7 junija, 2009

Pismo ministrstvu za delo in socialne zadeve

Ljubljana, 5. 6. 2009
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, generalni direktor  Davor Dominkuš, Direktorat za socialne zadeve, Kotnikova 5, 1000 Ljubljana

Spoštovani g. Dominkuš!

Nevladne organizacije s podro?ja duševnega zdravja smo za uresni?evanje naših namenov in ciljev odvisne od sredstev, ki jih pridobimo na razpisih. Že ve? let pridobivamo sredstva s strani treh ve?jih financerjev, in sicer : MDDSZ-ja, MOL-a in drugih slovenskih ob?in ter FIHO fundacije. Seveda uspemo pridobiti sredstva na kakšnih drugih, manjših razpisih, a to je tako malo, da z njimi krijemo le kakšne stroške, ki nastanejo v zvezi z enkratnimi dogodki, ki so namenjeni promociji kakšne teme s podro?ja duševnega zdravja.


Najve? stroškov v naših programih je povezanih s stroški dela. To so pla?e zaposlenih. Delež sofinanciranja socialno-varstvenih programov, ki ga krije vaše ministrstvo tudi namenimo stroškom dela – pla?am. Žal, vaše urne postavke ne vklju?ujejo regresa, ne vklju?ujejo napredovanj v višje pla?ilne razrede ipd. Vaša sredstva ravno tako ne predvidevajo stroškov, ki bi jih zelo radi namenili izobraževanju in nadgrajevanju znanj strokovnega kadra. S pridobljenimi sredstvi preostalih financerjev krijemo materialne in druge stroške, ki so povezani z izvajanjem programov, s sredstvi FIHA krijemo investicije. Vendar je zgodba s sredstvi, ki gredo za stroške dela, glede na vsa naša dolgoletna prizadevanja in dosežke dela, absurdna. Pa si osvežimo spomin.

V devetdesetih letih smo pri?eli z izvajanjem socialno-varstvenih programov na podro?ju duševnega zdravja, takrat so ti imeli status razvojno-eksperimentalnih. Sredstva smo pridobivali za enoletno obdobje. V letu 2000 smo lahko prvi? pridobili sredstva za petletno obdobje. Zavedamo se, da je na ta na?in ministrstvo želelo olajšati vrzeli, ki so nastale, ko smo ?akali na pridobljena sredstva po nekaj mesecev. Torej smo nekako uredili C programe. Kar na vsebinski ravni tudi pomeni, da so programi Stanovanjskih skupin, Dnevnih centrov in Svetovalno-informacijskih pisarn prerasli razvojno-eksperimentalni nivo. Za nekatere od teh programov smo uspeli tudi pridobiti verifikacijske listine v preteklem letu. Upamo pa, da le-te niso zgolj na simboli?ni ravni. To bi bil res ?rni humor.

Po letu 2000 smo mnoge nevladne organizacije v vsebinskem in strokovnem smislu napredovale. Nismo zgolj glas civilne družbe oz. naše cilje skupine, temve? še vedno tako nosilke idej, inovacij skupnostne skrbi, kot tudi njihove izvajalke. Marsikateri skupnostni projekt, individualni na?rt, program destigmatizacije, delovne rehabilitacije itn., je iz konceptualne ravni prešel v operativno, v življenje, med naše uporabnike oz. ciljno skupino (v prilogi dodajamo dokument iz katerega so razvidni nekateri najvidnejši projekti NVO-jev tudi s podro?ja promocije in varovanja duševnega zdravja). Primeri dobre prakse, izvedeni projekti, objavljene študije, ?lanki itn, so dokaz, da zmoremo delovanje tako na konceptualni, strokovni, izvajalski kot tudi raziskovalni in akademski ravni. Naša prizadevanja niso sama sebi namen in se ne promovirajo v zaprtih intelektualnih krogih, temve? skušajo izboljšati kvaliteto življenja osebam s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem. Lahko se ponašamo s številom vklju?enih uporabnikov v naše programe in izvedenimi projekti.  

V marsi?em smo ne samo primerljivi, temve? tudi boljši v primerjavi s storitvami, ki jih izvajajo nosilke javnih pooblastil (centri za socialno delo, zavodi) s podro?ja socialnega varstva. Nevladne organizacije smo v Sloveniji »paradni konj« storitev s podro?ja skupnostne skrbi, skupnostne obravnave. Smo nosilke razvoja duševnega zdravja v skupnosti. Razmišljanje v smeri, da imamo status humanitarnih organizacij, ki za uresni?evanje svojega poslanstva ne potrebuje redno zaposlenih izvajalcev, ne vzdrži, saj so naši programi ocenjeni kot visoko strokovni. Kar tudi dokazujemo s pridobitvijo verifikacijskih listin za naše programe ter z visoko, akademsko izobraženim kadrom. Nenazadnje pa smo še  z Zakonom o duševnem zdravju pridobili t. i. formalni mandat od države za izvajanje skupnostnih storitev in programov.

Po vseh teh letih in prizadevanjih še vedno pridobivamo sredstva na Javnih razpisih. Še vedno so sredstva, ki jih pridobimo odvisna od datuma razpisa, od datuma sklenjene pogodbe, od vašega nakazila, od sprejetja prora?una. V primerih prepozno nakazanih sredstev za programe, npr. B programi, ki so enoletni, so temu primerno tudi nakazane pla?e izvajalcem programov. Evalvacija v katero smo vklju?eni vsi NVO-ji ( poteka pod okriljem IRRSV ter FSD-ja) tudi dokazuje, da je število in kvaliteta izvedenih storitev odvisna od števila zaposlenega kadra. Druga?e povedano, ?e program nima izvajalcev, se tudi storitve težko izvajajo. ?e je program podhranjen z izvajalci so temu prilagojene tudi storitve. Ker je sestavni del razpisne dokumentacije vselej tudi vprašanje, kateri modeli iz tujine so nam vzor oz. po katerih modelih iz tujine se zgledujemo, bi morda lahko dodali tudi vprašanje, kakšno je število izvajalcev na enega vklju?enega uporabnika v programih skupnostne skrbi, po katerih se zgledujete?

Mnoge nevladne organizacije s podro?ja duševnega zdravja se bomo v letošnjem letu prijavile na Javni razpis za sofinanciranje programov socialnega varstva za leto 2010 in 2010 do 2014. Zaradi vseh zgoraj omenjenih skrbi, nas res zanima, kako kaže z letošnjim rebalansom?

Namre? upamo in verjamemo, da rebalans ne bo prizadel našega delovanja!

V imenu Koordinacije NVO: dr. Suzana Oreški
                                                                                                                                        

V vednost:
– Marjeta Ferlan-Istini?, MDDSZ
– Iva Devetak, Marko Funkel, izbrana predstavnika NVO za podro?je financiranja v medresorski usklajevalni skupini pri MJU
– Jože Gornik, CNVOS
– dr. Bojan Regvar, Socialna zbornica
 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja