Ni ve? o?eta, ki bi mu lahko zaupali

Krivda je ?ustvo, ki je v slovenskem prostoru mo?no prisotno, in z njim se pri svojem delu redno sre?ujejo tudi psihoterapevti. Tudi asist. dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klini?ne psihologije, psihoterapevtka, skupinska analiti?arka, supervizorka, ?lanica ve? eti?nih komisij ter soustanoviteljica zasebnega zdravstvenega Inštituta za klini?no psihologijo in psihoterapijo IKPP.

In na to temo bo ena od razpravljalk na 14. Bregantovih dnevih, ki jih
med 9. in 12. oktobrom v Pod?etrtku organizirata Združenje
psihoterapevtov Slovenije in Psihiatri?na klinika Ljubljana.

Zdi se, da imata »krivda« in »sram« kar nekaj skupnega.

Ljudje se rodimo z zelo nezrelimi možgani, in da dozorevajo, potrebujejo stik, odnos z zrelejšimi možgani. Najve?krat je to mama, lahko je tudi druga negujo?a oseba. Ta dojen?ku pomaga, da možgani regulirajo in aktivirajo v njegovem življenju najprej aktivnost, to pomeni veselje, vznemirjenje, navdušenje. Potem pa možgani potrebujejo tudi zavorne mehanizme, da se posameznik zna ustaviti pred škodljivimi stvarmi, recimo, da se ne iz?rpa preve?. Ti regulatorni mehanizmi so zelo pomembni, med njimi dva še posebej, to sta ravno sram in krivda.

V klini?ni praksi ali pri opazovanju posameznika je sram in krivdo v?asih težko lo?iti ali pa se celo pojavljata skupaj. Kliniki definiramo sram kot nekaj, kar je povezano s tem, kar smo, kako nas drugi vidijo, krivdo pa bolj navezujemo na dejanja, ki so namenjena drugim. Ampak že sama misel, da sem nekomu želel storiti nekaj hudega, lahko ravno tako povzro?i ob?utke krivde, in ?e zraven pomislim, da sem zaradi tega grd ?lovek, se pojavi še sram.

Danes vemo, katere nevrotransmiterje v možganih požene sram, za ob?utke krivde raziskave po mojem vedenju še niso tako uspešne. Vendar pa psihoanaliti?arka Melanie Klein trdi, da se primitivni ob?utki krivde pri otroku pojavljajo že od petega meseca naprej, morda že prej, ko se otrok zave, da lahko poškoduje svojo mamo, recimo, ko jo ugrizne v dojko.

Kaj se o krivdi lahko nau?imo iz Ojdipovega kompleksa?

Osnovni koncept krivde je postavil ravno Sigmund Freud z definicijo Ojdipovega kompleksa in incesta, ampak danes vemo, da se šele v adolescenci in v zgodnji odraslosti vedeš tako, kot je prav, in se šele takrat razvije zrel notranji moralni sistem oziroma vest. Ob?utki krivde in sramu so torej temelji strukture osebnosti, ki ji psihoanalitiki re?emo superego struktura, in tvorijo moralni sistem. Ljudje brez ob?utkov krivde in sramu bi lahko tudi pobijali, re?emo jim socialni invalidi.

Kakšen odnos do krivde pa imajo recimo socialni psihopati?

Tudi pri teh ljudeh lahko zaznavamo parcialne, primitivne ob?utke krivde, vendar je pri njih razvoj ego in superego strukture šel »skrenjeno«. Kak psihopat se ne bo po?util krivega, ?e pospravi pet žensk na drugi svet, zna biti pa ?isto iz sebe, ?e bo metulj?ek izgubil krila. Ali pa bo skrbno skrbel za miško v svoji celici. Torej ne moremo ravno re?i, da so povsem brez ob?utkov krivde ali vesti.

Norvežan Breivik se ni po?util krivega za pokol 77 ljudi. Se da te ob?utke »pozdraviti«?

Nedvomno je imel v glavi svoj patološki psihopatski koncept. Njemu oziroma njegovemu moralnemu sistemu v glavi se je zdelo prav, kar je storil. Ob podrobnejšem pregledu bi seveda lahko izvedeli, ali je vendarle imel dolo?ene ob?utke krivde, od katerih pa se je morda dislociral, zavedanje o tem razcepil. Takšne zgodnje okvare so zelo težko popravljive.

