Ne v brezno brez dna, ne v brezmejne višave užitka – po?utiti se dobro tukaj in zdaj

Bipolarna motnja razpoloženja ali – kot so jo neko? imenovali – mani?no depresivna bolezen prizadene približno odstotek prebivalstva, velikokrat je odkrita pozno; v povpre?ju mine vsaj osem let, preden je obolenje prepoznano, v klini?ni praksi pa niso redki primeri, ko le-to ni odkrito desetletje ali še dlje.

Bipolarno motnjo, za katero je zna?ilno pretirano nihanje razpoloženja, je treba ?im prej prepoznati in za?eti zdraviti. Še posebej veliko škode lahko posameznik povzro?i v obdobju manije; takrat lahko z nepremišljenimi dejanji pripelje na rob katastrofe sebe in svoje bližnje. Za kakšno obolenje gre, kakšni so njeni znaki in ne nazadnje tudi o na?inih zdravljenja smo se pogovarjali z doc. Mojco Zvezdano Dernovšek iz Psihiatri?ne klinike Ljubljana.

Kaj je bipolarna motnja in kako poteka?

»Bipolarna motnja razpoloženja sodi med motnje razpoloženja in poteka tako, da se izmenjujejo razli?ne faze. Sestavlja jo obdobje depresije, ki je lahko razli?no globoko, sega lahko od blage do hude depresije, ki je lahko s psihoti?nimi znaki ali brez njih. Obstaja tudi drugi pol; ta predstavlja manijo, kar pomeni, da je ?lovek preve? dobrega razpoloženja. Tudi pri maniji lo?imo ve? stopenj: hipomanijo, ko je ?lovek samo malo bolje razpoložen, manijo, kjer je zelo dobro razpoložen, in manijo s psihoti?nimi znaki, ko ?lovek izgubi stik z resni?nostjo. Obstaja še tretja vrsta epizode, ki jo danes vse pogosteje vidimo, tj. t. i. mešana epizoda. Takrat so pri ?loveku hkrati prisotni depresivni in mani?ni znaki. Mi obi?ajno vidimo nabor znakov, kot so: pospešene misli, po navadi pacienti re?ejo, da jim misli 'nabijajo', vendar te misli niso veselih vsebin, ampak so nadležne, zoprne, žalostne. ?ustvovanje ni veselo, ampak bolniki doživljajo hudo napetost, tesnobnost. Menimo, da je vse ve? mešane slike zaradi pogostejše zlorabe psihoaktivnih snovi, predvsem zaradi pove?anega uživanja alkohola in kokaina.«

Kako si najlažje predstavljamo razli?ne stopnje izraženosti bolezni?

 »Ljudem z bipolarno motnjo razpoloženja in njihovim svojcem ponavadi razložim na naslednji na?in: za blago depresijo gre takrat, ko se ?lovek zaveda, da je depresiven in zmore sam premagovati to depresijo. Njegovo vsakodnevno delovanje je zaradi depresije nekoliko okrnjeno, ampak se zmore sam pripraviti k opravljanju dejavnosti. Kadar je depresija zmerna, se sam ne more aktivirati, ampak ga k dejavnostim spodbujajo drugi. Pri hudi depresiji pa tudi zunanji dejavniki ne delujejo in ?lovek je takrat precej nebogljen. Tudi pri stanju manije jim pomagam s podobnimi napotki. V stanju hipomanije se ?lovek zaveda, da je predobrega razpoloženja in da seje še sposoben sam ustaviti, kar pri maniji s psihoti?nimi znaki ne velja ve?.«

Kako je, ko se ti obdobje manije 'zgodi' prvi?? Se ?lovek zaveda, da se po?uti predobro?

»?lovek se zaveda, da je preve? dobrega razpoloženja, vprašanje pa je, ali se zaveda, da je to bolezen. Ko se to ?loveku zgodi prvi?, se tega ne zaveda. Ve, da je dobrega razpoloženja, ampak se mu to zdi normalno. V obdobju hipomanije se bo v situacijsko neprimernih razpoloženjih po opozorilu znal zadržati, ?e pa je že zdrsnil v hudo manijo, ga bo le stežka ustaviti; ve?krat se bo kon?alo s prepiranjem oziroma z neprijetnimi incidenti …«

Kolikšen delež Slovencev ima bipolarno motnjo?

 »Bipolarno motnjo delimo na ve? skupin. Ocenjuje se, da ima bipolarno motnjo tipa 1, to pomeni, da gre za manije s psihoti?nimi znaki ali brez njih, in katero koli vrsto depresije, 1 % svetovnega prebivalstva. Za bipolarno motnjo tipa 2, to pomeni hipomanija in katera koli vrsta depresije, obstajajo razli?ne ocene, odvisno od kriterijev, ali je hipomanija dolga štiri dni ali samo en dan. ?e vzamemo štiri dni, je ocena 2 %, ?e vzamemo en dan, pa 4 %. Imamo še druge vrste bipolarnih motenj, tako imenovan mehek spekter; po ostrejših kriterijih naj bi jih bilo okoli 7,5 %. V mehek spekter sodijo bipolarne motnje, ki jih sprožajo prepovedane droge in antidepresivi; te se torej ne bi pokazale, ?e ?lovek ne bi zaužil neke substance. Sem sodijo tudi karakterna nihanja razpoloženja; nekateri so namre? vse življenje bolj veseli.«

S katerimi težavami se pacienti z bipolarno motnjo spopadajo in ali se jo da prikrivati?

»Motnjo se da dobro prikrivati. Do pravilne diagnoze obi?ajno mine od 8 do 12 let, ker se motnja prikrije z drugimi motnjami, zaradi katere ljudje iš?ejo pomo?. Prikrije se lahko s pridruženimi motnjami, kot sta pani?na motnja ali socialna fobija ter zloraba ali odvisnost od psihoaktivnih snovi. Prikrije se tudi, ker ljudje iš?ejo pomo? v depresivni fazi, v mani?ni pa ne. Velikokrat pa ljudje teh nihanj ne zaznajo kot težavo. Odkritje motnje je v veliki meri odvisno od posameznikovega na?ina življenja. Na nekoga, ki je v svobodnem poklicu, nihanja ne bodo enako vplivala, kot ?e bi opravljal neko klasi?no službo. 'Svobodnjak neustvarjalnost pogosto pripiše slabemu obdobju in nasprotno, prepri?anje, da dobra volja odpravi ustvarjalno krizo. Ko je v 'slabi' fazi, mogo?e pogosteje seže po alkoholu ali drogi in potem spet poveže slabo po?utje s pove?anim pitjem oziroma z zlorabo drog. Slaba volja se velikokrat pavšalno pripiše krizi v partnerski zvezi in nasprotno – vzrok za pove?an elan se velikokrat iš?e v sveži zaljubljenosti… Težave so pravzaprav v celotnem spektru življenja, na poklicnem podro?ju in v družinskem življenju, med prijatelji, na finan?nem podro?ju. Ti ljudje imajo ve? zdravstvenih težav, tudi telesnih, bolj zgodaj umirajo zaradi razli?nih vzrokov, tudi somatskih, ve? je sladkorne bolezni, sr?no-žilnih težav, veliko je samomorov v depresivni fazi, ve? je lo?itev, bolj nestabilni so v zaposlitvah. Skratka, njihove življenje je burnejše, ?e ga primerjamo s splošnim prebivalstvom. Niso pa to neuspešni ljudje; ravno nasprotno, med njimi najdemo zelo uspešne in zelo znane  ljudi.«

V ameriških nadaljevankah vidiš,  da ljudje v mani?ni fazi po?nejo razli?ne neumnosti. Imate tudi vi take paciente, ki na primer vse zaigrajo v igralnici?

»Seveda. Prodali so hiše, kupili letala.«

Zakaj pacienti po vašem mnenju ne sodelujejo bolj zavzeto pri zdravljenju? Kateri dvomi jih obhajajo? ?esa se bojijo?

»Namen uporabe zdravil pri bipolarni motnji je stabilizacija razpoloženja, ?esar pa si ve?ina pacientov ne želi. Svetovno priznana strokovnjakinja za zdravljenje bipolarne motnje Kay Jamison piše v svoji knjigi, da tega ob?utka privzdignjenosti in svoje u?inkovitosti v tem obdobju postaneš naravnost odvisen in se obnašaš kot odvisnik. In tako te pacienti naravnost vprašajo, ali se ne bi dalo to stabilno razpoloženje uravnati na tisti še varni stopnji manije oziroma hipomanije. Normalno razpoloženje namre? ni ravno najbolj prijetna stvar v življenju; to pomeni, da te vsake toliko ?asa uš?ipne v križu, zaboli v kolenu, kakšen dan ti je zoprno vstati iz postelje, saj moraš v službo … To t. i. normalno, vsakodnevno razpoloženje zaradi izkušnje s privzdignjenostjo ni ve? nekaj, kar bi bolnik kar tako sprejel. In zato se potem pogajamo. Povem jim, da tega ne znamo in da znamo ?loveka spraviti samo nazaj, tj. na normalno razpoloženje, pa še to ne gotovo in ne takoj. Za ?loveka, ki ima izkušnjo s privzdignjenim razpoloženjem in ki se je obenem spoznal z breznom brez dna globoke depresije, je nase normalno razpoloženje depresivno; zanj je to že za?etek ali grožnja z depresijo. Ko za?nemo ?loveku ponujati zdravilo, je treba nujno definirati, kaj je normalno razpoloženje.«

Katero zdravilo predpišete kot prvo?

