Pomembno je, da znamo ceniti, kako neverjeten organ imamo

Dr. Blaž Koritnik poudarja, kako važno je, da aktivno skrbimo za možgane, saj jih je moderno okolje postavilo v nezavidljiv položaj.Karkoli si o možganih mislimo, to mislimo z možgani, pa ?etudi se nam kdaj dozdeva, da so naše misli vsiljivi tujci in da naše telo dela kar samo od sebe. Možgani so nadzorni sistem, v katerem se stikajo živ?ni, hormonski in imunski sistem, vanje pa sta vpisana tako posameznikova zgodovina kot ?loveška evolucija. Vsako leto marca jim je posve?ena mednarodna akcija Teden možganov.

V Tednu možganov organizacije po vsem svetu pripravijo izobraževalne dogodke, katerih namen je ozaveš?anje lai?ne in strokovne javnosti o osebnih in družbenih koristih raziskovanja živ?evja. Sinapsa, Slovensko društvo za nevroznanost , tako v prihodnjem tednu po Sloveniji organizira predavanja, delavnice in oglede filmov s pogovori, ki jih povezuje letošnja tema Tedna možganov – Spektri nor(maln)osti. O delovanju možganov, ki so živi in prekrvavljeni videti rožnato in so v 80 odstotkih sestavljeni iz vode, smo se pogovarjali s predsednikom Sinapse dr. Blažem Koritnikom, med drugim docentom nevrologije na ljubljanski medicinski fakulteti in specialistom nevrologom na nevrološki kliniki UKC, kjer se posve?a predvsem bolnikom z amiotrofi?no lateralno sklerozo (ALS; nevrodegenerativna bolezen, pri kateri propadajo motori?ni nevroni – celice živ?evja, ki upravljajo gibanje). Dr. Blaž Koritnik je bil tudi tolkalec v glasbeni skupini Planet Groove, a mu zadnja leta, pravi, njegov prefrontalni reženj kar malo preve? odreka zares dobre re?i v življenju, tako da se z bobnanjem strastno ukvarja ljubiteljsko.

Ne le ?loveški, tudi možgani drugih primatov pa slonov in kitov imajo nagubano skorjo. Kaj pomeni sorazmerje v velikosti telesa in možganov, glede na to, da so bili neandertalci manjši od sodobnih ljudi, imeli pa so ve?je in težje možgane, kot jih imamo mi??

Blaž Koritnik je bil tudi tolkalec v glasbeni skupini Planet Groove, a mu zadnja leta, pravi, njegov prefrontalni reženj kar malo preve? odreka zares dobre re?i v življenju, tako da se z bobnanjem strastno ukvarja ljubiteljsko. Foto: Uroš Ho?evar/Delo

Brez dvoma obstaja povezava med velikostjo organizma in njegovimi možgani; primati imajo glede na telesno velikost ve?je možgane od preostalega živalskega sveta. Možgani se od ?loveka do ?loveka zelo razlikujejo po velikosti, nagubanosti in simetriji, vendar bistvo raznolikosti ni toliko v zgradbi posameznih možganov, ampak v njihovem delovanju. Možgani niso sposobnejši zaradi velikosti, temve? optimiziranega delovanja povezav živ?nih celic, po katerih se pretakajo impulzi, informacije.

Neandertal?evi možgani so imeli ve?ja obmo?ja za vizualno procesiranje, se pravi, zadnje predele možganov, pri ?loveku pa je ve?ji sprednji, prefrontalni reženj, ki se je v evoluciji razvil kot nadgradnja motori?nega sistema in omogo?al bistveno bolj kompleksne procese na?rtovanja. Pra?lovek se je tako lahko pripravil na zimo, v sodobnem ?asu pa smo se zaradi tega sposobni desetletja izobraževati, da dosežemo daljnoro?ni cilj. Prefrontalni reženj tudi zelo u?inkovito zavira bolj globoke strukture v možganih, ki so predvsem ?ustvene in motivacijske. To pa ima tako prednosti kot slabosti, saj si z dolgoro?nim odlaganjem in odrekanjem za dosego ciljev lahko nakopljemo trpljenje pa tudi izgubljamo veselje in ob?utke ugodja.

Za dolgoro?no na?rtovanje je potrebno simbolno, ki presega trenutne vzgibe. Ali je prefrontalni reženj potemtakem odgovoren tudi za govorico? 