Seveda pa je družba na to reagirala in ga kaznovala, kar se mora zgoditi. Kazen pomaga regulirati takšne odklone, saj je preventivna tudi za druge, da bolje predvidevajo in posledi?no nadzorujejo svoja dejanja. Tak ?lovek mora biti nekaj ?asa izoliran od okolja, kjer bi lahko ponavljal kazniva dejanja, v izolaciji se namre? tudi možgani s ?asom spremenijo. Ve?inoma ljudje po izpustu ne ponavljajo ve? napak. Toda ne zato, ker bi bili njihovi možgani bolj zreli, ampak zaradi drugih mehanizmov.

Dr. Polona Matjan Štuhec specialistka klini?ne psihologije

Prej ste omenili, da se ob?utki krivde lahko razvijejo že samo ob misli na kaj hudega.

V razvoju so ob?utki krivde sprva povezani s parcialnimi mislimi in namišljena dejanja so za notranji svet posameznika enako pomembna kot v realnosti storjena dejanja, zato tudi po?utje v obeh primerih ni kaj dosti druga?no. Smo pa seveda terapevtsko lahko bolj u?inkoviti, ?e gre za ob?utke krivde zaradi misli in ne zaradi dejanj.

Avtoriteta je pravzaprav tista, ki v razvoju moralnega sistema posameznika igra zelo pomembno vlogo, poosebljata pa jo o?etova figura in še prej mamina. Otrok se bo vedel pravilno, ?e najprej mama pove, kaj boli, o?e pa nato, kaj je prav. Ženski na?in vzpostavljanja moralnih norm je druga?en od moškega: smo bolj so?utne in odgovorne, moški pa bolj pravi?ni. Raziskave pri sojenju kažejo, da ženske in moški sodijo razli?no: moški bistveno bolj po ?rki zakona, ženske bolj po odgovornosti, skratka, bolj upoštevajo subjektivni, emocionalni del. ?e bi hoteli uravnotežiti sojenje, bi bilo treba sodniški poklic, kakor še marsikaterega drugega, uravnotežiti tudi po spolu.

Dr. Robin Skynner pravi, da je duševno zdravje tako redko kot olimpijske medalje. Tako je tudi do konca zgrajen in funkcionalen moralni sistem zelo redek. Vsi drugi potrebujemo o?etovsko figuro in materino figuro, ki nam povesta, kaj je prav.

Kaj se odvije v možganih ob travmati?nih dogodkih?

Travmati?ni dogodki možgane spreminjajo: aktivirajo zgodnje, globoko leže?e možganske strukture oziroma mandljevo jedro (amigdala), te pa potem vegetativni živ?ni sistem in posledi?no stresne hormone. Amigdala ima svoj implicitni spomin, ki zavedanju ni dostopen, zato imajo žrtve pozneje »flashbacke«: ko pride do dolo?ene situacije, ki sproži podoben spomin, se pri žrtvi aktivira amigdala in ponovno tudi totalna vegetativna reakcija, recimo strah in vzburjenje. In v travmi ljudje reagirajo na štiri na?ine: z borbo, begom, ohromitvijo ali omedlevico. Kako bo nekdo reagiral v podobni situaciji, je odvisno od strukture možganov in od situacije, ki se je zgodila.

?e ho?emo, da se travma kdaj predela in da se možgani ne aktivirajo vsaki? znova na isti na?in, mora implicitni spomin po?asi postajati eksplicitni, kjer se nalagajo zavestno predelane informacije in za kar obstaja vrsta metod in tehnik. Med njimi je še vedno najboljši pogovor, zato se ga psihoterapevti tako radi poslužujemo. Travmatizirani starši, ki imajo svoje travmati?ne dogodke spravljene v implicitnem spominu, jih prek svojega izraza na obrazu, v o?eh, glasu, kretnjah, položaju telesa, gibanju, prenašajo na svoje otroke. Toda bolj ko je travma nezavedna in se o njej malo govori, manj je otrokom jasno, kaj je travmo povzro?ilo.

