Pomagamo sebi in drugim: skupina za samopomo? Obala

V Žusterni se že nekaj let sre?uje prav posebna skupina pod okriljem Društva DAM – društva za pomo? osebam z anksioznimi motnjami in depresijo. Vsakih štirinajst dni se ob torkih v prostorih Krajevne skupnosti Žusterna dobijo posamezniki, ki se tako ali druga?e sre?ujejo z anksioznimi motnjami ali depresijo. “Veliko je novih,” pravi vodja skupine David Medica, “smo pa tudi nekateri stalni ?lani.” David skupino vodi v zadnjem letu in se v svoji vlogi odli?no znajde. Nove ?lane spodbuja na njihovi poti in jih hrabri, da laže spregovorijo. A saj to po?no vsi ?lani skupine, pravi. Vsi imajo dvojno vlogo: pomagajo sebi in pomagajo drugim. Povprašali smo ga, kako potekajo sre?anja skupine za samopomo?, in poleg tega izvedeli še marsikaj drugega.

Komu je skupina za samopomo? namenjena?

Skupina je na?eloma namenjena ljudem s težavami z anksioznostjo in depresijo, vendar v naši obalni skupini ugotavljamo, da imamo nekaj ?lanov, za katere je zna?ilna komorbidnost, se pravi, da imajo recimo neko dolo?eno osebnostno ali drugo duševno motnjo in k tej motnji sta pridruženi še anksioznost ali depresija. Tako da je spekter težav, s katerimi se sre?ujemo, nekoliko širši. Na obali je pa? relativno malo prebivalstva in bi bil obstoj razli?nih skupin, ki bi se ubadale s to?no dolo?enimi težavami zelo vprašljiv, ?e ne celo nemogo?. V primeru, da bi se pojavilo ve?je zanimanje, s strani uporabnikov, pa bi bilo o tem vredno razmisliti. Tako da naša skupina združuje tako tiste ljudi, ki imajo samo anksioznost in depresijo, kot tiste, ki imajo pridruženo anksioznost in depresijo.

Koliko pa vas je in koliko trajajo vaša sre?anja?

Ja, razli?no. Povpre?no nas je tam okoli 6 ali 7, v?asih tudi do 10, poleti pa trije (smeh). Tako da niha. Sre?anja trajajo razli?no dolgo – na?eloma pa toliko, da imajo vsi ?lani priložnost, da pridejo na vrsto in povedo, kaj se z njimi dogaja. V?asih je to dve, v?asih tri ure ali pa še kakšno minutko ve?, ?e je potrebno.

Mislite, da je novim težko, ko prvi? pridejo na tako skupino?

Mislim, da mora vsak, ki pride na skupino prvi?, zbrati ogromno poguma. Najtežje je tistim, ki imajo recimo socialno fobijo, ki se še toliko težje prisilijo k temu. Lahko pa seveda pridejo v spremstvu prijateljev oziroma podpornih oseb.

Kaj bi jim svetovali?

Kdor ?uti, da morda ne bi zmogel priti sam, naj si dobi nekoga, da pride z njim, da mu bo lažje. Vsekakor me lahko že prej kontaktira preko elektronske pošte*, da mu razložim osnovne stvari, tako da je potem laže prebiti ta zid.

Kako pa izgleda vaše sre?anje?

Naše sre?anje izgleda tako, da se pa? dobimo ob 7.00 zve?er. Jaz ponavadi pridem nekoliko prej, v primeru, da imamo kakšne nove uporabnike, pa prav gotovo. Novi obiskovalci so ponavadi še bolj zagnani in pridejo še pred menoj (smeh). V ve?ini primerov se novi ?lani najavijo, pa jih tako ali tako povabim, da pridejo malo prej, da jim razložim pravila in tistih nekaj formalnosti. Sicer pa se za skupino ni potrebno predhodno najaviti.

Je sodelovanje na skupini brezpla?no?

Ja, brezpla?no in prostovoljno v tem smislu, da obiskovalci skupine lahko pridejo na sre?anje, lahko ne pridejo; pa? pridejo, kadar želijo, kadar ?utijo potrebo. Ne pla?ajo ni?, ker gre za skupino za samopomo?, ki jo sestavljamo ?lani z bolj ali manj podobnimi težavami in nimamo nekega strokovnega vodje, ki bi skupino vodil, za razliko od terapevtskih skupin, ki funkcionirajo nekoliko druga?e in so tudi pla?ljive.

