Oh, ta presneta ?ustva

Pred dobrim letom sem v vesolje poslala jasno namero, da si želim spoznati in zaznati tudi ?ustveno stran svojega ranljivega in velikorakt grobo ranjenega notranjega otroka, kar mi z veliko mero poguma nazadnje tudi uspe.

Bizarno potovanje v svet svojega ?ustvenega telesa se vije od popolne ponovitve senzacij strahu, ki v kepico zakr?ene mase spremenijo delovanje mojih notranjih organov, do krivde, ki me neko? skoraj pokon?a in jo v ?lanku tudi razgaljam. Situacija, ki je sprožila zadnji ob?utek krivde, je po svoje smešna, ob?utek, ki ga nepri?akovano pripelje na površje, pa dale? od tega. Ko sem namre? rezala listje meni ljubih paradižnikov, sem bila pri tem malce preve? motivirana in v enem delu v bogo rastlino povsem vsilila svoje prepri?anje o tem, kako je prav. Ko pa sem kon?ala »friziranje«, me je zajel mo?en ob?utek krivde, ki sem ga ?utila neko? in me je nenehno hromil. Pred tem grozljivim strašilom sem bežala, jokala in igrala vlogo žrtve vsaki?, ko se je pojavilo. Do letos, ko sem si ta »bavbav« v vsej svoji silovitosti in glasnem nastopu dobro ogledala.

Motivacija za to potovanje je bila želja po tem, da postanem celostno bitje, ki ne negira delov sebe. Nihala sem od ob?utkov strahu, do krivde in žalosti. Tri poglavita ?ustva, ki so bruhnila na piano v vsej svoji mogo?nosti. A tokrat brez pravega razloga, posebej pa brez vpletanja drugih. Prej je bil vzrok vedno nekakšen nesporazum z drugimi, ki sem mu nato obesila še neko zgodbo in dramatiziranje se je za?elo. Uboga vloga žrtve me je povsem srkala vase in sr?no sem verjela v to, da se mi nenehno dela krivica. Ko se dojela, da z dramami v resnici nategujem pravzaprav sebe, sem prenehala in opazila, da ?ustvo ostaja, ?eprav ni zunanjega vzroka zanje. Svet ?ustvene mo?i me prevzame in zapelje V vrtinec odkrivanj. Tokrat si vzamem ?as za krivdo, ki dobi renome grozljivo napornega ?ustva, ki pa pogosteje zadene ženske predstavnice kot moške. O tem, zakaj je tako, bi lahko napisala celoten antropološki traktat, a v resnici je rešitev tisto, kar iš?em, in ne iskanje krivca. Namero, da najdem rešitev, življenje prijazno podpre in mi poleg empiri?nih izkušenj ob?utka krivde podari še zrcalo na poti avtorja Michaela Browna in njegovo knjigo Proces prisotnosti, ki pred kratkim izide tudi V Sloveniji.

BODITE PRISOTNI

Sistem, ki ga Brown razvije, se veže na to, kako pomembno je na poti do sebe odkriti svoje bole?insko jedro in ga zavestno integrirati. Gre za obdobje, ki traja od našega rojstva pa nekje do sedmega leta starosti. ?as, v katarem smo predvsem ?ustveno odzivni in naš razum še ni primarno vodilo na poti skozi prebivanje.

»Starost sedmih let ozna?uje konec poudarjenega razvoja ?ustvenega telesa in za?etek razvoja duševnih sposobnosti. Od sedmega do štirinajstega leta se u?imo dojemanja in razvijanja osnov sporazumevanja: govora, branja in pisanja. U?imo se pravil lepega vedenja, ki veljajo v družbi, v katero smo se rodili,« je zapisal Michael Brown in poudaril, kako je pomembno, da se v teh letih spopademo s pristnim ?ustvovanjem in z njim nato tudi pozneje v življenju nadaljujemo. Prav odprt in brezpogojen odnos do svoje ?ustvene vibracije, ki jo mnogi ?utimo kot fizi?no nelagodje, nam omogo?i popolno prisotnost v trenutku, brez ujete vibracije v pretekliku ali namišljenem prihodnjiku.

?USTEV NE MOREMO RAZUMETI

O ?ustvih sem brala veliko, a nenehno s položaja svojega razuma, ki pa ?ustva lahko le razumsko obdela, ne more jih pa osvoboditi. Odklenitev preteklih ?ustev namre? omogo?i le ?utenje in izkustvo. Predtem pa ve?ina najraje zbeži. Obrambni mehanizmi, ki nas držijo stran od te bole?ine iz ?ustveno najbolj zaznavnih let, nam onemogo?ijo, da se odpremo in se v svoji ?ustveni ranljivosti vrnemo nazaj v popolno prisotnost trenutka, v sedanjik in nazadnje v zrelost. A kako zbrati dovolj poguma za zavestno opazovanje svojih ?ustvev, brez skušnjave, da bi nas razumska interpretacija teh, ki navadno vodi v dramatiziranje, potegnila vase? Pogosto so prav nevzdržna notranja tesnoba, bolezen ali popoln notranji zlom tisto vodilo, ki nas brcne v rit, da naredimo nekaj zase. Je pa zavedanje veliko boljša in manj bole?a alternativa v iskanju svoje avtenti?nosti.