Že od Adama in Eve ter njunega prvega greha in ob?utkov krivde se ti ob?utki transgeneracijsko prenašajo naprej. Kortizol oziroma stresni hormon prepre?i, da bi travmati?ni dogodki prešli v eksplicitni spomin. Na ta na?in so se evolucijsko ljudje in živalske vrste zavarovale, da so preživele. Ampak travma, ki je v implicitnem spominu, tam tudi ostane.

Ni pa vedno slabo, ?e nekatere stvari ostanejo v implicitnem spominu, kajne?

Seveda ne, ker gre za mehanizem preživetvene narave. Problem je pri hudih travmah, ki pozneje prinašajo napade tesnobe. Danes poznamo na?ine, kako travmo predelati, in, ?e govorimo v kontekstu greha, kako jo popraviti in odpustiti. Krivda in greh zahtevata reparacijo, dejanja, s katerimi krivdo popravimo. In tudi zapor. Nem?iji dodeljene vojne odškodnine sedanjim generacijam pomagajo opraviti s krivdo. In odmerjanje kazni za krivdo je izjemno pomemben sistem, ki obojim, tako žrtvam kot tudi storilcem, pomaga ponovno najti notranje ravnovesje.

?e se družba ne opredeli jasno do hudih prestopkov, ?lovek, ki je doživel travmo in bil žrtev, ne more naprej. To so Angleži sistemati?no ugotavljali pri spolno zlorabljenih dekletih. V psihoterapiji so imele bistveno boljšo prognozo zdravljenja tiste ženske, ki so prijavile storilca in kjer je sodni sistem jasno dokazal krivdo. Jasno postane, kdo je tu zlorabljal in kdo mora biti za to kaznovan. Šele ko je to jasno, lahko žrtev nadaljuje svoje življenje.

Koliko kazni je dovolj?

To je odvisno od zrelosti družbe ter neodvisnega pravnega sistema, kajti kazen je lahko hitro prestroga ali prekruta. Kakor je na nivoju posameznika nezrel moralni sistem lahko hitro preve? krut, saj deluje parcialno, tako bi ta posameznik neko dejanje zelo ostro kaznoval, drugega pa sploh ne. Brez pravil in pravnega reda v družbi pa? ne gre.

Ko smo hoteli v Prevzgojnem domu Rade?e, kjer so bili nameš?eni najbolj moteni mladostniki, uvesti sistem, da bi gojenci sami sodelovali pri odmerjanju kazni za prestopke, recimo pri pobegu iz zavoda in podobno, smo hitro ugotovili, da bi sami dolo?ali bistveno strožje kazni, kot so jim jih odrejali vzgojitelji. Za kraje bi, recimo, kar rezali roke.

Na kakšen na?in so poškodovani ti mladostniki?

V?asih smo rekli, da so za to odgovorne matere, ki razvajajo, in o?etje, ki so kruti in kaznujejo. Danes bi z vsem znanjem o možganih rekli, da ni bilo ob otroku prve negujo?e osebe, ki bi bila z njim v odzivnem in konstantnem odnosu. In bil je blizu še nekdo, ki se je kruto znašal tudi nad otrokom. Ta kruti vzorec se potem prenese na otroka, ta pa potem tudi nima prave povezave z zdravo okolico, kajti tudi tam takšne otroke zavra?ajo. To so nedvomno posebni mladostniki, so druga?ni od ve?ine vrstnikov, se pa ravno tako povezujejo v skupine, kjer si oblikujejo svoje vrednote in se na ta na?in definirajo. Vrednostni sistem v takšni skupini je lahko zastavljen tudi po mafijskih principih, ko je vrednota tudi nekaj, kar je sicer družbeno nesprejemljivo.

Pa recimo, da so ti mladostniki posebni. Ampak strašljiva je statistika, da ?e bi odlo?ali Slovenci, bi ve?ina morilcu odmerila smrtno kazen.

Zato, ker ve?ina, ?e pogledamo skozi optiko dozorevanja ?loveških možganov in moralnega sistema, ostaja na parcialnem nivoju, prav gotovo pa na nivoju nujno potrebne o?etovske avtoritete. Patriarhalna družina je neko? dobro funkcionirala, ker je o?e postavljal pravila, in še danes re?ejo, da ena vzgojna ?ez rit le ni tako slaba stvar. Ampak takšne izjave so zaradi potencialnih zlorab nevarne v družbi, ki je agresivna. Nekateri starši bi tovrstno primero ustrezno uporabili, tisti, ki zlorabljajo, pa bodo stavek potegnili iz konteksta, ?eš, saj strokovnjaki dovolijo, da tepemo otroke.