»Ko za?nemo zdravljenje mešane epizode ali manije, skušamo razmišljati vnaprej. Že na za?etku želimo izbrati tisto zdravilo, s katerim bi pozneje tudi prepre?evali nove epizode. Skušamo dati zdravilo, ki bi ?loveka stabiliziralo, torej ga spravilo iz trenutne epizode v normalno razpoloženje in bi ga potem dolgoro?no stabiliziralo. To pomeni, da moramo izbirati med zdravili, za katera imamo dokazan u?inek, da delujejo kot stabilizatorji razpoloženja. Na voljo imamo namre? le omejen nabor stabilizatorjev razpoloženja. Novejši so se izkazali za zelo u?inkovite in so bistveno varnejši od starejših. Zato raje posegamo po novejših in le ?e ti ne delujejo, predpišemo starejše. Danes ima ?lovek ve?jo verjetnost, da bo najprej dobil zdravilo iz skupine atipi?nih antipsihotikov, ki dokazano delujejo kot stabilizatorji razpoloženja, šele potem, tj. ob nedelovanju zdravila, bo dobil stabilizatorje razpoloženja iz na primer skupine antiepilepti?nih zdravil. Šele ?isto na koncu bo dobil litij. Med zdravili, ki jih izbiramo, se nam je zelo priljubil atipi?ni antipsihotik kvetiapin (Seroquel). To je zelo zanimivo zdravilo, ki deluje kot stabilizator razpoloženja, ima pa še to lepo lastnost, da ga telo presnovi v norkvetiapin, ki deluje tudi antidepresivno. To je pomembno, saj vemo, da je depresivnih epizod približno od pet- do šestkrat ve? kot mani?nih. S tem zdravilom ubijemo dve muhi na en mah. Gledati moramo namre? dolgoro?no. Lepota kvetiapina pa je tudi v tem, da obstaja še dolgo delujo?a oblika Seroquel SR, kar je za naše paciente zelo pomembno. Aktivno prebivalstvo ga tako lahko vzame enkrat dnevno, Še najbolje zve?er. Ljudi u?imo, da imajo neki ritual, da si tabletko nastavijo na no?no omarico ali zraven š?etke, da se spomnijo, da jo morajo vzeti. Tako bo bolnik zdravilo zanesljivo vzel. Gre namre? za ve?letna jemanja zdravil, tudi dosmrtna, ?e je epizod zelo veliko in ?e se zdravilo izkaže za u?inkovito. Tudi ?e pacientu po ve? letih ukinemo zdravilo in se mu bolezen vrne, bolniku predpišemo isto zdravilo za nekaj let.«.

Zakaj pa priporo?ate ve?erno jemanje zdravila Seroquel SR?

»Ve?erno jemanje priporo?amo zaradi umirjajo?ega in uspavalnega u?inka zdravila.«

Kako še druga?e pomagate ljudem z bipolarno motnjo razpoloženja?

»Seveda pa se je treba nau?iti živeti z boleznijo, omejitvami, ki jih prinaša, posebej pomembno pa je, da se nau?imo spoprijemati s stresom. V projektu delavnic za bipolarne bolnike in njihove svojce izobražujemo o njihovi motnji, na?inu zdravljenja. Po treh, štirih epizodah se z analizo že da izluš?iti vzrok, kaj je tisto, ki je ?loveka vsaki? spravilo iz tira; na podlagi te ugotovitve je treba pacienta ciljano u?iti, kako naj se soo?i s sprožilci. Psihoedukacija upošteva zna?ilnosti same motnje v tem smislu, da se prilagodi pristop. Ocenjujemo tudi u?inke. Udeležence vprašamo o ob?utju pred delavnico in po njej z uporabo vprašalnikov; nato ocenimo stopnjo stresa, kako se spopadajo z dolo?enimi stresnimi okoliš?inami; s tem ocenimo, ali jim je to novo znanje koristilo ali ne. V tujini so namre? delali delavnice z 22 sre?anji, mi pa smo rekli, da ljudje pridobijo že z veliko manj. Ves ?as jih namre? spodbujamo, da se družijo, da gredo skupaj na kavo, so aktivni prek telefonov. Med njimi gradimo mrežo. Ni namre? dovolj, da samo posegamo vanje, ampak delujemo na ve? ravneh in nato to tudi ocenjujemo. Projekt, ki ocenjuje u?inkovitost delavnic, te?e tri leta; financira ga Agencija za raziskovanje Republike Slovenije, sofinancira pa ga AstraZeneca. To je triletni projekt; njegov nosilec in odgovorni raziskovalec sem jaz, projekt pa poteka na Inštitutu za raziskovanje in izobraževanje Ozara Ljubljana. Ljudje z bipolarno motnjo se lahko vklju?ijo v Klub za bipolarno motnjo (Klub BP), ki pa ga ?lani šaljivo imenujejo klub brez problemov.«

Sanja Vilfan Švajger

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Dnevnika Moje zdravje  31.marec 2009.
Besedilo in slike so last ?asnika Dnevnik in avtorjev.