Odgovor društva DAM – Tabletke za sre?o

Krik. Munchov, le kateri drug. To je namre? slika, ki
spremlja vsaj dobro polovico ?lankov na temo samomorilnosti, duševnih
stisk, depresije in tabletomanije. Zato ni bilo nobeno presene?enje, da
se je pojavila ob še enem ?lanku, ki se sicer trudi objektivno
predstaviti skokovit porast jemanja antidepresivov pri nas, vendar je
predvsem z izpostavljenimi izjavami dr. Aleksandra Zadela in pristransko
predstavitvijo dveh staršev, ki jemljeta antidepresive, ker za
terapijo, citiramo, “?asa za kaj takšnega ta trenutek preprosto nimata”,
uspel znova stigmatizirati ljudi, ki posegajo po psihotropnih zdravilih
za lajšanje duševnih stisk.

V Društvu DAM, društvu za pomo? osebam z
depresijo in anksioznimi motnjami, smo že vrsto let pri?a
podcenjevalnemu odnosu do ljudi, ki jemljejo antidepresive. V družbi so
to namre? zdravila, ki so smatrana za “hitro rešitev, ki pa ne reši
problema”. Izjave, kot so, citiramo dr. Aleksandra Zadela: “?e se ljudem
pokvari avto, so pripravljeni odšteti 400 evrov za popravilo, ker brez
vozila pa? ne morejo živeti. Da bi enako vsoto namenili za terapijo, to
pa ne. Lažje je vzeti tablete…”, ki je bila v poudarjenem tisku
izpostavljena na prvi strani ?lanka, na žalost ne pripomorejo k boljšemu
poznavanju in razumevanju antidepresivov. Zgolj prispevajo k ob?utku
krivde tistih ljudi, ki so jih primorani jemati, saj jih nih?e kot za
šalo in z velikim veseljem ne poganja po grlu, da bi doživel nevemkakšno
sre?o. In obenem za mnoge, premnoge ljudi tak pogled na antidepresive
pomeni tudi sram pred jemanjem, ob?utek osebnega neuspeha in poraza, ker
svojih težav niso bili sposobni rešiti druga?e.

Pa vzemimo
psihoterapijo, ki je v primerjavi z jemanjem antidepresivov vselej
razumljena kot “bolj prava pot”, kot pravi poskus, da bi nekaj
spremenili in “delali na sebi”. Možnosti za psihoterapijo pri
psihoterapevtu s koncesijo so pri nas izredno okrnjene. In ne govorimo o
vsaki obliki psihoterapije. Govorimo o dokazano u?inkovitih pristopih
za najpogostejše duševne motnje – depresijo in anksiozne motnje, kot je
denimo kognitivno-vedenjska terapija. ?akalne dobe so v ve?ini primerov
izredno dolge (v tem ?asu mora ?lovek v stiski poiskati druga?no pomo?),
v ve?ini primerov pa se, tudi ko enkrat le prideš na vrsto, ne izvajajo
dovolj pogosto (vsak teden ali vsaj dvakrat na mesec). ?loveku torej
ostane samopla?niška psihoterapija. Dr. Zadel je ?lanku pripomnil, da so
ustaljene cene samopla?niške psihoterapije nekje okrog 60 EUR na uro.
Veliko? Ja, ljudje. To je veliko. Dr. Zadel je to primerjal z enkratnim
zneskom, ki ga poravnamo za popravilo avtomobila in ga prostodušno
odštejemo. Pa je res tako? Poglejmo. Pri nas so cene za psihoterapijo
navadno višje, med 70 in 120 EUR na uro predvsem pri tistih terapevtih,
ki so tudi psihiatri ali psihologi, a je mogo?e kakovostno
psihoterapevtsko storitev dobiti tudi že za 40 EUR na uro (navadno med
20 in 30 EUR za študente in upokojence). Vendar mora psihoterapija
trajati dlje ?asa. Kognitivno-vedenjska psihoterapija navadno traja med
šest mesecev do enega leta, navadno ve? kakor le enkrat na mesec, torej
vsaj vsaka dva tedna ali še pogosteje. Izra?unajte sami. Nekdo, ki trdi,
da je to znesek, ki si ga lahko vsakdo privoš?i, ?e si le želi dobrega
zdravja ? in to v državi, ki se naj bi hvalila, da ima dobro urejeno
javno zdravstvo (??) ? se zaradi debele denarnice v žepu najbrž že težko
usede ali pa živi v precejšnji zablodi. V naši državi namre? okrog
400.000 ljudi živi na pragu ali celo pod pragom revš?ine.