Jasne meje in pravila dajejo otroku varnost. V tem smislu mora tudi otrok zaupati svojemu o?etu, materi, starša pa si morata zaupati med seboj. A kaj se dogaja v Sloveniji? Ni ve? o?eta, ki bi mu lahko zaupali.

Le nekaj ?ez dvajset odstotkov podpore še ima pravkar izvoljena vlada. Govorite o tem?

Tako je: ni parlamenta, ni vlade in ni sodstva, ki bi mu zaupali. In ni? ne kaže na boljši moralni sistem družbe, kve?jemu obratno, ?edalje manj verjamemo. In ?e ne verjamemo o?etu – o?etovsko figuro recimo simbolizirajo tudi pravosodni sistem, zakoni, kazni – potem lahko ravnamo samo v skladu s svojimi parcialnimi krutimi sistemi in za?nemo pravico jemati v svoje roke: ?e ti nekdo nekaj naredi, kar te zaboli, ga boš kaznoval prekruto. Ker o?etu, ki bi o tem razsodil dobro in pravi?no, ne zaupaš. Dober o?e se lahko zmoti in to popravi, in tudi pravosodni sistem mora funkcionirati na ta na?in.

Zdravje v družbi dolo?ata na eni strani zaupanje o?etu ter po drugi strani zaupanje materi, kar bi po psihoanaliti?nih simbolih imenovala zdravstvo in socialo. V Sloveniji pa ne zaupamo ne zdravstvu in ne sociali, ne verjamemo v pokojnine, in ne zaupamo o?etu, da bodo tisti, ki so situacijo zakrivili, pravi?no kaznovani. Moj mož, zgodovinar, pravi, da bi si želel za vladarje razsvetljene absolutiste.

Koliko generacij bo treba ?akati za druga?en moralni sistem družbe?

Ko sem se pred kratkim pogovarjala z norveškim kolegom, je ocenil, da imamo sicer dvajset let neke druga?ne procese v družbi, vendar me je hkrati pou?il, da se demokrati?ni sistem pri njih odvija že dvesto let! Vsaka potencialna kriza, bodisi na individualnem bodisi družbenem nivoju, ima oba potenciala – spirala lahko gre v pozitivno ali pa v negativno smer. Ta hip med nami ni zaupanja in prevladujejo ?ustva, kot sta zavist in pohlep.

Ko govorimo o razbremenjevanju krivde znotraj terapije, ?emu je potrebno odpuš?anje?

Dokler se ljudje po?utijo pretirano odvisne, dokler ne ?utijo, da so dosegli svojo avtonomijo, svojim staršem denimo ne morejo odpustiti. Šele ko nekdo sam vodi svoje življenje in je predelal morebitne travme, lahko za?ne odpuš?ati. Ta vzorec lahko najdemo že od Adama in Eve naprej. Neka mama, recimo, prenaša svoje ?ustvene vzorce na h?er, ker druga?e ne zna. ?e h?i vidi, da isto napako ponavlja pri svojih otrocih, je jezna na svojo mamo. ?e pa predela ?ustva, se osamosvoji in svoj odnos z naslednjo generacijo uredi druga?e, z ve?jim zadovoljstvom, lahko odpusti tudi materi.

Kdo prihaja v vašo ordinacijo?

Ljudje, ki imajo dovolj denarja, da si tovrstno pomo? pla?ajo sami, ?eprav si tega nisem želela. V?asih sem imela koncesijo za svojo dejavnost v zdravstvenem domu v Domžalah, ko pa sem prišla v Ljubljano, sem jo morala pustiti tam, ker se je iz ob?ine v ob?ino ne da prenesti. Žal je na voljo koncesija za klini?no psihologijo, psihoterapija kot samostojna stroka znotraj zdravstva pa ne obstaja. Psihoterapija ni priznana stroka.

