Otroški strahovi: del odraš?anja, obenem pa možni znak motnje

Razvojni strahovi so povsem obi?ajen pojav, ?e pa ti postanejo nevroti?ni, so takšni kot posledica motnje v odnosih med starši in otrokom

Strah je neugoden ob?utek, ki se pojavi, kadar se sre?amo z dolo?enim zunanjim ali notranjim dražljajem. Zunanji je lahko oseba, žival, dolo?ene okoliš?ine, zvok, vojn, notranji pa neka dolo?ena notranja psihi?na vsebina, ki jo ustvarimo samo (spomnimo se strašljive osebe, duha, pošasti, dogodka, ob katerem smo se prestrašili, lahko si tak dogodek samo predstavljamo). število zunanjih in notranjih dražljajev, ki v nas lahko sprožijo strah, je nešteto: vsak ?lovek, še bolj pa otrok, jih ima cel repertoar, lo?imo se le po tem, da je nekoga strah ve?jega števila, drugega pa manj stvari. Nekateri objekti strahu so tako reko? splošni: ka?a, bolezen, smrt, potres, tema, norost, mu?enje… Ko torej razpravljamo o strahu, vedno predpostavimo, da obstaja nek objekt, ki je to stanje neugodja sprožil. Zgodi pa se tudi, da se ustrašimo tudi, kadar nas k temu ne pripravi nek jasen dražljaj. Takrat stanje neugodja imenujemo tesnoba, anksioznost, groza ali plahost.

?e na te fenomene pogledamo s pozitivne plati, lahko re?emo, da nas strah mnogokrat š?iti pred okoliš?inami, ki bi bile za nas lahko nevarne, celo pogubne. In strah ni lasten samo ?loveku: bojijo se tudi živali, kar pomeni, da je glede na obrambni karakter tudi evolucijsko, razvojno pomemben.
Glede na objekt, dražljaj, ki jih je sprožil, pa nekateri strahovi delujejo nerealno oziroma pretirano. Navadno takšne strahove imenujemo fobije.

Reakcije pri strahu
Prestrašena oseba se skuša zavestno in nezavedno ubraniti pred prete?im objektom oziroma se strahu rešiti: pri tem mobilizira obrambne mehanizme tako telesa kakor svoje zavesti. Srce za?ne biti mo?neje in hitreje, poviša se krvni tlak, razširijo se zenice, koža postane hladna, dlake se nasršijo, napnejo se mišice, dihanje postane globlje, usta postanejo suha, ?lovekova pozornost se mo?no pove?a in intenzivno se loti iskanja rešitve… Skratka oseba se pripravi na beg in/ali boj.

Tudi v stanju tesnobe, ko objekt strahu ni jasen in viden, se naše telo obnaša enako ali vsaj podobno. Otrok se pri tem obnaša kot odrasla oseba, vseeno pa – predvsem pri majhnih otrocih – na tem mestu opazimo nekatere razlike. Majhen otrok bo v strahu reagiral bolj v smeti ob?e zakonitosti kot odrasla oseba: bodisi bo vpil ali poskušal zbežati, ne bo pa se zoperstavil izvoru strahu, saj je otroški ego pri soo?enju z resni?nimi ali namišljenimi grožnjami prešibak za na?rtovanje in vsako obrambo.

Pri vseh otrocih lahko najdemo takoi menovane razvojne strahove, ki so povsem normalen pojav in nastajajo, se spreminjajo in spontano zamirajo v prehajanju iz ene v drugo razvojno fazo. Strahovi te vrste najpogosteje ne zahtevajo nobene strokovne pomo?i. Poznamo pa tudi tako imenovane nevroti?ne strahove, ki pa jih ne moremo pojmovati kot obi?ajen izraz razvoja otroka, pa? pa so posledica napak v odnosu med otrokom in starši. Ti strahovi navadno ne izzvenijo spontano in velikokrat zahtevajo strokovno pomo?.

Zna?ilnosti posameznih razvojnih faz
Razumljivo je, da se strah kot eno primarnih zaš?itnih ?ustev pri otroku pojavi že zelo zgodaj. Opazovanja kažejo, da prve prestrašene odzive zaznamo pri šestih do osmih mesecih otrokove starosti. Dojen?ek se prestrašeno odzove, ?e se v njegovem vidnem polju pojavi neznana oseba. V še zgodnejši razvojni fazi se dojen?ek s trzanjem celega telesa, v?asih pa tudi z jokom odzove na nenadni mo?ni zvok ali prav tako nenadno mo?no tresenje.

V prvemu letu življenja je otrokov libido (poenostavljeno po Freudu: energija želje po ne?em) osredoto?en na usta, zato to obdobje imenujemo oralna faza. Uspešna mama pri hranjenju otroka uspešno prepoznava njegove oralne potrebe – kdaj je la?en in kdaj sit – in s tem razvija pri njem ob?utka zadovoljstva in varnosti. Mama pa, ki potreb svojega otroka ne uspe dovolj dobro prepoznati, bo v njem zagotovo prebudila nezadovoljstvo in tesnobnost. Ko se otrok razvija, raste z njim tudi število možnih izvorov strahu in njegovi odzivi postajajo vse bolj kompleksni, prepleteni.

V otrokovem drugem letu življenja se njegov libido preusmeri z ust na zadnji?no odprtino: otrok prehaja v takoimenovano analno fazo, ki traja približno do tretjega leta starosti. Vse bolj je pozoren na kakanje in zadrževanje blata. Navadno ga v tem obdobju za?nejo starši privajati na ?isto?o in higieno – za?nejo ga odvajati od plenic. Otrok se po?asi u?i preko izlo?anja oziroma zadrževanja blata nagrajevati ali kaznovati svoje starše, kar imenujemo analna agresija proti staršem. Ti se na takšne postopke v?asih odzovejo z jezo ali prikrajševanjem pozornosti in ljubezni, kar otroka plaši, zato za?ne svojo analno agresivnost povezovati s strahom pred izgubo starševske ljubezni. Otrok lahko reagira s strahom celo na samo 'izgubo' svojega kakca, saj za?enja v tej fazi življenja pojmovati lastno blato kot del svojega telesa.

V procesu individualizacije, ki navadno poteka med 18. in 24. mesecem, se otrok za?ne zavedati svoje lo?enosti od matere. Ta zavest in dvom v smislu 'lo?iti se ali ne' od mame v tem obdobju še dodatno razplamteva otrokove strahove pred lo?itvijo.

Po dopolnjenem tretjem letu se za?ne otrok vse bolj osredoto?ati na svoje spolovilo, zato govorimo o falusni fazi. Ko spolni organ postaja vse pomembnejši, za?ne otroka tudi zanimati, katerega spola so druge osebe, predvsem tiste najbližje: staršev, bratov in sestra. Razkritje razlike med organi moškega in ženskega spola zaseje v otroku klico tesnobnosti in hkrati zametek kasnejših strahov po izgubi svojega organa.

Med približno tretjim in pol in petim letom in pol za?ne otrok kazati vse ve?ji interes za starša nasprotnega spola in hkrati rivalstvo do starša istega spola. Pravzaprav oba  starša obenem ljubi in sovraži, tistemu nasprotnega spola je pa vseeno bolj naklonjen. Govorimo o ojdipski ljubezni oziroma (po Ojdipovemu kompleksu) o ojdipski razvojni fazi. Otrokove ljubezenske fantazije, usmerjene v starša nasprotnega spola, in hkratna konkurenca staršu istega spola za?enjajo ustvarjati strah pred kaznijo – tako imenovani strah pred kastracijo (kastracijski kompleks). Zaradi kompleksnosti in prepletanja dogodkov in ob?utij v tem obdobju se v otroku lahko za?nejo porajati raznoliki strahovi oziroma fobije razli?nih klini?nih podob (pred živalmi, ostrimi predmeti, policisti, zdravniki, pred udarci in ranami, boleznijo…), ki pa proti koncu te faze ve?inoma spontano tudi preidejo, saj otrok prehaja v mnogo mirnejšo razvojno fazo s pomenljivim imenom – v latenco.

Latenca je obdobje med 6. in 11. letom, ko otrok postane zrel za šolo. Najbolj znani strah tega obdobja je strah prav pred šolo oziroma šolska fobija. Otroka je strah, da bo ostal sam v tujem šolskem okolju brez koga iz najožjega družinskega kroga, v najve? primerih je to mama. Zato mora mater pogosto voditi otroka v šolo, ob?asno mora ostati z njim tudi pri pouku. Tudi ko se šolska fobija po?asi poleže, ostaja stalna nevarnost, da se med po?itnicami ali celo preko podaljšanega konca tedna znova razplamti. V?asih se prikrije in otrok bo tožil nad stalnimi glavoboli, bole?inami v trebuhu, slabostjo, vrtoglavico, padanju v nezavest, nad splošno slabostjo in podobnim. Ob teh simptomih ga starši seveda ne pošiljajo v šolo, pa tudi u?iteljem se zasmili in ga iz šole pred?asno pošiljajo domov. Ve? pa ko je otrok doma, teže se bo zanj znova vrniti v šolo. Najve?krat gre za ?ustveno nezrelega, nesamozavestnega otroka, ki se v šolskem okolju po?uti izgubljeno, saj tam od njega pri?akujejo, da deluje samostojno in se neprestano dokazuje tako pred u?iteljem kakor pred drugimi otroki v razredu. Razpletanje šolske fobije je najve?krat dolgotrajen proces in najbolje je ?im prej poiskati strokovno pomo?.