V ?em se skupina za samopomo? še razlikuje od tipi?ne terapevtske skupine, kako poteka dialog med vami, o ?em se pravzaprav pogovarjate?

Od tipi?ne terapevtske skupine se razlikuje po tem, da so pri nas nekoliko bolj ohlapna, bom rekel temu, pravila. Terapevtske skupine so navadno zaklju?ene skupine, ki za?nejo obravnavo in se nato ta ista skupina sre?uje kontinuirano, dokler se pa? ne zaklju?i skupna obravnava. Na?eloma ne sprejemajo novih ?lanov, v bistvu pa gre pri njih za to, da vsi ?lani isto?asno stopajo skozi terapevtski proces, ki nastane v skupini. Pri skupini za samopomo? pa je tako, da lahko ljudje pristopajo v bistvu kadar želijo, zato tudi nimamo nekega programa ali posebnega razporeda, kateremu bi morali slediti.

Torej je nekoliko bolj neformalno, bolj sproš?eno.

Bolj sproš?eno. Pogovor je sicer voden v toliko, da lahko vsi, ki so vstopili, pridejo na vrsto in da imajo priložnost, da se izpovedo, ?e tako želijo. Lahko pa samo poslušajo, lahko sprašujejo, vsak zase pa se odlo?i, ali bo na dolo?ena vprašanja odgovarjal. Nikogar ne silimo.

Se ljudje, ki hodijo na skupino, zdravijo tudi drugje?

Ve?ina se jih zdravi, tudi farmakološko, se pravi, da imajo svojega psihiatra. Na?eloma ne sprejemamo takih, ki se niso pripravljeni soo?ati s svojo motnjo. V primeru anksioznih in depresivnih to ni taka velika težava, ?e pa imajo posamezniki še kakšne druge, pridružene motnje, pa je skoraj nujno, da so le-ti vklju?eni tudi v neko farmakološko zdravljenje, sicer ne morejo funkcionirati niti v skupini.  ?e se pa držijo svojih terapij, nimamo nobenih težav.

Komu bi priporo?ali obisk skupine?

Jaz bi priporo?al obisk skupine vsem tistim, ki se sre?ujejo s podobnimi težavami, se pravi z anksioznostjo in depresijo, in ki menijo, da bi jim prišlo prav, ?e bi lahko o svojih težavah spregovorili z nekom, ki jih razume, ki je dal podobne težave skozi, ki jih ne bo obsojal in ob katerem se bodo po?utili sprejete. V nadaljnji fazi, ?e si bodo to želeli, bodo lahko tudi dobili malo ve? podpore tako pri izbiri morebitne psihoterapije ali kakšni drugi, recimo temu terapevtski odlo?itvi.

Kako pa je z zasebnostjo? Na skupinah se ljudje precej odprejo, drugim razkrijejo sicer zaupne stvari o sebi. Kakšna pravila veljajo glede zasebnosti oziroma tajnosti izre?enega?

Tako je. O zasebnosti imamo striktna pravila. Vsak ?lan, ki pride na skupino, najsi je spremljevalna oseba ali uporabnik, podpiše izjavo o zaupnosti, s katero se zaveže, da stvari, ki jih je slišal na skupini, ne bo posredoval drugim, ki niso ?lani te skupine. Tukaj velja ena majhna izjema, recimo da ?lan lahko govori o stvareh, ki so se dogajale na skupini, s svojim terapevtom ali pa recimo na superviziji, ?e jo ima. Vendar sta tako terapevt kot supervizor zavezana k zaupnosti. V?asih je bil to zgolj verbalni dogovor, danes pa se v ta namen podpiše poseben obrazec.

Forum Društva DAM najdete na njihovi spletni strani www.nebojse.si , s klikom na gumb “Forum “. Možna je anonimna prijava z nadimkom.

Ste imeli kdaj kakšno kršitev?

Ne, da bi jaz vedel, kakšnih kršitev s tem v zvezi nismo imeli. Do mene ni prišlo, da bi kdo izdajal recimo, kdo prihaja na skupino ali kaj se je tam govorilo.

Se soo?ate s kakšnimi posebnimi problemi, glede zagotavljanja prostorov ali financ za kakšna predavanja za udeležence ali je to bolj v domeni društva?

Glede prostora moram povedati, da imamo veliko sre?o, ker nas gosti Krajevna skupnost Žusterna, kateri bi se ob tej priliki tudi zahvalil. Druga?e pa je ve? težav z organizacijo predavanj in mislim, da se bomo morali bolj potruditi, da navežemo stike s kakšnimi zdravniki, strokovnjaki, ki bi bili pripravljeni izvajati predavanja pro bono, kajti za pla?ana predavanja v teko?em letu ne bo veliko denarja. Predavanja so namre? zelo zaželjena s tega vidika, da ljudje prevzamejo neko aktivno držo v odnosu do svoje motnje, bolezni, da jo spoznavajo in se s tem lažje borijo z njo.

Koliko ?asa se že vi borite s svojimi težavami?

Razli?no, aktivno dve leti, prej sem pa imel težave, s katerimi se nisem boril. In to dobrih 10 let, tako da … Sem vesel, da sem svojo pasivnost presegel in se postavil v aktivno držo glede tega.

V kakšni meri pa skupine za samopomo? pomagajo ljudem?

Mislim, da to ljudem pomaga na ve? na?inov, in sicer z ob?utkom sprejetosti, ob?utkom, da predajo nekomu drugemu svoja ?ustva, ki jih bremenijo, in s tem nekoliko olajšajo sebe, posredno pa pomagajo tudi drugim. Predvsem pa je zanimivo to, da ljudje, ko slišimo druge pripovedovati zgodbe, nekoliko bolj objektivno razmišljamo tudi o svojih težavah. Se najdemo v teh zgodbah. V bistvu nam je olajšan pogled na lastne težave. Tako da tukaj je ve? stvari, ki pozitivno delujejo na ?loveka, konec koncev je tukaj tudi prilika za varno socializacijo, posebej za recimo tiste, ki imajo socialno fobijo ali podobne težave, ki se s težavo izražajo v množici. Tukaj imajo varno okolje, v katerem lahko bolj sproš?eno komunikacijo. Brez obsojanja in brez prevelikih skrbi, da bi doživeli negativne odzive.

To je na splošno zelo pozitivno za vse, ki imajo anksiozne motnje. Je pa dejstvo, da nekaterim tak na?in dela pa? ne ustreza.

Tako je. Skupina ni za vse, kot tudi niso vsi za skupino. Meni osebno recimo bolj ustreza skupina kot pa neko virtualno druženje preko interneta, recimo na forumih. Verjamem pa, da vsem ne ustreza, predvsem pa tistim, ki so zelo anksiozni, ki ne morejo recimo niti ven iz hiše. Zanje menim, da je dobro, da obstaja forum, kjer lahko spregovorijo  o svojih težavah, a je hkrati pomembno, da ne ostanejo predolgo ujeti samo v tem virtualnem svetu, virtualni komunikaciji. Bolje je, da se prej ali slej podajo ven, v svet – ni nujno preko skupine za samopomo?, ampak da se kakorkoli odprejo drugim ljudem.

Se sre?ujete tudi zunaj skupine? Se spoprijateljite med seboj?

Vsako leto imamo recimo neformalno sre?anje za novo leto, kjer se dobimo izven skupine, izven tega “uradnega okolja”. Tako da je malo bolj sproš?eno vzdušje, kaj popijemo in pojemo. Druga?e se vsake toliko sre?ujemo tudi izven skupine, a gre bolj za posami?ne obiske, ?e si to ?lani želijo in potrebujejo. Gre bolj za nekoliko okrepljeno vzajemno podporo.

Glede skupine bi povedal samo še to, da naj se tisti, ki misli, da bi mu to pomagalo, enostavno poskuša pridružiti, nima kaj zgubiti.

Vse skupine za samopomo? v domeni Društva DAM vodite prostovoljci, kajne? Ali je tovrstnih skupin po vašem mnenju dovolj?

Mislim, da takih skupin na splošno primanjkuje. ?e pogledamo Slovenijo, so v bistvu zelo neenakomerno razporejene. Manjka mogo?e tista, kako bi rekel, zagnanost posameznikov, da bi prevzeli dolo?en del odgovornosti in nekako vzpostavili skupino in jo vodili. Saj skupina smo ljudje, skupina ni vodja skupine, ker sam s seboj pravzaprav nima kaj po?eti. Na skupini smo vsi, tako vodje kot uporabniki v bistvu v dveh vlogah. Kot tisti, ki koristimo skupino za naše potrebe, in kot tisti, ki pomagamo drugim v skupini. Se pravi, vsak, ki pride na skupino, ima to dvojno funkcijo, v?asih ve? ene, v?asih ve? druge, ampak na?eloma obe, pa ?etudi samo posluša.

Avtorica: Emanuela Mala?i? Kladnik

Izvirna novica: Regional obala , 28.3.2013

?lanek je last medija Regional obala in avtorice