Pa to še
zdale? ni edina in najve?ja ovira pri odlo?anju za psihoterapijo. Da ni
enako dostopna vsakomur in da vsekakor ni tako enostavno dosegljiva,
kaže tudi dejstvo, da je usposobljenih psihoterapevtov, ki recimo
obvladajo eno od metod, ki so dokazano u?inkovite pri najpogostejših
duševnih motnjah pri nas (depresiji in anksioznih motnjah), malo.
Premalo. Tudi ti, ki delujejo, so po državi zelo neenakomerno
razporejeni, v glavnem se nahajajo v ve?jih središ?ih, do katerih se je
(spet!) treba pripeljati. Pa je že problem za tiste skupine ljudi, ki
bodisi nimajo lastnega vozila ali pa denarja ali zmožnosti za uporabo
javnega prometa. Poleg tega obstaja kriti?no pomanjkanje ustreznih
psihoterapevtov za najbolj ranljive skupine: otroci, mladostniki,
invalidni in starejši ljudje. Ti imajo ponavadi tudi najve? težav z
dostopanjem do njihovih storitev, saj so pri tem povsem odvisni od
drugih.

Zakaj je pomanjkanje izbire še problemati?no? Ni vsak terapevt
primeren za vsakega ?loveka. Lahko pla?aš še toliko denarja na uro, ?e
se s terapevtom ne ujameta, boš od psihoterapije odnesel bore malo ali
pa ni? ? še predsodek pred psihoterapijo se lahko pojavi ali odpor do
nje, pa smo zopet na za?etku. V?asih je potrebno pravega, zase
ustreznega terapevta nekaj ?asa iskati. To pomeni še ve? denarja, a to
ni najve?ji problem: najve?ji problem je, da v tvoji bližini morda ni
drugega terapevta. Na sre?o se na tem podro?ju v prihodnosti obetajo
spremembe na bolje. Za terapevte se pri nas in v tujini šola vse ve?
ljudi, od letošnjega leta pa imamo tudi visoko šolo za psihoterapijo.
Morda bo neko? bolje. Morda bo ve? možnosti. A le, ?e bo to podro?je
tudi sistemsko ustrezno urejeno (berite dva odstavka niže).

?e ste
mislili, da se tukaj kon?a, ste se zmotili. Veliko ve?ja ovira, kot si
marsikdo predstavlja, je pri odlo?anju za psihoterapijo velika
stigmatiziranost obiskovanja psihoterapevta (kakršnega koli že) ali
psihiatra. Groza pred tem, da bi v ?akalnici naletel na nekoga, ki te
pozna, številne ljudi že na za?etku odvrne od tega, da bi si poiskali
pomo? psihoterapevta, pa naj so njihove storitve še tako diskretne.
Strah pred tem, da bi za tvoje težave (oziroma že za to, da imaš težave)
izvedel sosed, je pri nas še kako prisoten. Zato je veliko laže oditi k
splošnemu zdravniku, jamrati o telesnih simptomih in dobiti recept za
antidepresive. Kajti tako ne bo nih?e izvedel. Tako ni? ne tvegaš. Tako
ni treba ni?esar spremeniti. Po naših izkušnjah namre? splošni zdravniki
ne izpostavljajo psihoterapije kot ene izmed možnosti za rešitev težav
obolelega ? pou?eni so o predpisovanju antidepresivov, vsekakor pa niso
dovolj osveš?eni o pomenu informiranja o dodatnih oblikah terapij.
Pogosto sploh ne vedo, kje v njihovi bližini deluje kakšen psihoterapevt
in kakšno obliko terapije izvaja. Le kako naj bi ga torej priporo?ili
pacientu? Kdor zanemari ta vidik prisotnosti stigmatiziranosti
psihoterapije, ki marsikomu prepre?uje poseganje po tej obliki pomo?i,
preprosto ni sposoben dojeti velike slike in z izjavami, ?eš, raje piješ
tabletke, kot da “delaš na sebi”, le še dodaja k stigmatiziranosti in
nerazumevanju, ki že tako vladata na tem podro?ju.

