‘Polovica Slovencev bi potrebovala psihiatra’

Psihiatrinja in v. d. predstojnice psihiatri?nega oddelka na Polju poudarja, da so duševni bolniki, ki so dobro zdravljeni, manj nevarni od drugih ljudi.

Kdaj se duševna bolezen razvije v tako hudo stanje, da je ?lovek sposoben biti agresiven do sebe in drugih?

Ljudje z duševnimi boleznimi so lahko nevarnejši kot drugi ljudje, vendar v zelo izjemnih primerih, takrat, kadar so pod vplivom nekih psihoaktivnih substanc, kadar so recimo  mo?no opiti – alkohol je najbolj rizi?na droga –  in pa v primerih, kadar so pod vplivom psihopatoloških simptomov v tej meri, da se absolutno ne morejo nadzorovati, to pa je  relativno redko. Duševne bolezni so ve?inoma  dobro obvladljive, ?e so zdravljene.

Kdaj je ženska z duševno boleznijo sposobna vzgajati otroka?

Ve?ina žensk z duševno boleznijo je sposobna vzgajati otroke. Seveda je res, da so v življenju ?loveka z duševno boleznijo obdobja, ko se njegovi simptomi slabšajo in ta ?lovek potrebuje ve? podpore. Zgodba o skrbništvu duševno bolnih in njihovih otrocih je zgodba o tem, do kolikšne mere smo sposobni zagotoviti podporo materi, ali smo jo sposobni zagotoviti pravo?asno, nepretrgoma in takrat, ko jo potrebuje. Pogosto se dogaja, da matere mislijo, da se ho?ejo socialne službe ukvarjati z njimi zato, ker jim poskušajo odvzeti skrbništvo. Zato se teh stikov matere izogibajo. Sistem je treba  naravnati v pomo?, v podporo.

"Diagnoza depresija je pogostejša pri ženskah, vendar verjetno na raun tega, da moški težje poiš?ejo pomo?. Moški ne povejo,'' pravi Švabova. Foto: © Boštjan Tacol

Kdo in kako se odlo?i, kdaj je trenutek, ko je treba pri materi z duševno boleznijo, ki skrbi za otroke, sprožiti alarm?

Nobena taka odlo?itev ne more biti stvar posameznika, tudi ne samo centra za socialno delo,  ne samo psihiatra. Gre za odlo?itev, glede katere je treba zbrati znanja  vseh, ki so vpleteni. Vendar mora biti pred tem spletena mreža okoli tega primera.  Seveda pa obstajajo skrajna stanja, v katerih ne pomišljate. Vendarle je korist otroka tista, ki je pred koristjo kogarkoli.

Kaj se lahko zgodi v takem skrajnem stanju, se zamegli um, izgubi nadzor?

Duševnih motenj je cel spekter, diagnoz je ve? kot sto. Reakcije so popolnoma razli?ne, ljudje, ki imajo neko anksiozno motnjo, tesnobnostno stanje ali pa so depresivni, so praviloma manj nevarni kot drugi ljudje. Sila majhen delež nasilnih dejanj je mogo?e pripisati duševnim motnjam. Pri akutni epizodi shizofrenije, ko je ?lovek maksimalno prestrašen zaradi nekih preganjalnih blodenj, je nevarnost povsem druga?na kot pri nekom, ki se zdravi zaradi demence, kjer imajo tudi neke blodnje, privide …

Kateri so tisti trenutki v življenju, ki so  najbolj kriti?ni za razvoj duševne bolezni?

Najhujše stresne obremenitve v našem življenju so rojstvo otroka, skrb, iz?rpanost v obdobju zgodnje nege, smrt bližnjih, izgube. Lo?itev je tudi izguba, je hud stresni trenutek. Vendar noben posamezni dejavnik ne sproži ali pa povzro?i duševne motnje. Krivca v psihiatriji ne iš?emo samo v družini, samo v starših, samo v partnerjih, razen v izjemnih primerih, kot je zloraba, sicer pa so vzroki vedno kompleksni.

Lo?itev ste omenili kot zelo stresen dogodek, kdaj bivša zakonca potrebujeta strokovno psihiatrino pomo??

Del problema je v tem, ali se uspe prepoznati, da ta dva ?loveka potrebujeta pomo?, in ali ho?eta, da se jima pomaga … Zakonodaja ne omogo?a, da ?loveku pomagate, ?e to odklanja. Ljudje, ki so v hudih, o?itnih težavah, se lahko na ta na?in izognejo kakršnikoli zdravstveni obliki nadzora. Drug problem pa je v tem, da nimamo dobro razvitega sistema. Potrebovali bi posebne zdravstvene time, ki bi se ukvarjali s psihi?nimi težavami dolo?enega obmo?ja.  Imamo osnovno zdravstveno varstvo, ki je podhranjeno, seveda nimamo od kod jemati še za time. V Sežani je denimo ena psihiatrinja, ki obvladuje celotno podro?je. Mislim, kako!

Kakšen je razvoj duševne bolezni, se lahko “navadna” depresija razvije v shizofrenijo?