Za govorico je zelo pomemben cel frontalni reženj, ki pa je povezan z drugimi režnji, v katerih se shranjujejo reprezentacije iz vidnega in slušnega sistema. Pri jeziku je klju?en princip možganskih omrežij, sodelovanje in povezovanje razli?nih možganskih predelov, kar lahko pripelje do razvoja simbolnega.

Kje v možganih je središ?e za ritem, ki ni povezan le z glasbo, ampak tudi z gibanjem in jezikom?

Ritem je osnova. ?asovna komponenta našega delovanja je vselej ritmizirana, živimo v no?no-dnevnem ritmu, delamo v ritmu itd. V ?loveškem telesu se prepleta mnogo frekvenc, od sr?nega ritma do dihanja, ki delujeta na možgane, ti pa imajo prav tako svoje ritme. Možganske celice se nenehno sinhronizirajo v dolo?enih ritmih, kar je podlaga miselnim procesom. Ritem dihanja lahko vpliva tudi na delovanje možganov, kar je gotovo pomembno pri meditaciji, v kateri se skušajo ti ritmi med sabo uskladiti. ?e omenim še glasbene ritme – zanimivo, v možganih ne obstaja obmo?je, specializirano za glasbo. Zdi se, da glasba vpliva na cel kup možganskih sistemov, za?enši z motori?nim, zaradi ?esar nas ritmi?na glasba, ko prek slušnega sistema doseže motori?ni sistem, požene v ples. Najbrž je evolucijsko pomembno, da nas ritem z veliko basovskimi toni, ki jih zaznavamo s celim telesom, spravi v gibanje. Ker se zvo?ni dražljaji pretakajo po razli?nih možganskih sistemih, tudi govornem, lahko glasba vzbuja zelo mo?ne ?ustvene odzive.

Kako poteka prenos vidnih informacij? Verjetno v zgodnjem otroštvu ta proces ni le spontan, ampak se gledati tudi nau?imo.

Najve?ji del ?loveških možganov je posve?en prav obdelavi vidnih informacij, kar seveda ne pomeni, da je vid edino pomembno ?utilo. Voh, na primer, je v možganih lokaliziran v bližini spominskih predelov, zato vonji lahko tako dobro vzbujajo spomine. V najzgodnejšem otroštvu poteka razvoj zaradi kombinacije prirojenih lastnosti in zunanjih vplivov. Vidna pot se razvije sama od sebe, pri ?emer je za optimalni razvoj pomembno, da je otrok izpostavljen pestrim vidnim dražljajem. Podobno je z jezikom. V zgodnjem otrokovem obdobju je dovolj izpostavljenost in se jezik kar sam vzpostavi v možganih, nekje po šestem letu pa za?ne ta sposobnost usihati in pri odraslih postane pomembno u?enje, ki gre vštric s ponavljanjem.

?e bi možganske povezave vse življenje brstele kot v prvih letih življenja, bi bil v naših možganih najbrž precejšen kaos. V življenju pa se nau?eno v možganih vse bolj stabilizira, možganske povezave se vedno težje spreminjajo. Modrost v zrelih letih je odraz te stabilne strukture znanja in izkušenj, ki se je gradila desetletja, je trdna in se upira zunanjim perturbacijam.

Kaj se v možganih dogaja v trenutku, ko zagledamo neznano osebo in se nam ta zdi privla?na oziroma odbijajo?a?

V evoluciji so se najprej razvili manj racionalni možganski procesi, namenjeni hitrim odlo?itvam, v katerih se povezujejo ?ustva, motivacije, ob?utja in ?emur lahko re?emo tudi intuicija, ki je zelo pomembna v vsakdanjem življenju. ?etudi so te hitre odlo?itve lahko napa?ne, o?itno predstavljajo dolo?eno prednost. Palica na tleh se nam v prvem hipu lahko zdi nevarna ka?a, kar sproži v telesu ustrezne reakcije. Ko se temu pridruži racionalni sistem, ki opaženo presodi, razbere barve, premikanje in vsebuje razmislek o tem, kolikšna je sploh verjetnost, da bomo v gozdu sre?ali ka?o, takrat dozori druga?na, racionalna odlo?itev. Ob prvem stiku ni mogo?e natan?no pojasniti, zakaj nam je nekdo simpati?en, morda nam je vše?, kako je po?esan, a se tega v tistem hipu ne zavedamo na racionalni ravni. Takšnih hitrih odlo?itev v življenju sprejemamo bistveno ve?, kot smo si pripravljeni priznati, tako se odlo?amo tudi med petdesetimi vrstami v resnici zelo podobnih kosmi?ev. Možgani so namre? narejeni za odlo?anje med dvema, tremi možnostmi, ne pa za izobilje izbire, ki nam je na voljo v sodobni družbi.

Kako pri odlo?itvah sodeluje voh, katerega zaznavanja se pogosto ne zavedamo?

Možgani so se skozi evolucijo razvijali tako, da se je na staro osnovo dograjevalo novo, pri ?emer pa stare strukture niso propadle. Ker je sistem za voh del starih, globokih možganskih struktur, vonji posegajo v globoke strukture, vendar njihovega vpliva na delovanje možganov pogosto neposredno ne moremo za?utiti, ga pa za?utimo posredno, ko se hormoni sprostijo po telesu in postanemo vznemirjeni. Vpliv vonja je še vedno zelo pomemben, a ne sega toliko na racionalno zavestno raven, kar se kaže tudi tako, da takšne ob?utke opisujemo težje kot vidne dražljaje.

Možganska omrežja so aktivna, tudi ko si samo predstavljamo, da izvajamo dolo?eno aktivnost. Na posnetku so možgani Blaža Koritnika, medtem ko si predstavlja, da igra tenis, pri ?emer iz vzorca možganske aktivnosti ni mogo?e ugotoviti, kako dober tenisa? je. Barvne to?ke kažejo to?ke najve?je aktivnosti. Foto: osebni arhiv

Ali je mogo?e pojasniti, zakaj imajo deklice tako zelo rade roza barvo, de?ki pa avtomobil?ke?

Študije kažejo, da ne gre le za kulturno pogojenost in vpliv okolja, ampak na to pomembno vplivajo spolni hormoni med razvojem že v maternici. Pod vplivom testosterona se možgani druga?e razvijajo in postanejo bolj dojemljivi za igra?ke, kot so avtomobil?ki, žoge itd. Nekateri znanstveniki to povezujejo s tem, da je bilo v evoluciji pomembno, da so se moški znali odzvati na premikajo?e se dražljaje in so bili tako spretnejši pri lovu. ?eprav v današnjem svetu za ?loveka lovske spretnosti niso ve? klju?ne, pa velja pri vzgoji še vedno upoštevati, da je gibanje za možgane izjemno pomembno. Nedavne raziskave kažejo, da si mnogo bolje zapomnimo, kar lastnoro?no zapišemo, kot ?e zgolj natipkamo. To je razo?aranje za vse, ki smo ljubitelji tehnologije, a možgani delujejo tako, da se tisto, kar se intenzivno dogaja v motori?nem sistemu, v spominskem sistemu trdneje uskladiš?i. Sodobna tehnologija možganom pomaga, vendar njihovih sposobnosti pogosto ne spodbuja, ampak le dopolnjuje njihove pomanjkljivosti. Avtomobilska navigacija je vozniku lahko v pomo?, ker nadomeš?a dolo?ene funkcije možganov, ne izkoriš?a pa sposobnosti navigacije, ki jih imajo možgani.

Kako v možganih nastaja zavest – zavedanje tega, da mislimo?

Zavest ima ve? ravni in pomenov, od zavesti (budnosti) kot nasprotja nezavesti do zavedanja sebe in okolice, pri ?emer je pomembno tudi, da zna ?lovek vzpostaviti lo?nico med sabo in okolico. To podro?je, ki ga nevroznanost podrobneje raziskuje šele od 90. let prejšnjega stoletja, še vedno prinaša ve? vprašanj kot odgovorov. Veliko informacij smo pridobili s prou?evanjem možganskih bolezni, pri katerih gre za delne okvare procesov zavesti in zavedanja, kot je, na primer, nezmožnost zavedanja svoje bolezni. Slednje je pogosto pri pacientih z demenco, ki ne prepoznajo, da je z njimi kaj narobe.

Zadnjega pol stoletja se nevroznanost v povezavi s psihiatrijo in pravom loteva vprašanja krivdne odgovornosti. Z razvojem medicinske tehnologije je mogo?e vse natan?neje odkrivati posebnosti, tudi anomalije v možganih. A ?e bi sprejeli, da so vsa naša slaba dejanja zgolj nenadzorovani u?inki naših možganov, bi privolili v to, da smo avtomati brez svobodne volje in s tem zunaj etike.

V nevroznanosti vprašanje krivdne odgovornosti na?enja predvsem vprašanje, kako postaviti lo?nico med tem, kaj je bolezensko in kaj je še razli?ica normalnega. Te lo?nice so vedno do neke mere umetne. Vsa naša dejanja tako ali druga?e kreirajo možgani. Brez dvoma se v primeru možganske poškodbe ali bolezni ?lovek lahko tako zelo spremeni, da so dolo?ena njegova dejanja posledica bolezenskega procesa. Toda možgani se od rojstva z našim delovanjem ves ?as oblikujejo in spreminjajo ter povratno vplivajo na naše delovanje. Zato je lo?evanje na nas in naše možgane napa?no, kajti mi smo možgani. Ne moremo kriviti možganov, da smo nekaj naredili narobe.

Ali lahko navedete primer, ko je z magnetno resonanco mogo?e odkriti poškodbo v možganih storilca nezakonitega dejanja, zaradi katere ta za svoje dejanje ni krivdno odgovoren?

?lovek s poškodovanim prefrontalnim režnjem, ki mora presojati o tem, kaj je prav in kaj ne, se bo težko odlo?il pravilno, saj je njegov sistem vrednot porušen. Vendar pa korelacija med strukturo in delovanjem možganov ni tako zanesljiva, da bi na podlagi okvare, vidne na magnetnoresonan?ni sliki, lahko z gotovostjo napovedali tovrsten deficit. Najlažje je napovedati okvaro prizadetosti primarnih obmo?ij, kot sta motori?na in vidna skorja. V teh primerih lahko s precejšno verjetnostjo sklepamo, kdaj ?lovek ne bo mogel premikati roke ali ne bo videl. Ko gre za okvaro t. i. asociacijskih obmo?ij, pa je natan?na lokalizacija funkcij bistveno težja. Poleg individualnih razlik je treba upoštevati še plasti?nost možganov, ki omogo?a, da zdrava obmo?ja možganov prevzemajo funkcijo okvarjenega predela.

Kako deluje plasti?nost možganov?

Plasti?nost je sposobnost, da se možgani s ponavljanjem ali u?enjem dolo?ene aktivnosti spreminjajo. ?e dovolj dolgo igramo klavir, se sposobnost igranja izboljšuje, pri ?emer se v možganih dogajajo tudi fizi?ne spremembe, saj se število povezav med živ?nimi celicami celo tako pove?a, da se nekoliko pove?a podro?na prostornina v tistem delu možganov. Študija, v katero so bili vklju?eni londonski taksisti, je pokazala, da imajo dolgoletni vozniki pove?an hipokampus, v katerem je prostorski spomin.

Med nekaterimi dejavnostmi, ki so hitrejše od naših zavestnih namer in odlo?itev, nas lahko preveva ob?utek lo?enosti od možganov in s tem od sebe, pa ?etudi smo v to dejavnost povsem potopljeni. Med ustvarjalnim pisanjem se nam lahko dozdeva, da se besede kar same od sebe prelivajo skozi nas, med izvajanjem borilnih veš?in, pri katerih smo na za?etku razmišljali o vsakem gibu posebej, se zdi, kot da naše telo misli hitreje od nas.

Dejavnosti, ki se jih lotevamo prvi?, zahtevajo zelo veliko pozornosti, razmišljanja, zavestnega prilagajanja, a s?asoma se ti procesi optimizirajo tako, da se dolo?ene povezave v možganih predruga?ijo in se pomembnejše okrepijo, manj pomembne pa celo izginejo. A ?etudi imamo lahko ob?utek, da vse to poteka na nekem nemožganskem nivoju, da roke in noge delajo kar same od sebe, v resnici to po?no možganski procesi, ki pa ne zahtevajo ve? stalnega zavestnega nadzora oziroma pozornosti. Pri borilnih veš?inah ne gre za podzavestne, refleksne gibe, ampak so to visoko koordinirani gibi, s katerimi moraš natan?no odmeriti mo?, trajanje udarca in sprejemati hitre odlo?itve. To je odraz optimizacije senzori?no-motori?nega sistema, v katerem veliko vlogo igrajo tudi mali možgani in bazalni gangliji, ki so jedra v globini možganov.

Program letošnjega Tedna možganov, ki je posve?en spektrom normalnosti in nenormalnosti, obsega razli?na mejna stanja, od meditacije in izventelesnih izkustev do bolezenskih stanj. Zakaj v zadnjih desetletjih naraš?a število ljudi, ki trpijo za tesnobo, depresijo in drugimi motnjami razpoloženja?

Moderno okolje je postavilo možgane v precej nezavidljiv položaj. Nenehno se moramo spopadati z na?ini delovanja, ki so dale? od fiziološkega funkcioniranja, ki smo mu evolucijsko prilagojeni. Zaradi izboljšanja storilnosti smo si prikrojili bioritem in si krajšamo po?itek, bistveno smo pove?ali koli?ino informacij in preobremenili možganske senzori?ne kanale, ki sprejemajo dogajanje iz okolja, hkrati moramo hitreje sprejemati odlo?itve. To ne pomeni, da bodo možgani zaradi tega odpovedali oziroma slabše delovali, saj so zelo prilagodljivi. Evolucijski razvoj možganov pa se ne more tako hitro prilagajati spremembam. Nekaj tiso?letij je premalo, da bi se v možganih izoblikovali posebni sistemi, namenjeni pisanju, so se pa skozi sto tiso?e let izoblikovali sistemi za govor. In podobno kot se je pisanje nacepilo na obstoje?e sisteme, zlasti na vidni in motori?ni sistem, se nanje priklapljajo tudi nove tehnologije. Najbrž pa se je pove?al delež tistih, ki so jih te silovite spremembe v na?inu življenja pahnile ?ez rob ne?esa, kar smo kot družba definirali kot normalno.

Zakaj antidepresivi, antipsihotiki, anksiolitiki pri nekateri ljudeh delujejo dobro, pri drugih slabše, pri nekaterih pa ne?.

U?inek antidepresivov je nesporen, razlog je v izjemni pestrosti možganov. Glavni na?in, ki se v medicini uporablja za dokazovanje u?inkovitosti razli?nih zdravljenj, je statisti?na primerjava skupin, zdravljenih na razli?ne na?ine. Tako je mogo?e pokazati, da obstaja dolo?en u?inek, obenem pa je to slab na?in iskanja razlik med posamezniki, ki povzro?ijo, da se na dolo?eno zdravljenje nekdo odzove dobro, drugi pa sploh ne. Poleg tega imajo zdravila še to lastnost, da delujejo bolj ali manj na celotne možgane, in ne le na mestu, kjer bi bilo to najbolj potrebno. Na sre?o so novejše raziskave osredoto?ene na odkrivanje specifi?nih, individualnih lastnosti živ?nih prenašalcev in možganskih receptorjev, ki se razlikujejo od ?loveka do ?loveka, pa tudi razvoj zdravil poteka v smeri, da bi bila ta ?im bolj tar?no naravnana in bi povzro?ala spremembe le v tistih predelih, kjer so potrebne. Obstajajo pa tudi drugi na?ini zdravljenja, na primer psihoterapija, ki lahko možganska ravnovesja vzpostavljajo podobno kot zdravila.

Ker med psihoterapijo poteka proces plasti?nosti možganov in s tem njihovega spreminjanja?

»Hitrih odlo?itev v življenju sprejemamo bistveno ve?, kot smo si pripravljeni priznati, tako se odlo?amo tudi med petdesetimi vrstami v resnici zelo podobnih kosmi?ev. Možgani so namre? narejeni za odlo?anje med dvema, tremi možnostmi, ne pa za izobilje izbire, ki nam je na voljo v sodobni družbi.« Foto: Uroš Ho?evar/Delo

Tako zdravila kot psihoterapija spreminjajo možgane in možganska omrežja, tudi psihoterapija spodbuja delovanje in sproš?anje razli?nih živ?nih prenašalcev, zato je pogosto dobro oba na?ina kombinirati. V novejšem obdobju se jima pridružuje tudi metoda neinvazivnega draženja možganov z magnetnimi in elektri?nimi polji, ki se kaže kot u?inkovita pri dolo?enih boleznih možganov …

 … ki pa je nekaj drugega, kot so bili v preteklosti razvpiti elektrošoki. Ali se ta metoda uporablja tudi pri nas?

Drži, ta metoda je bolj prijazna in enostavna od elektrokonvulzivne terapije (žargonsko: elektrošokov). Vklju?uje kratkotrajne mo?ne magnetne pulze, ki se jih z napravami aplicira prek površine glave. Pri nas se izvajajo prvi poskusi takšnega zdravljenja, marsikje v Evropi pa je to za dolo?ene bolezni uveljavljen na?in zdravljenja, ki ga ponekod krije zdravstvena zavarovalnica.

Kolikšen je vpliv prehrane na motnje razpoloženja in druge duševne bolezni ter bolezni možganov? Lani oktobra ste na okrogli mizi v okviru sinergi?nega tedna v Rampi dejali, da možgani za gorivo potrebujejo sladkor. Vendar mnogi, med njimi nevrolog in nutricionist dr. David Perlmutter v knjigi Požgani možgani, odsvetujejo tako uživanje predelanih ogljikovih hidratov kot tudi gluten, ki naj bi v telesu, vklju?no z možgani, povzro?al vnetje in s tem prispeval k depresiji in mnogim drugim boleznim.

Prehrana ima za možgane zagotovo dolo?en pomen, vendar nevroznanstveniki ne moremo ponuditi jasnih receptov, kakšno hrano je treba uživati, da bi s tem ohranjali ali izboljšali možganske funkcije, razen tega seveda, da naj bo prehrana pestra in uravnotežena. Vemo, da pomanjkanje vitaminov lahko povzro?i marsikatero bolezen, da pomanjkanje B12 povzro?a okvare živcev, pomanjkanje B1 motnje zavesti, a homeostatski mehanizmi v telesu znajo precej dobro poskrbeti, da do kriti?nega pomanjkanja ne pride in se to pri normalnem zdravem na?inu življenja ne dogaja. Do razli?nih na pol lai?nih nasvetov glede »prehrane za možgane« sem precej skepti?en, ker zanje ni trdnih znanstvenih dokazov in gre bolj za zgodbe, anekdote in osebna prepri?anja. Nekatere takšne zgodbe postanejo moderne, se povežejo z industrijo in postanejo prodajne uspešnice. Tudi sam si povsem ?loveško želim, da bi imeli jasne recepte, kako prepre?iti oziroma ozdraviti bolezen, a na žalost resni?nost ni tako preprosta.

Kakšne so povezave med nevroznanostjo in endokrinologijo? V hipotalamusu se povezujta živ?ni in hormonski sistem, ta stik pa zaradi nihanja hormonov neprimerno bolj kot moški ob?utimo ženske.

Ta dva sistema sta zelo mo?no povezana. Živ?evje je nadzorno središ?e, ki povzro?a sproš?anje dolo?enih hormonov, hkrati pa hormoni izrazito vplivajo na delovanje možganov. Brez hormonov ne bi bilo stresa, v katerem igrajo vlogo noradrenalin, adrenalin in kortizol, dolgoro?ni vpliv hormonov pa predstavljajo spolni hormoni, ki so pomembni za razvoj možganov in dolo?ijo smer, v katero se bodo možgani razvijali in s tem ustvarili razliko med moškim in žensko. Ob teh dveh sistemih pa je treba dodati še tretji vidik – imunski sistem, ki je povezan z omenjenima dvema, a teh povezav še ne znamo s pridom izkoriš?ati pri diagnostiki in zdravljenju, ?etudi vemo, da dobro po?utje (in s tem dobro delovanje možganov) izboljša tudi delovanje imunskega sistema.

V?asih pri kaki terapiji kdo zamahne z roko, ?eš da gre zgolj za placebo, toda ali ne velja prav placebu posvetiti še posebno pozornost?

Imate prav. Placebo je zelo mo?en u?inek, vpleteni so razli?ni možganski mehanizmi, od motivacije in ?ustvovanja do procesiranja bole?ine. Klini?na medicina vpliv zdravljenja preverja tako, da poskuša pokazati njegovo specifi?nost, pri tem pa poskuša odpraviti nespecifi?ne vplive, ki jih lahko imenujemo placebo. S takšnimi preizkušanji izni?ijo vpliv placeba, pa ?etudi je u?inek placeba navzo? pri mnogih (?e ne prav pri vseh) zdravilih. Kot zdravnik bi si po eni strani zelo želel zdraviti tudi na tak na?in; navsezadnje je pomembno predvsem, da je bolniku bolje, a bi moral v primeru uporabe placeba njegov u?inek pacientu zamol?ati, kar pa do njega ne bi bilo pošteno in v našem sistemu ni sprejemljivo in eti?no, ?etudi ga marsikdo po svoje v zdravljenju pogosto uporablja. Mislim, da je najboljši približek izkoriš?anju u?inka placeba ta, da se med pacientom in zdravnikom oziroma terapevtom vzpostavi dober, zaupljiv odnos, s katerim pacientu vzbudiš ob?utek, da za njegovo zdravljenje prevzemaš odgovornost. K u?inku placeba pripomore še marsikaj drugega, tudi ritual bele zdravniške halje in to, da pacientu z nalivnikom napišeš recept in mu pri tem pojasniš, kako naj jemlje zdravilo; zelo me zanima, kaj bo prinesla uvedba elektronskih receptov, pri kateri bo gesta pisanja recepta manjkala

Kako pa je mogo?e pojasniti nenavadne pojave in izkušnje, na primer dotik pogleda, ko se, ne da bi pomislili, ozremo in vidimo, da nas nekdo opazuje?

?utila so zelo dobro raziskana, vemo, katere informacije lahko sprejemamo iz okolja in katerih ne. Mnogo pojavov je težko razložiti, mnogi med njimi so lahko le naklju?ja. A težava je v tem, da možgani dejstva iz okolice ne le sprejemajo, ampak jih hkrati interpretirajo in jim pripisujejo pomene. Ko se nenamerno ozremo in vidimo, da nekdo v nas strmi, temu lahko pripišemo bistveno ve?ji pomen kot takrat, ko se ozremo in v nas ne strmi nih?e. Možgani nenehno ustvarjajo notranji svet in notranje doživljanje. Tako lahko s ?loveškega obraza in iz telesne drže za?utimo oziroma razberemo, kako se ta ?lovek po?uti, ker skušamo sami poustvariti njegovo po?utje. Sposobnost vživljanja v drugega je zelo zanimiva lastnost, ki je pri nekaterih bolje, pri drugih slabše razvita.

Kaj lahko nevroznanost pove o t. i. izventelesnih izkustvih in obsmrtnih doživetjih?

Z motenjem oziroma spodbujanjem dolo?enih delov možganov jim je uspelo tudi v zdravih možganih vzbuditi simulacijo ob?utja zunajtelesnega lebdenja; ne gre za dejansko zunajtelesno lebdenje, ampak za ob?utek. Kaj natanko se dogaja v možganih, ki so v stanju hude okvare oziroma zelo spremenjenega delovanja, kakšni ob?utki se v njih sproš?ajo, pa je zelo težko prou?iti, saj je v takšnih stanjih tudi spomin zelo prizadet. V možganih se lahko generirajo razli?na ob?utja, kot so halucinacije, ki ne odražajo dejanskega dogajanja v zunanjem svetu. O pomenu teh ob?utkov znanost zelo težko odgovarja. Ponovljivost teh doživljanj v razli?nih kulturah kaže, da gre za nekakšen fiziološki mehanizem, kar pa vseeno ne dokazuje obstoja zunajtelesnega doživljanja, ki bi presegalo možgane in telo. Kako in zakaj se vse to generira, so vprašanja, ki nevroznanost presegajo in lahko odgovore nanja prej ponudijo druga podro?ja, morda filozofija. Se pa nevroznanost prek poznavanja delovanja možganov pridružuje tudi raziskovanju osnovnih eksistencialnih vprašanj.

Sredi letošnjega Tedna možganov (16. marca) bomo obeležili tudi prvi slovenski dan možganov, ko boste izpostavili, kako najbolje skrbeti zanje. Kaj svetujete našim možganom?

Pomembno je, da aktivno skrbimo za možgane in da znamo ceniti, kako neverjeten organ imamo. Skrb za možgane pa je dokaj preprosta in ve?inoma tudi zelo prijetna: zadostna fizi?na aktivnost, pestra miselna dejavnost, zdrava prehrana, kvalitetno spanje in izogibanje tveganim vedenjem.

Avtorica: Mojca Kumerdej

Izvirna novica:delo.si, 12. marec 2016

Prispevek je last avtorja in medija delo.si,