Dejstvo namre? je, da
si ne more vsakdo privoš?iti dobrega terapevta v vsakem primeru. Nikar
se ne sprenevedajmo. V društvu DAM se s tem sre?ujemo vsak dan. In v
primeru, da je nekdo, podobno kot mi, za?util ob branju ?lanka ob?utek
krivde, ker jemlje antidepresive, naj poudarimo. Ne gre za “iskanje
hitre rešitve”. Gre za iskanje NAJBOLJŠE rešitve. Zase. Ta ni za vsakega
enaka. V Društvu se nenehno sre?ujemo z debatami “za” in “proti”
antidepresivom. A zagovarjamo možnost informirane izbire. Kajti tudi
ljudje nismo vsi enaki. Enim bolj pomaga eno, drugim pa drugo, vendar
mora vsak biti sposoben odlo?ati in izbirati zase najboljšo rešitev.
Brez ob?utka krivde, ker “nismo sposobni (kot naši predniki? kot
ostali?) tolerirati ve? niti najmanjše koli?ine frustracij”. Ker smo iz
kdovekakega razloga med tistimi ljudmi, ki ne prenesejo ve? toliko
stiske kot drugi (smo šibki?). Dvomimo, da je bilo vzbujanje slabe vesti
ali ob?utka krivde namen piscev ?lanka ali sodelujo?ih v njem. A ?e je
do tega vseeno prišlo, je potrebno na to opozoriti, saj stvari niso
?rno-bele in preproste. Ne da se posploševati na podlagi enega primera.
Naše stiske so namre? resni?ne in ne umišljene, na koncu pa si samo ti
tisti, ki mora s svojo stisko živeti, navzlic vsem statistikam in
mnenjem stroke.

Pa se ustavimo še pri sistemski ureditvi podro?ja
nudenja psihoterapevtskih storitev v tej naši deželi. Se komu sanja, kdo
je lahko terapevt, kdo lahko nudi psihoterapevtske storitve? Zakaj so
cene tako razli?ne med terapevti, zakaj to ni poenoteno? Kdo je pri nas
pristojen za urejanje tega podro?ja in zakaj še vedno ni urejeno? Zakaj
tako uporabniki kot tudi mnogo psihoterapevtov menijo, da je v tem oziru
pri nas prava džungla? Zakaj, za vraga, ne sodi psihoterapija v sklop
obveznega zdravstvenega zavarovanja ? in to na tak na?in, da je
omogo?ena vsem enako? Sprašujemo se, zakaj država krije vse stroške npr.
zdravljenja raka na plju?ih, vse od bolnišni?nega zdravljenja do
zdravil, tudi pri dolgoletnih kadilcih, ki pogosto obolevajo zaradi raka
kljub široki informiranosti v javnosti, kako škodljivo je kajenje. Ne
more pa kriti (precej nižjih) stroškov psihoterapije za svoje ljudi,
katerih duševno zdravje se postavlja celo med nacionalne prioritete!
Kakšna dvoli?nost. Pa se nih?e ne obregne ob to.

V Društvu DAM že ve?
let neuspešno opozarjamo na to, da še vedno ni bil sprejet Nacionalni
program duševnega zdravja, ki bi moral nujno slediti Zakonu o duševnem
zdravju, sprejetem že leta 2008. Ta naj bi vseboval tudi promocijo
duševnega zdravja in kot prednostno nalogo boj proti stigmatiziranosti
in socialni izklju?enosti na tem podro?ju, poleg zavzemanja za varovanje
duševnega zdravja pri razli?nih družbenih skupinah. Predvideval pa naj
bi tudi vklju?evanje oseb s težavami v duševnem zdravju, ki bi lahko
aktivno sodelovali pri oblikovanju programov in politik na tem podro?ju,
saj je vendar jasno, da bi morali slednji delovati v njihovo korist,
namesto da bi bili sami sebi namen. Morda bo takrat postalo bolj jasno,
kakšne težave so pri urejenosti podro?ja psihoterapije pri nas in kako
zelo bi tu potrebovali izboljšave, da psihoterapija ne bi bila
“alternativa”, temve? dostopna možnost za vsakogar!

