katerim je omogo?ila kadilcem, da se zavejo, da imajo problem. Da imajo problem v službi in povsod, kamor gredo, saj bodo morali iskati prostor, kjer lahko prižgejo. Na neki na?in se bo s tem razkril vidik odvisnosti od nikotina, ki doslej ni bil prisoten. Najve? ljudi, ki jih poznam, je namre? nehalo kaditi zato, ker so imeli zdravstvene težave. Naj tukaj povem, da je uspešno nehalo kaditi veliko mojih pacientov, ki imajo resne duševne motnje.

Med ljudmi z duševnimi motnjami je kadilcev ogromno, ve? kot v splošni populaciji. Svojim pacientom sem povedala zanje pomembno informacijo: “Z veseljem vam znižam terapijo, samo nehajte kaditi.” Kajti cigarete zmanjšujejo u?inek zdravil. V?asih je mogo?e odmerek zdravila znižati tudi na tretjino prejšnjega odmerka. In to je tisto, kar jih je premaknilo. Rekli so si, pa saj se zastrupljam z dvema substancama: eno moram jemati, za drugo pa mislim, da jo moram jemati. Veliko bolje bo, ?e si omogo?im jemanje manjšega odmerka zdravil. In nehajo kaditi. Uspešno!

Je mogo?e opredeliti, koliko ?asa mora ?lovek vzdrževati abstinenco, da lahko re?e, da je ?ist?
 
Ne, do smrti ima nad seboj Damoklejev me?. Zato pravim, ne preizkušajte, kake možgane imate! Izginejo sicer odtegnitveni simptomi, pri cigaretah recimo po najve? enem letu, pri benzodiazepinih po skoraj dveh letih. Možgani se znova spremenijo v smislu, da “termostat” ve? ni nastavljen na dolo?en odmerek stalno prisotne substance. Vendar spomin, da jemanje te substance povzro?a ugodje, ostane do smrti.

Naj opišem: z nekdanjim odvisnikom od cracka so delali poskuse, kako reagirajo njegovi možgani. Aktivnost možganskih celic namre? lahko merimo, saj se med slikanjem z napravo, podobno ra?unalniški tomografiji, aktivni deli možganov obarvajo. Skratka, ?lovek je bil ?ist že leta, ko pa so mu pokazali sliko prostora, kjer se je neko? “zadeval”, so mu zasvetili celi možgani. To pomeni, da je še vedno dovzeten za drogo, saj ima spomin na veliko ugodnih trenutkov, medtem ko se negativni pol lahko pozabi.

Kakšna slika možganov pa se pokaže pri aktivnih uživalcih psihoaktivnih substanc?
 
Kokain, na primer, povzro?a tako hudo aktivnost v možganskem centru za nagrajevanje, da lahko celice dobesedno “pokuri”, torej resno poškoduje. Videla sem sliko možganov nekoga, ki je jemal kokain, in imel je luknjo v možganih. 

Kakšna je razlika med psihi?no in fizi?no zasvojenostjo?

Ko za?nete uživati substanco in je prisoten pozitivni pol u?inkov, se najprej pojavi psihi?na zasvojenost – to je želja po substanci. Tukaj možganskih sprememb še ni, ste pa vedenjsko, psihi?no odvisni od substance, se pravi, da se vam v dolo?eni situaciji pojavi želja po njej. Psihi?no odvisnost boste laže obvladali kot fizi?no. Sledi fizi?na odvisnost; to se zgodi, ko že za?utite negativni pol, saj to pomeni, da je prišlo do sprememb v možganih. Takrat adijo pamet!

Lahko vsaka droga ostane zgolj na ravni psihi?ne odvisnosti?

Lahko.

Kje je v tem kontekstu marihuana?

Odvisno od ?loveka. V bistvu gre za fizi?no odvisnost, a je psihi?na ve?ja. 

Kam se uvrš?ajo droge, ki jih telo samo proizvaja, na primer zasvojenost s seksom in druge tako imenovane nekemi?ne odvisnosti?

Gre za posebne vedenjske vzorce, ki prinašajo ugodje. Te težave dosežejo stopnjo psihi?ne odvisnosti. V boljše razpoloženje se lahko spravljate na primer tudi s tekom; poznamo kisikovo pijanost, zelo je prijetna. Ob ekstremnih naporih se sproš?ajo endogeni opiati, pravijo, da je zelo prijetno, ?loveka ni? ve? ne boli.

Kdaj sploh re?emo, da se ?lovek odvisniško vede? Takrat, ko ima zaradi tega vedenja problem, ki je lahko socialne, fizi?ne ali psihi?ne narave. ?e bo nekdo vztrajal pri teku kljub temu, da ima uni?ena kolena, to ni v redu. Motivacijo za spremembo dobite tudi s tem, ?e je tako vedenje nesprejemljivo; toda te?i je zdravo, te?i je dobro, tukaj ne bo zunanjega pritiska, ta bo verjetno prej prišel iz lastnega telesa.

Kako uspešno je zdravljenje zasvojenosti?

Terapija je uspešna šele takrat, ko ?lovek spremeni vedenje. Treba se je zelo potruditi, ni pa nemogo?e. Zato je uvid v bolezensko naravo težav samo prva to?ka, ko stopite v kolo sprememb.

