OKM: motnja, zaradi katere si skregan sam s seboj
Slaba samopodoba, negotovost vase, ob?asno ve?kratno prižiganje in ugašanje lu?i, neprestano preverjanje, ali je klju? v klju?avnici… vse to brezsmiselno po?etje, prepleteno s slabo voljo, v najhujših trenutkih še z depresijo, je Simona pripeljalo do odlo?itve, da bo nekaj naredil za svoje zdravje.
Slaba samopodoba, negotovost vase, ob?asno ve?kratno prižiganje in ugašanje lu?i, neprestano preverjanje, ali je klju? v klju?avnici… vse to brezsmiselno po?etje, prepleteno s slabo voljo, v najhujših trenutkih še z depresijo, je Simona pripeljalo do odlo?itve, da bo nekaj naredil za svoje zdravje.
Sogovornik se že od najstniških let ubada s trdovratno duševno motnjo, imenovano obsesivno-kompulzivna motnja (OKM). Zato se je odpravil na intenzivno šestmese?no zdravljenje v psihiatri?no kliniko Begunje.
Odlo?itev ni bila lahka. Simona je skrbelo, kako bodo reagirali sodelavci v službi, ko jim bo sporo?il, da ga pol leta ne bo na delovnem mestu. In to zaradi duševnih težav. Kaj re?i sorodnikom, sosedom, kolegom? Jim povedati resnico ali se raje zlagati, da gre službeno v tujino? Simon je izbral resnico. Izkazalo se je, da je bila njegova skrb odve?. Tako v službi kot ostali bližnji so pokazali veliko razumevanja. A njega je ?akala trnova pot ukvarjanja s samim seboj.
|
Zdravljenje duševnih bolezni ni strah in trepet
|
| "S programom terapije in tudi z odnosom terapevtov do pacientov sem bil izredno zadovoljen. V zdravstvu namre? marsikdaj dobimo ob?utek, da smo za zdravnike samo gole številke. Kar pa na oddelku B1 begunjske klinike zagotovo ne drži. S svojo zgodbo bi rad vzpodbudil ljudi z duševnimi težavami, da bi se lažje oziroma ?im prej odlo?ili za zdravljenje, ki ni noben bavbav, kot si žal mnogi še vedno predstavljajo," poudarja Simon |
Povratna zanka ???
Zna?ilnosti obsesivno-kompulzivne motnje so ali prisilne misli, obsesije, ki se posamezniku vedno znova vsiljujejo, ali siljenje, pritisk (kompulzija), naj stori nekaj, kar bi odpravilo nelagodje zaradi obsedenosti. ?loveka je na primer strah, da se bo okužil, prevzame ga tesnoba. Da bi ju odpravil, izvaja ritual, kakršen je umivanje rok po ve? ur na dan.
"Imam težavo, da petkrat ugasnem lu?, ker nisem prepri?an, ali sem jo resni?no. Sicer mi je jasno, da sem jo ugasnil, vendar je v meni nemir, neki ?rv, kaj, ?e je nisem, in jo zato prižigam in ugašam. V taki situaciji, ko izvajam prej opisani ritual, sem skregan sam s seboj. Razum mi pravi, da sem ugasnil, dvom v meni pa pravi, da naj preverim," opisuje trdovratno motnjo Simon. Velika ve?ina ljudi z duševnimi motnjami se obtožuje zaradi svojih simptomov. "Namesto da bi po dejanju postal miren, si naprtim še ob?utek krivde, nekakšno povratno zanko, da sem nesposoben, strah me je, ali me je pri tem kdo videl in si misli, da se mi je zmešalo."
S pomo?jo kognitivno-vedenjske terapije je Simon v pol leta zdravljenja na psihoterapevtskem oddelku B1 begunjske psihiatri?ne klinike bistveno izboljšal svoje po?utje. Kot pripoveduje, se je omenjene povratne zanke pri?el zavedati in jo sedaj lažje prepozna. Posledica je, da mu rituali ne zbijajo ve? samozavesti. "Kar se ti?e OKM in ponavljajo?ih se dejanj, nisem dosegel kakšnih posebnih napredkov. Spoznal sem, da je ta bolezen resni?no trdovratna, mo?no zasidrana v meni in je ni mogo?e zlahka premagati. Zelo pa sem napredoval pri samozavesti, cenjenju samega sebe. Postal sem veliko bolj trdna osebnost. Žal – ampak bolje sedaj kot nikoli – sem šele sedaj zgradil neke zdrave temelje osebnosti, ki bi jih bil moral že v otroštvu."
Kvalitetnejši odnos z doma?imi ???
Simonova pozitivna samopodoba je pomagala tudi v njegovem partnerskem odnosu in v odnosu do h?erke. Žena je bila mo?nejši ?len v njegovem zakonu in v glavnem so obveljale njene želje. Sedaj pa je on pri?el zagovarjati svoje mnenje in pravi, da ima po petnajstih letih najbolj kvaliteten odnos.
Simon je tudi o?e štirinajstletne h?erke, s katero se ni pretirano pogovarjal o svoji duševni motnji. Opazil je namre?, da ji je vsaki? postalo nerodno. Njun na?eti pogovor ni niti stekel, saj ga je prekinila, ?eš da njegova bolezen ni ni? hudega in da je vse v redu. "H?i sicer opazi moja dejanja in me tudi pomiri, a se z mojo boleznijo ne preobremenjuje. V njej ne vidi katastrofe. Mogo?e tudi zato, ker moje vedenje tudi nima o?itnih znakov v družbi. Predvidevam, da bo z leti, ko bo starejša in bolj zrela, ve? priložnosti za temeljit pogovor."
Kjer dobiš kramp in lopato v roke
Nenapisani moto begunjske terapije med bolniki se glasi: "Tu dobiš kramp in lopato, s katerima delaš potem sam naprej." Pacienti "orodje" prejmejo v skupini petnajstih ljudi, kjer se jih ve?ina ubada z anksioznimi motnjami.
"Zelo so mi koristili medsebojni pogovori, ko smo spregovorili o svojih križih in težavah. Marsikdo se je tako sploh prvi? komu zaupal, saj se v doma?em okolju ni upal. Stigma duševne bolezni je pri nas še vedno prevelika. V Begunjah sem prejemal same dobre odzive, odobravanje, ?ustvovanje, empatijo. Med nami ni bilo nobenega za?udenja, nerazumevanja… Poleg skupinskih debat in individualnih pogovorov s terapevti zdravljenje vklju?uje še miši?no-dihalne sprostitvene tehnike, rekreacijo, gibalne terapije, likovno terapijo, kjer smo na osnovi glasbe risali, izvajali smo terapijo z izpostavljanjem, kot je na primer vožnja z gondolo… Priznati pa je treba, da odneseš od zdravljenja, kolikor vložiš vase," zaklju?uje Simon.
Utopi?no je meniti, da lahko neke vzorce, ki jih ponavljaš ve? let svojega življenja, v pol leta zbrišeš in vzpostaviš nove. Zato imajo pacienti gorenjske bolnišnice po ve?mese?nem zdravljenju individualne kontrole s terapevti in se sre?ujejo z ljudmi, s katerimi so stkali trdne in neprecenljive prijateljske vezi.
|
Nova slikanica za otroke
|
| Nacionalno združenje za kakovost življenja je prevedlo in izdala belgijsko slikanico O?ka nikdar ni utrujen!, namenjeno otrokom, starim od štiri do šest let, katerih starši imajo duševno motnjo. Slikanica – skozi zgodbico glavne junakinje zaj?ice Kepice – otrokom opisuje, kaj se dogaja z o?etom, ki se nahaja v duševni stiski.
Psihiater in psiholog Andrej Maruši? svetuje, da se starši o vseh boleznih in motnjah pogovarjajo z otrokom že od za?etka, tako da se otrok lahko razvija ob informaciji. "Sprva je zanj še pretežka, da bi jo razumel, a ker je ves ?as navzo?a, se nanjo sproti prilagaja in jo tudi vse bolj razume, dojema. Informacija tako nikoli ne bo pomenila nenadnega šoka, nenadne novosti, na katero se bo treba na novo prilagoditi. Otroku denimo ne povemo pri štirih letih, da obstaja televizor, in mu ga tedaj prvi? pokažemo, pa? pa živimo s tem tehni?nim pripomo?kom ves ?as in mu ga pojasnimo tedaj, ko ga je pa? sposoben tudi razumeti." Glede dednosti OKM pa še dodaja, da kot za ve?ino bolezni in motenj, ki se razvijejo zaradi mnogoštevilnih dejavnikov (dednih in okoljskih, bioloških, psiholoških in socialnih), velja tudi za obsesivno-kompulzivno motnjo, da obstaja dolo?ena mera dedne obremenjenosti. "To pomeni, da je verjetnost nekoliko ve?ja, da se bo motnja razvila, ?e jo ima že kdo v družini. A to niti slu?ajno ne pomeni, da bo otrok starša z OKM imel OKM, kakor tudi ne pomeni, da otrok starša brez OKM ne bo nikoli imel OKM. Gre za vpliv veliko dejavnikov tveganja, med katerimi so družinski (in med njimi genetski) le eni izmed vseh in nikakor ne edini!" |
besedilo: Tina Recek
fotografija: Tit Košir
Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Bonbon (priloga Primorskih Novic in Ve?era)
?lanek in fotografija so last priloge Bonbon in avtorjev.
Dodaj odgovor