Pomaga, ko veš, da nisi edini

Neutemeljeno poro?anje, da je depresija razlog za ravnanje nemškega pilota, ki je v smrt pognal 150 ljudi pove?uje stigmo o depresiji, pripoveduje Alenka Mavec, nekdanja vrhunska alpska smu?arka, danes predsednica društva Dam. Društvo že deseto leto pomaga osebam z depresijo in anksioznimi motnjami.

Letos mineva deset let od za?etka delovanja društva Dam. Isto leto ste “pognali“ tudi forum Ne boj se. Glede na to, da depresija pri nas še vedno velja za tabu, da si ljudje o njej še vedno ne želijo, upajo spregovoriti na glas, ste takrat, pred desetimi leti zagotovo orali ledino?

Seveda. Še danes mnogi re?ejo: “Ta je pa šel v Polje!“ ?loveka tako radi stigmatiziramo, namesto da bi preprosto rekli: “Bolan je“. Depresija je bolezen. Tako kot rak, zlomljena noga. Je pa res, da je danes stigma v glavnem padla. Tudi z našo pomo?jo. Leta nazaj se o anksioznosti in depresiji ni toliko pisalo v medijih. Danes pripravljajo oddaje. Na našo pobudo. Bili smo prvi, ki smo javno spregovorili o osebnih izkušnjah.?

Društvu ste se torej pridružili na osnovi osebne izkušnje?

Zaradi garanja v službi me je doletela izgorelost. Znak so bili pani?ni napadi, ki so mi v nekem trenutku dali vedeti, da ne morem ve?. Sledila je bolniška, antidepresivi. Prišlo je obdobje, ko sem spet lahko delala, pa spet ni šlo. Za tem sem se odlo?ila za kognitivno – vedenjsko terapijo v Begunjah. Gre za edino bolnico v Sloveniji, ki ima terapevtski oddelek, s programom tritedenskega sproš?anja, sledi terapija.

Kako ste takrat, pred desetimi leti sploh prišli do društva Dam?

Ker nisem razumela in vedela, kaj se mi dogaja, sem za?ela iskati informacije iz knjig in spleta. Forum www. Nebojse.si je za?el delovati leta 2004, ravno v ?asu mojih težav. Ko ugotoviš, da nisi sam na svetu, da je na drugi strani še nekdo, s podobnimi težavami, je veliko lažje. Pomagajo ti izkušnje drugih, ki so se že izvlekli iz bolezni. Potem sem se odlo?ila, da svoje izkušnjo delim, pomagam drugim, pa tudi sebi.

Kako deluje forum Ne boj se?

Preko foruma poskušamo nuditi ?im ve? informacij o tem, kam naj se ljudje obrnejo. Želim poudariti, da gre pri nas za lai?no mnenje. V rubriki zdravila ve?krat naletimo na predloge o tem, kakšna zdravila naj kdo vzame. V tem primeru se vedno odzovemo, opozorimo, da so takšna mnenja nestrokovna. Pred nekaj meseci se je naprimer pojavil farmacevt, ki je “soliral“,  dajal vtis avtoritete na tem podro?ju – v smislu: “Ta zdravila jemlji, ta opusti”. Tukaj smo posegli, z rde?o pod?rtali, opozorili gospoda.

Ker je mlada mamica zaradi jemanja AD imela stranske u?inke, ji je nekdo predlagal lexaurin, ki sodi med tablete, ki povzro?ajo omejeno sposobnost vožnje. Gospa je hodila v službo, pred tem pa vozila otroke v vrtec. Pri takih nasvetih opozorimo.?e ima gospa stranske u?inke, naj vzame bolniško.

368.287 prispevkov v 10.385 temah od 4.771 uporabnikov, takšna je zadnja statistika, ki sem jo zasledila na forumu.

www.nebojse.si Na forumu je bilo najve? obiskovalcev isto?asno 256 v nedeljo, 27. maja 2012 22:36.

Kdo vse se obra?a na vas?

Veliko je takih, ki samo berejo, iš?ejo informacije od drugih. Medijske objave nam zelo pomagajo, ?lanstvo se pove?uje in to je dobro.«

Kakšne so te informacije?

Poleg razli?nih zapisov strokovnjakov, spremljanja novosti, so na naši strani tudi priro?niki, nekakšna navodila za ravnanje, ki se jih da natisniti. Vedenjska terapija v sedmih korakih je na primer tak priro?nik, delovni zvezek. Leta nazaj smo ?lani društva preko evropskih sredstev pridobili denar in prevedli nekaj zelo koristnih priro?nikov.

Štiri ljudi v Celju sem sama  napotila v posebno skupino, ki se ukvarja z samomorilnostjo. Program so na pobudo pokojnega dr. Maruši?a uvedli Celju, ki še vedno velja za regijo z najvišjo stopnjo samomorilnosti pri nas.  Alenka Mavec.

Kaj predlagate ?loveku, ki je v stiski in se kot anonimnež prvi? poveže na forumu?

Najprej ga poskušamo izvle?i iz tega, da je vse samo slabo. Naj se potrudi in konkretno opiše kaj ?uti, kaj je narobe in to deli z drugimi. Seveda so to zelo subtilne zadeve. V zadnjem ?asu je najve? primerov izgube službe, kjer naletimo na paradoks. Imaš ljudi, ki so zelo zaposleni, ujeti in si neizmerno želijo nekaj ?asa zase, na drugi strani se pojavi nekdo, ki službe nima. Ko mu predlagamo, naj gre vsak na sprehod, tega no?e ali ne more. Ljudje so v razli?nih situacijah. Takoj, ko vidimo, da je stiska huda, priporo?amo urgenco in to takoj.

Še velja, da je okoli novega leta in praznikov ljudem najhuje?

Takrat se pri depresiji pojavi problem osamljenosti. V medijih se prazniki tako na veliko izpostavljajo, vsa ta družinska idila, nakupovanja. ?lovek se po?uti, kot da ne spada v ta svet. Imaš ljudi, ki novo leto in boži? preživijo na forumih.

V društvu obstajajo tudi skupine za samopomo?, kjer se ljudje dobivajo, družijo…

Društvo Dam je v Ljubljani ustanovilo prvo skupino za samopomo?. Takrat so nam veliko pomagali tudi v psihiatri?ni bolnišnici Begunje, kjer so nas priporo?ali ljudem, ki so kon?ali terapijo. Danes poleg ljubljanske, delujejo še celjska, obalna, koroška, mariborska in skupina za samopomo? Novo mesto.

Kako deluje skupina, kdo jo vodi?

Naše skupina ni terapevtska,  je podporna . Vodja skupine je v glavnem usmerjevalec, da je debata bolj konstruktivna. Seveda si ljudje pripovedujejo težave, ob?utke. Vendar je treba tudi ukrepati, kaj narediti, da bi bilo boljše. To vodja najprej predlaga. Vodje skupine so prostovoljci, z osebno izkušnjo, ki se ves ?as izobražujejo. Sicer smo vsi mi prostovoljci.

In kaj najprej predlagate ljudem, ki pridejo  prvi? v skupino?

Najprej jih usmerimo k strokovnjaku, torej v strokovno vodeno obravnavo. Antidepresivov (AD) ne promoviramo, povemo le svoje izkušnje. Dejstvo je, da mnogim AD zelo pomagajo. ?e jih ljudje kljub temu zavra?ajo, se jih ne prepri?uje v to. Seveda jih spodbujamo, da na naši internetni strani poiš?ejo ?im ve? informacij.

Kdo vse prihaja v skupine za samopomo??

Najve? jih je starih od trideset do štirideset let, ki imajo težave z depresijo. Starostna meja se znižuje. Imamo kar nekaj mladih nad dvajset let. Njihova težava je v glavnem socialna fobija, ki jih blokira pred študijem.

Kaj pa na forumu? O kakšnih težavah pripovedujejo ljudje?

Na forumu je najve? anksioznih ljudi, ker so ti ljudje bolj aktivni, prej poiš?ejo pomo?. Depresivni so pasivnejši, zaprti vase. To lahko pojasnim z enostavno definicijo: Pri anksioznosti se ves ?as sprašuješ: “Kaj pa ?e?  Kaj pa, ?e me bo strah?  Me bo stisnilo, ko bom prišel tja?“  Depresija je bolj: “Zakaj?“  Nezdravljena anksioznost pogosto pelje v depresijo.

Je izgorelost neka vrsta depresije?

Ne. Izgorelost je faza utrujenosti. Preve? dela, dokazovanja, prioritete so porušene, zasebno življenje zamenjaš s službenim. Ni ve? družine, prijateljev, ne vzameš si ?asa zase. Je pa res, da izgorelost, ?e ne spremeniš obnašanja, najpogosteje vodi v pani?ne napade, sledita anksioznost, depresija. S pani?nimi napadi se pogosto soo?ajo tudi vodilni kadri, menangerji. Ker niso podrejeni drugim, svojo anksioznost pogosto blažijo z agresijo do drugih. Tudi oni se spopadajo s strahom pred begom iz situacije. Izpeljejo ga na elegantnejši na?in, ker si to lahko privoš?ijo, s ?eš: “Imam sestanek in moram oditi.

Kakšno je vaše mnenje o AD- jih?  Veliko se govori o njihovih stranskih u?inkih, o tem, da jih zdravniki s preveliko lahkoto predpisujejo, da so škodljivi.

Na samem za?etku delovanja društva smo se zavzeli, da so splošne zdravnike za?eli usposabljati za predpisovanje AD- jev in to tudi dosegli. Zakaj?  Ker so splošni zdravniki pred tem le napotili k psihiatru. Preden si prišel do psihiatra, do zdravila, je bilo seveda že pozno.

Se strinjate, da danes osebni zdravniki prehitro napišejo recept za AD?

Iz ene skrajnosti smo prešli v drugo. Ljudje pri splošnem zdravniku dobijo premalo informacij. Zdravniki jih sicer poslušajo, dajo AD, ne povedo pa, da so prvi mesec stranski u?inki lahko tako zelo neprijetni, da želiš prenehati z jemanjem. ?loveku, ki je na dnu, pa zdravilo lahko pomaga. Zdravniki pogostokrat ne povedo, da je vzrok depresije porušeno kemi?no ravnovesje. Seveda gre tukaj pogosto za miselne vzorce, da nisi dovolj dober, uspešen, skratka nizka samopodoba, ki je v veliki meri odvisna od razmer v otroštvu. Zdi se mi, da bolnik pri svojem splošnem zdravnikih dobi premalo informacij o tem, da se lahko slaba samopodoba reši že s terapevtskim pogovorom.

Pa vendarle napredujemo, za?elo se je premikati na bolje.  Poleg tega, da se obolezni, ki naj bi jo imel že vsak ?etrti v Sloveniji, ve? govori, tudi v javnem zdravstvu zaznavajo problem??

Zelo podpiram t. i. edukacijske skupine, ki jih je za?ela uvajati dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Strokovnjaki usposabljajo pomožno osebje v zdravstvenih domovih, za vodenje skupin, v katerih dobijo ljudje informacije o depresiji. Nekateri zdravstveni domovi danes že nudijo to storitev na koncesijo. To je velik korak, ki se ga poslužujemo šele zadnjega pol leta.

Kolikim ste pomagali, ko je bilo zelo hudo, prepre?ili  samomor?

Kar precej uporabnikov se je na pobudo naših vodij skupine za samopomo? obrnilo na urgentno obravnavo, tudi zaradi samomorilskih teženj. Tudi preko foruma zaznamo stisko. Imamo prostovoljko, s podobno izkušnjo, ki seveda še kako dobro prepozna, kako dale? je šla zadeva. Štiri ljudi sem sama napotila v posebno skupino, ki se ukvarja z samomorilnostjo. Program so na pobudo pokojnega dr. Maruši?a uvedli Celju, ki še vedno velja za regijo z najvišjo stopnjo samomorilnosti pri nas.

Na  forumu Ne boj se sem zasledila mnenje psihiatrinje Vesne Švab na poro?anje o dejanju nemškega pilota, ki je namenoma zrušil letalo. Švabova meni, da je pisanje o tem odprlo vrata predsodkom in diskriminaciji in naredilo veliko škode strokovnjakom. Vaše mnenje?

Bila je storjena velika škoda, ker so dejanje nekoga, ki je ubil 150 ljudi, ena?ili s simptomom depresije. Depresija ni usmerjena navzven, je lahko le pridružena drugi, hujši motnji. Najhujša oblika depresije je samomor, za katerega se ve, da je usmerjen navznoter. Kljub temu, da je bolnišnica iz Duesseldorfa takoj reagirala s sporo?ilom, da je na diagnozo treba po?akati, sem še prejšnji vikend poslušala, da je treš?il zaradi depresije. Navajanje v medijih: “Zaradi depresije pognal v smrt“ je naredilo veliko škode. Depresija ni psihoza, ni shizofrenija. Depresivnim ljudem je zaradi tega samo še težje. Sama se spomnim, kako me je bilo strah, da bom kdaj prišla v fazo, ko bi želela narediti samomor, pa nikoli nisem imela teh teženj. To so težke stvari.  

Avtor: Vanda Levstik

Foto:Saša Despot

Izvirna novica: Zurnal24.si , 19. april 2015

Prispevek je last avtorja in medija Zurnal24.si