Tega ne vemo. Statistika pravi, da duševne motnje potekajo na zelo razli?ne na?ine, ve?ina se jih dobro pozdravi, ?e jih dovolj zgodaj in dovolj dobro obravnavamo. Pazite, duševne motnje se ve?inoma zanejo že v otroštvu in adolescenci.  Ve?ina duševnih motenj ima dobro prognozo v primerjavi z drugimi boleznimi, nekatere pa seveda imajo tak potek, da postanejo kroni?ne, zelo hude,  posebej ?e se kombinirajo z drugimi motnjami, kot je denimo odvisnost ali pa zloraba. Ni mogo?e predvideti, na kakšen na?in se bo duševna motnja razvijala, kako bo napredovala, zato je treba v?ino ljudi s posebno hudimi duševnimi motnjami spremljati, to je naša poglavitna mantra.

To pomeni, da bi morali imeti službe, ki bi bolnike z najve?jimi potrebami spremljale ves ?as?

Pri nekaterih, ki so najhuje bolni, najbolj ogroženi, bi bilo potrebno bolj intenzivno spremljanje, to pomeni, da bi morali slediti ljudem tudi na njihovem domu, imeti nekakšen follow up, jih obiskati, tudi ?e se ne oglasijo. Te službe ravnokar ustanavljamo in naj bi nastale v okviru psihiatri?nih bolnišnic, vendar to niti približno ne more pokriti vseh potreb, ki se pojavljajo v skupnosti. Neka skupina pacientov bi potrebovala nepretrgano spremljanje. ?e ho?emo vedeti, kdo so to, moramo imeti službe, ki to lahko ocenijo.

Koliko ljudi v Sloveniji bi potrebovalo  psihiatri?no obravnavo in koliko ljudi jo dejansko dobi?

Za skoraj 50 odstotkov ljudi danes lahko re?emo, da bi potrebovali kakšen razgovor pri psihiatru, kdo pa so tisti, ki najbolj potrebujejo pomo?, je klju?no,  strokovno in politi?no vprašanje, na podlagi katerega je treba dolo?iti skupine, kamor se namenja najve? sredstev.

Omenili ste, da se ve?ina duševnih motenj kaže že v mladosti. Zakaj potemtakem ni mogo?e duševnih bolezni bolje nadzorovati?

Prvi del odgovora je pragmati?en. Potek nekaterih motenj je zelo slabo predvidljiv. Imate  otroke s hiperkineti?nim sindromom, nekateri bi pozneje lahko razvili težko patologijo, ampak ker je teh otrok veliko, seveda ne morete vedeti, kateri izmed njih bo to razvil. ?isto vseh pa ni mogo?e spremljati. To je del odgovora, drugi pa je, da je dostop do psihiatri?nih služb zelo razli?en. Kot veste, imamo po vseh psihiatri?nih ambulantah in dispanzerjih neke ?akalne dobe. ?e se ho?ete na psihološki pregled naro?iti  zdaj, to sem ravnokar doživela, dobite datum  junija, kar vam seveda ne bo ni? pomagalo, posebno ?e boste v hudi stiski. ?akalne dobe v psihiatriji so nekaj, kar je nevzdržno.

Zdi se, da je o?e domnevne morilke otrok v Sežani poskušal prikriti njeno bolezen. Kako mo?no so danes duševne bolezni še stigmatizirane?

Ali je hotel o?e v Sežani kaj prikriti,  še ne vemo,  to je zdaj stvar  postopka. Sicer pa se duševna bolezen prikriva zato, ker je ljudi sram. Starši prikrivajo najve?krat zato, ker se verjame, da so oni odgovorni za to, da je nastala duševna motnja. Ta je v naši družbi povezana s tremi miti: prvi mit je, da je ta ?lovek nevaren, drugi mit, da ima bolni karakterne težave, tretji mit, da je nesposoben. Najprej moramo zrahljati te ob?utke. Sicer raziskave kažejo, da se ljudje v tem prostoru vendarle nekoliko prej obrnejo po pomo?, da so predsodki nekoliko manjši. Vendar pa številni primeri kažejo, da se stigma zmanjšuje glede blažjih duševnih motenj, anksioznosti, depresivnosti … gre za težave, ki so še obvladljive, medtem ko se stigma pri duševnih motnjah, kot je shizofrenija, še poveuje.

Kaj se lahko zgodi, ?e nekdo, ki ima težave, ne gre k zdravniku pravo?asno?

Jasno je, da ?im pozneje se za?ne bolezen zdraviti, tem slabšo prognozo ima bolezen, manjše so možnosti za okrevanje, ljudje slabše funkcionirajo v svojem okolju in ve?ja je možnost, da se zdravijo sami. Ljudje si pomagajo z alkoholom, kanabisom, tudi nekaterimi drugimi drogami, da olajšajo svoje simptome, namesto da bi si pomagali s pogovorom, zdravili s psihoterapijo ali pa z zdravili … stigma je tukaj klju?na.

Sergeja Hadner Hvala

Izvirni ?lanek: Žurnal24.si, 3. aprila 2009
Besedilo in slike so last njihovih avtorjev in medija Žurnal24.si