Prepoznajte svoje odseve in projekcije Michale Brown v svoji knjigi in na internetni strani, kjer ponudi veliko možnosti za notranji preporod, na vrh lestvice integrativnih orodij umesti mo? povezanega dihanja, ki nas osredini na ?ustvo in nam pomaga, da pred njim ne zbežimo. Ko se nato ?ustvo v vsej svoji barvitosti pojavi, treniramo sposobnost prepoznave odsevov in projekcij. Pri odsevih gre za to, da nam ljudje, ki jih imamo ob sebi in so naši najboljši trenerji na poti k sebi, odsevajo nazaj zavrta ?ustva. Ta odsev se pogosto manifestira kot konflikt, ?e na osebo projeciramo vso mo? ob?utka in naredimo iz tega zgodbo, pa lahko iz vibracije majcene jeze iz otroštva, se pojavijo hudi razdori, ki pa sploh nimajo realne osnove v trenutku. Avtor nas opozori, da za konflikti in resonanco ?ustva stojijo naša ?ustvena bole?inska jedra, ki nato podzavestno upravljajo našo realnost. ?e k temu dodamo še vse vzorce, ki jih kot otroci preslikamo od stašev, se ples nelagodja lahko za?ne. 

ODKRIJTE VZROK

A še tako divje ritme lahko s tkanjem zavedanja v ?ustven naboj umirimo. Sprva je mogo?e pot ozaveš?anja ?ustvenega nelagodja lahko zelo naporna, posebej, ker naleti na mo?ne predstave o tem, kaj je normalno ?ustvovanje, ki nam jih za?rta družba. Kot primer naj navedem svojo globoko žalost in jok, ki sem ga odkrila, ko sem si dovolila spustiti z vajeti. Energija, ki je preplavila moje telo, je bila zelo mo?na in po joku sem bila vedno zaspana in utrujena v vsaki celici svoje biti. A ?ustveno nelagodje je s tem ?udežno
odšlo. Nato sem si to ?ustvo ali splet ?ustev dodobra ogledala in se vprašala, kaj ?utim in kako ga doživljam. Po tem sledi vprašanje, kdaj sem nazadnje ?utila tako. To vprašanje ponavljamo, dokler nas ne pripelje do vzroka oz. situacije, ko smo ?ustvo za?utili prvi?. Mnogi se boste ob tem namuzali, da ste vse pozabili in da ni mogo?e, da bi se spomnili ?esa takšnega. Ko se prenehate upirati, izrazite jasno namero, da si želite videti, od kod prihaja in se med spraševanje umirite, se odgovor pripelje kot bar?ica po vodi. Ob tem sem si redno zapisovala vse povezave v dnevnik, saj se mi zdi potovanje predragoceno, da ga ne bi v duhu pravega kapitana svoje barke evidentirala. 

KAKO RAZVOZLATI KRIVDO

Z neprijetnim ?ustvom krivde in vsem fizi?nimi ob?utki, ki jih sproži, imam veliko izkušenj. Ko sem tako kot drugi otroci želela rabutati ?ešnje, me je kmet, ki je po mojem ?util mojo nenavadno mo?no vibracijo strahu, za?util in priletel s puško nad nas. Ko sem poskusila kot preostali v šoli prepisovati, me je u?iteljica dobila in od sramu in krivde sem nato pisala odli?no, saj sem se od bog si ga vedi kje spomnila vsega kar je bilo napisano na plonk listkih. Hudo mi je bilo tudi takrat, ko sem v dobri veri, da lahko v trgovini pojem arašid iz odprte vre?ke, morala skoraj v hladilnico za kazen, saj se je staremu šepavcu, ki je pazil na red in disciplino v trgovini, to zdelo vzgojno. Ob?utek je bil vsaki? znova naravnost grozljiv. Potrebno je bilo zelo malo, da sem ?utila v telesu popolno zbadanje, ob?utek, da bom bruhala, napetost v vsaki celici, kr? in glavobol. Drugi tega niso doživeli tako hitro oz. so morali veliko globlje zaorati na polje nedovoljenega, da jih je opazila krivda. Danes razumem, da je bil ta ob?utek mo?en u?itelj na poti, ki pa mu nisem uspela do tega trenutka pogledati v o?i. Nanj sem gledala kot na zlo, ki se mu bom s podrejanjem normam in vrednotam družbe izognila. Pa ni šlo. Ob?utek je postajal vedno bolj agresiven in nepri?akovan, na koncu sem imela ob?utek, da kriva že samo ker diham. Pogosto sem se celo šalila na svoj ra?un, da sem pa? »dežurni krivec«. Napaka.

KRtVDA KOT KOMPAS

Danes, ko poznam• svet energij in tega, kako zelo smo lahko z njimi ranljivi, posebej, ?e se jih ne zavedamo, dobi krivda druga?en pomen. Ugotovim namre?, da se kriva vest, vsaj pri meni je bilo tako, vedno odziva na to, da ne delam nekaj skladno s svojo ?isto vestjo. Ta pa nima s kolektivno vestjo Prave veze. No, ja, še vedno sem nekje vpeta v vzorce, ki sem jih pridno posrkala nase, a vem tudi to, da ni? ni naklju?no in da je prav ob?utek krivde ?udovit orientir na poti iz te kolektivne zmede. Tako postane demoniziran ob?utek krivde pravzaprav darilo na poti. Kaj pa to pomeni biti v konfliktu s svojo, sebi lastno in so?asno našo skupno, ?isto vestjo? Gre za del nas, ki dobro ve, kaj je prav in kaj narobe, ki seže onkraj kolektivnih nebuloz o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Sama Vidim ta del, kot nekakšno mini segment vsega Življenja, ki se zrcali z maxi Življenjem. Težko bi ju delila, a ker smo vajeni razmišljati v smeri dvojnosti je tako najlažje pojasniti. Predstavljajte si, da se v vas nahaja ?rna luknja Življenja in da je na drugi strani vse Življenje tega obstoja. Takrat pa postane ?ustvo krivde in tudi sramu veliko ve? kot le obramba osebnosti in psihe, da ne prestopimo prepovedanga delno lažnega moralnega. Zakaj delno? Ker je v morali in etiki kot jo poznamo danes, tukaj veliko dobrega in sporo?il, ki jih je vredno upoštevati kar nekaj. Gre za zmes informacij ?iste vesti in zavesti, ega, razuma kot nasprotja le-tej. Ali pa sploh ne nasprotja? Mogo?e le kot vidik te, ki mora doživeti dualnost, da v njej okusi pojem razli?nosti in pomen enosti? Oh, kako dale? lahko ?loveka pripeljejo ta naša predraga ?ustva in delitev na dobro in zlo. Tako nenadzorovana in pogosto pripisana divjosti, neukro?enosti in kot nekaj, ?esar se je treba bati. No, ja, vzhi?enosti, navdušenja, veselja ne, žalosti strahu in krivde pa nujno. Tako si zgradimo majhno energetsko utrdbo, ki se deduje iz generacije v generacijo in iz reinkarnacije v reinkarnacijo in zelo zaznamuje tudi naš DNK in svet fizi?nega. A ?e ne bi ?utila krivde, ne bi zorala tako globoko. ?e ne bi ?utila tako mo?ne krivde, ne bi našla tistega, kar zastira. 

STIK Z ŽIVLJENJEM

To ne pomeni, da moramo na poti do sebe nujno trpeti. A izkušnja življenja, ki je bila pokazana meni, kaže na to, da je trpljenje budnica, ki me vsaki? znova zdrami in potisne iz zone udobja, ki me uspava in blokira. V njej vidim veliko ve?jo oviro na poti k brezmejni ustvarjalnosti, kot pa pri bole?ini, ki mine. Leto, ki ga imam za seboj dela iz mene pravo ?ustveno adrenalinko.Vibracije me premetavajo iz enega kota v drugega in nazaj. Razlika med zdaj in prej je v tem, da mi na poti pomaga zavedanje. Kako? Širina pogleda je lahko zelo prakti?na, saj nas oddvoji od ega in »jazpošasti«, ki vidi le sebe, sebe in še enkrat sebe. Veliko je bilo napisanega o tem delu naše »ljubke« narave, a zdi se, da je prav ?ustevno bole?insko jedro najve?ji izziv na poti. No, ja in razum seveda. Opevani razum, inteligenca, svet dobrega in zla, vzroka in posledice, preteklika in prihodnjika in poligon zgodb. Kakšnih? Takšnih, ki nas držijo stran od življenja, takšne, ki samo globijo našo stisko. Ampak ali je potem razum ta hudi? presneti? Po mojem sploh ne. Gre za komponento razli?nih silnic, ki se iz razli?nih entitet naše biti povežejo v celoto in ustvarijo lekcijo na poti. Ko jo dojameš in sprejmeš, zaživiš na novi frekvenci.

Tekst: Tjaši Artnik Knibbe

Izvirna novica: Dnevnik-priloga MOJE ZDRAVJE   torek, 30.08.2011
?lanek je last medija Dnevnik.si