OD PETKA DO PETKA

Vsak tak kamen?ek šteje

Petek, 1. oktobra
Me prav zanima, koliko ljudi ve, da je danes evropski dan depresije. Verjetno je ve? tistih, ki se borijo z njo. Tudi jaz sem se, dve leti. A sem se izkopala iz brezna teme. Mogo?e se ?udno sliši, a za to izkušnjo, ?eprav bole?o, mi ni žal. Pomagala mi je, da sem našla svoj smisel, pot, ki me osre?uje. Seveda sem morala življenje obrniti na glavo, pa ne samo svoje. Ni bilo lahko in verjamem, da nekateri tega ne zmorejo zaradi objektivnih okoliš?in, jaz sem o?itno imela tudi malo sre?e. V bistvu sem depresijo izkoristila. Seveda je najprej ona mene, a sem ji dala pošteno klofuto.

Užaljeno me je zapustila. Ni? hudega, saj imam še sledove anksiozne motnje, ki je bila kriva, da sem sploh zbolela za depresijo. Ti dve mrhi se zelo radi družita in pogosto napadeta skupaj. ?e bi me kdo vprašal, kaj je hujše, depresija ali anksiozna motnja, bi imela veliko dela z odgovorom. Depresija je res huda duševna bole?ina. Ob?utek, da ni prihodno­sti, da ne bo nikoli bolje in da tvoje življenje nima smisla, je bole?. Pretirani nenehni strah pred življenjem, izogibanje ljudem, strah pred zapuš?anjem doma ?loveka popolnoma ohromijo, vzamejo mu svobodo, po?asi postane odvisen od drugih. Težko bi odgovorila na zastavljeno vprašanje, najbolje bi bilo, da bi odgovorila z vprašanjem, kaj je bolje: ?rno ali ?rno? Naj vas potolažim obe mrhi sta vsaj obvladljivi, ?e ne povsem premagljivi.

Mesec oktober je za vse nas, ki se ukvarjamo z duš evnim zdravjem, zelo deloven. Izkoristimo vse možnosti, da napademo javnost in medije z destigmatizacijskimi sporo?ili. Jezi nas, ker sodobna družba še vedno ne dojema, da imeti depresijo ni ni? bolj grozno kot imeti sladkorno. Zakaj se raje pogovarjamo z nekom, ki ima sladkorno, kot pa z osebo, ki ima duš evno motnjo? Na sre?o se gibljem v krogu ljudi, ki imajo enak pogled kot jaz, tako da se na slovensko družbo jezim le enkrat letno, oktobra. Mogo?e pa nam uspe letos s koncertom in izdajo knjige še koga prepri?ati, da duševne motnje niso bavbav.

Knjiga gre ta konec tedna v tisk – Premagovanje anksioznosti za telebane. Šest let ?akam na izdajo tega odli?nega priro?nika. Založba Pasadena je sprejela izziv (ali pa sem bila tako te?na, da so obupali nad mano in sprejeli moj predlog) in je svojim izdajam ra?unalniških priro?nikov dodala še priro?nike s podro?ja duševnega zdravja. Za sodelovanje so se odlo?ili tudi ozarovci in skupaj smo zagrizli v pripravo projekta. Še dobro, da se dolo?ena podjetja zavedajo svoje družbene odgovornosti. ?e ne bi bilo Fidimeda in Agrochema, ne vem, kako bi finan?no zmogli poravnati nastale stroške.

Sobota, 2. oktobra
Vstala sem zgodaj in takoj pogledala skozi okno. Ni deževalo, celo sonce se je kazalo. Urh je prespal pri prijatelju in se je vrnil pred kosilom. Iza je bila doma. Ob dobri kavi sem si naredila na?rt dneva in upala, da se ujema z Martinovim. Kadar se mi nagrmadijo naloge, je zelo potrpežljiv in svoje obveznosti prilagaja mojim. Danes je bilo na sporedu branje izhajajo?e knjige Anksioznost za telebane. Angleško razli?ico zelo dobro poznam, obdelala sem jo pred leti, in ker vem, kako dobra je, sem želela, da se jo prevede. Slovenci, ki imamo anksiozno motnjo, potrebujemo dober priro?nik za samopomo?. In ta je! Prevedli sta ga moji sodelavki v društvu, Ana in Emi. Imata že izkušnjo s prevodom Depresije za telebane, zato sem prepri?ana, da sta svoje delo opravili dobro.

Preden me je zaneslo v branje, smo sko?ili v Mostec pogledat, ali je že kaj kostanja. Iza ni bila preve? navdušena, saj bi šla raje k ra?unalniku. A ni imela izbire. Da bi dokazala svoj upor, je za obla?enje porabila pol ure. Mostec je že ?isto jesenski, povsod okoli nas je bilo polno štorovk in kostanja. Res ni bil podoben maronom, a je bil dober, saj je prvi.

Ko smo prišli domov, nas je že ?akal Urh. Otroka sta milo prosila, da se za?neta u?iti šele po kosilu, in seveda so me njuni prose?i pogledi v trenutku prepri?ali, da sem se strinjala. Ko smo zadovoljili osnovne potrebe, sem se spremenila v zoprno, sitno in zahtevno mamo, ki teži svojim otrokom. Iza in Urh sta se “poglobila v knjige“, jaz pa, ja, kaj pa, s svin?nikom v roki sem se zakopala v Telebane, da me na predstavitvi Darja ne spravi v zagato s kakšnim vprašanjem. Jaz sem vendar perfekcionistka in kaj takega se mi ne sme zgoditi. Ker ?e se mi, potem pomeni, da nisem OK. No, ?e bo kdo od vas, ki to berete, kdaj prebral knjigo, o kateri govorim, bo takoj opazil, da je prav to eden izmed znakov anksiozne motnje.

Nedelja, 3. oktobra
Danes sva bila z Martinom sama. Otroka sta bila pri o?etu. ?e se le da, ga obiš?eta tudi med tednom, a sedaj, ko je pouk, je to težje. Martin je že dopoldne odšel v Trebnje k sestri, saj ji nagaja ra?unalnik. Jaz pa sem ostala doma, na hitro pospravila, oprala perilo in pripravila kosilo. Vmes sem malo pokukala na društveni mail, kjer sem doživela pravo presene?enje. Koliko naro?il za novo knjigo! Juhuhu, pogled na sporo?ila mi je popla?al ves vloženi trud. Nekateri so celo dopisali zahvalo, da smo se lotii tega projekta. Ta knjiga bo res terna. Po kosilu sva se odpravila na dolg sprehod. Najina priljubljena pot vodi od doma ?ez Ljubljanski grad in preko Stare Ljubljane nazaj domov. Ko sva se vrnila, me je zagrabilo pospravljanje. Izi in Urhu sem iz kleti prinesla nekaj toplih jop in majic. Še vedno hodita poletno oble?ena, kar je imelo za posledico angino pri Urhu in mo?an prehlad pri Izi. Ko se zjutraj obla?ita, sem jaz že na poti v službo, torej ne morem vplivati na to, kaj si izbereta. Pa saj me ne bi poslušala.

Ponedeljek, 4. oktobra
V službo hodim z veseljem. Delam na Oddelku za lesarstvo, kjer je moški kolektiv. Torej ženske hudobije, nevoš?ljivosti in ljubosumnosti ne poznamo. Kolegi so prijetni, spoštljivi, šef pa je ?lovek, ki je vedno nasmejan in nikoli še bolj ne zapleta problemov. Nikoli nisem imela težav zaradi svoje depresije in anksiozne motnje, nasprotno, stali so mi ob strani. Kar težko mi je, ko mi ljudje govorijo, kakšne težave bi imeli, ?e bi v službi povedali, zakaj so na bolniški. Res sem sre?nica, da sem osem ur obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi. A danes je bil prav poseben dan, prvi študijski dan za naše študente. Želim jim, da bi uspeli. Upam, da se zavedajo, da je za to treba vložiti kar nekaj truda.

In knjiga … se tiska, pravi Peter

Torek, 5. oktobra
Dopoldne me pokli?e profesorica, s katero pripravljava ?lanek. Malo me je “pobezala“, ali sem pozabila. Seveda nisem, a kaj, ko je toliko stvari. Hodim v redno službo, imam družino, vodim društvo. Poleg vsega tega sem se lotila še študija. Vzrok, da sem se odlo?ila zanj, je bil sprva zgolj v samodokazovanju. Mogo?e je v ozadju prikrita avtostigmatizacija? Pustimo to, glavno da mi je sedaj v užitek, zaklju?ek pa bo, upam, tudi v korist ljudem, ki se sre?ujejo z anksioznimi motnjami. Ampak ?asa mi pa zmanjkuje, predvsem za zdravju koristne dejavnosti. Izgovor? Seveda, velikokrat.

Sreda, 6. oktobra
Napetost naraš?a, samo še en dan je do izida knjige. Veliko prednaro?il smo že zbrali, kar je dokaz, da si ljudje želijo informacij, strategij reševanja svojih težav. Ja, notri jih je res veliko in delujejo. Samo ne same od sebe, ni dovolj, da knjigo le preberemo. Treba je slediti navodilom, vaditi tehnike vsak dan. In ?e ugotovimo, da nam ena ne ustreza, izberemo drugo. Upam, da bodo bralci dojeli, da je bistvo te knjige v njenem prakti?nem izvajanju. ?e bodo, potem je zagotovo ne bodo odložili v kot in pozabili nanjo. Sicer pa smo odrasli ljudje in sami odlo?amo o sebi in sami sprejemamo odlo?itve o tem, kar nas obdaja.

?etrtek, 7. oktobra
Sre?na in utrujena sedim v kuhinji. Predstavitev je za nami. Bilo je prijetno, znani in neznani obrazi so pospremili v svet našo knjigo. Meni so sicer taki dogodki povsem odve?, po dolžnosti sem pa? zraven. A bilo je zelo prijetno, saj sem se lahko naklepetala z meni dragimi ljudmi. Nekje v meni se pojavlja praznina, moja dolgoletna želja je uresni?ena. In kaj sedaj? Se ni bati, ta praznina bo le kratkotrajna. Jutri grem v Koper, kjer nas ?aka ve?erni koncert za destigmatizacijo depresije, s katerim se spominjamo tudi pokojnega dr. Andreja Maruši?a. Tudi nove “telebanske“ knjige s podro?ja duševnega zdravja so v na?rtu. Ja, za mene je duševno zdravje Slovencev zelo pomembno. Moja izkušnja mi je v pomo?, saj vem, kaj potrebuje ?lovek, ki zboli za depresijo ali anksiozno motnjo. Moja naslednja prioriteta bo dvigniti zavest ljudi, da tudi sami sodelujejo pri svojem zdravljenju. Kako bom to speljala, še ne vem. Ampak skupaj z neutrudnimi damovci in drugimi zvestimi prijatelji ter sodelavci nam bo gotovo uspelo premakniti vsaj kak kamen?ek – in vsak tak kamen?ek šteje.

Maja Vali?, predsednica društva DAM

VE?ER, sobota, 9. oktober 2010
?lanek je last VE?ERa in avtorjev.