Pandemija depresije med mladostniki

Klju? je v pravi vzgoji

V Sloveniji naj bi za depresijo bolehalo od deset do petnajst odstotkov adolescentov. Najbolj kriti?ni za razvoj bolezni so tisti z družinsko anamnezo, vplivata pa tudi okolje in vzdušje v družini. Kaos za zaprtimi vrati, ki odraš?ajo?emu posamezniku ne ponuja nobene varnosti, je spolzek teren za bolezen, ki se lahko razlije v velike težave odrasle dobe. Adolescenca je ?as ?ustvenega nihanja, ne sme pa biti ?as dolgotrajnega trpljenja in popolne izgube smisla. ?e smo starši pozorni in pripravljeni otroka sprejeti takšnega, kot je, ga lahko pomagamo popeljati v kakovostno odraslost.

Odraš?anje že samo po sebi ni preprost proces, še najmanj pa zdaj, ko je biti najstnik težavneje kot kdaj koli prej. Velikokrat, ko pomislimo na odraš?ajo?e otroke, se nam na koncu jezika znajdejo besede, kot so neobvladljivost, negotovost, pomanjkanje smisla. Proces socializacije postaja z leti ?edalje zahtevnejši.Moto Individualno! velja tudi zanje. Njihovo življenje je ?edalje bolj surovo opredeljeno s to?kami, zakonitostmi zaželenega videza, dosežki in medaljami. To jih lahko popelje v hude psihi?ne stiske, toliko bolj, ?e odraš?ajo brez zdravega družinskega jedra.

Tjaša Steiner je psihologinja v ljubljanski Produkcijski šoli Jarše. V njej najdejo zato?iš?e in možnost za razvoj tisti mladi, ki se jim je v življenju zataknilo in so prekinili srednješolsko izobraževanje. V tej šoli lahko mladostnik preživi leto in pol, si nabere uporabnega znanja, napolni baterije, dobi zaupanje vase in se pripravi na ponoven zagon v življenje. Steinerjeva je prepri?ana, da je sodobni izobraževalni sistem gotovo ena od valilnic depresivnega vedenja. Zakaj? Ker je šola tudi naporna, težko je sedem ur sedeti, biti zbran in tih. Na dan prihajajo vsi družinski vzorci, primerjanje z vrstniki, v šoli se postavlja ogledalo dejanske podobe odraš?ajo?ega mladega ?loveka.

ZDRAVNIKI ZDRAVIJO SIMPTOME, VZROKOV PA NE

Lai?na javnost meni, da je depresije ?edalje ve?. Na svetu naj bi bilo sto milijonov bolnikov. Tudi podatki za slovenske srednješolce niso spodbudni: kar 20 odstotkov srednješolcev in dobrih 40 odstotkov srednješolk naj bi kazalo klini?no pomembno stopnjo depresivnosti. Na vprašanje, ali jih je ve? kot nekdaj, pa Steinerjeva odgovori, da ne: »Razlika je predvsem v spoprijemanju z otrokovim vedenjem. Zdaj ga starši že ob prvih znakih, da je vzgajanje prevelik zalogaj, peljejo k psihiatru. ?e je nemiren, nima koncentracije, zdravnik predpiše zdravila, pomirjevala. ?e pa kaže znake depresije, slabo misli o sebi, premišljuje o samomoru, dobi antidepresive. S tem zdravniki zdravijo samo simptome, ne pa vzrokov. Glede na svoje izkušnje sem prepri?ana, da razlogi za depresivno vedenje otrok ti?ijo v slabih in nezadovoljivih vzgojnih stilih.«

IZSILJEVANJE S SAMOMOROM?