Dejansko na podro?ju psihoterapije v Sloveniji vlada zmeda, imamo številne psihoanalitske in psihoterapevtske šole, in ne vemo, katera je »prava«

Da, razli?ne ustanove proizvajajo razli?ne profile psihoterapevtov. Obstaja program družinske terapije na Teološki fakulteti, tu je dunajska veja univerze Sigmunda Freuda, pa program novogoriške univerze. Na tem podro?ju delujem 35 let in že 28 let si prizadevam, da bi uredili zakonodajo. Najprej sem si prizadevala, da bi sprejeli zakon o psihološki dejavnosti, še v ?asu, ko je bil napisan samo zdravstveni zakon. Potem so to podro?je uredili tako, da psihologi, ki delajo v sociali, sodijo pod socialno zbornico, psihologi v šolah so postali svetovalni delavci. Psihologi so v za?etku mislili, da bodo na ta na?in lažje prišli do zaposlitev, toda izgubile so se meje med strokovnimi profili. Psihologi v zdravstvu pa smo organizirali strokovno zbornico.

Že pred leti je bila imenovana komisija za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti na ministrstvu za zdravje. Zakon je napisan in usklajen med razli?nimi šolami. ?akamo ministra, ki ga bo potegnil iz predala in uredil podro?je psihoterapije v Sloveniji.

Ljudje si medtem pomagajo na razli?ne na?ine. ?e odprete internetne strani, ugotovite, da se lahko vsak ukvarja s psihoterapevtskim svetovanjem, pri ?emer se zdi, da se država trudi samo, da pobere davke. Kaj se dogaja s klienti, pacienti, to za zdaj nikogar ne zanima. Prej je bil sprejet zakon o zdravilstvu, ki je bil sicer tudi potreben, kakor pa zakon o psihoterapiji.

V kakšnem kontekstu vas bo krivda zanimala na prihajajo?em posvetu?

Veliko pozornost bomo tokrat namenili krivdi psihoterapevta. Svoje krivde denimo psihoterapevt v odnosu s pacientom ne sme odpreti, te dileme mora obravnavati na superviziji, o ?emer bo med drugim govoril slovenski psihoterapevt iz Trsta Pavel Fonda. Vsak psihoterapevt lahko naredi napako in vsak lahko to napako odpravi. Lahko pa ima ta napaka širše razsežnosti, ki zajame tudi ob?utke krivde, ali pa še bolj bizarne stvari, kot so zlorabe. Zlorabe se lahko dogajajo tudi znotraj psihoterapevtskega odnosa, na primer spolne zlorabe pacientk, in za to nismo imuni niti v Sloveniji. Podro?je zlorab zelo dobro poznam, nenazadnje sem bila petnajst let v evropski eti?ni komisiji (Standing Committee of Ethics pri EFPA, op.p.).

Kje je skrenil psihoterapevt, da zlorablja?

Psihoterapevtska situacija je intimna, ?ustvena, in zahteva od psihoterapevta posebno zrelost. Psihoterapevti smo ljudje, nismo nadljudje, in nekateri ne živijo optimalno svojih življenj. Svoje najbolj intimne trenutke doživljajo ravno s svojimi pacientkami v ordinaciji, pri tem pa pozabijo, v kateri vlogi so. V resnici zadovoljujejo svoje lastne potrebe v lastni ambulanti. Zato je treba v edukacijo za psihoterapijo vedno vklju?iti tudi psihoterapijo psihoterapevta, pa supervizijo, ravno z namenom, da psihoterapevti prepoznavajo in nadzirajo lastni ?ustveni svet. In ?e ni zakonodaje, ki to regulira, so pacientke prepuš?ene same sebi. Trenutno je v Sloveniji psihoterapevt lahko kdorkoli, zakonodaje pa ni.

Ta hip med nami ni zaupanja in prevladujejo ?ustva, kot sta zavist in pohlep.

N?e odprete internetne strani, ugotovite, da se lahko vsak ukvarja s psihoterapevtskim svetovanjem, pri ?emer se zdi, da se država trudi samo, da pobere davke. Kaj se dogaja s klienti, pacienti, to za zdaj nikogar ne zanima.

Avtor: Ingrid Mager 

Izvirna novica: Dnevnik , 4. oktober 2014

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorja