O zdravljenju duše – depresija

Na poti od spoznanja, da nekaj ni v redu z nami, do prve stopnje zdravljenja se lahko pojavi hud notranji boj – kdo pa bi rad sebi in drugim priznal, da je ‘nor’, si mislimo.
O procesu zdravljenja sem se pogovarjala z Majo Vali?, ki je svoje mo?i po uspešnem zdravljenju depresije in anksiozne motnje usmerila k pomo?i ljudem s podobnimi težavami in ustanovila Društvo za pomo? osebam z depresijo in anksioznimi motnjami (DAM) .

Gospa Maja se je z anksioznostjo za?ela soo?ati že v najstniških letih, pozneje pa se ji je zaradi poznega in sprva tudi preve? površnega zdravljenja pridružila tudi depresija.

Kaj je predstavljalo trenutek, ko ste zbrali dovolj motivacije za za?etek zdravljenja? 

Bila sem tako nemo?na in na tleh, da sploh ni bilo druge možnosti, moralo se je nekaj zgoditi. Nisem ve? mogla biti v tej ?rni luknji, kjer sem vse videla samo slabo. ?e sem gledala televizijo, sem iz tega potegnila slab zaklju?ek, ?e je bilo kaj narobe z otroki, sem vse videla katastrofalno, ves svet se mi je zdel katastrofa.

Poleg tega so se mi pojavili telesni znaki, stalna tesnoba in napetost – npr. ko je na vratih pozvonil zvonec, je bil zame to šok. ?ez dan sem komaj ?akala, da grem spat, da se izognem vsem obveznostim. Zelo sem shujšala, vse mi je bilo prenaporno – oble?i otroka, igrati se z njim. Za to nisem imela mo?i, hkrati pa v tem tudi nisem videla nobenega smisla. Potem sem se obtoževala še zaradi tega, kako slaba mama sem.

Mi lahko bolj podrobno zaupate, kako je potekalo odrešitveno zdravljenje? 

Šele pri tridesetih letih sem naletela na zdravnico, ki mi je sicer najprej dala zdravila, ampak sva že takoj po tem, ko so le-ta pokazala u?inke, za?eli psihoterapijo. Takrat si nisem predstavljala, kako naporen bo proces zdravljenja. Mislila sem, da bo to pa? samo pogovor, vendar je bila psihoterapija sestavljena iz nalog, ki sem jih morala narediti do naslednjega sre?anja.

Takrat mi je recimo predstavljalo neskon?en napor soo?anje z zunanjim svetom, zato sva za?eli tako, da sem morala iti iz hiše vsaj do poštnega nabiralnika, naslednji teden sem morala že nositi smeti.

Za prekinjanje toka negativnih misli sem igrala – kakorkoli smešno se sliši – ra?unalniške igrice. Takrat sem preigrala toliko tetrisa, da (smeh) … Priporo?ljivo se je namre? zaposliti z ne?im.

Sledilo je odganjanje tesnobnih ob?utkov na delavnici sproš?anja, kjer sem se nau?ila z dihanjem vplivati na po?utje. Najpomembnejše spoznanje, ki je sledilo obisku te delavnice, je bilo, da nisem sama, in takrat se mi je odprl svet. Prvi? sem se lahko o svojih težavah pogovarjala brez sramu in se na ta ra?un celo smejala.

Kakšen pomen za zdravljenje so imela zdravila? 

Zdravila so mi pomagala v smislu, da sem sploh lahko pristopila do drugih terapevtskih metod, npr. na delavnico sproš?anja, pri tem pa tudi spremljala zdravljenje, saj sem v akutni fazi depresije tako globoko padla v svoje negativne misli, da nisem mogla sprejemati nobenih novih informacij. V treh tednih jemanja so me zdravila pripravila do tega, da sem lahko za?ela kognitivno-vedenjsko terapijo, poleg tega sem se v tem ?asu nekoliko telesno okrepila.

Se vam simptomi anksioznosti in depresije še pojavljajo? 

Simptomi depresije se mi ne pojavljajo ve?, saj sem resni?no in korenito spremenila na?in življenja in mišljenja.

?e se mi sproži napad anksioznosti, na licu mesta za?nem vaje sproš?anja. Zadnji? se mi je to zgodilo na tržnici, pa mi je mož rekel: “Ali nisi ravnokar napisala priro?nika? No, na kateri strani imaš sproš?anje?” Rekla sem mu: “Oh, nesramnež!” (glasen smeh) V takem primeru se isti hip osredoto?im na nekaj, kar mi misli popolnoma preusmeri, npr. odštevanje ve?kratnikov števila 7 od sto nazaj. Kadar tudi to ne pomaga, za?nem izvajati dihalne tehnike. V?asih se mi tudi ne da in potem ‘furam safr’ (smeh).

Omenili ste, da ste korenito spremenili na?in življenja.

Ko sem za?ela hoditi na skupinska sre?anja, sem za?utila, da nam manjka stik z ljudmi. Tekom sre?anj sem se odlo?ila, da bom, ko se bom postavila na noge, ustanovila društvo za pomo? osebam s tovrstnimi motnjami. Zastavila sem si cilj, svoj cilj! Pred tem nikoli ne bi šla na dav?ni urad po številko, zdaj pa sem morala, saj sem stremela k cilju in niti pomislila nisem, da bi ponjo poslala moža, ?eprav so mi take naloge še vedno predstavljale velik izziv.

Mislite, da bi lahko do ozdravitve zmagovito zakorakali tudi brez strokovne pomo?i?

Pri zmerni do hudi depresiji bi se tudi danes, z vsem pridobljenim znanjem, obrnila na strokovnjaka. Pri blagi depresiji pa mislim, da se to da, sploh ?e se je oseba pred za?etkom težav intenzivneje ukvarjala npr. s tekom. Potem bi lahko tudi s pomo?jo teka prebrodila depresijo. Treba se je zavedati, da lahko depresija po nekaj mesecih sama izzveni, vendar ?e ta oseba v življenje ni vpeljala bistvenih sprememb, se bo depresija zelo verjetno vrnila.

Omenili ste, da ste se že pred intenzivnim zdravljenjem ve?krat obra?ali na strokovno pomo?, vendar ste bili ‘odpisani’ z receptom za škatlico tablet. Se vam zdi, da se je stanje izboljšalo, ali je še vedno preve? ljudi deležnih tovrstnega psihiatri?nega zdravljenja?

Problem je širši. Cilj zdravnika psihiatra ne bi smelo biti predpisovanje zdravil, vendar obstoje?i zdravstveni sistem ne zagotavlja možnosti, da bi se psihiatri bolj ukvarjali s pacienti. Psihoterapija pa je pri zdravljenju depresije nujno potrebna.

Drugi problem je, da se je v Sloveniji zgodila poplava psihoterapevtov razli?nih šol. Mnogo teh je odli?nih, veliko pa je takih, ki pridobljeno izobrazbo izkoriš?ajo zgolj kot vir zaslužka in temu primerno tudi nimajo potrebnih znanj in izkušenj. Nekvalitetno in nevestno izvajanje takega dela pa pacientu kve?jemu škodi.

Piše: Sabina Špitalar

Izvirna novica: beremzivljenje.si   15.02.2013

?lanek je last medija beremzivljenje.si in avtorice