Pacientu se nikoli ne zlažem. Nikoli.

Pacienti imajo številko njegovega mobilnika. številko psihiatra mag. dr. Vanje Frana Rejca, ki razume njihovo stisko in ve?inoma pozna pot iz nje.
Dr. Vanja Fran Rejec je psihiater z dolgoletnimi izkušnjami v zdravljenju najhujših oblik osebne stiske. Mož, ki že s svojo pojavo vliva mir in toplino, ima do svojih pacientov zelo poseben, zelo ?oveški odnos. Vrata njegove ambulante ?uvajo neštete skrivnosti intimnega sveta ljudi, ki mu zaupajo. Zaupanje pa se gradi.

Ne vem, zakaj, a najprej ga vprašam, kaj ima v torbi. Res, zanima me, kaj ima psihiater v torbi. Nasmehne se; vprašanje ga sploh ni zmedlo. »En izvod izvedenskega mnenja, ker prihajam s sodiš?a, mobitel, dlan?nik, tri svin?nike, denarnico in o?ala.«


Pomislim, kaj vse sliši v tej sobi, na steni katere visi potrdilo o podelitvi magistrskega naslova – v Zagrebu, leta 1990; njegova magistrska naloga nosi naslov U?inek suportivne psihoterapije na samospoštovanje v toku adaptacije starejše populacije v domovih za ostarele. Zraven je še ena diploma – dr. Rejec ima strokovni naziv psihoterapevta.

In potem so tu slike. »Vse to so slike mojih pacientov …« Veliko jih je; konja, dva ?olna na samotni zelenkasti obali, skrivnostna zabrisana pokrajina, iz katere puhti slutnja otožnosti.

Jokati dovoljeno
Belo haljo nosi, zdravnik je. Zdravnik, na ?igar mizi mežika velik napis JOKATI DOVOLJENO. Rojen v Ljubljani leta 1946, medicinsko fakulteto je kon?al prav tako v Ljubljani. Enaindvajset let je delal na psihiatri?ni kliniki v Polju, na intenzivnih oddelkih, z bolniki, ki so jih pestile najhujše oblike duševne stiske. Zdaj ima ordinacijo v zdravstvenem domu za študente na Ašker?evi cesti.

V predprostoru njegove sobe kraljuje velikanska siva kartote?na omara. Ima 1.500 pacientov. In vsi imajo številko njegovega mobilnega telefona. Ljudje, ki vedo, kam lahko vedno pokli?ejo, a pokli?ejo le redko. Zavest, da jih tam na oni strani ?aka miren, globok glas sivolasega zdravnika, ki povsem razume njihovo stisko in v ve?ini primerov pozna pot iz nje – je zanje dovolj.

Ob kartorte?ni omari je mizica, v njej so gaze. In injekcije. Pa zdravila – moditen, clopixol, haldol, akineton. In informativni listi?i, ošinem jih z o?mi – Zoloft, Depresija, Shizofrenija, Deset nasvetov za svojce, ki imajo ?lane s težavami v duševnem zdravju …

Dr. Rejec pa ne dela le tu. Z veliko torbo »potuje« v domove za starejše ob?ane. V njih že 20 let vodi posvetovalno dejavnost.

Radovedna sem, kaj po?ne v domu za ostarele. »Pogovarjam se z oskrbovanci. Psihoterapevtske skupine vodim. Klepetamo se o vsem mogo?em. Od spolnosti do politike. Pogumni so, star?ki, zanje ni tabujev. In osnovno navodilo "na skupini' je – glasno misliti.« Dvakrat na leto pripravijo piknik. A preden si privoš?ijo slastne prigrizke, »imajo še skupino«.

Dr. Rejec je dolga leta vodil redno posvetovalno ambulanto v zaporu na Dobu. Da, tudi k zapornikom »potuje«. V katere zapore hodi zdaj, ga vprašam.

V vse. Ob?asno. Kot sodni izvedenec.

Pomagati do sre?e
Dr. Rejec se, kolikor je le mogo?e, izogiba besedi bolezen. »Preve? nedefinirana je. Raje govorim o sposobnostih, o težavah. Nekdo ima lahko v neki mapi v nekem predalu napisano neko hudo diagnozo, ki pa je s svojim vedenjem in funkcioniranjem v družbi sploh ne kaže. ?e nekdo v družbi dobro funkcionira, kljub temu da ima v?asih kak prisluh, ga celostno ocenjujem kot zdravega. To je pomembno. To 'funkcioniranje'. To 'odpravljanje težav'; nekdo ima lahko težave, pa ni duševno bolan – hudo duševno bolan je tisti, ki ne more skrbeti zase.«

Naslutim življenjski moto dr. Rejca in v naslednji sekundi mi ga pove. »Pomagati ljudem do sre?e in med sre?nimi ljudmi živeti.«

Gledam fotografije na njegovi mizi. Vnu?ek Mark David, rde?elasa ženska, žena dr. Rejca, z dvema psoma; to sta veliki Pom in mali Sviki. Zdi se, da je dr. Rejec sre?en. Je amaterski mizar, izdelal je dve kuhinji, pet vrat, tri okna. Stolov pa ne šteje. Izra?unal, projektiral in izpeljal je vso vodovodno in elektri?no napeljavo v svojem vikendu. Kolesari po hribih.

Klju?no je zaupanje
Leta 1985 je na etološkem kongresu v Ženevi predstavil svojo študijo o tem, kakšne osebnostne spremembe povzro?i pes pri lastniku; dvigne njegovo frustracijsko toleranco, zviša odpornost na stres, izboljša socialni ego, dvigne samospoštovanje in u?vrsti odnose v družini. »Ampak to šele po letu dni!« se smehlja sogovornik in na plan potegne dlan?nik. Iz njega ?rpa podatke FDA, ameriškega urada, ki ureja promet z zdravili in prehrano v ZDA. V drobni napravi se skrivajo podatki o zdravilih, ki jih pozna Svetovna zdravstvena organizacija oziroma so v rabi po svetu in tudi pri nas. Dr. Rejec se med najinim pogovorom poigra: »Reciva, da psihoti?nemu bolniku predpišem nevroleptik moditen; glejte, tu so podatki o vseh stranskih u?inkih, ki jih to zdravilo lahko povzro?a …« Kot da bi prebiral listi?, ki ga vedno najdemo v škatlici za zdravila, modro ugotovim.

»Natanko tako!«

Oziram se po ambulanti. Na polici knjige; Obsessive-Compulsive Disorders, A Critical Dictionary of Psychoanalysis, Slovenski psihiatri, Schizophrenia …

Ampak pri vašem delu je klju?no zaupanje? »Popolnoma se strinjam.« In kako si pridobite zaupanje pacientov? (Delno odgovor že poznam; že pojava dr. Rejca namre? vzbuja zaupanje in vliva ob?utek miru in varnosti.) »Že v zgodnjem otroštvu se mi je dogajalo, da so mi ljudje zaupali. Prijatelji in znanci so mi pripovedovali o svojih osebnih skrivnostih in tudi pozneje, med študijem, ni bilo druga?e. Na to sem se spomnil, ko sem se po kon?ani medicinski fakulteti odlo?al za specializacijo. Ampak zaupanje je treba graditi …«

In kako ga gradite vi? »Svojemu pacientu se nikoli ne zlažem. Nikoli. Morda le dopolnjujem podatke, ki so dani poprej. Ugotovitve nizam postopno. Ne govorim o shizofreniji, nevrozi, depresiji, govorim o težavah: pri medosebnih stikih, z voljo, zaradi miselnih in zaznavnih zmot … Tak na?in pacient lažje sprejme. ?e nekoga napotim v bolnišnico, se mu nikoli ne zlažem, da gre le na manjši pregled. Povem mu, da po mojem mnenju zdravljenja, ki ga zahteva njegova težava, ni mogo?e zadosti hitro in zadosti dobro izvesti v ambulanti. In kmalu, že naslednji teden, ?e je mogo?e, pa kar takoj drugi dan, pacienta v bolnišnici tudi obiš?em.«

Dr. Rejec je že tretje leto moderator psihiatri?nega foruma na internetu, na katerem se sre?a s povpre?no 12 ljudmi na dan. Nekateri postavljajo vprašanja s podro?ja duševnega zdravja, drugi pišejo komentarje. Zanima me, kakšen je njegov odnos do alternativnih metod zdravljenja duševnih bolezni. Toda že sam izraz »alternativne metode« kategori?no zavrne.

»Raje reciva komplementarne metode. Alternativno bi lahko prevedli kot 'enakovredno nadomestilo', pa v resnici ni tako. Komplementarne tehnike so tehnike, ki ljudem pomagajo, marsikatera deluje kot intenzivna sugestija ali celo na ravni hipnoze, mnoge med njimi so tudi zadostne za pomo? pri nekaterih stanjih. A tu je vedno prisotna nevarnost opustitve siceršnje medicinske oskrbe. Smotrnost te opustitve mora vedno presoditi zdravnik. In prevzeti odgovornost. Ne, komplementarnih metod ne zavra?am, v ožjem smislu je tudi psihoterapija komplementarna metoda.«

Dr. Rejcu je bilo vše? na švedskem. Tam, kjer je poleti cel dan svetlo.
Njemu, ki je toliko ljudem pomagal priti iz teme v svetlobo.

Nina Kokalj

Izvirna novica:  Delo, Ned 06.04.2003
?lanek je last avtorice in Dela