Pa za konec še o
vtisu, ki ga dobi bralec, da je poseganje po antidepresivih ? teh
tabletkah za sre?o, kot popestritev tega frustrirajo?ega vsakdanjika, ki
ga nekateri nismo sposobni prenašati enako korajžno in ?vrsto kot
drugi. Niti ene osebe ne boste našli, ki je navdušena nad tem, da mora
jemati antidepresive. Navadno je odlo?itev o tem zelo težka, marsikdo,
ki jih mora jemati, pa se k njim zate?e šele potem, ko so odpovedale vse
preostale opcije, ki jih je preizkusil. Ne bi verjeli, koliko ljudem
nevedni in zaskrbljeni svojci odsvetujejo jemanje antidepresivov, ?eš da
bodo po njih apati?ni, da ne bodo normalno ?utili ali da bodo postali
zasvojeni. Mnogi ljudje, ki bi antidepresive potrebovali, njihovo
jemanje zavrnejo zastran nepoznavanja njihovega delovanja in u?inkov.

V
Društvu DAM so številni uporabniki, ki so prebrali ?lanek Tabletke za
sre?o, izrazili iskreno ogor?enje nad tem, da so zaradi jemanja
antidepresivov kar na lepem prišteti v kategorijo tistih, ki “se jim ne
da dovolj potruditi” ali pa “no?ejo zapraviti denarja za psihoterapijo”.
Številni med njimi so poskusili že vse, da bi se rešili težav z
anksioznostjo in depresijo, za katerimi trpijo že leta. Govorimo o
tradicionalnih in splošno sprejetih psihoterapevtskih pristopih ter o
alternativni medicini in drugih, malo bolj obskurnih pristopih, s
katerimi preprosto niso dosegli želenih rezultatov. In govorimo o
težavah, zaradi katerih ?lovek ni ve? zmožen normalno funkcionirati.
Zaradi katerih preneha jesti ali spati. Zaradi katerih ni zmožen
opravljati svojega dela. Zaradi katerih ga je strah stopiti iz hiše.
Zaradi katerih propada njegovo telesno zdravje. Zaradi katerih ni
sposoben skrbeti za lastne otroke. To ni težava, ?eš, slabo se po?utim.
Tega se ne da zamenjati z dobrim nasvetom ali malo sprostitve. Nekateri
so tako onemogo?eni, da ne morejo niti na psihoterapijo, saj ne morejo
prebrati niti knjige za samopomo?, izgubijo ves smisel in voljo do
življenja. Niso sami krivi. Tako nanese. Zato pa se to imenuje bolezen. V
takem primeru ti lahko antidepresivi rešijo življenje. Z njimi lahko
kolikor toliko normalno zaživiš. A v ?lanku ne dobiš takega vtisa. Vtis
je namre?, da si bil prej malce nesre?en, po njihovem jemanju pa sre?en.
A ni tako. Z njihovo pomo?jo kve?jemu pri?neš znova normalneje
delovati. Številni šele takrat lahko sploh posežejo po psihoterapiji.

Ljudje zbolimo iz najrazli?nejših razlogov in zbolimo lahko razli?no
hudo. Ta “hudo” se lahko stopnjuje do skrajne mere, do samomora. Te pa,
saj se vsi strinjamo, želimo na vsak na?in prepre?iti, kajti Slovenija
sodi po številu samomorov na število prebivalcev v svetovni vrh.
Dejstvo, da so lahko stiske ljudi tako hude, da vodijo celo v samomor,
je v ?lanku omenila samo ena psihiatrinja. In ko smo že pri tem, v
Sloveniji nimamo niti Nacionalnega programa za prepre?evanje samomora.

Letos so Inštitut za varovanje zdravja in druge organizacije ponovno
obeležili svetovni dan prepre?evanja samomora pod geslom STIGMA:
pomembna ovira pri prepre?evanju samomora. Dovolj zgovorno. In prav ni?
naklju?no.

Društvo DAM