Ni treba, da bremena nosimo sami, lažja so, ?e jih z nekom delimo

Psihologinja in raziskovalka Saška Roškar se na Inštitutu za varovanje zdravja RS že desetletje ukvarja s samomori in raziskovanjem na tem podro?ju.
Pri samomoru gre za dolgotrajen proces, poudarja, ki ga lahko prepoznamo in tudi ukrepamo. "Za samomor se ne bi odlo?ili, ?e ne bi bili v stiski. Težko verjamem, da se kdo odlo?i za samomor zaradi dolgega ?asa," odgovarja na vprašanje, zakaj bi pomagali nekomu, ki se je pa? odlo?il, da kon?a svoje življenje.

Slovenija je bila dolgo ?asa v samem vrhu po samomorilni ogroženosti, v zadnjih letih so številke malo bolj optimisti?ne. Je to posledica preventivnih ukrepov ali smo ljudje spremenili odnos do samomora?

Razlaga je nekje vmes. Mi, ki delamo na tem podro?ju, želimo verjeti, da je to posledica naših prizadevanj, preventivnih ukrepov, ki so se v zadnjem desetletju res zgostili in okrepili. Lahko pa, da se je spremenilo tudi kaj drugega.

Težko bi rekla, da se je kaj spremenilo pri ljudeh. Kar pa se je spremenilo, je mogo?e odnos družbe do tega pojava in tudi ljudi, ki so v duševnih, samomorilnih stiskah. Ti so v preteklosti teže poiskali pomo?, zdaj ta korak mogo?e lažje naredijo. Seveda je to posledica tudi naših prizadevanj, stalnega ozaveš?anja, akcij, da se pogovarjamo o tem, kakšni so znaki in takrat kaj naredimo.

Policijska statistika kaže, da je bilo do 24. maja 194 samomorov. Številka ni ravno prizanesljiva oziroma obetavna. Zanima me, ?emu pripisujete ta porast? Aprila in maja naj bi bilo najve? samomorov, zakaj ravno ta dva meseca?

 Statistika nihanja med meseci je zelo podobna kot v drugih državah. Opažamo, da po novem letu, januarja, februarja, število samomorov za?ne malo upadati, potem pa se spomladi, aprila in maja, za?ne dvigovati. Razlage, zakaj je tako, so razli?ne. Morda je najprimernejša ta, da smo pozimi, v hladnejših mesecih, vsi ljudje bolj kot ne v krogu svojih prijateljev, doma, družine, v pomladnih mesecih pa za?nemo hoditi ven, bolj smo družabni, ulice so spet polne, mogo?e je takrat razlika med mano, ki sem v stiski, osamljen, na ulicah pa vidim ljudi, ki se družijo in hodijo ven, bolj opazna.

Ali trditev, da so prazniki tisti, ki ljudi pahnejo v takšno dejanje, drži? Bi lahko rekli, da so za novo leto, veliko no? zgodi ve? samomorov? Ali pa je razlika tudi med prazniki? Težko verjamem, da se nekdo odlo?i za samomor prav zaradi praznika na 27. april, dan OF.

 Kakšni stari partizani res ne, za druge ne vem. Glede na naše podatke prav ob praznikih, kot so boži?ni in novoletni, ker se jim posve?a najve? pozornosti, ne opažamo porasta števila samomorov. Kar pa se pove?a, so zagotovo stiske ljudi. In spet osamljenost, saj so to dnevi, ko smo vsi v krogu družine, prijateljev. Tisti, ki tega nima, stisko bolj ob?uti. V tem obdobju je mogo?e opaziti ve? klicev na krizne telefone.

Krizni telefoni so se izkazali za zelo uspešne.

Da, pri nas in tudi v drugih državah so krizni telefoni zelo dobra stvar, dostopna vsem, zagotavljajo anonimnost, pomembno je tudi, da nekateri delujejo 24 ur na dan, kar pomeni, da lahko ljudje pokli?ejo kadarkoli. Pravzaprav so ti telefoni mnogokrat prvi stik osebe v stiski z usposobljenim strokovnjakom, ki jo lahko napoti naprej.

Se uspešnost kriznih telefonov sploh lahko meri, ?e pa je stvar anonimna?