Pogosto se pred njenimi vrati znajdejo starši, ki jih otrokove besede o samomoru pripeljejo do roba, ko priznajo, da ne zmorejo ve?, in za?nejo iskati pomo?. Grožnje s samomorom slišijo celo ve?krat in seveda so zelo zaskrbljeni. Ne vedo, kaj naj naredijo, da ne bo njihov naslednji odziv tista kaplja, ki bo prispevala k tragi?ni odlo?itvi. Veliko mladih, ki prihajajo v produkcijsko šolo, je bilo že obravnavanih v svetovalnih centrih, tudi pri psihiatrih. Nekateri uživajo antidepresive. »Seveda jaz nisem oseba, ki bi staršem lahko zagotovila, da bo z njihovimi otroki vse dobro, a lahko jih podu?im, na kaj vse naj bodo pozorni. Veste, s samomorom otroci tudi izsiljujejo, uporabljajo pa? vedenje, ki bo prineslo pozornost, ki jo nujno potrebujejo. Poznam dekle, ki je vsak petek napisala poslovilno pismo, ga pustila na mizi, in to samo zato, ker so ji za ve?erni izhod dali le deset evrov, in ne dvajset, kolikor je hotela ona.« To pa ne pomeni, da so besede o samomoru, ?eprav za njimi ni možnosti za uresni?enje »grožnje«, kaj manj usodne. ?e ne drugega, so mo?an kazalnik, da dinamika v družini ne deluje tako, kot bi morala.

SLABA SAMOPODOBA

Ko za?nejo starši reševati težave, naj se vprašajo, ali ima njihov otrok – pri katerem je zaznati depresivno vedenje – svojo socialno mrežo, zadovoljivo samopodobo in življenjske cilje. ?e ni tako, je lahko strah pred samomorom utemeljen. Tveganje samomorilnosti je v skupini adolescentov pove?ano, incidenca samomorilnih poskusov pa doseže vrh v sredini najstništva. Adolescenti z depresijo v anamnezi so bolj ogroženi za ponavljajo?o se depresivno motnjo v odrasli dobi. Otrok, ki ima dobro samopodobo, bo kljub morebitni genski predispoziciji za depresijo prepre?il njen razvoj. Nasprotno ne velja. Razvije se lahko namre? ob slabi samopodobi, ?eprav je v družinski anamnezi ni.

ŠOLSKI NEUSPEH

Znano je, da veliko adolescentov, ki imajo ve? depresivnih simptomov, pogosteje izostaja iz šole. Z depresijo pride namre? tudi ob?utek slabe samopodobe, otroci imajo težave s koncentracijo, motivacijo, zanemarjajo svoj videz, izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej veselile. Vse to pa vodi v slabši šolski uspeh, ki »potrjuje« slabo samopodobo.

»Zdaj je predvsem šolski uspeh izjemno pomemben za mlade in njihove starše,« pove Natalija Plajnšek, socialna pedagoginja Osnovne šole Trnovo. »Z njim so povezane številne stiske otrok in mladostnikov. Te pa so tudi posledica prevelikih pri?akovanj, pritiskov in zahtev staršev. Eden temeljnih ciljev šol bi moral biti spodbujati in razvijati mladostnike v samozavestne osebnosti, v posameznike, ki spoštujejo sebe in druge. Šola je lahko celo prvi prostor, kjer se za?nejo postavljati vprašanja, kako mladostnik vidi samega sebe, kaj si želi, kako se spoprijema z življenjskimi nalogami, kakšne so njegove želje, cilji, kaj mu je pomembno.«

SPREJEMLJIVO VEDENJE

Adolescenca je obdobje najrazli?nejših ?ustvenih stanj, ki jim starši do takrat niso bili pri?a. Nekateri jim ne pridajo pretiranega pomena, drugi pomislijo na najhujše. Psihiater Iztok Lešer, dr. med., pravi, da je pri otrocih in mladostnikih v?asih težko lo?iti normalno fazo odraš?anja od depresivnosti. Pa vendar, s spremljanjem svojega otroka boste znali prepoznati razliko med sprejemljivim in depresivnim.

»Depresivni mladostniki naj bi bili še bolj uporniški. Pogosto izostajajo iz šole, popuš?ajo pri u?enju, zlorabljajo alkohol, droge, odklanjajo ponujeno pomo?, morda so celo agresivni. Pod vsem tem se skrivajo globoki ob?utki žalosti, strahu, nemo?i in trpljenja,« pove Lešer.

Velike oziroma hude depresivne motnje naj bi pri otrocih trajale od sedem do devet mesecev in imajo veliko zna?ilnosti depresije v odrasli dobi, vendar pa se od nje tudi razlikujejo. Psihoti?ni znaki naj ne bi bili tako pogosti, ve?krat pa se pojavljajo anksiozni in somatski simptomi, denimo splošne bole?ine, glavobol, bole?ine v trebuhu.

