Ne znam re?i NE

Ljudje, ki drugim ne znajo odre?i usluge, so po navadi pridni, ubogljivi, pretirano ustrežljivi in prizadevni. Za vsako ceno skušajo ustre?i in ugajati, da bi dobili pohvalo in sprejemanje. Kaj o njih mislijo drugi, je njihova najve?ja skrb. Pri tem velikokrat pozabijo nase in se privedejo do neusmiljenega stanja, ko jih izkoriš?ajo doma in v službi, ko izgubijo zaupanje vase in kon?ajo popolnoma iz?rpani ter izgoreli.

Ljudje, ki ne znajo re?i ne, navadno sebe in svojo vrednost doživljajo izklju?no prek drugih. Ustre?i drugim zanje pomeni potrditev lastne vrednosti, kajti nezavedno pri?akujejo, da bodo na tak na?in prišli do ljubezni in spoštovanja. Kot je povedala Doris Adam?i? Pavlovi?, specialistka klini?ne psihologije s Psihiatri?ne klinike v Ljubljani, se svojega vedenja sprva sploh ne zavedajo, zdi se jim samoumevno, delujejo avtomati?no, kot so se u?ili od malega. Pozorni postanejo šele takrat, ko ne dobijo pri?akovanega odziva od drugih in so zato razo?arani ali ko jim drugi ne vrnejo usluge v enaki meri, še najve?krat pa jih na to opozorijo zdravstvene težave. »V službi se za?nejo kopi?iti delovne naloge. Ve? ko tak ?lovek naredi, ve? se od njega pri?akuje. Bolj ko se trudi, ve? dela. Pohvala pa pride ali ne. ?lovek se potemtakem za?ne vrteti v za?aranem krogu prizadevanja, dokazovanja, potrjevanja. Vse to ga za?ne iz?rpavati in uni?evati,« je obi?ajen potek dogodkov predstavila sogovornica. Po njenih besedah so med takimi ljudmi pogosto perfekcionisti, ki imajo visoka pri?akovanja do sebe in okolice ter iš?ejo vzrok pomanjkanja pohvale v sebi. Nastalo situacijo razumejo kot lastno neuspešnost, preveva jih ob?utek, da se niso dovolj potrudili, ob?utek krivde, da je z njimi nekaj narobe in da niso dovolj dobri. 

Zakaj je tako težko?

Odgovor na vprašanje, zakaj je tako težko re?i ne, je na prvi pogled zelo enostaven, v resnici pa je spreminjanje sebe in svojega vedenja bolj kompleksen proces, meni Adam?i?-Pavlovi?eva. »Poenostavljen odgovor bi bil, da zato, ker se je posameznik tako nau?il. Imamo lep slovenski pregovor, ki to trditev potrjuje: 'Kar se Janezek nau?i, to Janez zna.' Ali pa: 'Navada je železna srajca.' V otroštvu smo bili deležni raznih vzgojnih naukov in pravil, ki so se globoko zakoreninila v nas. Dlje ?asa so bila v nas, bolj so se prijela, ve?krat so se ponovila, bolj so se utrdila in enostavno postala del nas. Postala so naša,« je povedala sogovornica in dodala, da vsako spreminjanje stališ? in prepri?anj pomeni rušenje notranjega psihi?nega ravnotežja, kar nehote prizadene ob?utek varnosti in doma?nosti. Ko se ruši ob?utek notranjega miru in stabilnosti, to spremlja doživljanje negotovosti in neprijetnih ob?utkov strahu. »Temu pa se ljudje zelo radi ognemo,« je poudarila psihologinja.