V naslednjem obdobju, ki traja med 12. in 20 letom življenja, ozna?ujemo pa ga s pojmom puberteta ali adolescenca, se vsi mogo?i strahovi in tesnobe znova razplamtijo, spremljajo pa jih motnje vedenja, kar vse skupaj rezultira v zapleteno klini?no sliko, ki jo popularno imenujemo adolescentna kriza. Navedimo samo nekaj težav: lo?itvena tesnoba zaradi odhoda od staršev, splošna nejevolja, ob?utek neuspešnosti, strahovi zaradi hitrih sprememb zunanjega videza, strahovi pred boleznijo, pred revš?ino, pred neuspehi, debelostjo, seksualnostjo, pred nose?nostjo, ob?utek manjvrednosti… Na veliko sre?o je ve?ina teh strahov in kriz prehodnega, razvojnega  zna?aja in v veliki ve?ini primerov se razrešijo sami, brez potrebe po strokovni pomo?i. Ne glede na dejstvo, da ni? ne bo zares pomagalo pospešiti obrata na bolje, skušajte pri svojemu najstniku spoštovati njegovo individualnost in potrebo po zasebnosti, namesto ukazovanja se skušajte z njim pogovarjati in pregovarjati, dajte mu vedeti, naj bo odgovoren in naj razmišlja s svojo glavo ter se zaveda posledic svojih dejanj. Morda bo najbolje, ?e se boste namesto svojemu najstniku bolj posvetili svojemu zakonskemu partnerju, pa bo otrok ob takšnem vašem obnašanju še lažje stopil v svet odraslih.

In še o strahovih…
Omeniti je treba še eno vrsto strahov: tiste, vezane na stres in travmati?na doživetja. Otrok, ki je zgodaj doživel zastrašujo?o izkušnjo (na primer prometno nesre?o, nenadno smrt ljubljene osebe, lo?itev zakona staršev, zdravljenje v bolnišnici, zlorabo…) bo verjetno doživljal strah pred spanjem. Ne bo mogel zaspati sam, želel bo, da z njim leže eden od staršev ali naj mu pustijo vsaj prižgano svetilko. Med spanjem bo otrok v sanjah znova podoživel travmati?no izkušnjo, kar se bo staršem morda zdelo zastrašujo?e in ga bodo želeli v dobri nameri na silo prebuditi. Morda bo za?el znova lulati v posteljo. Nasvet: pustite otroka spati, pa naj sanja še tako grde sanje in se še tako premetava. Objemite ga, pobožajte ga, šepnite mi v uho kaj nežnega in pomirjujo?ega – to bo na sanje gotovo delovalo pozitivno, otrok se bo umiril in prespal no?. Zjutraj se poskusite pogovoriti z njim o tistem, kar je sanjal, predlagajte mu, naj vam grozne sanje nariše, morda samo tisti detajl, ki ga najbolj plaši. Predšolski otrok bo poskusil razrešiti travmo skozi repetitivne igrice in verjetno lahko samo koristi, ?e se vanje vklju?i še eden od staršev. Otrok se bo tudi verjetno poskušal izogniti okolju, situacijam in osebam, ki ga spominjajo na strašljivo izkušnjo. Ne silite ga v ta okolja, saj je za prebolevanje travmati?ne izkušnje potreben ?as, pogosto pa tudi veliko terapevtskega dela.

Strah pred samostojnim odhodom v posteljo (ki je vrsta 'lo?itvenega' strahu) lahko zmanjšamo, ?e pustimo prižgano no?no svetilko, pustimo nekoliko odprta vrata ali otroku pustimo, da sam izbere igra?ke in jih vzame s seboj v posteljo. Igra?ke (ali ena sama ali kak drug predmet) imajo v tem primeru vlogo prehodnega objekta, ki simbolno zamenjuje mater. Pred spanjem lahko otroku povemo povest, za katero vemo, da ga pomirja, lahko se tudi pogovorimo o njegovih strahovih, mu predlagamo naj jih nariše, potem pa risbico bodisi pospravi na varno mesto ali pa jo kar uni?i.

Majhni otroci tudi pogosto nemirno spijo ter se pono?i prebujajo, kar velja za veliko otrok, tudi za tiste, ki nimajo travmati?nih izkušenj. Tudi v tem primeru govorimo o razvojnem fenomenu, ki otroku prinaša tema?ne sanje (sre?uje se z negativnimi dražljaji v obliki ?arovnice, volka, pošasti, klovna… ki ga napadajo, ga skušajo ugrabiti in odnesti), med katerimi se mo?no prestraši in prebudi. Navadno po takšnem morastem prebujenju izrazi željo, da bi ostanek no?i preživel v postelji pri starših.

Mnogokrat pozabljamo, da lahko dnevne, še posebej pa no?ne strahove porodi in vzdržuje gledanje filmov in igranje ra?unalniških igric, v katerih se pojavljata nasilje in grozovitost.

Avtor: mag. Nenad Jakuši?, dr. med., spec. psihiater
Objavljeno v reviji Vaše zdravlje , št.43 (8/05)
Prispevek je last avtorja in revije.
Prevedel: Tone Vrhovnik Straka

Vir slike