DEPRESIVNA ?USTVA

Simptomi depresije v adolescenci torej niso nekaj obi?ajnega. In ne samo to. Lahko so celo resni predhodniki depresivnih obolenj v odrasli dobi. Psihiatri opozarjajo, da ponavljajo?a se depresivna motnja najbolj ogroža depresivne adolescente. Nanje je treba biti pozoren in ne spregledati njihove stiske kot zgolj ene izmed najstniških muh. Eden in edini razlog za depresijo ne obstaja. ?eprav se govori o pandemiji te bolezni, ni kot virus, ki bi se nenadzorovano širil brez naše možnosti vplivanja. Znanstvenikom je sicer uspelo dokazati, da imajo depresivni bolniki spremenjeno koli?ino in razmerja med nekaterimi nevrotransmiterji v možganih – po teh dognanjih so za?eli tudi izdelovati zdravila – a se psihi?ne motnje razlikujejo glede na delež okoljskih in dednih dejavnikov, ki so povezani z razvojem posamezne motnje. V?asih pojava bolezni niti strokovnjaki ne znajo utemeljiti. Depresijo lahko povzro?ijo izrazito neugodni življenjski dogodki, spet drugi? pa se je brez vpliva dednih dejavnikov ne da razložiti.

ODLO?ILNA VZGOJA

Psihologinja Steinerjeva vseeno vztraja, da je optimalno otrokovo mentalno zdravje odvisno zgolj in predvsem od zadovoljujo?e vzgoje. Meni, da je optimalna vzgoja sestavljena iz zahtev, pri?akovanj in ciljev: »Pohvale in nagrade so bistvene za otrokovo samopodobo in védenje, kaj je prav in kaj narobe. Nau?iti se mora nositi posledice svojih dejanj. Kadar so ta tri polja v vzgoji enakovredno zastopana, lahko re?emo, da poteka optimalno. Kadar pa so razlike prevelike, se lahko pojavi depresivno vedenje.« Slovenci kot narod smo nagnjeni k temu, da se pohvalam izogibamo, doda. »Verjamemo, da se otroka ne sme preve? hvaliti, sicer se 'pokvari',« doda Steinerjeva. »Ta slovenska skromnost nam sploh ne koristi. Ko pogledamo veliko odraslih, opažamo, da imajo slabo samopodobo, da se potrjujejo s storilnostjo: dober sem samo, ?e dosegam dobre rezultate, sicer pa ne.« In kar opazujemo pri starših, nevede ponotranjimo.

NE VEM, KAJ MISLI MAMA

Depresivna struktura otrokove osebnosti se lahko pojavi v najrazli?nejših družinah. Pogosto se torej zgodi, da starši preve? kritizirajo otroka, zanj imajo izjemno visoke cilje in ga nikoli ne pohvalijo. Koliko se bo depresivna struktura izrazila, pa je odvisno od vsakega posameznika. Druga pogosta napaka staršev je, da delajo vse namesto otroka. Pretirano ga »š?itijo«, nikoli ne kritizirajo. Ko postane aktiven del vrstniške družbe, opazi, da je popolnoma nekompetenten v primerjavi z vrstniki. »V nižjih razredih osnovne šole se to kaže tako, da si ne zna zavezati ?evljev ali zapeti bunde,« pove Steinerjeva.

»Pri nas smo imeli nemalo srednješolcev, ki niso znali sami na avtobus, si odrezati kosa kruha. Bili so popolnoma nesposobni za samostojno odlo?anje. Za vsako stvar so morali vprašati mamo, in ?e smo poudarili, da nas zanima, kaj mislijo oni, so za?eli premišljevati, kaj bi si o tem mislila mama.«

Starši, ki znajo pohvaliti, izraziti spodbude, znajo verjetno tudi sami pri sebi izražati ?ustva, potihem in naglas. ?e sami niso spretni v tem, da bi si jih dovolili izražati, jih najverjetneje tudi otrok ne bo. ?e imajo težave starši, otroku težko pomagajo. Steinerjeva doda, da je eden od problemov Slovencev prepri?anje, da kazanje ?ustev ni dobro ter da je jeza nesprejemljiva: »V naši šoli tudi starše u?imo, da je pomembno ?ustvo, ki ni povezano s pomanjkanjem ljubezni. Z jezo izražamo, da nam dejanje ni vše?, a da imamo ?loveka še vedno radi. Opažam pa, da sta jeza in sovraštvo mo?no prepletena.«