Nagrada za pridne in pokorne

Med vzroki za vedenje, da se ?lovek težje potegne zase ali težje odre?e uslugo drugemu, so poleg nau?enega vedenja tudi genetski dejavniki. Nekateri otroci se že rodijo bolj plahi, nežni, ob?utljivi in so od rojstva nagnjeni k podredljivosti in odvisnosti. Okolica jih doživlja kot šibke, prestrašene, sramežljive, ?esar pa se dobro zavedajo tudi sami. Svoje mesto v družbi najdejo ravno v podredljivem vedenju, s katerim se skušajo prikupiti in pridobiti naklonjenost. Nadaljnja težava pri takih otrocih se pogosto pojavi pri njihovi vzgoji. Nekateri starši rešujejo otrokovo plašnost s pretirano zaš?ito, drugi pa ravno obratno s pretiranim siljenjem v družbo, s ?imer jih še dodatno utrjujejo v prepri?anju, kako so šibki in nemo?ni. Po besedah Adam?i?-Pavlovi?eve so se najpogostejši vzroki v za?etku omenjenega vedenja oblikovali prav med primarno socializacijo, z vcepljanjem poslušnosti in nagrajevanjem pridnosti in pokornosti. »Do nedavna so bile v vzgoji pridnost, ubogljivost in poslušnost med najve?jimi vrednotami, še posebno za ženske. Spomnimo se besed in naukov, kot je: 'Pridne pun?ke vedno pospravijo za sabo' ali 'Dobra žena uboga moža in potrpi v zakonu'. Otrok je bil za pridnost lahko nagrajevan ali pa nasprotno ustrahovan, zato se ga je prijela.«

Ljudje me bodo bolj cenili, ?e se bom znal postaviti zase

Nezmožnost re?i ne lahko po besedah sogovornice ?loveka pripelje do tega, da ga izkoriš?ajo doma ali v službi, do izgube zaupanja vase in samospoštovanja, do iz?rpavanja, izgorelosti in ne nazadnje tudi do izgube zdravja. Zato se velja prej ali slej prepri?ati o tem, da je odre?i komu uslugo nekaj povsem normalnega, celo sprejemljivega, pohvalnega. Tudi tako si namre? zaslužimo spoštovanje. »?lovek se za?ne u?iti odgovarjati z zavrnitvami po majhnih korakih, mogo?e v manj zahtevnih situacijah, kjer ga je manj strah. Nato nadaljuje proti težjim,« je svetovala psihologinja in dodala, da je pomembno, da se za?nemo zavedati svojih napa?nih stališ? in jih spreminjati v realnejša. Pri tem si pomagamo z naslednjimi stavki: »Nemogo?e je, da bi me imeli radi vsi ljudje na svetu. Ljudje me bodo bolj cenili, ?e se bom znal postaviti zase. S tem bom dvignil zaupanje vase, pove?al samospoštovanje in spoštovanje drugih do sebe.« Kot je še dodala Adam?i?-Pavlovi?eva, je klju?no, da se nau?imo pohvaliti za uspešne korake in se nau?imo razlikovati med konstruktivno samopohvalo, ki nikomur ne škoduje, in napihnjenim bahanjem, ki temelji na pomanjkanju samozavesti.

Vljudna odklonitev, brez ob?utka krivde

Marsikdo se boji, da bo z zavrnitvijo drugega prizadel, omajal svoj ugled in zaupanje drugih. Psihologinja je svetovala, kako to izpeljati brez ob?utka krivde ali zadrege. »Razlikovati moramo med zavrnitvijo ?loveka in zavrnitvijo njegove prošnje. S tem, ko ne sprejmemo prošnje drugega, ga ne zavrnemo kot ?loveka. Vljudno in mirno mu lahko povemo, da njegove prošnje ne moremo sprejeti. Tej zavrnitvi lahko sledi pojasnilo, ni pa nujno,« je dejala sogovornica in za konec navedla še nekaj na?el samouveljavitvenega (asertivnega) vedenja. To vklju?uje zavedanje, da ima posameznik pravico izraziti svoje misli, želje, ?ustva in da s tem ne želi škoditi ali prizadeti drugega. »Asertivnega vedenja se lahko nau?imo s ponavljanjem in izpostavljanjem situacijam. V za?etku bo ve? neprijetnih ob?utkov in strahov, z vajo pa bodo po?asi izginili in postali obi?ajni,« je sklenila sogovornica. 

Avtor: Zdenka ?oki?

Izvirna novica: Dnevnik priloga: Nika ,sreda, 25.05.2011

?lanek je last medija Dnevnik.si