Obrazi prihodnosti: Mladostniki so vse manj odporni proti stresu

Pisarna šolske psihologinje Nives Laul je eden najbolj obiskanih prostorov na Gimnaziji Celje – Center. K njej zahaja veliko dijakinj in dijakov, ki se spopadajo z najrazli?nejšimi osebnimi težavami. »Težko re?em, da je bila psihologija moja prva ljubezen,« o svoji poklicni izbiri pove Laulova. »V srednji šoli sem se navduševala zlasti nad umetnostjo, šele med študijem pa sem ugotovila, da je to res nekaj, kar me zanima. Vedno pa se mi je zdelo, da se mi ljudje radi hodijo izpovedovat.«

Kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih se vam pridejo izpovedat dijaki? 

Mladi imajo težave na najrazli?nejših podro?jih. Ker delam v šoli, jih je ogromno vezanih na u?ni uspeh. Pogosto si dijaki zastavljajo zelo visoke cilje, ker pa jim jih ne uspe dose?i, temu sledi padec motivacije. Dijaki višjih letnikov potrebujejo nasvete glede izbire študija, tu pa so tudi osebne težave..

Ali vas te izpovedi spremljajo tudi v zasebnem življenju ali vselej ostanejo med štirimi stenami vaših prostorov?

Nives Laul, psihologinja, Gimnazija Celje – Center (Foto: Klementina Krulec)

V mojem poklicu je klju?nega pomena zaupanje. Zaveza k mol?e?nosti mi nalaga, da težave posameznika ostanejo v pisarni. Moram pa poudariti, da imam ogromno sre?o, da sva na šoli dve psihologinji, ki si pogosto izmenjujeva izkušnje. Na za?etku kariere sem tudi po službi pogosto razmišljala o dijakih, ki me obiskujejo, s?asoma pa sem se nau?ila, da stvari ne nosim domov.

Kaj je po vaši presoji najve?ji krivec za pojave depresije, samomorilnosti, živ?nih zlomov in podobnega med mladimi? 

Na to temo bi lahko govorila vso uro. Danes je otrokom na voljo ogromno možnosti in svet od nas zahteva ogromno. Sodobni starši danes svojih otrok ne nau?ijo prenašati žalosti, neuspeha, s ?imer jih pogosto prikrajšajo za šolo življenja, kar pa se pogosto najbolj izrazito pojavi v srednji šoli, ker dijaki težav ne jemljejo kot izziv, temve? kot grožnjo.

Se vam zdi, da je v družbi dovolj razumevanja mladih v stiskah?

?e se osredoto?im na profesorje in starše, ve?ina razume težave najstnikov in se z njimi dobro soo?a, seveda pa obstajajo tudi izjeme. Kot šolska psihologinja, ki sem z dijaki v stiski vsak dan, pa si želim, da bi pri nas obstajala zdravstvena mreža, namenjena pomo?i mladim v najrazli?nejših stiskah.

Kako se po vašem mnenju težave, s katerimi se mladi soo?ajo danes, razlikujejo od tistih, s katerimi so se soo?ali njihovi starši? Ali ste v letih dela opazili kakšno izrazito spremembo v duševnem zdravju med razli?nimi generacijami? 

Težko govorim o težavah staršev na splošno. Na šoli se obi?ajno ukvarjamo z u?nimi težavami in razli?nimi vzroki, ki povzro?ajo u?ne težave. Ti vzroki so zelo razli?ni, in ko jih iš?emo, se v?asih zgodi, da odkrijemo tudi globljo problematiko, ki izhaja iz družinskih odnosov. Takrat, ?e je le mogo?e, v sodelovanju z razredniki na pogovor povabimo tudi starše, ki so obi?ajno pripravljeni sodelovati. Kot povedo starši in kot opažam sama, je ena najizrazitejših razlik v generacijah ta, da imajo mladi danes neprimerljivo ve? izbire in neprimerljivo ve? informacij.

Poleg tega današnji mladostniki živijo v druga?nem svetu in med sabo komunicirajo druga?e, kot so v ?asu svoje mladosti njihovi starši. Iz povedanega je mogo?e sklepati, da so težave današnjih mladostnikov druga?ne od težav, ki so jih v najstniških letih imeli njihovi starši – kar ni ni? nenavadnega, saj to velja tudi za vse pretekle generacije.

Ali dijaki sami pristopijo do vas ali jih vi povabite na pogovor? 

Zelo razli?no. Eni pridejo sami, druge povabimo oziroma jih pripeljejo razredniki. Zgodi se tudi, da nas pokli?ejo starši in nas prosijo, da se pogovorimo z njihovim mladostnikom. Mislim sicer, da je na naši šoli med dijaki zelo prisotno zavedanje, da imajo v svetovalni službi vedno uho, ki bo prisluhnilo. Pogosto se zgodi, da dijak pride po tem, ko mu je to priporo?il njegov sošolec, ki je pri nas že kdaj bil na pogovoru.

Se vam zdi, da je med dijaki, ki vas obiskujejo, veliko takih, ki le potrebujejo pozornost? 

Zagotovo vsakdo pride na pogovor zato, ker potrebuje nekoga, ki ga sliši, ali je v težavah, iz katerih sam ne najde izhoda, oziroma je v takšni situaciji nekdo, ki mu je blizu. Tudi kadar se zdi, da nekdo samo iš?e pozornost, se za tem nekaj skriva. Lahko je simptom ?esa globljega, naša naloga pa je, da poskušamo ugotoviti, kaj to je. Zato nikogar ne zavrneva, ker bi menili, da trati najin ?as. Treba pa je seveda vedno postaviti meje.

V javnomnenjski raziskavi, ki smo jo izvedli na šoli, se ve?ina anketirancev strinja s trditvijo, da preve? šolskih obveznosti škoduje mladostniku. 

?e je šolskih obveznosti preve?, to na u?enca ali dijaka nima dobrih u?inkov. Razlogov za preobremenjenost je ve? – najpogostejši so u?ne navade, v?asih pa tudi sposobnosti. Danes v osnovni šoli skoraj ni otroka, ki ne bi poleg šole po?el še ?esa. Kot svetovalna delavka opažam, da pogosto mladostnik daje prednost zunajšolskim dejavnostim, kar se obi?ajno kaže pri njegovi uspešnosti. Izpostavila pa bi še eno opažanje…

Katero? 

Mladostniki so vse manj odporni proti stresu in frustracijam. Mnogi ob prvih ovirah, na primer slabih ocenah zaradi premalo vloženega truda ali neu?inkovitega na?ina u?enja v prvem letniku srednje šole, preprosto obupajo in se preusmerijo na lažji program ali pa sprejmejo nižje ocene in za?nejo ob tem gojiti slabo samopodobo.

Kje ti?ijo vzroki, da je mladim težje prenašati frustracije v primerjavi s starejšimi generaciji?

Najbrž jih je mogo?e iskati v širši družbi in na?inih vzgoje. V družbi zato, ker nas na vsakem koraku obstreljujejo z idejami, da je mogo?e brez truda dose?i kar koli, v okviru družine pa, spet pod vplivom družbenega okolja, da je treba otroke obvarovati pred kvarnimi vplivi, pred stresom, pred »nepotrebnimi« frustracijami – a hkrati moramo od njih zahtevati veliko, saj bomo le tako lahko otroku omogo?ili, da razvije vse svoje sposobnosti in izkoristi vse svoje potenciale.

Dilema staršev je na tem mestu lahko precejšnja.

Res je. Naj vklju?ijo otroka v številne dejavnosti, da se bo vsaj v eni našel, ali mu to »onemogo?iti« in ugotoviti, kje je zares dober, in ve? ?asa nameniti razvijanju socialnih spretnosti znotraj družine, gojenju pristnih medosebnih odnosov, ?ustvene stabilnosti in zrelosti? Mislim, da na pravkar našteto pogosto pozabljamo, posledice pa se odražajo v mladostnikih, neodpornih proti stresu. Ne ?utijo se povezane, ne ?utijo varnosti v odnosih, ampak hrepenijo po dosežkih, po visokih, najvišjih ciljih, obi?ajno v obliki materialnih dobrin, popolnosti. Kajti le doseganje tega, kot nam vedno znova sporo?ajo mediji, daje posameznikovemu obstoju vrednost.

Kako pomemben pa se vam zdi vpliv medijev na duševno zdravje mladih in njihovo samopodobo?

Mediji in vsebine, ki jih predstavljajo, predvsem pa na?in, na kakršnega jih predstavljajo, seveda vplivajo na mlade. Dostikrat kakšen mladostnik pove, da bi si želel delati v poklicu, ki ga je videl v tujem mediju oziroma v filmu, pa ta poklic pri nas ne obstaja. Vseeno se zadnja leta redno sre?ujem z ugotovitvami seminarskih nalog naših dijakov na to temo, ki ve?inoma ugotavljajo, da so ljudje, ki jih obkrožajo, precej pomembnejši dejavnik vplivanja kot mediji.

O na?inu, kako mediji predstavljajo življenje v zahodnih državah, bi rekla, da ga veliko mladih morda res idealizira, ?eprav znajo biti do njega tudi kriti?ni in sami dostikrat ugotavljajo, da se v ozadju skriva krut kapitalizem. Glede na svoje izkušnje z dijaki, ki bolj ali manj resno razmišljajo o študiju in celo življenju v tujini, bi rekla, da se za to zelo težko odlo?ijo, ko pride do te to?ke. Ne vem, ali gre za tako mo?no navezanost na tisto, kar nam je doma?e, ali za to, da Slovenci v povpre?ju nismo vajeni migrirati – selitev iz enega dela države v drugega bi bila marsikomu prevelik zalogaj, kaj šele v tujino! Tako se mladi na eni strani zanimajo za tujino in preu?ujejo možnosti, hkrati pa poudarjajo, da se jim zdi kakovost življenja v Sloveniji višja kot marsikje drugje. Ali pa se preprosto preve? bojijo, da se v tujini ne bi znašli, zato raje ne tvegajo.

Avtorji:  Eva Zala Kobal, Lana Knavs in Klementina Krulec, Gimnazija Celje – Center

Izvirna novica:dnevnik.si, 12. april 2016

Prispevek je last avtorja in medija dnevnik.si