K PSIHIATRU

Otrok, ki je napoten k psihiatru, ta pa prepozna bolezensko stanje, bo stopil na pot zdravljenja. Pri blagi obliki depresije zadostuje psihoterapija, hudo izraženo depresijo pa je treba zdraviti v kombinaciji z antidepresivi. »Na razpolago imamo številna zdravila, ki popravijo neravnotežje v možganih. Po izboljšanju jih želijo bolniki nehati jemati, a dejstvo je, da je treba zdravljenje nadaljevati še nekaj mesecev po tem, ko se stanje že izboljša,« poudari dr. Lešer. Doda, da je za uspešno zdravljenje depresije nujno sodelovanje zdravnika, otroka, staršev in šole.

Natalija Plajnšek, socialna pedagoginja, se strinja, da je šola za ?imprejšnje okrevanje bistvena: »Vzgojni in izobraževalni procesi so uspešni takrat, ko pedagogu v sodelovanju z mladimi uspe posredovati razvojna pri?akovanja tako, da ti sprejmejo razvojne naloge kot smiselne in jim uspe dose?i ravnotežje med lastnimi željami in tujimi pri?akovanji.«

POPRAVITE MI OTROKA

Obupani starši pogosto pripeljejo otroka, ki šole ne izdeluje tako, kot so si zamislili, na Produkcijsko šolo z besedami: Ne vem, kaj mu je. Naredite kaj! Na vprašanje, ali lahko dolo?ena ustanova v letu in pol sploh doseže kakšne konkretne rezultate in odpravi stare vzorce, ki so k težavam pripomogli, Steinerjeva odgovori: »Staršem ne re?emo, da so krivi, a jasno povemo, da je bilo njihovo vzgojno ravnanje tisto, ki je pripeljalo do tega stanja. Kaj lahko naredijo? Lahko se vprašajo, kakšna sporo?ila dajejo otroku. Naj gredo v mislih skozi dan in se spomnijo, kolikokrat so ga v tistem dnevu kritizirali, mu dali vedeti, da nima prav. Naj se tudi vprašajo, kolikokrat so mu v istem dnevu povedali, da ga imajo radi, da so ponosni nanj. ?e bi se tako analizirali, bi ugotovili, da je kritike veliko ve? kot pohvale. In ne samo to. Ena pogostih napak, ki jo delajo starši, je, da kritizirajo osebo, in ne njenih dejanj. Namesto da re?ejo, da nisi pameten, ker nisi naredil tega in onega, naj raje kritizirajo nespametno dejanje, kajti otrok vidi svet ?rno-bel. ?e starši re?ejo, da ni pameten, je prepri?an, da je neumen.«

Otroku naj bi namre? vzbudili pozitivno samopodobo, da bi se kasneje laže prebijal skozi vsakodnevne težave odraš?anja. »K nam velikokrat pridejo mladi, ki uživajo antidepresive,« pove Tjaša Steiner. »Poudariti moram, da nam uspe, da mladi – z aktivnim delom s starši – kaj kmalu ne ?utijo ve? nobene potrebe po njih.«

Otroci se pogosteje izpovedujejo na spletnih forumih kot staršem. Na enem od njih, namenjenih pomo?i mladim, je srednješolka iskala psihiatra, ki bi ji lahko pomagal. Pa ne takšnega iz njenega kraja, je zapisala in dodala, da že dlje premišljuje o samomoru, da jo daje depresija, da se je poskusila ubiti že v sedmem razredu. Zapiše, da ji gre vse narobe, da ima prijatelje samo za na pija?o in ni? ve?. Za družino ni ve? pomembna, ker je zavozila svoje življenje, ima samo šolo in veliko bole?ino. ?esar koli se loti, ji ne uspe, še zapiše in sklene: »Sj no?m it tja po antidepresive ker ne rabm tablet d se pozdravm jst rabm sam enga za pogovarjat se.«

 

Piše: Nika Vistoropski

Izvirna novica: Delo – PRILOGA ONA  04.11.2008 
Besedilo last avtorjev in Dela.