Popularen podatek je, da se tretjina zasvojenih od prepovedanih drog lahko reši zasvojenosti, tretjina jih ima ob?asne zdrse, tretjina pa se odvisnosti nikoli ne znebi. Se s tem strinjate?

Tega ne bi vedela. Obstaja pa model o sodelovanju pri zdravljenju, ki razdeli ljudi v tretjine, in sicer glede na to, koliko se potrudimo za lastno zdravje. Koliko ljudi res jemlje antibiotike predpisanih deset dni? Tretjina ljudi se drži nasvetov zdravnika, tretjina bo zdravila ob?asno pozabila vzeti, tretjina pa bo delala ?isto po svoje. Iz tega lahko sklepamo, koliko ljudi se bo uredilo in koliko ne. Povsod, kjer gre za neko novo vedenje, je tako. Tudi pri urejanju debelosti: nekateri bodo problem vzeli resno in se držali diete, drugi pa bodo rekli, saj ni? ne jem, pa grem kar narazen. 

Katere osebnostne lastnosti ?loveku pomagajo, da se uredi?

Ve? jih je. Veliko lažje dolo?imo ugodne prognosti?ne dejavnike za prenehanje, kot kdo bo postal odvisen in kdo ne. Tisti, ki se izvle?ejo, so ponavadi ljudje, ki nimajo dodatnih bolezenskih težav, na primer resne psihi?ne motnje. Laže se bo izvlekel nekdo, ki sam v sebi tehta, ali dela prav ali ne, kot nekdo, ki mu je vseeno. Prej bo uspelo nekomu, ki ima podporo okolice ali inštitucije in jo zna izkoristiti, nekomu, ki si želi živeti, je optimist, ima željo, da bi probleme reševal, je borec. Dobro bo prišel skozi tudi tisti, ki nima veliko abstinen?nih simptomov – to je odvisno od substance, a tudi od posameznika. Potem nekdo, pri katerem je zaradi zasvojenosti prišlo do neke posledice, s katero se ne strinja. Na primer, ?e se bo nekdo v alkoholiziranem stanju stepel in bo to zanj šok.

?e ima ?lovek trdne vrednote in je zaradi zasvojenosti te vrednote prekršil, ga to dodatno motivira za spremembo. Boljšo prognozo ima tudi ?lovek, ki bo naredil ve?jo vedenjsko spremembo: ?e samo neha piti, a hodi še naprej v isto gostilno, v isto družbo, se z ni?imer ne ukvarja in je doma še zmeraj vse narobe, ima manj možnosti za uspeh. A tudi na to gledamo pozitivno in mu re?emo: “V redu, zdaj ste samo nehali piti, vedete pa se še vedno enako, kar pomeni, da to ni bilo dovolj. Naslednji?, ko boste znova zakrožili, bova iz nezavedanja potegnila v zavedanje še to, da ni dovolj samo nehati piti, ampak je treba narediti še kaj, da bo faza vzdrževanja ugodna in da boste lahko izstopili iz kolesa sprememb kot zmagovalec.” Gledamo namre? ?asovno: ?lovek je danes tak, ?ez dva meseca pa bo morda druga?en.

Za vsakega ?loveka je torej upanje?

Zdravniki in terapevti nikoli ne smemo pobijati upanja in moramo odpirati možnosti, ne pa jih zapirati. Odlo?itev pa je njegova.

Zakaj se v?asih zgodi, da ?lovek premaga eno zasvojenost, a jo zamenja z drugo?

V osnovi ni premagal prve zasvojenosti, ker mu je ostal vzorec – iskanje utehe, zmanjšanja tesnobe ali izboljšanje po?utja z uporabo substance. Gre za iskanje kratkoro?ne koristi, na primer ugodja, na ra?un dolgoro?ne škode.

Iz tega, kar ste povedali, se zdi, da o zasvojenosti in možganski kemiji že veliko vemo. Zakaj se je torej še vedno tako zelo težko spopadati z zasvojenostjo?

V vidika posameznika je zasvojenost past, v katero je padel nevede; najprej je prijetno, potem pa je tukaj problem. ?lovek mora zmeraj ogromno narediti sam, ne samo pri odvisnostih, tudi pri duševnih motnjah druge vrste. Zelo sem vesela, ko pride kdo v ambulanto izboljšan, ko kako stvar uredi, neha kaditi… ?e sem mu pomagala pri odlo?itvi, re?em: “No, pa sva se prav odlo?ila, dobro vam je uspelo.” Naloga psihiatra je, da odpre perspektive (in si s tem prisluži malo zaslug za uspeh), vendar mora ?lovek spremembe narediti sam. In biti ponosen na uspeh.

Se obeta kako ?udežno zdravilo, ki bi ga zasvojeni vzel, da bi se ozdravil odvisnosti?

Ne, ker je samo droga tista, ki manjša nelagodje. V bistvu poznamo nadomestno terapijo. Pri opiatih je to tako imenovana nadomestna terapija z metadonom, saj ta substanca ne povzro?a evforije, nima torej pozitivnega pola, blaži pa odtegnitev in pomaga ?loveku, da si lahko uredi življenje. Pri nikotinu uporabljamo substanci bupropion in vareniklin, ki prav tako delujeta predvsem na negativni pol, kar ?loveku omogo?i, da lažje izpelje vedenjsko spremembo.

Avtorica: Mojca Loren?i?

Izvirna novica: Dnevnik , 25.8.2007

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice