Od tesnobe do panike

Tesnoba s številnimi in razli?nimi znaki lahko prizadene vsakogar in se v najbolj izraženi obliki izrazi kot pani?ni napad.
Razbijanje srca, ob?utki dušenja, potenje, tresenje, vrtoglavica, glavoboli, mravljin?enje in neprestani strah zaradi pri?akovanja ponovnih napadov ter izogibanje dolo?enim okoliš?inam in dejavnostim zmanjšujejo kakovost življenja ter ožijo bivanjski prostor prizadetih in njihovih najbližjih.

… Ob?utki tesnobe so v našem življenju sicer popolnoma vsakdanji. Obidejo nas avtomati?no, ko se ob ne?em zamislimo ali zgrozimo, nato pa kmalu izginejo in spet zadihamo normalno. V?asih jih skoraj ne opazimo ali jih potla?imo, požremo, »pokažemo pogum« in se spopademo s tesnobo. Na za?etku je bilo tudi pri meni tako. Tesnoba je prišla pri?akovano, ob stresnih dogodkih, kot so prepiri ali izpiti. Po malem se je tesnobnost za?ela seliti tudi v okoliš?ine, v katerih sem bila prej sproš?ena. Med predavanja. Na zmenke, na pija?e. Med nakupovanje. Med vožnjo. Moja prebava je ponorela, kar je bil prvi znak, da je nekaj narobe. Mislila sem, da gre za telesno težavo. Obredla sem vse mogo?e specialiste in opravila predpisane teste in raziskave. »Ni? ni,« so mi govorili. Po njihovem mnenju sem bila zdrava. Jaz pa sem se ?edalje bolj bala.
Na za?etku zadnjega šolskega leta na fakulteti se je v meni nekaj zlomilo. Bala sem se vsega. Vsaka vsakodnevna naloga je bila zame
grozljiva preizkušnja. Bom sploh zmogla živeti? Bom zmogla sedeti dve uri na predavanjih? Se bom zmogla peljati z avtobusom? Bom zmogla preživeti ve?er sama v stanovanju?
… Nekega jutra sem se spet zbudila z žalostnim spoznanjem, da se je za?el nov dan, ki ga bo treba nekako preživeti. Usedla sem se za ra?unalnik in za?ela brskati po internetu. Hotela sem vedeti, kaj se dogaja z mano. Vpisala sem angleške besede »fear«, »depression«, »panic« in odprl se mi je nov svet. Pohlepno sem brala številne spletne strani, ki so razlagale o anksioznih motnjah. Anksioznost. Tesnoba. Tako izredno pogosta, tako dobro znana! Pri nas pa o tem še nih?e ni govoril. Kaj pa je to – pani?na motnja? Le kdo je že kdaj slišal kaj takšnega! Pograbila sem telefon in takoj poklicala fanta. »Vem, kaj mi je. Panic disorder je moja diagnoza.«
… Želela sem si spoznati še koga, ki se bojuje z enakimi težavami kot jaz. Na internetu je pisalo, da ima težave z anksioznostjo in depresijo skoraj 20 odstotkov populacije. Kje so torej vsi ti ljudje? Nas je tako malo? Kje so vsi »pani?ni« Slovenci?
Ni minilo pol leta od za?etka mojih pani?nih napadov, ko sem po?asi za?ela spoznavati druge. Ugotovila sem, da nas res ni tako zelo malo, le govorilo se ni o tem. Družba še vedno zani?ljivo gleda na duševne težave in nekdo, ki se boji voziti z avtom ali ga je strah med ljudmi, je malo ?ez les in pika. Šele z ustanovitvijo društva DAM, ki je ob?utno pripomoglo k razkrivanju problematike anksioznih motenj in depresije, se je pokazalo, koliko ljudi v Sloveniji je toliko ?asa trpelo v tišini. Veliko ljudi sem spoznala, ki ve? let niso vedeli, kako naj sploh poimenujejo težave, ki jih pestijo. Izkazalo se je, da je pri nas PORAZNO malo literature in priro?nikov o anksioznih motnjah, skoraj ni? spletnih vsebin na to temo, poleg tega pa na tem podro?ju šepa tudi znanje strokovne javnosti.
… Obiskala sem drugega psihiatra, ki so mi ga priporo?ili prijatelji iz društva DAM. Presenetljivo, ampak znal mi je pomagati. Dal mi je doma?e naloge, s pomo?jo katerih sem bolje razumela svoje strahove in naravo pani?nih napadov ter optimisti?no pogledala na razvoj dogodkov. Metode kognitivno-vedenjske terapije so delovale. Po dolgem ?asu sem ?utila, da stojim na lastnih nogah in ?udno mi ni šlo ve? avtomati?no na jok, ?e sem spregovorila o pani?ni motnji.
… Stvar, ki mi pomaga nekako ohranjati ravnovesje, je rutina. Življenje nam na predpražnik kdaj pa kdaj samo položi kakšno presene?enje. Tudi neprijetno, se razume. Zato je pomembno, da si sami ustvarimo dolo?ene stalnice, ki nas ženejo naprej in nam dajejo ob?utek stabilnosti in stalnosti. Prav to sem ob za?etku težav s paniko popolnoma izgubila. Nisem se imela ?esa oprijeti. Rutina mi je pomagala, da sem preživela dan tudi takrat, ko me je bilo vsega strah in mi ni bilo mar ni?esar. V vsakdanji ritem sem uvedla stvari, ki so me neko? veselile. In za?ele so me spet veseliti. Zato vsak dan rišem (?eprav obupno), igram klavir (malo manj obupno), se slabo uro ukvarjam z jogo (kar sprejemljivo) in seveda – pišem, kolikor le lahko zdržim za ra?unalnikom. Pišem pa kar dobro, he he..
.
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater

Izvirna novica: PZA.si   3.3.2010

?lanek je last medija PZA.si  in avtorja