O avtomatskih mislih

Zaradi naših preteklih izkušenj, vzgoje, kulture, verskih prepričanj in družinskih vrednot, si lahko situacije razlagamo in ocenjujemo precej drugače kot nekdo drug. Razlage in pomeni, ki jih pripisujemo dogodkom in situacijam, povzročajo telesne in čustvene občutke.

Avtomatske misli…

• so lahko besede, podoba, spomin, telesni občutek, namišljen zvok ali pa imajo osnove v ‘intuiciji’ – v občutku ‘vedenja’
• so verjetne – lastnim mislim avtomatsko verjamemo, ne da bi se ustavili in podvomili v njihovo veljavnost. Ko mi voznik izsili prednost, si o njem lahko mislim, da je sebična, neumna krastača, on pa v resnici ženo pelje v porodnišnico, ker ima popadke. Misli niso nujno resnične, točne ali koristne. Je to dejstvo ali mnenje ?
• so avtomatske.  Preprosto zgodijo se, pogosto pa jih še opazimo ne.   
• Naše misli so naše – lahko so zelo specifične za nas, morda zaradi naših trenutnih ali preteklih izkušenj, znanja, vrednot in kulture, ali pa brez vsakega dobrega vzroka. Nekatere misli so povsem izven vsega naštetega, zaradi česar pa nas spravljajo v še večjo stisko. Namreč, skušamo se domisliti vzroka, zakaj so nas obšle (“Gotovo sem slaba oseba!”).
• so vztrajne in del naših navad – naše misli se znova in znova ponavljajo. Bolj kot se ponavljajo, lažje jim je verjeti. S tem pa sprožijo celo verigo povezanih misli, zaradi katerih se počutimo vedno slabše. Lahko sledijo temam; čez kratka obdobja ali pa, pogosto, skozi leta in desetletja.   
  
  

Joseph V. Ciarrochi, Ann Bailey: A CBT-Practitioner’s Guide to ACT: How to Bridge the Gap Between Cognitive Behavioral Therapy and Acceptance and Commitment Therapy, New Harbinger Publications., 2008