Statistiko težko vodimo, ker sledljivosti v tem primeru ne more biti. Kar lahko vodimo, je število klicev za posamezno tematiko, v tem primeru število klicev za samomorilnost. Opazili smo, da se je število klicev na krizne telefone zaradi vseh teh akcij ozaveš?anja, informiranja ljudi o oblikah pomo?i, pove?alo. Statistika kaže tudi, da je na eni strani najve? samomorov med starejšimi, na drugi strani pa presene?a, da je bilo tudi med mladostniki pet takšnih, ki so storili samomor.

Vsako življenje, izgubljeno zaradi zgodnje umrljivosti, je preve?. Prezgodnja umrljivost je oblika smrti, ki bi jo bilo mogo?e prepre?iti. ?e gre za mladostnike, je še toliko bolj tragi?no. V Sloveniji imamo do 20 samomorov v starostni skupini do 20 let, spodbudno pa je, da v starostni skupini od 10 do 14 let zadnja leta ne opažamo samomorov oziroma se je ta številka znižala. Tudi sicer je v tej starostni skupini trend upadanja.

Samomor oziroma tveganje zanj naraš?a s starostjo, starejši je ?lovek, ve?je je tveganje, zato ima starostna skupina nad 65 let najve?ji samomorilni koli?nik.

Samomori pri mlajši populaciji se dostikrat zgodijo impulzivno, nepremišljeno, hitro, zaradi prej stresnih dogodkov, denimo neuspeha v šoli, nesre?e v ljubezni. Za starejšo populacijo je zna?ilno, da se ta proces razvija hitreje, ampak je veliko bolj premišljen, na?rtovan. Hkrati je pri starejših nakopi?enih ve? dejavnikov tveganja, kot so kroni?ne bolezni, slabši ekonomski status, osamljenost, vse to privede do samomorilne stiske.

In v takšnih primerih lahko ukrepamo, ker se samomor nikoli ne zgodi v trenutku oziroma so redki primeri, ko se zgodi res impulzivno, brez predhodnega stanja. Pri samomoru vedno govorimo o samomorilnem procesu, kjer se nekaj stopnjuje od blažje do težje oblike. Blažji obliki samomorilnega vedenja, kot je denimo razmišljanje o smrti, o samomoru, sledi na?rt, potem se ?lovek odlo?i, da bo to naredil, šele nato stori. ?im hitreje v tem procesu ugotovimo, kaj se dogaja, tem hitreje ukrepamo.

Pomembno je, da se zavedamo, da gre za bolezenski proces, podobno kot pri angini. ?e ?akate, da dobite gnojni absces in šele takrat odidete po antibiotike, bo vaše zdravljenje trajalo dalj ?asa, kot ?e bi šli takrat, ko ste za?utili prve znake. ?e se gre po pomo? na za?etku, ko bolezen, stiska še ni kronificirana, še ni tako globoka, je lažje pomagati in ?lovek hitreje okreva.

Je samomor pravica posameznika?

To je zelo filozofsko vprašanje, tukaj smo zelo na spolzkem terenu.

?e se odlo?im za samomor, zakaj bi me vi prepri?evali o nasprotnem?

Zato, ker se za to ne bi odlo?ili, ?e ne bi bili v stiski. Težko verjamem, da se kdo odlo?i za samomor zaradi dolgega ?asa. ?e gledamo filozofsko, bodo eksistencialisti to razlagali po svoje. Razlage, ki vodijo nas, da smo dejavni na podro?ju preventive samomora, pa so, da je ?lovek, ki razmišlja o samomoru, v stiski, ki se vle?e že dlje ?asa, in verjamemo, da mu je mogo?e pomagati.

?lovek v stiski razvije tako imenovani tunelski vid. Pravzaprav ne vidi drugih rešitev svojih težav, le samomor. Zakaj bi vam pomagala, ?e ste se odlo?ili? Res ste se vi odlo?ili, ampak zato, ker gledate na razmere, v katerih ste, s te vaše tunelske perspektive, ki seveda ni realna. Zunaj tega tunela so še druge poti, druge ceste, smeri, kamor lahko zavijete. Zato kljub vaši odlo?itvi poskušamo pokazati, da tunel ni tista edina pot.

Ali se ob druga?nih razmerah, denimo ob gospodarski krizi, število samomorov pove?a oziroma je ve? razmišljanja o tem?

Glede razmišljanja o samomoru težko odgovorim, ker nimamo podatkov. O povezanosti gospodarske krize in samomorov pa so podatki razli?ni. Iz prejšnjih izkušenj vemo, da se je v nekaterih državah zaradi gospodarske krize pove?alo število samomorov, po drugi strani pa nekatere izkušnje kažejo ravno nasprotno. Ker smo vsi v istem položaju, ljudje stopijo skupaj.

Nedvomno pa se v tem obdobju pove?ajo stiske ljudi, sploh družine, kjer sta oba partnerja zaposlena v enem podjetju, ki gre v ste?aj. Mislim, da je treba ostati realen: to so resni?ni položaji ljudi, ki imajo težave s preživetjem. Vsak nov dan zanje pomeni projekt, kako priti do konca.

Pred kratkim je javnost razburil primer, ko je o?e skozi okno najprej vrgel h?erko, nato pa je sko?il še sam. Teh tako imenovanih razširjenih samomorov je kar nekaj. Ali morda veste, ali se je njihovo število pove?alo?

Teh podatkov nimam, težko bi odgovorila. Kako pa mediji poro?ajo o tem, je druga zgodba. V zadnjem primeru je bila precej napihnjeno zadeva zaradi posebne situacije, šlo je za umor in samomor.

Ko gre za umor, je po svoje v javnem interesu, da se o tem poro?a. Vendarle pa je bilo o tem konkretnem primeru veliko poro?anj, ki so grobo kršila novinarski eti?ni kodeks in tudi pieteto do umrlega, saj so bila objavljena imena, do potankosti so opisali kraj dejanja, objavljene so bile fotografije. Ne samo, da to ni potrebno, tudi dopustno ni.

V sodelovanju še z dvema kolegicama ste pripravili knjižico, v kateri svetujete medijem, na kakšen na?in poro?ati o samomoru. Navajate, da se je treba ob pisanju o samomorih izogibati objavljanju imen, fotografijam, podrobnostim o na?inu.

Ne gre za svetovanje medijem, ampak smo si stvar zamislili kot sodelovanje z vami, ki ste strokovnjaki na svojem podro?ju, in nami, ki imamo znanje na specifi?nem podro?ju. ?e se sre?amo na pol poti, je to krasno. Gre za smernice, akcija je nastala po zgledu tujih držav, ki so sodelovanje z novinarji že uspešno implementirale.

Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za prepre?evanje samomora sta gradivo izdali, mi smo ga prevedli, nato pa smo prevedeno razli?ico dali v presojo novinarjem oziroma urednikom. Ti so nas opozorili na to, kaj po njihovem mnenju ni dovolj konkretno, kaj naj spremenimo, da bo bolj uporabno.

V knjižici so zbrane usmeritve, ?esa naj bi se pri poro?anju o samomoru novinarji izogibali, da ne tvegamo u?inka posnemanja: da ne bi nekdo naredil oziroma poskušal narediti samomora, ker ga je na to napeljal ?lanek. Hkrati vsebuje smernice, kaj bi se pri poro?anju o samomoru morali pisali, da je u?inek preventiven. Mediji ste namre? eden od štirih osnovnih stebrov preventive samomora.

Manj primerni na?ini poro?anj lahko privedejo do tega, da ranljive skupine ljudi, mladostniki, osebe z duševno motnjo, zaradi prispevka za?nejo razmišljati o tem. Medtem ko lahko po drugi strani, ?e je prispevek usmerjen v informiranje o tem, zakaj samomorilna stiska, kako jo lahko prepoznamo, kaj narediti, zraven so lahko navedene še kontaktne številke, nekomu, ki je v stiski, pokaže rešitev. ?e pa me vprašate, ?emu naj bi se pri poro?anju izogibali, je to absolutno razkritje identitete.

V smernicah je tudi eti?no vodilo, vklju?ili smo ga na pobudo vaših kolegov, ki pravi, naj se tema nikoli ne uporablja za namen ve?je branosti in prodaje medija.

Izogibali naj bi se podrobnim opisom kraja, fotografijam s prizoriš?a, podrobnim opisom metode, predvsem pa ni dobro, ?e se prehitro kon?a in posplošuje, kar ve?krat opazimo. Denimo: delavec obupal zaradi ste?aja; ker nikoli ne vemo, ali je bil res samo ste?aj ali pa je bilo v ozadju še kaj. Noben samomor se ne zgodi v vakuumu, zmeraj je še nekaj.

Rekli ste, da smo mediji eden od štirih stebrov pri prepre?evanju samomorov. Kateri so preostali trije?

Te štiri stebre sta prepoznali Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za prepre?evanje samomora. Prvi steber je sodelovanje z razli?nimi strokovnjaki, ki so lahko dejavni na podro?ju preventive samomora in prihajajo v stik z ogroženimi; splošni zdravniki, socialni delavci, šolski strokovni delavci. Drugi steber je, da se v lokalnih skupnostih spodbujajo aktivnosti za prepre?evanje samomora.

V Sloveniji je tak primer v celjski regiji, kjer so ustanovili regijsko skupino za prepre?evanje samomora, da se torej na lokalni ravni mobilizirajo znanja za prepre?itev. Tretji steber je omejevanje dostopnosti do sredstev, s katerimi ljudje storijo samomor.

Kako omejiti? ?loveku težko prepre?iš, da sko?i pod vlak.

Mogo?e si sliši malo zapleteno, vsega ni mogo?e omejiti. Lahko pa se ukrepa na krajih, ki so znani po tem, da je bilo tam ve? samomorov. Za prepre?itev skokov z mostu ali stavb lahko postavimo ograje.

V tujini se je izkazalo za u?inkovito, da so na mestih, za katere so vedeli, da se zgodi ve? samomor, postavili table z napisi: '?e razmišljate o samomoru, pokli?ite to in to številko.' Vseh železniških prog ne moremo zavarovati, ne moremo postaviti ograj; na stavbah, mostovih, za katere vemo, da jih ljudje izbirajo za to, da kon?ajo svoje življenje, pa bi takšne table lahko postavili.

V Angliji so denimo spremenili sestavo gospodinjskih plinov, za katere so vedeli, da ljudje z njimi delajo samomor. Spremenili so pakiranje nekaterih zdravil, ki jih lahko kupiš v prosti prodaji, tako da koli?ina ni bila ve? smrtna. Težava v Sloveniji je, da se ve?ina samomorov zgodi z obešanjem, ki ga težje prepre?imo.

Zakaj se najpogosteje odlo?amo za obešanje? Je tako tudi v Evropi ali smo v tem posebni?

Obešanje je v ve?ini držav metoda, ki je nekje pri vrhu ali pa najpogostejša. Tisto, kar je zna?ilno za Slovenijo, je, da je ta metoda na prvem mestu tako pri moških kot pri ženskah. Glede na to, da je precej agresivna, agresivna do sebe, je to zanimivo predvsem za ženski spol. Za moške je zna?ilno, da posegajo po agresivnejših metodah, ženske pa obi?ajno izberejo blažje metode, na primer utopitev, tablete. S tega vidika je to posebnost, zna?ilna za Slovenijo.

Preventiva je torej na prvem mestu vašega poslanstva.

Da, preventiva in tudi raziskovanje, to gre z roko v roki. ?e ho?eš delovati preventivno, moraš vedeti, kje je težava. Zato moraš raziskovati. Usmerjamo se v to, da delamo z razli?nimi ciljnimi skupinami, med splošno populacijo poskušamo dvigniti raven zavedanja o tej težavi, jo destigmatizirati in javnosti sporo?iti, naj ?lovek, kadar je v stiski, za katero se mu zdi, da sam ne najde rešitve, ?im prej poiš?e strokovno pomo?. Ta je lahko na voljo pri splošnem zdravniku, dežurnem zdravniku, v najbližji psihiatri?ni bolnišnici.

Ni treba, da bremena nosimo sami, lažja so, ?e jih z nekom delimo. Ljudje imajo velikokrat pomislek, da imajo šibko osebnost, ?e zaprosijo za pomo?. Nasprotno – to pomeni, da znajo zelo dobro prepoznati, kje je njihova težava, in lahko nekaj storijo za to, da jo rešijo.

Izvirna novica: Siol.net ,sobota, 28.05.2011

?lanek je last medija siol.net